Feministična zunanja politika ali feministična diplomacija je koncept, ki poziva državo k spodbujanju vrednot in dobrih praks za doseganje enakosti spolov ter zagotavljanje, da bi vse ženske preko diplomatskih odnosov uživale človeke pravice. Prakso je začela nekdanja švedska ministrica za zunanje zadeve Margot Wallström.
Feministična zunanja politika prevladuje pri razvojni pomoči, kjer lahko financiranje cilja in spodbuja programe, ki dajejo prednost enakosti spolov. Prevladuje tudi v diplomaciji, ko si prizadevamo za enakost spolov pri številu veleposlaniških mest. Cilji feministične zunanje politike vključujejo (vendar niso omejeni na):
boj proti spolnemu in seksističnemu nasilju; izobraževanje žensk in deklet ter moških in fantov; ekonomska emancipacija žensk po vsem svetu; vključevanje žensk v politiko in odločanje; vključevanje žensk v mirovna pogajanja in pogodbe
Po mnenju Margot Wallström je z vključitvijo žensk v mirovna pogajanja večja verjetnost, da bodo ta uspešna in spoštovana, saj so pozitivni učinki dokazani. Pravzaprav je statistična analiza 182 podpisanih mirovnih sporazumov med letoma 1989 in 2011 pokazala, da je za mirovne sporazume, v katere so vpletene ženske, »35 odstotno večja verjetnost, da bodo trajali petnajst let«.Marie O’Reilly, Andrea Ó Súilleabháin, and Thania Paffenholz, “Reimagining Peacemaking: Women’s Roles in Peace Processes,” New York: International Peace Institute, June 2015
Razširjenost v svetu sličica| Margot Wallström, švedska zunanja ministrica, ki je predstavila koncept feministične zunanje politike Od maja 2011 je 45 držav in Evropska unija ratificiralo Istanbulsko konvencijo, pogodbo Sveta Evrope o človekovih pravicah, katere cilj je preprečiti nasilje, zaščititi žrtve in odpraviti nekaznovanje storilcev.Council of Europe (2011). "Explanatory Report to the Council of Europe Convention on preventing and combating violence against women and domestic violence". Council of Europe. Retrieved 22 February 2021. Enakost spolov je eden od 17 ciljev trajnostnega razvoja, ki so jih leta 2015 določili Združeni narodi. Da bi dosegli ta širok, univerzalni cilj, so bili postavljeni posebni cilji. Med njimi je cilj 5.5: "Zagotoviti polno in učinkovito udeležbo žensk ter enake možnosti za vodenje na vseh ravneh odločanja v političnem, gospodarskem in javnem življenju." Da bi dosegli ta cilj, so vzpostavljeni naslednji kazalniki:
5.5.1: Delež sedežev žensk v nacionalnih parlamentih in lokalnih vladah 5.5.2: Delež žensk na vodstvenih položajih
V govoru 27. februarja 2020 je generalni sekretar Združenih narodov António Guterres promoviral pomen žensk na političnih vodstvenih položajih na vseh področjih upravljanja:... pri zastopanosti žensk v vladi ne gre za stereotipna "ženska vprašanja", kot je nasprotovanje spolnemu nadlegovanju ali spodbujanje varstva otrok. Ženske v vladi spodbujajo družbeni napredek in pomembne spremembe v življenju ljudi. Ženske pogosteje zagovarjajo naložbe v izobraževanje in zdravje; ter iskati medstrankarsko soglasje in skupni jezik. Ko število žensk doseže kritično maso, je večja verjetnost, da bodo vlade uvajale inovacije in izzivale ustaljene ortodoksije. Z drugimi besedami, ženske v politiki redefinirajo in redistribuirajo moč. Ni naključje, da vlade, ki na novo opredeljujejo BDP, da bi vključil dobro počutje in trajnost, vodijo ženske. To je preprosta matematika.Oktobra 2022 je Tobias Billstrom, zunanji minister vlade takrat novega švedskega premierja Ulfa Kristerssona, napovedal preobrat švedske feministične zunanje politike. Rachel A. George je v Foreign Policy dejala, da bo feministična zunanja politika ostala vplivna, ker se nova švedska vlada še vedno javno zavzema za pravice žensk, zmanjšanje pomoči za enakost spolov lahko povzroči negativen odziv volivcev, feministična zunanja politika pa se je razširila na več držav, med drugim na Kanado (2017), Francijo (2019), Mehiko (2020), Španijo (2021), Luksemburg (2021), Nemčijo (2021) in Čile (2022).
