thumb|Prepovedano mesto, Peking thumb|Vrt skromnega uradnika, del Unescove dediščine Klasični vrtovi Sudžov thumb|Železna pagoda kaifeng thumb|Tempelj Džudžjadžjao Kitajska arhitektura je utelešenje arhitekturnega sloga, ki se je skozi tisočletja razvijal na Kitajskem in je vplival na arhitekturo po vsej vzhodni Aziji. Od nastanka v zgodnjem antičnem obdobju so strukturna načela njene arhitekture ostala večinoma nespremenjena. Glavne spremembe so se nanašale na različne dekorativne detajle. Od dinastije Tang je imela kitajska arhitektura velik vpliv na arhitekturne sloge sosednjih vzhodnoazijskih držav, kot so Japonska, Koreja in Mongolija, poleg manjših vplivov na arhitekturo jugovzhodne in južne Azije, vključno z državami Malezija, Singapur, Indonezija, Vietnam, Šrilanka, Tajska, Laos, Kambodža in Filipini.
Za kitajsko arhitekturo je značilna bilateralna simetrija, uporaba zaprtih odprtih prostorov, feng šuj (npr. smerne hierarhije), horizontalni poudarek in aluzija na različne kozmološke, mitološke ali na splošno simbolne elemente. Kitajska arhitektura tradicionalno razvršča strukture glede na vrsto, od pagod do palač. Zaradi pogoste uporabe lesa, razmeroma pokvarljivega materiala, pa tudi zaradi redkih monumentalnih struktur, zgrajenih iz trajnejših materialov, veliko zgodovinskega znanja o kitajski arhitekturi izhaja iz ohranjenih miniaturnih modelov v keramiki ter objavljenih risb in specifikacij.
Nekateri vzorci kažejo vpliv slogov izven Kitajske, kot so vplivi na strukture mošej, ki izvirajo iz Bližnjega vzhoda. Čeprav obstajajo združevalni vidiki, se kitajska arhitektura zelo razlikuje glede na status ali pripadnost, na primer, ali so bile strukture zgrajene za cesarje, navadne ljudi ali za verske namene. Druge različice kitajske arhitekture so prikazane v ljudskih slogih, povezanih z različnimi geografskimi regijami in različnimi etničnimi dediščinami.
Skozi 20. stoletje so kitajski arhitekti poskušali prenesti tradicionalne kitajske modele v moderno arhitekturo. Poleg tega pritisk za urbani razvoj po vsej Kitajski zahteva hitro gradnjo in večje razmerje tlorisne površine: tako je v mestih povpraševanje po tradicionalnih kitajskih stavbah (ki so običajno manj kot 3-nadstropne) upadlo v korist stolpnic. Vendar se tradicionalne veščine kitajske arhitekture, vključno z večjim in manjšim tesarstvom, zidarstvom in kamnoseštvom, uporabljajo pri gradnji ljudskee arhitekture na kitajskem podeželju.
Zgodovina Neolitik in zgodnja antika
Kitajske civilizacije in kulture so se razvile v nižavju ob številnih kitajskih rekah, ki so se izlivale v Bohajsko morje in Zaliv Hangdžou. Najvidnejši od teh rek, Rumena reka in Jangce, sta gostili številne vasi. Podnebje je bilo toplejše in bolj vlažno kot danes, kar je omogočalo gojenje prosa na severu in riža na jugu. Vendar kitajska civilizacija nima enotnega 'izvora'. Namesto tega je med 4000 in 2000 pr. n. št. predstavljal postopen večjedrski razvoj – od vaških skupnosti do tega, kar antropologi imenujejo kulture, do držav.
Dve pomembnejši kulturi sta bili Kultura Hongshan (4700–2900 pr. n. št.) severno od zaliva Bohajskega morja v Notranji Mongoliji in provinci Hebej ter sočasna kultura Jangšao (5000–3000 pr. n. št.) v provinci Henan. Med obema in kasneje se je razvila kultura Longšan (3000–2000 pr. n. št.) v osrednji in spodnji dolini Rumene reke. Ta združena območja so do leta 3000 pr. n. št. povzročila na tisoče majhnih/protodržav. Nekatere so si delili skupno ritualno središče, ki jih je povezovalo z enim samim simbolnim redom, druge pa so se razvili bolj neodvisno. Pojav obzidanih mest v tem času je jasen pokazatelj, da je bila politična pokrajina pogosto nestabilna.
