Poljsko-moskovska vojna 1605–1618, znana tudi kot poljsko-moskovska vojna ali Dimitrijada, je bil spopad med Ruskim carstvom in poljsko-litovsko Republiko obeh narodov, kateri so se pridružili Zaporoški kozaki.Сас, Кіркене. Хотинська битва 1621 – Битва за Центральну Європу (2011). str. 159.

Rusija je po smrti carja Fjodorja I. leta 1598 doživljala obdobje težav, ki je povzročilo politično nestabilnost in nasilno nasledstveno krizo po izumrtju dinastije Rurik. Rusijo je od 1601 do 1603 pustošila tudi velika lakota. Poljska je izkoristila državljanske vojne v Rusiji. Člani poljske aristokracije so začeli vplivati na ruske bojarje in podpirati Lažnega Dimitrija v borbi za naslov ruskega carja proti kronanemu carju Borisu Godunovu in Vasiliju IV. Šujskemu. Od leta 1605 do smrti Lažnega Dmitrija I. leta 1606 so poljski plemiči izvedli vrsto spopadov z Rusi. V Rusijo so ponovno vdrli leta 1607, dokler ni Rusija dve leti pozneje sklenila vojaškega zavezništva s Švedsko. Poljski kralj Sigismund III. Vasa je kot odgovor leta 1609 Rusiji napovedal vojno, da bi pridobil ozemeljske koncesije in oslabil švedsko zaveznico. Na začetku vojne je dosegel več zmag, med njimi v bitki pri Klušinu. Leta 1610 so poljske sile vstopile v Moskvo. Švedska se je umaknila iz vojaškega zavezništva z Rusijo, kar je sprožilo ingrijsko vojno.

Sedem bojarjev je septembra 1610 za carja izvolilo Sigismundovega sina, poljskega princa Vladislava. Sigismund je dovolil, da njegov sin postane novi car, vendar pod pogojem, da se Moskovčani spreobrnejo v katoliško vero. Do takrat poljsko usmerjeni bojarji so zaradi postavljenega pogoja prenehali podpirati poljsko-litovsko skupnost.

Leta 1611 sta Kuzma Minin in knez Dimitrij Požarski ustanovila novo vojsko, da bi sprožila ljudski upor proti poljski okupaciji. Poljaki so junija 1611 zavzeli Smolensk, vendar so se začeli umikati, ko so ko so bili septembra 1612 izgnani iz Moskve. Leta 1613 je bil za ruskega carja izvoljen Mihael Romanov, sin moskovskega patriarha Filareta, s čimer se je začela vladavina dinastije Romanov in končalo obdobje težav. Po nekaj vojaških akcijah med letoma 1612 in 1617 se je vojna končno končala leta 1618 s premirjem v Deulinu. Poljsko-litovska država je dobila nekaj ozemeljskih koncesij, Rusija pa je kljub temu ohranila neodvisnost.

Vojna je bila prvi večji znak rivalstva in nelagodnih odnosov med Poljsko in Rusijo, ki trajajo še danes. Njene posledice so imele dolgotrajen vpliv na rusko družbo in v Rusiji ustvarile negativen stereotip o Poljski.https://ruj.uj.edu.pl/xmlui/bitstream/handle/item/31226/goszczynski_nieprzyjaciel_narodu_naszego_historia_stosunkow.pdf?sequence=1&isAllowed=y . Marec 2022. Najpomembnejša posledica je bila nastanek dinastije Romanov, ki je Rusiji vladala tri stoletja do februarske revolucije leta 1917. Opazen pečat je zapustila tudi v ruski kulturi, s priznanimi pisci in skladatelji, ki prikazujejo vojno v delih, kot so drama Boris Godunov Aleksandra Sergejeviča Puškina , prirejena v istoimenski operi Modesta Petroviča Musorgskega, operi Življenje za carja Mihaila Glinke, Pan vojvoda Nikolaja Rimski-Korsakova ter filmov Minin in Požarski ter 1612.

Predigra vojne

V poznem 16. in zgodnjem 17. stoletju je bila Rusija v politični in gospodarski krizi. Po smrti carja Ivana IV. Groznega leta 1584 in njegovega sina Dimitrija leta 1591 se je za carjev prestol potegovalo več frakcij. Leta 1598 je bil na ruski prestol okronan Boris Godunov, s čimer se je končala večstoletna vladavina dinastije Rurik. Njegova politika je bila precej zmerna in dobronamerna, a je njegovo vladavino kazilo splošno dojemanje njene vprašljive legitimnosti in obtožbe o njegovi vpletenosti v orkestriranje atentata na carjeviča Dimitrija. Godunovu je uspelo obvladati opozicijo, ne pa tudi zatreti. Težave so še povečala izjemno mrzla prva leta 17. stoletja. Padec temperature je bilo čutiti po vsem svetu, najverjetneje zaradi izjemnega izbruha vulkana v Južni Ameriki. V Rusiji je mraz povzročil veliko lakoto v letih 1601 do 1603.