Evropska unija Vprašanje enake zastopanosti je bilo v ospredju evropske agende zadnjih nekaj let. Sedanja predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je leta 2019 postala prva ženska na tem položaju, zaradi česar je uravnotežena zastopanost spolov temelj njenega predsedovanja. Od septembra 2020 kolegij komisarjev sestavlja 13 žensk in 14 članov. sličica| Ursula von der Leyen je leta 2019 postala prva ženska na položaju predsednice Evropske komisije. Evropska komisija je marca 2020 predstavila strategijo za enakost spolov za obdobje 2020–2025, ki določa vrsto ključnih ukrepov za zagotovitev enake perspektive v vseh vidikih političnih področij EU. Kot je zapisala predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen:Enakost spolov je temeljno načelo Evropske unije, vendar še ni resničnost. V poslu, politiki in družbi kot celoti lahko svoj polni potencial dosežemo le, če uporabimo ves svoj talent in raznolikost. Uporaba samo polovice prebivalstva, polovice idej ali polovice energije ni dovolj dobra. S strategijo za enakost spolov si prizadevamo za večji in hitrejši napredek pri spodbujanju enakosti med moškimi in ženskami. V Evropski službi za zunanje delovanje, glavni agenciji, odgovorni za evropsko zunanjo politiko, ženske zasedajo le 31,3 odstotka položajev srednjega vodstva in 26 odstotka položajev višjega vodstva, v primerjavi s 40 odstotki v Evropski komisiji in Evropskem parlamentu.
Oktobra 2020 je Evropski parlament potrdil poročilo, ki spodbuja enakost spolov v zunanji politiki EU, podprlo ga je 477 poslancev, 112 jih je bilo proti in 94 odsotnih. Poročilo zahteva najmanj 50 odstotkov žensk na vseh položajih odločanja in 85 odstotkov razvojne pomoči Evropske unije (EU), ki naj se nameni za programe, ki posebej podpirajo enakost spolov.
Kar zadeva ključni položaj visokega predstavnika Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, so funkcijo od njene ustanovitve z Lizbonsko pogodbo leta 2009 zasedale tri osebe, med njimi dve ženski: Catherine Ashton (2009–2014) in Federica Mogherini (2014–2019).
Novembra 2019 je Christine Lagarde postala prva predsednica Evropske centralne banke.
Francija Prva ženska, imenovana za diplomatko v Franciji, je bila Suzanne Borel, ki je leta 1930 opravila sprejemni izpit na francoskem zunanjem ministrstvu. Kljub opravljenemu izpitu ji je bil prepovedan dostop do več oddelkov, rezerviranih za moške. Delati je smela le v pariških ministrovih uradih.Yves Denéchère, « La place et le rôle des femmes dans la politique étrangère de la France contemporaine » [archive], CAIRN, 2003 Marcelle Campana je bila prva ženska, ki je leta 1972 postala francoska veleposlanica v Panami.
Naslednje leto je število žensk, ki delujejo na področju diplomacije, začelo naraščati, a so bili ti položaji še vedno večinoma šibki. V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bila večina diplomatk, ki so predstavljale Francijo, napotenih v zmerno močne države ali države, s katerimi francoska država ni imela privilegiranih odnosov. Evropske zadeve so predstavljale izjemo, kjer so Francozinje lahko zasedale pomembne položaje. Simone Veil in Nicole Fontaine sta bili na primer izvoljeni za predsednici Evropskega parlamenta. Christiane Scrivener in Edith Cresson sta bili tudi komisarki. Yves Denéchère, « La place et le rôle des femmes dans la politique étrangère de la France contemporaine » [archive], CAIRN, 2003
Leta 2002 in 2010 je bila za ministrstvo za obrambo, ki je trenutno znano kot ministrstvo za oborožene sile oziroma ministrstvo za zunanje zadeve, imenovana ženska, ministrica pa je bila Michèle Alliot-Marie. Še vedno je edina ženska, ki je bila ministrica za zunanje zadeve.