Kultura Hongšan v Notranji Mongoliji (je vzdolž rek Laoha, Jingdžin in Daling, ki se izlivajo v Bohajsko morje) je bila razpršena po velikem območju, vendar je imela en sam skupni ritualni center z najmanj 14 grobnimi gomilami in oltarji na več grebenih. Datirano je okoli 3500 pr. n. št. ali morda prej. Čeprav noben dokaz ne kaže na vaška naselja v bližini, je njegova velikost veliko večja, kot bi lahko podpiral en klan ali vas. Z drugimi besedami, čeprav bi se tam izvajali obredi za elite, veliko območje pomeni, da bi občinstvo obreda zajelo vse vasi Hongšana. Kot sveta pokrajina je središče morda privabljalo prosilce tudi od daleč.
Cesarska arhitektura Nekatere oblikovne značilnosti so bile rezervirane za cesarske stavbe. Med njimi so znameniti rumeni strešniki, ki jih je še danes mogoče videti na stavbah Prepovedanega mesta. Nebeški tempelj medtem uporablja modre opeke v prikimavanju svojemu imenu. Stene so običajno pobarvane v intenzivno škrlatno rdečo barvo, ki je po kitajskem verovanju barva zvezde Severnice. Strehe so običajno podprte z obsežnimi nosilnimi tramovi, značilnost, ki si jo cesarske stavbe delijo izključno z večjimi tempeljskimi kompleksi. Tradicionalno so bile cesarske stavbe vedno usmerjene z vhodom proti jugu. Simbol zmaja se pogosto pojavlja kot okras, na primer na špirovcih, stebrih in stebrih ter na vratih.
Veliko vlogo je odigrala tudi numerologija, predvsem »cesarska« številka 9, največja med števili: cesarska palača v Pekingu ima menda 9999 sob – eno manj kot palač v nebesih. Devet »džjan« 間 (prostor med štirimi stebri) je smelo imeti samo stavbe, namenjene cesarju in njegovi družini. Samo vrata, ki jih je uporabljal cesar, so smela imeti pet lokov - od katerih je bil srednji rezerviran za samega cesarja. Velik pomen so pripisovali tudi številnim »osem« v Prepovedanem mestu, ki niso le povezovale posameznih funkcionalnih elementov kompleksa, temveč so poskrbele, da je bilo območje jasno razdeljeno na območja cesarja, njegovih sorodnikov in konkubin kot služabnikov.
Meščanska arhitektura Tudi hiše navadnih ljudi, pa naj so bili mandarini, trgovci ali kmetje, so praviloma sledile ustaljenim vzorcem. V središču stavbe je bilo svetišče za čaščenje bogov in prednikov, kar je bilo še posebej pomembno v prazničnih dneh. Ob strani so bile spalnice njegovih staršev. V obeh zunanjih traktih, ki ju v kitajščini imenujejo »zmaji varuhi«, so bile sobe mlajših družinskih članov ter kuhinja in jedilnica. Včasih je bilo treba dodati dodatne pare kril, ko se je družina povečala. To je vodilo do kompleksov v obliki črke U, ki so bili - vsaj v gospodinjstvih trgovcev in mandarinov - pogosto zaprti z impresivnimi sprednjimi vrati.
Načini gradnje, predvsem etažnost, dimenzije in barve, so bili predpisani z zakonom glede na socialni status lastnika.
Sakralna arhitektura Budistična arhitektura na splošno sledi cesarskemu slogu. Velik budistični samostan je običajno niz dvoran in dvorišč, katerih oprema sledi določenim zavezujočim vzorcem. V prvi dvorani so običajno smejoči, trebušasti Buda Maitreja, general Veituo z mečem, zagovornik doktrine (Dharma), pa tudi strašljivi ogromni kipi štirih nebeških kraljev. V drugih dvoranah je ena ali več Budovih triad, ki jih pogosto spremlja 18 ali 500 Luohanov, včasih tudi ženska bodhisatva Guanjin, upodobljena s tisoč rokami.
Ob strani so prostori menihov in nun. Včasih imajo budistični samostani tudi pagodo, v kateri hranijo relikvije zgodovinskega Bude. Starejši primerki so običajno kvadratni, novejši pa osmerokotni. Posebno obliko religiozne arhitekture predstavljajo številne skalne strukture in kompleksi jamskih templjev, ki so bili v glavnem zgrajeni med 4. in 9. stoletjem našega štetja ob svilni poti (Jame Mogao pri Dunhuangu, Jame Jungang pri Datongu, Jame Longmen pri Luojangu itd.).
Lastnosti
Dvostranska simetrija
Pomembna značilnost kitajske arhitekture je poudarek na artikulaciji in dvostranski simetriji, ki tam pomeni ravnovesje. Te najdemo povsod v kitajski arhitekturi, od kompleksov palač do skromnih kmečkih hiš. Sekundarni elementi so nameščeni na obeh straneh glavnih struktur kot krila, da se ohrani splošna simetrija. Stavbe so običajno načrtovane tako, da vsebujejo sodo število stebrov, da se ustvari liho število odprtin (間). Postavitev glavnih vrat v sredinski obok ohranja simetrijo.