upright|thumb|Oklep poljskega konjenika iz 16. In 17. stoletja

Konec leta 1600 je v Moskvo prispela poljska diplomatska misija pod vodstvom kanclerja Leva Sapiehe in predlagala zavezništvo Republike obeh narodov in Rusije, ki bi vključevalo bodočo personalno unijo. Diplomati so predlagali, da bi po smrti enega od obeh monarhov brez naslednika drugi postal vladar obeh držav. Car Boris Godunov je predlog unije seveda zavrnil in se odločil za 22 let (do leta 1622) podaljšati Jam Zapoljski sporazum, s katerim so se končale litovske vojne.

Sigismund in magnati Republike obeh narodov so se dobro zavedali, da niso sposobni izvesti resnejše invazije na Rusijo. Vojska Republike je bila premajhna, njena zakladnica pa vedno prazna. Razen tega vojna ni imela podpore ljudstva. Ko so se razmere v Rusiji poslabšale, so Sigismund in številni magnati Republike, zlasti tisti s posestmi in silami blizu ruske meje, začeli iskati način, kako bi izkoristili kaos in šibkost svoje vzhodne sosede. To se je izkazalo za preprosto, saj so medtem številni ruski bojarji, nezadovoljni zaradi dolgotrajne državljanske vojne, poskušali privabiti različne posrednike, vključno s poljsko-litovsko republiko. Nekateri med njimi so gledali predvsem na lastne dobičke in poskušali organizirati podporo za lasten vzpon na ruski prestol. Druge je zahodna soseda privlačila zaradi njenih zlatih svoboščine in so skupaj z nekaterimi poljskimi politiki načrtovali nekakšno unijo obeh držav. Tretji so poskušali svojo usodo povezati s Švedsko s tem, kar je postalo znano kot De la Gardiejeva kampanja in ingrijska vojna.

Zagovorniki zveze Poljske in Litve z Rusijo so predlagali načrt, podoben prvotni lublinski poljsko-litovski zvezi, po katerem bi nova zveza imela skupno zunanjo politiko in vojsko, pravico plemstva do kraja bivanja in nakupa zemljiških posesti, odpravljene ovire za tranzit blaga, enotno valuto, povečano versko strpnost, zlasti pravico do gradnje cerkva nepravoslavnih ver, in pravico pošiljanja bojarskih otrok na izobraževanje v bolj razvite poljske akademije, kot je bila Jagelonska univerza v Krakovu. Ta projekt nikoli ni dobil velike podpore. Številni bojarji so se bali, da bo unija s pretežno katoliško Poljsko in Litvo ogrozila rusko pravoslavno tradicijo, in so nasprotovali vsemu, kar je ogrožalo rusko kulturo, zlasti politiki omejevanja vpliva pravoslavne cerkve, večnacionalnim zakonskim zvezam in izobraževanju v poljščini. Slednje je že vodilo do uspešne polonizacije rusinskih dežel pod poljsko oblastjo.

Poljska invazija (1605–1606) thumb|250px|Klavdij Lebedev: Lažni Dimitrij I. 20. junija 1605 vstopa v Moskvo

Večino 17. stoletja je bil Sigismund III. zaposlen s svojimi notranjimi težavami, kot je bil upor plemičev v Republiki obeh narodov, ter vojnama s Švedsko in v Moldaviji. Na Poljskem se je leta 1603 pojavil slepar Lažni Dimitrij I. in pri močnih magnatih, kot so bili Mihał Wiśniowiecki ter Lev in Jan Piotr Sapieha, kmalu našel dovolj podpore in sredstva za kampanjo proti Godunovu. Magnati Republike obeh narodov so se veselili materialnih dobičkov iz kampanje in oblasti nad Rusijo prek Lažnega Dimitrija. Poleg tega so tako poljski magnati kot ruski bojarji predlagali načrte za zvezo med Poljsko, Litvo in Rusijo, podobno tisti, o kateri je leta 1600 razpravljal Lev Sapieha, a jo je Godunov zavrnil. Ne nazadnje so zagovorniki katolicizma v Dimitriju videli orodje za širjenje vpliva svoje Cerkve proti vzhodu. Po obljubah o združeni rusko-poljski entiteti, ki bo vodila vojno z Osmanskim cesarstvom, so mu jezuiti zagotovili tudi sredstva in izobraževanje. Čeprav je Sigismund III. zavrnil uradno podporo Dimitriju, je vedno z veseljem podpiral prokatoliške pobude in mu zagotovil 4000 zlotov, dovolj za najem nekaj sto vojakov. Nekateri Dimitrijevi podporniki, zlasti tisti, ki so bili vpleteni v upor, so si kljub temu aktivno prizadevali, da bi Dimitrij zamenjal Sigismunda. V zameno za podporo je Dimitrij junija 1604 Republiki obeh narodov obljubil "polovico ozemlja Smolenska". Mnogi so bili glede prihodnosti teh načrtov skeptični. Jan Zamoyski, ki je nasprotoval večini Sigismundove politike, je kasneje celotno afero Lažni Dmitrij I. označil za "komedijo, vredno Plavta ali Terencija".

