Dinastija Šang (), znana tudi kot dinastija Jin (), je bila kitajska vladarska dinastija. Ustanovil jo je Tang iz Šanga (Čeng Tang), ki je vladal v dolini Rumene reke v 2. tisočletju pr. n. št. Dinastija Šang je nasledila dinastijo Šja, njo samo pa je nasledila dinastija Zahodni Džov. Klasična poročila o Šangu izhajajo iz besedil, kot so Knjiga dokumentov, Bambusni letopisi in Zapisi velikega zgodovinarja. Sodobna stroka datira dinastijo Šang med 16. in 11. stoletje pr. n. št., pri čemer je končni datum bolj zanesljiv kot začetni.
thumb|levo|Bronasta skleda za vodo z vzorcem zvijajočega se zmaja; pozna dinastija Šang okoli 14. - sredina 11. stoletja pr. n. št.
Dinastija Šang je najzgodnejša dinastija tradicionalne kitajske zgodovine, trdno podprta z arheološkimi dokazi. Izkopavanja v ruševinah Jina blizu današnjega Anjanga, ki je bil opredeljen kot zadnja prestolnica Šanga, so odkrila enajst večjih kraljevih grobnic ter temelje palač in obrednih krajev, kjer so odkrili orožje in ostanke tako živalskih kot človeških žrtvovanj. Najdenih je bilo več deset tisoč predmetov iz brona, žada, kamna, kosti in keramike.
Na najdišču Anjang so odkrili najzgodnejše znane kitajske zapise, namenjene večinoma vedeževanju, zapisane na kosteh, oklepih želv, volovskih lopaticah ali drugih kosteh. V prvih znanstvenih izkopavanjih v 20. in 30. letih dvajsetega stoletja so odkrili več kot 20.000 predmetov, od takrat pa še več kot štirikrat več. Napisi nudijo kritičen vpogled v številne teme od politike, gospodarstva in verskih praks do umetnosti in medicine te zgodnje stopnje kitajske civilizacije.
Tradicionalni zapisi Številni dogodki v zvezi z dinastijo Šang so omenjeni v različnih kitajskih klasikah, vključno s Knjigo dokumentov, Mencijem in Dzuo Džuanom. Na podlagi vseh razpoložljivih dokumentov je zgodovinar dinastije Han Sima Čjan (ok. 145 – ok. 86 pr. n. št.) sestavil poročilo o dinastiji Šang kot del svojih Zapisov velikega zgodovinarja. Njegova zgodovina nekatere dogodke opisuje podrobno, v drugih primerih pa je navedeno le ime kralja. Zelo sorodno, a nekoliko drugačno poročilo je v Bambusnih letopisih. Letopisi so bili leta 296 pr. n. št. pokopani. Besedilo ima zapleteno zgodovino, avtentičnost ohranjenih različic pa je sporna.
Ime Jin (殷) za dinastijo Šjan uporabljajo samo Sima Čjan in obstoječa različica Bambusnih letopisov. Slednja tako imenujejo tudi zadnjo prestolnico dinastije. Skozi zgodovino je bilo v rabi ime Šang. Od Zapisov o cesarjih in kraljih Huangfu Mija (3. stoletje n. št.) se to ime pogosto uporablja še posebej za opis druge polovice dinastije Šang. Na Japonskem, v Koreji in Vietnamu se za Šang še vedno skoraj izključno uporablja ime Jin. Na kosteh za prerokovanje se država imenuje Šang (商), njeno glavno mesto pa Daji Šang (大邑商, Veliko naselje Šang).
Mit o ustanovitvi Mit o ustanovitvi dinastije Šang opisuje Sima Čjan v Letopisih Jina. Besedilo omenja, da je gospa Džjandi (簡狄), druga žena cesarja Kuja, pogoltnila jajce, ki ga je izlegla črna ptica (玄鳥) in nato čudežno rodila Šjeja (偰), ki se pojavlja tudi kot Či (契). Šje naj bi pomagal Juju Velikemu pri obvladovanju velike poplave in za svoje zasluge dobil v fevd mesto Šang., with additional details from the Historical Records.
