Severne in južne dinastije (386–589) Severne dinastije Južne dinastije Severni Vej Lju Song Južni Či Liang Zahodni Vej Vzhodni Vej Severni Džov Severni Či Čen Zahodni Liang
Severne in južne dinastije (kitajsko 南北朝, pinjin Nán-Běi Cháo) je bilo obdobje politične delitve Kitajske, ki je trajalo od leta 420 do 589 po burnem obdobju šestnajstih kraljestev in dinastije Vzhodni Džin. Obdobje se včasih šteje za zadnji del daljšega obdobja, znanega kot šest dinastij (220–589). Bilo je obdobje državljanskih vojn in političnega kaosa, bilo pa je tudi obdobje razcveta umetnosti in kulture, napredka tehnologije ter širjenja mahajanskega budizma in daoizma. V tem obdobju je prišlo do obsežne selitve ljudstva Han v dežele južno od Jangceja. Obdobje se je končalo z združitvijo ožje Kitajske pod cesarjem Venom iz dinastije Suj.
V tem obdobju se je med nehanskimi etničnimi skupinami na severu in domorodnimi ljudstvi na jugu pospešil proces sinicizacije. Proces je tako v severni kot južni Kitajski spremljala naraščajoča priljubljenost budizma, ki je na Kitajsko prišel v 1. stoletju. Vedno večji vpliv je pridobival tudi daoizem z dvema bistvenima daoističnima kanonoma, napisanima v tem obdobju.
V tem obdobju je prišlo do pomembnega tehnološkega napredka. Izum stremena med prejšnjo dinastijo Džin (266–420) je spodbudil razvoj težke konjenice kot bojnega standarda. Zgodovinarji so opazili tudi napredek v medicini, astronomiji, matematiki in kartografiji. Med intelektualci tega obdobja sta zelo znana matematik in astronom Dzu Čongdži (429–500) in astronom Tao Hongdžing.
Ozadje Po propadu združene ožje Kitajske pod dinastijo Vzhodni Han leta 220, ki je bil v veliki meri posledica uporov rumenih turbanov in petih mernikov riža, se je Kitajska sčasoma združila v tri kraljestva. Najmočnejše je bilo Cao Vej, ki sta mu sledila Vu in Šu Han. Kraljestva so bila sprva razmeroma stabilna tvorba, potem pa se je v Cao Veju leta 249 zgodil državni udar, po katerem so Sima Ji in njegova družina zavladali v Cao Veju in nato kmalu osvojili še Šu Han.
Po spodletelem državnem udaru vladajoče družine Cao proti družini Sima Jija je zadnji vladar družine Cao abdiciral. Sima Jan (Vu, cesar Džina) je nato ustanovil dinastijo Zahodni Džin in leta 280 osvojil Vzhodni Džin, s čimer se je končalo obdobje treh kraljestev in ponovno združila ožja Kitajska.
Dinastija Zahodni Džin je bila močno oslabljena zaradi vojne osmih knezov od leta 291 do 306. V času vladavine cesarjev Jin Huajdija in Jin Mindija je bil imperij v resni nevarnosti zaradi upora severnih nehanskih ljudstev, skupaj znanih kot Pet barbarov. Številne skupine nomadskih plemen so bile v preteklih stoletjih prisilno naseljene v severno in severozahodno Kitajsko. Ko so vojskujoči se knezi prisilno vključili ta plemena v svojo vojsko, so se uprla in izkoristila državljanske vojne za prevzem oblasti. Njihove vojske so v jongdžjajski katastrofi leta 311 skoraj uničile dinastijo. Pet barbarov je oplenilo Luojang in leta 316 še Čangan.
Sima Ruj (cesar Juan iz Džina), potomec cesarske hiše, je pobegnil na ozemlje južno od reke Huaj in ponovno vzpostavil dinastijo, ki je v zgodovinopisju znana kot Vzhodni Džin. Vzhodni Džin je utrdil svojo oblast na jugu in na obstoječem mestu Džjanjeja (danes Nanking) ustanovil svojo novo prestolnico Džjankang.
Na severu je pet barbarov ustanovilo številne kratkotrajne dinastije, kar je vodilo v obdobje, v zgodovinopisju znano kot šestnajst kraljestev. Dinastija Severni Vej je sčasoma leta 439 osvojila preostale severne države in združila severno Kitajsko. Čeprav so bile Vzhodni Džin in zaporedne južne dinastije dobro zaščitene pred severnimi dinastijami s sistemom rečnih flot vzdolž Jangceja, so imele veliko težav z ustanavljanjem in vzdrževanjem vojaških enot. Odločanje dvora o služenje vojaškega roka prek tuntijskega sistema je sčasoma povzročilo padec njegovega družbenega položaja in množično dezerterstvo vojakov. Soočeni s pomanjkanjem vojakov so bili generali Vzhodnega Džina pogosto poslani na lov na vojake med ljudstvi na jugu in njihovo prisilno vključevanje v vojsko. Dinastija Vzhodni Džin ni propadla zaradi zunanje invazije, temveč zato, ker je Liu Ju (cesar Vu iz Liu Songa) prevzel prestol od cesarja Gonga iz Džina in ustanovil dinastijo Liu Song, s ćimer se je uradno začelo obdobje severnih in južnih dinastij.
