Samostan Šaolin (), znan tudi kot tempelj Šaolin, je priznana samostanska ustanova, priznana kot rojstni kraj čan budizma in zibelka šaolinskega kung fuja. Stoji ob vznožju vrha Vuru v gorovju Songšan v okrožju Dengfeng v provinci Henan na Kitajskem. Ime odraža njegovo lokacijo v starodavnem gozdičku () gore Šaoši, v zaledju gore Songšan. Gora Song je zasedala vidno mesto med kitajskimi svetimi gorami že v 1. stoletju pred našim štetjem, ko je bila razglasil za enega od petih svetih vrhov (). Stoji približno 48 km jugovzhodno od Luojanga, nekdanje prestolnice dinastije Severni Vei (386–534), in 72 km jugozahodno od Džengdžova, sodobne prestolnice province Henan.
Batuo se je kot prvi šaolinski opat posvetil prevajanju budističnih svetih spisov in pridiganju doktrin stotinam svojih privržencev. Po legendi je Bodhidarma, 28. patriarh mahajanskega budizma v Indiji, prispel v tempelj Šaolin leta 527. Devet let je preživel v meditaciji v jami na vrhu Vuru in začel kitajsko tradicijo Čan v templju Šaolin. Nato je bil Bodhidarma počaščen kot prvi patriarh čan budizma.
Zgodovinski arhitekturni kompleks templja, ki izstopa po svoji veliki estetski vrednosti in globokih kulturnih konotacijah, je bil vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine. Poleg svojega prispevka k razvoju kitajskega budizma, pa tudi zaradi svoje zgodovinske, kulturne in umetniške dediščine, je tempelj znan po svoji tradiciji borilnih veščin. Šaolinski menihi so bili predani raziskovanju, ustvarjanju ter nenehnemu razvoju in izpopolnjevanju šaolinskega kung fuja.
Glavni stebri šaolinske kulture so čan budizem (), borilne veščine (), budistična umetnost () in tradicionalna kitajska medicina (). Ta kulturna dediščina, ki še vedno predstavlja vsakdanje tempeljsko življenje, predstavlja kitajsko civilizacijo. Veliko število uglednih ljudi, uglednih menihov, budističnih učencev in mnogih drugih obišče tempelj, roma in organizira kulturne izmenjave. Poleg tega se je zaradi dela uradnih šaolinskih čezmorskih kulturnih centrov in tujih učencev šaolinska kultura razširila po vsem svetu kot značilen simbol kitajske kulture in sredstvo tuje kulturne izmenjave.
Zgodovina Severni dinastiji Vei in severni Džov Batuo, ki se v kitajskih virih imenuje tudi Fotuo in v sanskrtu Budabadra, je užival pokroviteljstvo cesarja Šjaovena iz Severnega Veija, odkar je okoli leta 490 prišel v Pingčeng po svilni poti.Wei shu, 114.3040; Ware, trans., "Wei Shou on Buddhism", pp. 155–156; Shahar 2008 Jang Šuandži v zapisu o budističnih samostanih Luojanga (547 n. št.) in Li Šjan v Ming Jitongdžiju (1461) se strinjata z lokacijo in pripisom Daošuana. Džjačing Čongšju Jitongdži (1843) navaja, da je bil ta samostan, ki je v provinci Henan, zgrajen v 20. letu obdobja Taihe dinastije Severni Vei, to je, da je bil samostan zgrajen leta 495 našega štetja.
Zahvaljujoč Batuu je Šaolin postal pomembno središče za preučevanje in prevajanje izvirnih budističnih spisov. Postal je tudi kraj zbiranja cenjenih budističnih mojstrov. Zgodovinski viri o zgodnjem izvoru šaolinskega kung fuja kažejo, da je v tem času v templju obstajala praksa borilnih veščin.Lu Zhouxiang 2019 Batuovo učenje sta nadaljevala njegova dva učenca, Sengčou (, 480–560) in Huiguang (, 487–536).
V prvem letu dobe Jongping (506) sta indijska meniha Lenamoti (, in Sanskrit: Ratnamati) in Putiliudži (, in Sanskrit: Bodhiruci) prišla v Šaolin, da bi postavila dvorano za prevajanje svetih spisov. Skupaj s Huiguangom sta prevedla komentar mojstra Šičina (; in Sanskrit: Vasubandhu) na Sutro desetih stopenj (sanskrt: Daśabhūmika Sūtra; ), zgodnji, vplivni mahajanski budistični spis. Po tem je Huiguang promoviral Vinajo v štirih delih (; Sanskrit: Dharmagupta-Vinaya), ki je tvorila teoretično osnovo budistične šole Luzong (), ki jo je med dinastijo Tang oblikoval Dao Šuan (596–667).