Dinastija Sima Čjan v Letopisih Jina piše, da je bila dinastija ustanovljena trinajst generacij po Šjeju, ko je Šjejev potomec Tang v bitki pri Mingtiau strmoglavil brezbožnega in krutega zadnjega vladarja dinastije Šja . Zapisi Velikega zgodovinarja opisujejo dogodke v obdobjih vladavin Tanga, Taj Džija, Taj Vuja, Pan Genga, Vu Dinga, Vu Jija in izprijenega zadnjega kralja Di Šina. Drugi vladarji Šanga so omenjeni le po imenu. V prejšnjem stoletju je Vang Guovej pokazal, da se dedovanje prestola Šanga ujema s seznamom kraljev v Zapisih velikega zgodovinarja Sima Čjana. Po Zapisih velikega zgodovinarja je Šang petkrat preselil svojo prestolnico, nazadnje v Jin v času vladavine Pan Genga, s čimer se je začela zlata doba dinastije.
Di Šin, zadnji kralj Šanga, naj bi storil samomor, potem ko je njegovo vojsko premagal Vu iz Džova. Legende pravijo, da so ga njegova vojska in njegovi oboroženi sužnji izdali, ko so se pridružili upornikom Džova v odločilni bitki pri Mujeju. Po Ji Džov Šuju (Izgubljena knjiga Džova) in Menciju je bila bitka zelo krvava.
Po porazu Šanga je kralj Vu dovolil Di Šinovemu sinu Vu Gengu, da vlada v Šangu kot njegov vazal. V Šang je poslal tri svoje brate in vojsko kot zagotovilo, da se Vu Geng ne bo uprl.邶、鄘二國考 (Bei, Yong two national test)周初"三监"与邶、鄘、卫地望研究 (Bei, Yong, Wei – looking at the research)"三监"人物疆地及其地望辨析 ——兼论康叔的始封地问题 (breaking ground on Kangshu problem) Po Vujevi smrti se je Šang pridružil uporu treh stražarjev proti vojvodi Džova. Po treh letih je upor propadel in Džov je zasedel ozemlje Šanga.
Potomci kraljeve družine Šang Po propadu dinastije Šang so vladarji Džova člane vladarske družine Šang nasilno razselili po celem ozemlju Džova.一 被剥削者的存在类型. Nekateri preživeli člani so skupaj spremenili svoj priimek iz imena prednikov Dzi (子) v ime svoje propadle dinastije Jin (tj. Šang). Družina je ohranila aristokratski položaj in je pogosto opravljala upravne storitve uspešni dinastiji Džov. Kralj Vu iz Džova je Lin Džjana (林堅), sina princa Bigana, povzdignil v vojvodo Bolinga. Zapisi velikega zgodovinarja navajajo, da je kralj Čeng iz Džova s podporo svojega regenta in strica, vojvode Džova, imenoval Vejdzičija (微子啟) za vojvodo Songa s prestolnico pri Šangčiju. Ta običaj je bil znan kot 二王三恪, obdaritev treh generacij za dva kralja. Vojvode Songa so ohranili obrede v čast kraljev Šanga, dokler ni Songa leta 286 pr. n. št. osvojil Či. Konfucij je bil preko vojvod Songa verjetno potomec kraljev Šanga.
