Skupina spomenikov v Mahabalipuramu je zbirka verskih spomenikov iz 7. in 8. stoletja našega štetja v obalnem letoviškem mestu Mahabalipuram v Tamil Naduju v Indiji in je na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Je na Koromandski obali Bengalskega zaliva, približno 60 kilometrov južno od Čenaja.
Na tem mestu je 40 starodavnih spomenikov in hindujskih templjev, vključno z enim največjih skalnih reliefov na prostem na svetu: Spust po Gangesu ali Arjunina pokora. Skupina vsebuje več kategorij spomenikov: templje ratha z monolitnimi procesijskimi vozovi, zgrajenimi med letoma 630 in 668; mandapa vihara (jamski templji) s pripovedmi iz Mahabharate in Šaivite, Šakti ali Šaaktha in Vaišnava napisi v številnih indijskih jezikih in pisavah; skalni reliefi (zlasti bas-reliefi); kamnoseški templji, zgrajeni med letoma 695 in 722, ter arheološka izkopavanja iz 6. stoletja in prej.Group of Monuments at Mahabalipuram, Dist. Kanchipuram , Archaeological Survey of India (2014)
Spomeniki so bili zgrajeni v času dinastije Palava. V mnogih publikacijah iz kolonialnega obdobja so znani kot Sedem pagod, v sodobni literaturi pa se imenujejo tudi templji Mamallapuram ali templji Mahabalipuram. Najdišče, obnovljeno po letu 1960, upravlja Arheološki zavod Indije.World Heritage Sites - Mahabalipuram, Archaeological Survey of India (2014)
Lokacija in terminologija Templji Mahabalipuram so v jugovzhodni indijski zvezni državi Tamil Nadu, približno 60 kilometrov jugozahodno od Čenaja na obali Koromandije. Spomeniki so dosegljivi po štiripasovni cesti East Coast in Radživ Gandhi Salai (državni avtocesti 49 in 49A). Najbližje letališče je v Čenaju (IATA koda letališča MAA). Mesto je povezano z ostalo Indijo prek železniškega omrežja.
Mahabalipuram je znan pod več imeni, vključno z Mamallapuram; Mamalla pomeni 'Veliki rokoborec' in se nanaša na kralja Narasimho Varmana I. iz 7. stoletja. Druga imena, ki jih najdemo v zgodovinskih besedilih, vključujejo Mamallapattana, Mavalipuram, Mavalivaram, Mavellipore, Mauvellipooram in Mahabalipur, ki se vsa nanašajo na »mesto velikih rokoborcev« ali »mesto Mahabali«. Slednji je povezan z mitskim Mahabalijem, demonskim kraljem, ki ga premaga škrat Vamana (Višnujev avatar).KH Vora and S Sundaresh (2003), Mahabalipuram: A Saga of Glory to Tribulations, Migration & Diffusion, Vol. 4, Issue 16, pages 67-68 Po Nagasvamiju je ime izpeljano iz tamilske besede mallal (blaginja) in odraža to, da je bilo starodavno gospodarsko središče za južno Indijo in jugovzhodno Azijo. To teorijo delno podpira tamilsko besedilo iz 8. stoletja. zgodnjega pesnika gibanja Bhakti Thirumangai Alvar, kjer se Mamallapuram imenuje Kadal Mallai.
Mesto so evropski mornarji, ki so pristali na obali, potem ko so videli stolpe sedmih hindujskih templjev, poznali kot »sedem pagod«. Napisi iz 7. stoletja ga omenjajo kot Mamallapuram ali podobne različice; Mahabalipuram se pojavi šele po 16. stoletju in (s sedmimi pagodami) je bil uporabljen v literaturi kolonialne dobe. Vlada Tamil Naduja je sprejela Mamallapuram kot uradno ime mesta in mesta v 1957, leta 1964 pa je spomeniško in obalno območje razglasilo za posebno turistično območje in zdravilišče.
