Lidžjang (), znan tudi kot Likiang, je mesto na ravni prefekture na severozahodu province Junan na Kitajskem. Ima površino 21.219 kvadratnih kilometrov in je po popisu leta 2020 imelo 1.253.878 prebivalcev, od katerih jih je 288.787 živelo v pozidanem območju okrožja Gučeng. Lidžjang je znan po Unescovi dediščini, starem mestnem jedru Lidžjanga, ki vsebuje mešanico različnih zgodovinskih arhitekturnih slogov in zapleten, starodavni sistem oskrbe z vodo.
Zgodovina
Pred 100.000 leti je bilo tu aktivno ljudstvo iz poznega paleolitika. Odkritje jamskih poslikav v dolini reke Džinša in številna nova kamnita orodja, bronasti in železni izdelki dokazujejo, da je Lidžjang eno od pomembnih območij starodavnih človeških dejavnosti na jugozahodu Kitajske.
Staro mestno jedro Baiša je bilo politično, trgovsko in kulturno središče za lokalno ljudstvo Naši in druge etnične skupine 450 let od leta 658 do 1107 n. št. Palača Dabaodži na freski Baiša, zelo blizu Inštituta za ročno vezenje Baiša Naši, je bila zgrajena leta 658 našega štetja v času dinastije Tang (618–907).
V starih časih je bilo staro mestno jedro Baiša središče vezenja svile na jugozahodu Kitajske in najpomembnejši kraj starodavne južne svilne poti, imenovane tudi starodavna cesta čaja in konjev ali starodavna čajna pot.Forbes, Andrew; Henley, David (2011). China's Ancient Tea Horse Road. Chiang Mai: Cognoscenti Books. ASIN: B005DQV7Q2 Starodavna južna svilna pot se je začela iz Burme, prečkala Lidžjang, okrožje Šangri-La, Tibet, potovala skozi Iran, Rodovitni polmesec in na koncu do Sredozemskega morja.
Kraljevina Lidžjang se je podredila Kublajkanu, ko je leta 1253 vodil svoje čete proti kraljestvu Dali. Čeprav je bilo kraljestvo vključeno v Mongolsko cesarstvo in nato dinastijo Juan, je dobilo status tusi ali avtohtonega urada, ki je dal avtonomijo lokalnim vladarjem Naši. Med obdobjem dinastije Ming so bili Naši eno redkih obmejnih ljudstev, ki je takoj podprlo Minge. Ker so Naši pomagali Mingom pri širitvi v jugozahodni Kitajski, je vladarska družina dobila naziv Mu. V tem obdobju se je kraljestvo Lidžjang lahko razširilo v Sečuan in na Tibet ter na svoje ozemlje pripeljalo številna tibetanska ljudstva ter njihov kulturni in verski vpliv. Bil je pod vladavino vladajoče hiše Naši iz družine Mu (木氏) med dinastijami Juan (še brez imena Mu), Ming in Čing. Mu so bili »na tem položaju do leta 1723, ko je Lidžjang postal neposredno vključen v oblast centralne vlade Čing.
Leta 2002 je bilo ustanovljeno mesto Lidžjang, ki je nadomestilo nekdanjo avtonomno okrožje Lidžjang Naši.
Geografija
Lidžjang se nahaja v severozahodnem delu Junana in meji na Sečuan. Leži znotraj regije, ki jo obdajajo gore Hengduan, kjer se združita planota Činghaj-Tibet in planota Junan-Guidžov. Na vzhodu meji na avtonomno prefekturo Sečuan Liangšan Ji in mesto Pandžihua, na jugu pa na Džjančuan, Hečing in Binčuan tri avtonomne prefekture Dali Bai. Okrožje in avtonomna prefektura Čušjong Ji, okrožji Dajao in Jongren, zahod in sever mejita na okrožje Lanping v avtonomni prefekturi Nudžjang Ji in okrožje Veiši v tibetanski avtonomni prefekturi Dičing. Mesto ima skupno površino 20.600 kvadratnih kilometrov in upravlja starodavno mesto, avtonomno okrožje Julong Naši, okrožje Jongšeng, okrožje Huaping in avtonomno okrožje Ninglang Ji.
Zaradi nizke zemljepisne širine in visoke nadmorske višine središče mesta doživlja blago subtropsko visokogorsko podnebje (Köppen Cwb). Zime so mile, zelo suhe in sončne (>70 % možnega sonca), čeprav so povprečne najnižje vrednosti v decembru in januarju tik pod mejo ledišča; januar, najhladnejši mesec, s povprečno 24-urno temperaturo 6,7 °C. Pomlad se začne zgodaj in ostane suha in sončna do konca maja, ko pride do dramatičnega povečanja pogostosti in količine padavin, ki traja do konca septembra. Poletja so topla, deževna (bolj kot sončna) in vlažna, z junijem, najtoplejšim mesecem, s povprečno temperaturo 19,1 °C. Jeseni sledi nenadno zmanjšanje padavin in sončno vreme. Povprečna letna temperatura je 13,3 °C, medtem ko padavine znašajo povprečno 968 mm, približno 80 % pade od junija do septembra. Z mesečnim odstotkom možnega sonca, ki se giblje od 29 % julija do 80 % decembra, mesto prejme 2412 ur svetlega sonca letno.