Dinastija Vzhodni Han je Kong Anu (孔安) kot potomcu dinastije Šang podelila naslov vojvode Songa, "ki nadaljuje in spoštuje Jin" (殷紹嘉公).《汉书·杨胡朱梅云传》：初，武帝时，始封周后姬嘉为周子南君，至元帝时，尊周子南君为周承休侯，位次诸侯王。使诸大夫博士求殷后，分散为十余姓，郡国往往得其大家，推求子孙，绝不能纪。时，匡衡议，以为"王者存二王后，所以尊其先王而通三统也。其犯诛绝之罪者绝，而更封他亲为始封君，上承其王者之始祖。《春秋》之义，诸侯不能守其社稷者绝。今宋国已不守其统而失国矣，则宜更立殷后为始封君，而上承汤统，非当继宋之绝侯也，宜明得殷后而已。今之故宋，推求其嫡，久远不可得；虽得其嫡，嫡之先已绝，不当得立。《礼记》孔子曰：'丘，殷人也。'先师所共传，宜以孔子世为汤后。"上以其语不经，遂见寝。 Kunfucijeva veja družine je bila ločena od veje markiza Fengšenga in kasneje vojvode Janšenga.
Drugi ostanek Šangov je ustanovil vazalno državo Gudžu v današnjem Tangšanu, ki jo je uničil vojvoda Huan iz Čija.中国孤竹文化网 (Chinese Guzhu Cultural Network)解开神秘古国 ——孤竹之谜 (unlocking the ancient mystery of Guzhu)孤竹析辨 (Guzhu analysis identified) Številni klani Šanga, ki so se po propadu dinastije preselili na severovzhod, so bili v obdobju Zahodnega Džova vključeni v kulturo jan. Ti klani so ohranili elitni status in še naprej prakticirali žrtvene in pogrebne običaje Šanga.
Tako korejske kot kitajske legende, vključno s poročili v Knjigi dokumentov in Bambusnih letopisih, navajajo, da nezadovoljni princ Šanga po imenu Džidzi ni hotel prepustiti oblasti Džovu in je z majhno vojsko zapustil Kitajsko. Po teh legendah je v severozahodni Koreji ustanovil državo Gidža Džoseon. Znanstveniki še vedno razpravljajo o zgodovinski točnosti teh legend.
Arheologija zgodnje bronaste dobe
Pred 20. stoletjem je bila dinastija Džov (1046–256 pr. n. št.) najzgodnejša kitajska dinastija, ki jo je bilo mogoče preveriti iz lastnih zapisov. Med dinastijo Song (960–1279 n. š.) so antikvarji zbrali nekaj bronastih obrednih posod in jih pripisali obdobju dinastije Šang. Na nekaterih posodah so bili napisi.
Dolina Rumene reke Leta 1899 je več učenjakov opazilo, da so kitajski farmacevti prodajali "zmajeve kosti", popisane z nenavadnimi in arhaičnimi znaki. Leta 1928 so končno izsledili, da kosti izvirajo iz mesta, zdaj imenovanega Jinšu, severno od Rumene reke v sodobni provinci Henan. Academia Sinica je na tem mestu izvajala arheološka izkopavanja do japonske invazije leta 1937.
Arheologi so se osredotočili na dolino Rumene reke v Henanu kot najverjetnejšem mestu držav, opisanih v tradicionalnih kitajskih zgodovinah. Po letu 1950 so v bližini Džengdžova odkrili ostanke obzidane naselbine iz obdobja dinastije Šang in ugotovili, da je bilo zemljeno obzidje zgrajeno v 15. stoletju pr. n. št. Obzidje je bilo pri tleh široko 20 metrov in visoko do 8 metrov. Dolgo je bilo okoli 7 kilometrov.Needham, Volume 4, Part 2, 43. Gradnja obzidij iz zbite zemlje je bila podedovana tradicija, saj so veliko starejše tovrstne utrdbe odkrili na kitajskih neolitskih najdiščih kulture longšan (okoli 3000 – okoli 2000 pr. n. št.).
Leta 1959 je bilo južno od Rumene reke blizu Luojanga odkrito najdišče janšijske erlitovske kulture. Radiokarbonsko datiranje kaže, da je erlitovska kultura cvetela od okoli 2100 pr. n. št. do 1800 pr. n. št. Velike palače kažejo na obstoj organizirane države. Leta 1983 so 6 kilometrov severovzhodno od najdišča Erlitov odkrili mesto Janši Šang. Mesto, zgrajeno okoli leta 1600 pr. n. št., je imelo površino skoraj 200 hektarjev. V njem so odkrili keramiko, značilno za kulturo erligang.