Zgodovina
Čeprav starodavna zgodovina Mahabalipurama ni jasna, numizmatični in epigrafski dokazi ter njegovi templji kažejo, da je bila to pomembna lokacija, preden so bili spomeniki zgrajeni. Špekulira se, da je to morsko pristanišče Sopatma, omenjeno v Periplus Eritrejskega morja iz 1. stoletja, ali Ptolemajevo pristanišče Melange v njegovi Geografiji iz 2. stoletja. Druga teorija trdi, da je pristanišče Nirppeyarvu, omenjeno v Perumpanarupadai od poznega 19. stoletja do začetka 20. stoletja, morda Mahabalipuram ali Kanchipuram.
Sanskrtski učenjak Daṇḍin (ki je živel v Tamil Naduju in je bil povezan z dvorom Palava) je v svoji Avantisundari Katha pohvalil umetnike za njihovo popravilo Višnujeve skulpture v Mamallapuramu. Vendar pa je Daṇḍinovo avtorstvo tega besedila sporno. Srednjeveško besedilo v sanskrtu omenja spomenike Mamallapuram, zgodnjo tradicijo popravil in pomen vaišnavizma.
Ko je Marco Polo (1271-1295 n. št.) prispel v Indijo na poti nazaj v Benetke iz jugovzhodne Azije, je omenil (vendar jih ni obiskal) sedem pagod in ime je postalo povezano z obalnimi templji Mahabalipuram v publikacijah evropskih trgovcev stoletja pozneje. Pojavil se je v Katalonskem atlasu Abrahama Cresquesa iz leta 1375 kot Setemelti in Santhome, grobem zemljevidu Azije, vendar natančnem glede relativnih položajev obeh pristanišč; prvi je Mamallapuram in drugi Mylapore. Beneški popotnik Gasparo Balbi je leta 1582 omenil Sedem pagod in Osem prijetnih gričev, za katere Nagaswamy meni, da se nanašajo na spomenike. Po Schalku jo je Balbi imenoval Sedem kitajskih pagod (ponovna interpretacija Henryja Yula, ki je Balbija menil za nezanesljivega, čemur je sledil selektivni popravek, da je verjetno mišljeno Mamallapuram).
Ker je zdaj manj kot sedem stolpov, je ime navdihnilo špekulacije in argumente. Cunami decembra 2004 je za kratek čas razgalil obalo blizu Saluvankupama (zdaj severno od Mahabalipurama) ter razkril napise in strukture. Badrinarajanan je v poročilu BBC dejal, da so bili iz 9. stoletja in da jih je morda uničil cunami v 13. stoletju. Cunami je razkril tudi velike strukture na morskem dnu približno kilometer od obale, za katere arheologi domnevajo, da bi lahko bile starodavni Mahabalipuram.Maguire, Paddy. "Tsunami Reveals Ancient Temple Sites." BBC News (Online) 27 Oct. 2005. Retrieval 9 Sep. 2006 . Glede na članek Science je cunami razkril skale z »dovršeno izklesano glavo slona in konja v letu«, »majhno nišo s kipom božanstva; drugo skalo z ležečim levom« in drugo hindujsko versko ikonografijo. Morski arheologi in podvodne potapljaške ekipe so po cunamiju leta 2004 raziskovali lokacijo vzhodno od templja Shore, enega od spomenikov. To je razkrilo ruševine podrtih zidov, veliko število pravokotnih blokov in drugih struktur, vzporednih z obalo, ter štirideset ohranjenih spomenikov.
Sodobna poročila Evropski pomorščaki in trgovci, ki so po 16. stoletju začeli trgovati z Azijo, so omenili kraj. Zgodnja poročila, kot so tista Niccolaa Manuccija (ki mesta ni nikoli obiskal, ampak je spomenike videl od daleč in slišal zanje), so povezovala kitajske in burmanske budistične zasnove pagod s hindujskimi templji in domnevala, da so templje zgradili Kitajci. Glede na Novo poročilo o Vzhodni Indiji Anthonyja Hamiltona iz leta 1727 je bilo to mesto romarsko središče in njegova zunanja skulptura je bila »nespodobna, razvratna« kot predstava v Drury Lanu. Francoski pisatelj Pierre Sonnerat je bil kritičen do evropskega rasizma do Indijcev in je teoretiziral, da so bili templji Mahabalipuram zelo stari.