Severne dinastije Severne dinastije so se začele leta 439, ko so Severni Vej osvojili Severni Liang, da bi združili severno Kitajsko. Končale so se leta 589, ko je dinastija Suj ugasnila dinastijo Čen. Severne dinastije se lahko razdeli na tri časovna obdobja: Severni Vej, Vzhodni in Zahodni Vej ter Severni Či in Severni Džov. Severni, Vzhodni in Zahodni Vej so skupaj s Severnim Džovom ustanovili Šjanbeji, medtem ko so Severni Či ustanovil etnični Hani pod vplivom Šjanbejev.
Na severu so se lokalni plemiški klani Hanov odzvali na kaos z gradnjo utrjenih vasi. Klani so nato te zelo kohezivne družinske samoobrambne skupnosti pretvorili v fevde. Manjše kmečke družine so delale za prevladujoči klan kot najemniki ali podložniki. Zaradi kaosa so se plemiške družine Hanov izognile državni službi, dokler ni dvor Severnega Veja sprožil gibanja za sinicizacijo. Severno plemstvo je bilo zato zelo militarizirano v primerjavi s svojimi prefinjenimi južnimi kolegi. Razlike so bile opazne še v dinastijah Suj in Tang stoletja pozneje.
Severni Vej (386–535) Vzpon thumb|250px|Vojska Severnega Veja v šjanbejskih uniformah; terakota, grobnica Sima Džinlonga iz leta 484
V obdobju šestnajstih kraljestev je v državi Daj (Šestnajst kraljestev) vladala šjanbejska družina Tuoba. Daj je osvojil Zgodnji Čin, vendar je poraz Zgodnjega Čina v bitki pri reki Fej hkrati pomenil tudi njegov propad. Tuoba Guj, vnuk zadnjega princa Daja Tuoba Šinjidžjana, je obnovil bogastvo klana Tuoba in svojo državo preimenoval Vej, zdaj znano kot Severni Vej. Prestojnica države je bil Šenglej blizu sedanjega Hohhota. Med vladavino cesarjev Daovuja (Tuoba Guj), Mingjuana in Tajvuja se je Severni Vej postopoma širil. Tuoba Guj je sodeloval v številnih spopadih s poznejšimi Jani, ki so se končali ugodno za Severni Vej. Tuoba Guj je s pomočjo Džang Guna uničil vojsko Jana in osvojil kasnejšo prestolnico Jana Pingčeng (današnji Datong). Istega leta se je razglasil za cesarja Daovuja.
Cesarja Daovuja je zaradi njegove okrutnosti ubil njegov sin Tuoba Šao, njega pa je uspel premagati prestolonaslednik Tuoba Si. Slednji je zasedel prestol kot cesar Mingjuan. Cesarju je uspelo osvojiti Liu Songovo provinco Henan, kmalu zatem pa je umrl. Prestol je nasledil njegov sin Tuoba Tao, ki je vladal kot cesar Tajvu. Energični cesar Tajvu je zelo povečal moč Severnega Veja, kar mu je omogočilo, da je večkrat napadel Liu Song. Ko ga je na severnem boku začel ogrožati Rouranski kaganat, se je vključil v vojno za združitev severne Kitajske. S padcem Severnega Lianga leta 439 je cesar Tajvu združil severno Kitajsko, s čimer se je končalo obdobje šestnajstih kraljestev in začelo obdobje severnih in južnih dinastij z njegovimi južnim tekmecem Liu Songom.
thumb|upright|Častnik Zahodnega Veja; grobni pridatek, Muzej Luojanga
Severni Vej je kljub njegovi veliki vojaški moči stalno nadlegoval Rouranski kaganat in ga prisilil, da so preusmerili svojo pozornost z juga proti severu. Po združitvi severa je cesar Tajvu osvojil tudi močno kraljestvo Šanšan in podjarmil kraljestva na zahodu. Leta 450 je Tajvu znova napadel Liu Song in dosegel Guabu (瓜步, v sodobnem Nankingu) in grozil, da bo prečkal reko in napadel Džjankang, glavno mesto Liu Songa. Vojaške sile Severnega Veja so takrat prevladovale nad silami Li Songa, vendar so imele velike izgube. Oropale so številne posesti in se nato umaknile na sever.
thumb|left|upright| Pozlačena bronasta figurica Bude Maitreje iz Severnega Weija, 443
Na tej točki so se privrženci budista Gaj Vuja (蓋吳) uprli. Po zatrtju upora je cesar Tajvu po nasvetu svojega daoističnega predsednika vlade Cuja Haoja prepovedal budizem. Začelo se je prvo preganjanje kitajskega budizma, znano kot tri nesreče Vuja. Cesar Tajvu je v svoji pozni starosti naložil krute kazni, zaradi česar ga je leta 452 ubil evnuh Dzong Aj. Njegova smrt je sprožila pretrese, ki so se končali šele z ustoličenjem cesarja Venčenga pozneje istega leta.