V tretjem letu obdobja Šjaočang (leto 527) cesarja Šjaominga iz severnega Veija je Bodhidarma (), 28. patriarh mahajanskega budizma v Indiji, prišel v tempelj Šaolin. Indijec je prišel kot čanski budistični misijonar in pred tem desetletja potoval po vsej Kitajski ter se leta 520 naselil na gori Song.Shahar 2008；Shi Daoxuan 2014; Lu Zhouxiang 2019 Bodhidarmovi nauki so temeljili predvsem na Lankavatara Sutri, ki vsebuje pogovor med Gautamo Budo in Bodhisatva Mahamatijem, ki velja za prvega patriarha tradicije Čan.
Na podlagi naukov Batua in njegovih učencev je Bodhidarma uvedel čan budizem in skupnost templja Šaolin je postopoma zrasla v središče kitajskega čan budizma. Bodhidarmov nauk je bil prenesen na njegovega učenca Huikeja, za katerega legenda pravi, da si je odsekal roko, da bi pokazal svojo odločnost in predanost naukom svojega učitelja. Huike je bil prisiljen zapustiti tempelj med preganjanjem budizma in daoizma (574–580) s strani cesarja Vuja iz Severnega Džova. Leta 580 je cesar Džing iz severnega Džova obnovil tempelj in ga preimenoval v tempelj Džiao ().
Ideja, da je Bodhidarma ustanovil borilne veščine v templju Šaolin, se je razširila v 20. stoletju. Vendar pa so zgodovinarji borilnih veščin pokazali, da ta legenda izhaja iz priročnika za čigong iz 17. stoletja, znanega kot Jidžin Džing. Najstarejši dostopni izvod je bil objavljen leta 1827. Sestava samega besedila je bila datirana v leto 1624. Celo takrat se je povezovanje Bodhidarme z borilnimi veščinami razširilo šele kot rezultat serijske objave romana The Travels of Lao Ts'an v letih 1904–1907 v reviji Illustrated Fiction Magazine:
Drugi učenjaki vidijo zgodnejšo povezavo med Da Mojem in samostanom Šaolin. Menih in njegovi učenci naj bi živeli na mestu, približno miljo od templja Šaolin, ki je zdaj majhen samostan.
V 6. stoletju, okoli leta 547 našega štetja, zapisi budističnih samostanov pravijo, da je Da Mo obiskal območje blizu gore Song. Leta 645 ga Nadaljevanje biografij uglednih menihov opisuje kot aktivnega v regiji gore Song. Okoli leta 710 našega štetja je Da Mo identificiran posebej s templjem Šaolin (Dragoceni zapis o prenosu Dharme ali Čuanfa Baodži)Record of Dharma's Transmission of Chuanfa Baoji in piše o tem, da je več let sedel ob steni v meditaciji. Govori tudi o Huikejevih številnih preizkušnjah v njegovih prizadevanjih, da bi prejel navodila od Da Moja. V 11. stoletju (1004) delo olepša legende o Da Moju z veliko podrobnostmi. Napis na steli v samostanu Šaolin iz leta 728 razkriva, da Da Mo prebiva na gori Song. Druga stela iz leta 798 našega štetja govori o Huikeju, ki je iskal navodila pri Da Moju. Druga gravura iz leta 1209 prikazuje bosonogega svetnika, ki drži čevelj, glede na starodavno legendo o Da Moju. Množica stel iz 13. in 14. stoletja predstavlja Da Moja v različnih vlogah. Ena slika iz 13. stoletja ga prikazuje, kako jezdi na krhkem steblu čez reko Jangce. Leta 1125 je bil njemu v čast v samostanu Šaolin zgrajen poseben tempelj.
Dinastije Sui, Tang, Vu Džov in Song Cesar Ven iz Suija, ki je bil tudi sam budist, je templju vrnil prvotno ime in njegovi skupnosti ponudil 100 hektarjev zemlje. Šaolin je tako postal velik tempelj s stotinami hektarjev rodovitne zemlje in velikimi posestmi. Ponovno je bil središče čan budizma, ki so ga redno obiskovali ugledni menihi iz vse Kitajske.