Ostanke obzidanega mesta s površino približno 470 hektarjev so leta 1999 odkrili na bregu reke Huan nasproti dobro raziskanega najdišča Jinšu. Mesto, zdaj znano kot Huanbej, je bilo očitno naseljeno manj kot stoletje in uničeno malo pred izgradnjo kompleksa Jinšu. Med letoma 1989 in 2000 so v bližini Šjaošuangčjaja, približno 20 km severozahodno od Džengdžova, izkopali pomembno naselbino Šang. Šang je iz vmesnega obdobja med najdiščem Džengdžov in poznimi prestolnicami ob reki Huan. V njem so odkrili žrtvene jame s okostji iz obdobja poznega Šanga.
Kitajski zgodovinarji, navezani na idejo, da dinastijo nasledi druga dinastija, so najdišči Erligang in Erlitov zlahka povezali z zgodnjo dinastijo Šang in Šja tradicionalne kitajske zgodovine. Dejanske politične razmere v zgodnji Kitajski so bile verjetno bolj zapletene, saj sta bili Šja in Šang politični entiteti, ki sta obstajali sočasno, tako kot je znano, da je zgodnji Džov, ki je ustanovil državo naslednico Šanga, obstajal istočasno s Šangom.
Druga najdišča Erliganška kultura s središčem na najdišču v Džengdžovu je bila razširjena po velikem delu Kitajske, celo na njenem severovzhodu na območja sodobnega Pekinga, kjer je vsaj en pokop vseboval tako bronasto posodo v slogu Erliganga kot zlat nakit v lokalnem slogu. Odkritje bodala-sekire ge v čenggujskem slogu v Šjaohenanu dokazuje, da je že v tej zgodnji fazi kitajske zgodovine obstajalo nekaj vezi med oddaljenimi območji severne Kitajske. Najdišče Panlongčeng v srednji dolini Jangceja je bilo pomembno regionalno središče erliganške kulture.
Naključne najdbe drugje na Kitajskem, kot je obzidano mesto Sanšingduj v Sečuanu. so razkrile napredne civilizacije, ki so bile sočasne z naseljem v Anjangu, vendar kulturno drugačne. Zahodni znanstveniki jih kulturološko ne pripisujejo dinastiji Šang. Za razliko od Šanga ni nobenih znanih dokazov, da je imela sanšingdujska kultura sistem pisave. Pozna država Šang v Anjangu zato na splošno velja za prvo preverljivo civilizacijo v kitajski zgodovini.
V nasprotju s tem so najzgodnejše plasti najdišča Vučeng, starejše on Anjanga, prinesle fragmente keramike, na katerih so kratka zaporedja simbolov, ki kažejo, da gre morda za pisavo. Znaki se po obliki zelo razlikujejo od znakov na orakeljskih kosteh, vendar je vzorec premajhen, da bi se jih dalo dešifrirati.
Leta 2022 so v grobnici visokega plemiča iz dinastije Šang našli 3000 let staro zlato pogrebno masko. Maska je starejša od podobne zlate maske, ki so jo leta 2021 odkrili na arheološkem najdišču Sanšingduj, in hkrati najstarejša na Kitajskem.
Maska je v celoti prekrivala obraz, da bi duh pokojnega ostal cel. V grobnicah v Šangčengu so odkrili še 200 drugih artefaktov, vključno z zlatimi lističi in ploščami, intarzijami s turkizom, denarjem iz školjk ter orožjem iz brona in žada.
Genetske študije Študija mitohondrijske DNA posmrtnih ostankov oseb v grobovih v Jinšuju so pokazale podobnosti s sedanjimi severnimi Hani in značilne razlike od južnih Hanov.
Absolutno datiranje