Literarna raziskava Williama Chambersa o Mahabalipuramu iz leta 1788 je na spomenike opozorila evropske učenjake. Chambers je intervjuval lokalne prebivalce in povezal monumentalno umetnost, ki jo je videl, s hindujskimi besedili ter jo označil za izjemno in ekspresivno v pripovednih podrobnostih. Vrsta študij iz 19. stoletja, kot so tiste Benjamina Babingtona in Williama Elliota, je vsebovala skice spomenikov in odtise napisov. Nekatere zgodbe in špekulacije v zahodni literaturi so kljub temu še naprej nenavadne. Francis Wilford je leta 1809 predlagal, da so bili spomeniki zgrajeni leta 450 pr. n. št. in jih povezal s Ciceronovimi zapisi (1. stoletje pr. n. št.) o Indijcih, ki so morda zgradili tri starodavna indijska tempeljska mesta (vključno z Mahabalipuramom).
Poročila iz 19 stoletja opozarjajo na lokalne omembe »pozlačenih vrhov številnih pagod« v valovih ob sončnem vzhodu, o katerih so govorili starešine, a jih ni bilo več mogoče videti. V poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju je bilo mesto Mahabalipuram središče turističnih vodnikov in špekulacij kolonialne dobe. Deli mnogih spomenikov so bili pokriti s peskom in le malo je bilo storjenega za ohranitev mesta. Po indijski neodvisnosti je vlada Tamil Naduja razvila spomenike Mamallapuram in obalno regijo kot arheološko, turistično in romarsko območje z izboljšanjem cestnega omrežja in mestne infrastrukture. Leta 1984 je bilo mesto vpisano na Unescov seznam svetovne dediščine.
Skupina je predmet arheološkega zanimanja od leta 1990, izkopavanja pa so prinesla nepričakovana odkritja. Po besedah Johna Marra je najdišče odkrilo »rezervoar v obliki apside, katerega ukrivljen konec je bil poravnan proti jugu proti srednjemu delu templja Shore« z anantašajano (ležečim Višnujem), ki je verjetno nastala pred templjem.
Gradnja Palava Mamallapuram je postal pomemben med vladavino Simhavišnuja v obdobju Palava v poznem 6. stoletju, v obdobju političnega tekmovanja s Pandjami, Čerasi in Čolami ter duhovnega vrenja z vzponom pesnikov in učenjakov gibanja Bhakti iz 6. do 8. stoletja: Vaišnavski Alvari in Šaiva Nadžanarji. Arhitektura Mamalapurama je povezana s Simhavišnujevim sinom Mahendravarmanom I. (600–630 n. št.), ki je bil pokrovitelj umetnosti. Mahendravarmanov sin Narsimha Varman I. je gradil na očetovih prizadevanjih in večina učenjakov mu pripisuje številne spomenike. Po kratkem premoru se je gradnja templja in spomenika nadaljevala med vladavino Radžasimhe (ali Narasimhavarmana II.; 690–728).
Arheolog iz sredine 20. stoletja A. H. Longhurst je opisal arhitekturo Palava, vključno s tistimi, ki so jih našli v Mahabalipuramu, v štiri kronološke sloge: Mahendra (610–640), Mamala (640–670, pod Narsimho Varmanom I.), Radžasimha (674–800) in Nandivarman (800-900). K. R. Srinivasan ga je opisal kot odsev treh slogov in stopenj gradnje, tretje obdobje pa je poimenoval slog Paramesvara.
Ta kronologija je bila predmet znanstvenih nesoglasij. Nekateri učenjaki, kot je Marilyn Hirsh leta 1987, pravijo, da je najzgodnejšim templjem mogoče slediti do leta 600 (pod pesniškim kraljem Mahendravarmanom I.). Drugi, kot je Nagaswamy leta 1962, so rekli, da je bil kralj Radžasimha (690–728) verjeten pokrovitelj številnih spomenikov; mnogi tempeljski napisi vsebujejo eno od njegovih imen in njegovo značilno pisavo Grantha in okrašeno Nāgarī.R. Nagaswamy (1962), "New Light on Mamallapuram", Transactions of the Archaeological Society of South India, pages 1–50