Vlada mesta Lidžjanga ima sedež v okrožju Gučeng. Mesto obsega en okraj in štiri okrožja.
Demografija Lidžjang je večetnično mesto. Kitajski Naši (s svojimi piktografskimi znaki) so večinoma razširjeni v mestu s približno 230.000 prebivalci (vključno z Mosuom, ki se razlikuje od večine Našijev. Pripadajo matrilinealnemu klanu in domačini temu pravijo hodeči zakon). Obstajajo tudi Ji, Lisu, Hua Lisu, Bai, Pumi in druge narodnosti. Lidžjang ima edino avtonomno okrožje ljudstva Naši na Kitajskem. To ljudstvo je med drugim razvilo sistem verovanja Dongba, znotraj katerega se je ohranila tudi še živeča piktogramska pisava.
Med stalnim prebivalstvom leta 2010 je bilo Hanov 537.893, kar je predstavljalo 43,21 % celotnega prebivalstva; etničnih manjšin je bilo 706.876 prebivalcev, kar je predstavljalo 56,79 % celotnega prebivalstva.
Manjšinska etnična kultura Naši Ljudje Naši imajo svoj jezik. Jezik Naši spada v tibetansko-burmansko jezikovno vejo kitajsko-tibetanske jezikovne družine. Reka Džinša ga približno deli na dve narečji, ki sta se razvili do te mere, da se govorci različnega narečja med seboj ne razumejo. Standardni jezik temelji na zahodnem narečju jezika Naši, govorica pa na osnovi govorice četrti Dajan v mestu Lidžjang. V dolgi zgodovini ljudstva Naši sta se razvila pisavi jezikov Dongba in Goba. Dongbaven je piktogramska pisava, ki jo je razvilo ljudstvo Naši pred več kot tisoč leti (pred dinastijo Tang). Sestavljena je iz piktografskih simbolov, fonetičnih simbolov in dodatnih simbolov. Velja za edino piktogramsko pisavo na svetu, ki je še vedno v uporabi.
Ljudstvo Naši običajno živi okoli jezov, v rečnih dolinah in na pobočjih gora. V nižinah so zasebne hiše večinoma zidane iz lesa in blata ter imajo strehe iz ploščic. Najpogostejša zasnova je »tri sobe in en zid«. V gorskih območjih pa prevladujejo nizke lesene hiše, prekrite z lesenimi deskami. Naši obožujejo petje in ples. Trije prazniki na začetku luninega koledarja v začetku februarja so najbolj tradicionalni praznik prebivalcev.
Mosuo Mosuo so navajeni živeti v gorah in ob vodah. Hiše so vse narejene iz lesa. Tradicionalni festivali ljudstva Mosuo vključujejo Pomladni festival, Festival zmajevih čolnov, Festival Čaošan, Festival prednikov, Festival žrtvovanja Boga in Festival dežele. Med njimi sta najbolj slovesna pomladni festival in festival Čaošan.
Ji Ljudstvo Ji ima dolgo zgodovino in njihovi predniki so ljudje iz plemena Kunming, ki so povezani z njimi. V dinastijah Tang in Song so jih imenovali Vu Man. Ljudstvo Ji ima svoj jezik. Ta spada v tibetansko-burmansko jezikovno vejo kitajsko-tibetanske jezikovne družine. Obstaja šest narečij. Jezik ljudstva Šjaoliangšan Ji pripada severnemu narečju Šidža. Prvotno se je zapisoval ideogramsko, čeprav ga nekateri zamenjujejo za piktografski zapis. V zgodovini ljudstva Ji so pisali zgodovinske, literarne, astronomske in medicinske knjige, verske klasike itd. Večina vasi Ji je obdana z gorami in vodami, okolje pa je čudovito. Na splošno gre za vasi z več gospodinjstvi; samotna gospodinjstva so redka. Hiše so večinoma lesene z večstebrno podestno strukturo. Štiri stene so lesene ali ograjene z bambusom in lesom. Ljustvo praznuje veliko festivalov, kot so lunarni festival, 15. festival, 8. februar in 3. marec, še posebej festival bakel.