V nasprotju s stavbami so kitajski vrtovi po navadi asimetrični. Vrtovi so zasnovani tako, da zagotavljajo trajen pretok. Zasnova klasičnega kitajskega vrta temelji na ideologiji »Narava in človek v enem«, v nasprotju s samim domom, ki prikazuje človeško sfero, ki sobiva z naravo, vendar je ločena od narave. Namen je, da se ljudje počutijo obkrožene z naravo in v harmoniji z njo. Dva bistvena elementa vrta sta kamenje in voda. Kamni pomenijo iskanje nesmrtnosti, medtem ko voda predstavlja praznino in obstoj. Gora pripada jangu (statična lepota), voda pa jinu (dinamični čudež). Odvisni so drug od drugega in se dopolnjujejo.Cui, Huaizu, and Qingqing Hu (2015), Creation and Appreciation of "Nature and Man in One" and Chinese Classic Beauty of Garden – Taking the Suzhou classic garden as an example, (https://www.shs-conferences.org/articles/shsconf/abs/2015/04/shsconf_icmetm2015_02001/shsconf_icmetm2015_02001.html ). Creative Commons Attribution 4.0 License.
Ohišje V večini kitajske arhitekture stavbe ali stavbni kompleksi obkrožajo odprte prostore. Ti zaprti prostori so v dveh oblikah: Dvorišče (院): Odprta dvorišča so običajna značilnost mnogih projektov. To je najbolje ponazorjeno v Sihejuanu: sestavljen je iz praznega prostora, obkroženega s stavbami, povezanimi med seboj neposredno ali prek verand. Nebesni vodnjak (天井): Čeprav so velika odprta dvorišča manj pogosta v južni kitajski arhitekturi, je koncept 'odprtega prostora', obdanega s stavbami, mogoče videti v južni gradbeni strukturi, znani kot nebesni vodnjak. Ta stavba je v bistvu razmeroma zaprto dvorišče, oblikovano iz presečišč tesno razporejenih stavb in ponuja majhno odprtino v nebo skozi strešni prostor.
Te ohišja pomagajo pri regulaciji temperature in prezračevanju. Severna dvorišča so običajno odprta in obrnjena proti jugu, da omogočajo največjo izpostavljenost oken in sten stavbe soncu, hkrati pa preprečujejo mrzle severne vetrove. Južni vodnjaki so razmeroma majhni in zbirajo deževnico s streh. Opravljajo enake naloge kot rimski impluvij, hkrati pa omejujejo količino sončne svetlobe, ki vstopi v stavbo. Nebesni vodnjaki prav tako odvajajo vroč zrak proti nebu, ki črpa hladen zrak iz nižjih območij in zunaj.
Hierarhija
Predvidena hierarhija in pomen ter uporaba stavb v kitajski arhitekturi temelji na strogi umestitvi stavb v lastnino/kompleks. Stavbe z vrati, obrnjenimi proti sprednjemu delu nepremičnine, veljajo za pomembnejše od tistih, ki gledajo na stran. Stavbe, obrnjene stran od sprednje strani, so najmanj pomembne.
Stavbe, obrnjene proti jugu v zadnjem delu, in bolj zasebna območja z večjo izpostavljenostjo sončni svetlobi so bolj cenjena in rezervirana za starejše ali plošče prednikov. Stavbe, obrnjene proti vzhodu in zahodu, so na splošno namenjene mlajšim članom ali vejam družine, medtem ko so stavbe v bližini sprednje strani običajno namenjene služabnikom in najetim pomočnikom.
Stavbe, obrnjene na sprednjo stran, v zadnjem delu posesti se uporabljajo za slavnostne obrede ter za postavitev dvoran prednikov in plošč. V kompleksih z več dvorišči se osrednja dvorišča in pripadajoče stavbe štejejo za pomembnejša od obrobnih, slednja so običajno za skladišča, sobe za služabnike ali kuhinje.
Horizontalni poudarek Klasične kitajske stavbe, še posebej tiste premožnih, so zgrajene s poudarkom na širini in manj na višini, imajo zaprto težko ploščad in veliko streho, ki lebdi nad to bazo, pri čemer so navpične stene nepoudarjene. Stavbe, ki so bile previsoke in velike, so veljale za grde, zato so se jih na splošno izogibali. Kitajska arhitektura poudarja vizualni učinek širine stavb in uporablja čisto velikost, da vzbuja strahospoštovanje. Ta prednost je v nasprotju z zahodno arhitekturo, ki teži k poudarjanju višine in globine. To je pogosto pomenilo, da so se pagode dvigale nad drugimi stavbami.