Ob koncu dinastije Sui je tempelj Šaolin s svojimi ogromnimi samostanskimi posestmi postal tarča tatov in razbojnikov. Menihi so znotraj svoje skupnosti organizirali sile za zaščito templja in boj proti vsiljivcem. Na začetku dinastije Tang je trinajst menihov pomagalo Li Šiminu, bodočemu drugemu cesarju dinastije Tang, v boju proti Vang Šičongu. Ujeli so Šičongovega nečaka Vang Renzeja, čigar vojska je bila nameščena v dolini Cipres. Leta 626 je Li Šimin, kasneje znan kot cesar Taizong, skupnosti Šaolin poslal uradno pismo hvaležnosti za pomoč, ki so jo zagotovili v njegovem boju proti Šičongu in s tem pri vzpostavitvi dinastije Tang.Shahar 2008; Lu Zhouxiang 2019 Po legendi je cesar Taizong templju Šaolin podelil dodatno zemljo in posebno 'cesarsko dovoljenje' za uživanje mesa in alkohola med vladavino dinastije Tang. Če bi bilo res, bi Šaolin postal edini tempelj na Kitajskem, ki ne prepoveduje alkohola. Ne glede na zgodovinsko resničnost se ti rituali danes ne izvajajo. Ta legenda ni potrjena v nobenem dokumentu iz tega obdobja, kot je šaolinska stela, postavljena leta 728 n. podeljena sta le zemljišče in vodni mlin. Dinastija Tang je ustanovila tudi več podružničnih samostanov Šaolin po vsej državi in oblikovala politike za menihe in vojake za pomoč lokalnim vladam in rednim vojaškim enotam. Tempelj Šaolin je postal tudi kraj, kamor so cesarji in visoki uradniki prišli na začasno samoto. Cesar Gaozong iz Tanga in cesarica Vu Zetian sta pogosto obiskovala tempelj za srečo in prispevala velike donacije. Cesarica Vu je večkrat obiskala tempelj, da bi z visokim menihom Tan Zongom razpravljala o filozofiji čan. Med dinastijama Tang in Song je bil tempelj Šaolin izjemno uspešen. Imel je več kot 14.000 hektarjev zemlje, 540 hektarjev tempeljskih zemljišč, več kot 5000 sob in več kot 2000 menihov. Budistična šola čan, ki jo je ustanovil Bodhidarma, je cvetela med dinastijo Tang in je bila največja budistična šola tistega časa.
Podatkov o prvem stoletju dinastije Severni Song je malo. Vladarji Songa so podpirali razvoj budizma, čan pa se je uveljavil kot dominanten nad drugimi budističnimi šolami. Okrog leta 1093 je čanski mojster Baoen () promoviral šolo Caodong in dosegel tisto, kar je v budistični zgodovini znano kot »revolucionarni obrat v čan«. To je pomenilo, da je tempelj Šaolin uradno postal budistični tempelj čan, medtem ko je bil do te točke tempelj Lǜzōng, specializiran za Vinajo, z dvorano čan.
Dinastije Juan, Ming in Čing Na začetku dinastije Juan je cesar Šizu iz Juana postavil meniha Šueting Fujuja (, 1203–1275) za opata Šaolina in ga postavil za vodjo vseh templjev na območju gore Song. V tem obdobju se je opat lotil pomembnih gradbenih del, med drugim zgradil zvonik in stolp z bobnom. Predstavil je tudi sistem generacijske linije šaolinskih učencev s pesmijo s 70 znaki – vsak znak v vrstici ustreza imenu naslednje generacije učencev. Leta 1260 je bil Fuju počaščen z naslovom božanskega budističnega mojstra, leta 1312 pa ga je cesar Juan posmrtno imenoval za vojvodo Džina ().
Padec dinastije Juan in vzpostavitev dinastije Ming sta prinesla veliko nemirov, v katerih se je tempeljska skupnost morala braniti pred uporniki in razbojniki. Med uporom rdečih turbanov v 14. stoletju so razbojniki izropali samostan in iskali njegove prave ali domnevne dragocenosti, uničili velik del templja in pregnali menihe. Samostan je bil verjetno zapuščen od leta 1351 ali 1356 (najverjetnejši datumi za napad) do vsaj leta 1359, ko so vladne čete ponovno zavzele Henan. Dogodki iz tega obdobja bodo kasneje močno zastopani v legendah iz 16. stoletja o zavetniku templja Vadžrapani, pri čemer je bila zgodba spremenjena tako, da je zahtevala zmago menihov in ne poraz.