Lisu Jezik Lisu spada v kitajsko-tibetansko jezikovno družino. Ljudstvo Lisu živi na območju z visokimi pobočji. Zaradi vpliva terena in navad ni velikih vasi z desetinah hiš. Na splošno je na dveh ali treh gričih kot vas na desetine gospodinjstev. Vasi so oddaljene drug od druge, hiše pa so večinoma lesene. Ljudstvo Lisu pozna ustne pesmi in dolge pesmi ter številne mite in legende. Vsak december bodo prebivalci Huapinga in drugih krajev priredili veliko slovesnost za praznovanje široke sezone (novoletni dan). Obstajata tudi festival zmajevih čolnov Festival Hangshan in Festival svete vode Lišja v okrožju Lidžjang Davn.
Pumi Jezik ljudstva Pumi spada v jezikovno vejo Ji tibetansko-burmanske jezikovne skupine kitajsko-tibetanske jezikovne družine. Lokalna narečja se med seboj malo razlikujejo in se na splošno lahko pogovarjajo. Ljudstvo ni razvilo pisave. V Ninglangu in Muliju so zgodovinske legende in pesmi zapisovali v tibetanski pisavi, vendar se zdaj pogosto uporabljajo kitajske pismenke. Ljudje Pumi živijo v več klanih, večinoma na pobočju, hiše pa so večinoma postavljene v lesenem dvorišču. Ljudje Pumi imajo svojo edinstveno kulturo in umetnost. Med njimi je največ mitov, legend in zgodb. Ljudje Pumi znajo peti in plesati. V primeru poroke ali pogrebnega praznika se izvede tekmovanje od pesmi do pesmi. Pumi moški imajo radi tudi športe, kot so streljanje, lokostrelstvo, rokoborba in borilne veščine. Najbolj priljubljen nacionalni tradicionalni festival Pumi je Ohva festival (novo leto) na osmi dan dvanajstega lunarnega meseca. Poleg tega je tu še Praznik vrtenja morja 15. v prvem mesecu in Okus novega festivala v spomladanski in jesenski sezoni žetve.
Kulinarika Piščančji fižolov žele Džidov () Piščančji fižolov žele Džidov je tradicionalna hrana, ki jo Naši obožujejo. Pridelujejo ga v Lidžjangbi in spada v družino rumenega fižola. Ker je oblikovan kot piščančja glava, se imenuje piščančji fižol v prahu. Fižol je zmlet v vermiceli, barva je sivo-zelena, ocvrta, solata je zelo okusna in diši. Je jed na Naši mizi.
Lidžjang Baba () Lidžjang Baba so lokalni fini pšenični rezanci, plus šunka, olje, sladkor in druge začimbe, ki jih temeljito premešamo, da nastane plast. Jejte zlato hrustljavo, sladko in okusno, a ne mastno.
Naši žar () Naši žar je tradicionalna jed iz ogljikovih hidratov, priljubljena na Lijiang Tea Horse Road. Glavna sestavina je svinjski trebuh. Koža je zlata in hrustljava, debela, a ne mastna, tanka, okus je hrustljav.
Rezanci iz mostu Junan () Rezanci iz mostu Junan je juha z riževimi rezanci iz province Junan, ima več kot 100-letno zgodovino. Jed postrežejo z veliko skledo vrele vroče juhe in sestavinami za juho. Juha je narejena iz piščanca, svinjske kosti in začimb, kot sta kitajski zvezdasti janež in ingver. Prav tako uporabljajo plast piščančje maščobe, da juho izolirajo in tako dlje časa ohranijo toplo.
Erkuai () Erkuai je vrsta riževe pogače, ime dobesedno pomeni 'ušesa', sklicevanje na obliko ene od njegovih običajnih oblik. Pogosto jo postrežejo ocvrto z zelenjavo in omako málà, ki je mešanica posušenega rdečega čilija, sečuanskega popra in soli.
Glavne turistične znamenitosti Staro mesto Lidžjang
Staro mesto Lidžjang () je nacionalno zgodovinsko in kulturno mesto. Zgrajeno je bilo v pozni dinastiji Song (konec 13. stoletja našega štetja). Stoji sredi jezu Lidžjang. Je najbolj ohranjeno starodavno mesto v slogu Naši na Kitajskem. Je na planoti Junan-Guidžou. Na nadmorski višini 2416 metrov se mesto razprostira na 3,8 kvadratnih kilometrih površine. Decembra 1997 ga je Unescov odbor za svetovno dediščino uvrstil na seznam »svetovne kulturne dediščine«.
Jezero Lugu Jezero Lugu () je 2680 metrov nad morjem, s površino več kot 50 kvadratnih kilometrov. Povprečna globina jezera je 45 metrov, najgloblja pa 93 metrov. Jezero je čisto in modro, z vidljivostjo 12–14 metrov. Je eno najglobljih sladkovodnih jezer na Kitajskem.
Snežna gora Žadastega zmaja