Vang Ju (王遇), dvorni evnuh in ljubljenec vdove cesarice Venming, je izdatno podpiral budizem. V Jungangu je zgradil jamo 9-10, najbolj okrašeno med jamami v tem kompleksu, in dal leta 488 zgraditi tempelj v svojem rojstnem mestu Lirunu (današnji Čengčeng). Vang Ju je bil morda kastriran med zadušitvijo Čjangovega upora leta 446, ko je Severni Vej kastriral mlado elito uporniških plemen.
V prvi polovici dinastije Severni Vej so stepski Šjanbeji, ki so obvladovali severno Kitajsko, vzdrževali politiko strogega družbenega razlikovanja med njimi in njihovimi podložniki Hani. Etnični Hani so lahko službovali v državni upravi kot uradniki za pobiranje davkov in opravljanje drugih poslov, do višjih položajev pa se niso mogli povzpeti. V centrih moči so predstavljali manjšino prebivalstva.
Sinizacija Široka družbena in kulturna preobrazba v severni Kitajski se je začela s cesarjem Šjaovenom (vladal 471–499), čigar oče je bil Šjanbej, mati pa Hanka. Šjaoven je uveljavil svojo dvojno šjanbejsko-hansko poreklo in svoj klan Tuoba preimenoval v Juan (元), kar pomeni "elementaren" ali "izviren". Leta 493 je Šjaoven začel sinizacijo države in šjanbejske elite prisilil, da so se začele usklajati s številnimi standardi Hanov. Družbene reforme so vključevale oblačenje - šjanbejska oblačila so bila na dvoru prepovedana, učenje jezika Hanov za mlajše od trideset let, pretvorbo šjanbejskih družinskih imen v hanske priimke, sestavljene iz enega znaka, in spodbujanje visokih družin, da sklepajo mešane zakonske zveze. Cesar Šjaoven je preselil glavno mesto iz Pingčenga v Luojang, eno od starih kitajskih cesarskih prestolnic Vzodnega Hana in Zahodnega Džina. Nova prestolnica je oživila in se preoblikovala. Do leta 495 se je s severa na jug preselilo približno 150.000 Šjanbejev in bojevnikov, da bi služili v prestolnici. V nekaj desetletjih se je število prebivalcev povečalo na približno pol milijona. V Luojangu je domovalo več kot tisoč budističnih templjev. Prebežniki z juga so bili večinoma lepo sprejeti in so se z ustanovitvijo lastne četrti Vu v Luojangu počutili kot doma. V četrti Vu je živelo več kot tri tisoč družin. Na dvoru so namesto napitkov iz jogurta, značilnih za sever, začeli streči čaj, ki je takrat postal priljubljen na južnem Kitajskem.
Od 480. let dalje so se začeli moški iz elitnih družin Hanov sistematično poročati s hčerami iz šjanbejske cesarske družine Tuoba. Z njimi se je poročilo več kot pol princes iz klana Tuoba.
Leta 523 je bil princ Dongjang iz severnega Veja poslan v Dunhuang, da bi tam petnajst let služil kot guverner. Ko je budizem postal vse bolj sprejet v kitajski družbi, so se princ Dongjang in lokalne bogate družine odločile v čast budizmu v jamah Mogao vklesati in okrasiti jamo 285 s čudovitimi kipi in freskami. Promocija umetnosti se je nadaljavala in jame so zdaj ena največjih turističnih znamenitosti Kitajske.
Razdelitev na Vzhodni Vej (534–550) in Zahodni Vej (535–557)
Leta 523 je izbruhnil upor, znan kot upor šestih garnizij (Liu Džen), ki je povzročil pomanjkanje hrane daleč severno od Luojanga. Po zatrtju upora je vlada 200.000 upornikov premestila v Hebej, kar se je izkazalo za napako, ko je nekdanji garnizijski častnik v letih 526–527 organiziral nov upor. Temeljni vzrok uporov je bil vse večji razkol med vladajočo aristokracijo, ki je vedno bolj prevzemala politiko in življenjski slog Hanov, in njihovimi nomadskimi plemenskimi vojskami, ki so še naprej ohranjale stari stepski način življenja.