Ko je Boris Godunov izvedel za pretendenta, je trdil, da je ta človek pobegli menih Grigorij Otrepjev, čeprav ni jasno, na kakšnih informacijah je to trditev utemeljil. Podpora Godunovu med Rusi je začela usihati, zlasti ko je poskušal širiti protigovorice. Nekateri ruski bojarji so začeli sprejemati Dimitrija, saj jim je taka podpora dala legitimne razloge, da ne plačujejo davkov Godunovu.

thumb|left|200px|Carl Wenig (1879): Zadnje minute Lažnega Dimitrija I.; Dimitrij je poskušal pobegniti pred zarotniki s skokom skozi okno, pri čemer je zlomil nogo; po padcu so ga tam ustrelili in po kremiranju njegov pepel s topom izstrelili proti Poljski

Dimitrij je pritegnil številne privržence, zbral majhno vojsko in junija 1604 ob podpori približno 3500 vojakov zasebnih vojsk poljskih in litovskih magnatov ter plačancev, ki jih je plačal s svojim denarjem, odjahal v Rusijo. Na poti v Moskvo se je njegovi vojski pridružilo nekaj sovražnikov Borisa Godunova, vključno s približno 2000 Zaporoškimi kozaki. Dimitrijeva vojska se je dvakrat spopadla z nejevoljnimi ruskimi vojaki, zmagala v bitki pri Novgorod-Siverskem, kmalu zatem zavzela Černigov, Putivl, Sevsk in Kursk in nato izgubila bitko pri Dobriničih in skoraj razpadla. Dimitrijevo stvar je rešila novica o smrti carja Borisa Godunova.

Nenadna carjeva smrt 13. aprila 1605Tucker, S.C., ur. (2010). A Global Chronology of Conflict, Santa Barbara: ABC-CLIO, LLC, ISBN 9781851096671. je odstranila glavno oviro za nadaljnje Dimitrijevo napredovanje. Ruske čete so začele prehajati na njegovo stran. 1. junija so bojarji v Moskvi zaprli novo okronanega carja, Borisovega sina Fjodorja II., in njegovo mater ter ju pozneje brutalno umorili. 20. junija je slepar zmagoslavno vstopil v Moskvo. 21. julija ga je za carja okronal novi patriarh, grški ciprski patriarh Ignacij, ki si ga je sam izbral. Ignacij kot rjazanski škof je bil prvi cerkveni voditelj, ki je Dimitrija priznal za carja. Zavezništvo s Poljsko je okrepila Dimitrijeva poroka s poljsko plemkinjo Marino Mniszech, hčerko Jerzyja Mniszecha, v katero se je zaljubil, ko je bil na Poljskem. Nova carica je mnoge Ruse razjezila, ker se ni hotela spreobrniti iz katolištva v rusko pravoslavno vero. Kralj Republike obeh narodov Sigismund je bil na tej poroki pomemben gost. Marina je kmalu po poroki odšla iz Krakova k možu v Moskvo, kjer je bila maja okronana za carico.

Medtem ko je bila Dimitrijeva vladavina sama po sebi neopisljiva in brez večjih napak, je bil njegov položaj šibak. Številni bojarji so menili, da bi lahko pridobili več vpliva, celo prestol, mnogi pa so bili še vedno previdni glede poljskega kulturnega vpliva, zlasti glede na to, da so na Dimitrijevem dvoru vedno bolj prevladovali tujci, ki jih je pripeljal s seboj iz Poljske. Zlate svoboščine, seveda plemstva, ki so vse plemstvo razglasile za enako in jih je podpiralo zlasti nižje plemstvo, so ogrožale najmočnejše bojarje. Bojarji, ki jih je vodil knez Vasilij Šujski, so začeli spletkariti proti Dimitriju in njegovi Poljski naklonjeni frakciji. Obtožili so ga homoseksualnosti, širjenja rimskega katolicizma in poljskih običajev ter prodaje Rusije jezuitom in papežu. Pridobili so javno podporo, zlasti ker je Dimitrija vidno podpiralo le nekaj sto neregularnih vojakov Republike obeh narodov, še vedno nastanjenih v Moskvi, ki so se pogosto ukvarjale z različnimi kriminalnimi posli, s čimer so jezili lokalno prebivalstvo.