Maja 2017 je francoski predsednik Emmanuel Macron razglasil enakost spolov za steber svojega predsedovanja. Njegova vlada je francoski razvojni agenciji obljubila 120 milijonov evrov, denar, namenjen pomoči feminističnim gibanjem in nevladnim organizacijam pri boju za enakost spolov po vsem svetu.
13. marca 2018 je med začetkom 62. zasedanja Komisije za položaj žensk (CSW) Marlène Schiappa, državna sekretarka za enakost spolov, napovedala, da želi Francija dati prednost vprašanjem enakosti spolov v svetu. Napovedala je, da bo 50 odstotkov sredstev razvojne pomoči namenjenih projektom v prid enakosti med dekleti in fanti pred letom 2022 ter dodatnih 10 milijonov evrov v korist pobude "Ona odloča", ki se bori za spolno in reproduktivno zdravje ter pravice.
Septembra 2018 je Emmanuel Macron med uvodnim zasedanjem 73. Generalne skupščine ZN pozval k mednarodni mobilizaciji proti femicidom.
Marca 2019 sta Marlene Schiappa in Jean-Yves le Drian, minister za zunanje zadeve, objavila op-ed v Libérationu, v katerem sta razglasila, da bi francosko prizadevanje za enakost spolov lahko vodilo pot k enakosti spolov v svetu.
Medtem so ženske v francoski diplomaciji še vedno v manjšini. Do marca 2019 je bila le četrtina francoskih diplomatov žensk.
Združene države Amerike Ameriška zunanja politika je žensko vprašanje začela vključevati na svoj dnevni red od sedemdesetih let 20. stoletja, ko je feministično gibanje doma pridobivalo zagon. V času predsednika Carterja (1977 do 1981) je bila obramba človekovih pravic vzpostavljena kot steber zunanje politike, leta 1994 pa je bil pri Agenciji Združenih držav za mednarodni razvoj ustanovljen urad, posvečen vlogi žensk v razvoju.
Preobrat se je zgodil leta 1995 v Pekingu, kjer je takratna prva dama ZDA Hillary Clinton grajala zanikanje kitajske vlade ter avtonomijo in reproduktivno svobodo žensk z izjavo: "Človekove pravice so pravice žensk in pravice žensk so človekove pravice." Med govorom na četrti svetovni konferenci Združenih narodov o ženskah je pozvala k prihodnosti, v kateri bo "vsaka ženska obravnavana spoštljivo in dostojanstveno". Ta izjava je navdihnila mnoge, Margot Wallström je misel redno ponavljala. Clintonova je bila tako zaslužna za to, da je ženske postavila v središče oblikovanja zunanje politike ZDA s priznavanjem in institucionalizacijo povezave med statusom žensk in doseganjem ciljev nacionalne varnosti. Poleg tega Hudson in Leidl to označujeta kot "prelomni dogodek za ZDA in verjetno za ves svet" in pojasnjujeta, kako je vzpostavila tisto, kar je zdaj konceptualizirano kot doktrina Hillary, v kateri je Hillary Clinton postavila načela feministične zunanje politike, vključno z obsodbo posilstva kot vojnega orožja in pozivi k odpravi diskriminacije na podlagi spola, kar je olajšalo sprejetje resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov 1325 leta 2000, ki je priznala ključno vlogo žensk v mirovnih in varnostnih zadevah. Resolucija je pozvala države, naj ženske vključijo v oblikovanje zunanje politike, novinarje in aktiviste pa, da naj zagotovijo, da bodo ženske povabljene k sodelovanju na večjih mednarodnih srečanjih in pogajanjih.
V času predsedovanja Billa Clintona je Hillary Clinton s pomočjo državne sekretarke Madeleine Albright in drugih javno izpostavljala spolno nasilje med balkanskimi vojnami ter opozarjala na srbsko vojsko in njena brutalna dejanja. Leta 2001 je State Department izdal letno poročilo o trgovini z ljudmi, ki je razvrstilo države glede na toleranco do kriminala, ki nesorazmerno žrtvuje ženske.