Fosa (znanstveno ime Cryptoprocta ferox) je vitek, dolgorep, mački podoben sesalec, ki je endemit Madagaskarja. Spada v družino zveri Eupleridae.
Fosa je največji mesojedec od sesalcev na Madagaskarju in ga primerjajo z majhno pumo, saj je konvergentno razvila številne mačjim podobne lastnosti. Odrasli imajo dolžino glave in telesa 70–80 cm in tehtajo med 5,5 in 8,6 kg, pri čemer so samci večji od samic. Ima napol zložljive kremplje (kar pomeni, da lahko kremplje iztegne, vendar ne umakne v celoti) in gibljive gležnje, ki mu omogočajo, da pleza gor in dol po drevesih z glavo naprej, podpira pa tudi skakanje z drevesa na drevo. Večji sorodnik te vrste, Cryptoprocta spelea, je verjetno izumrl pred letom 1400.
Vrsta je zelo razširjena, čeprav je gostota populacije običajno majhna. Najdemo ga izključno v gozdnatem habitatu in aktivno lovi tako podnevi kot ponoči. Več kot 50 % njene prehrane sestavljajo lemurji, endemični primati, ki jih najdemo na otoku; kot plen so dokumentirani tudi tenreki, glodavci, kuščarji, ptice in druge živali. Parjenje običajno poteka na drevesih na vodoravnih vejah in lahko traja več ur. Legla obsegajo od enega do šest mladičev, ki se rodijo altricialno (slepi in brez zob). Mladiči se odstavijo po 4,5 mesecih in so samostojni po enem letu. Spolno zrelost nastopi pri starosti treh do štirih let, pričakovana življenjska doba v ujetništvu pa je 20 let. Fosa je na Rdečem seznamu IUCN navedena kot ranljiva vrsta. Malgaški ljudje se jo na splošno bojijo in je pogosto zaščitena z njihovim tabujem. Največja grožnja fosi je uničenje habitata.
Njena taksonomska klasifikacija je bila sporna, ker so njene fizične lastnosti podobne mačjim, druge lastnosti pa kažejo na tesno povezavo z viverridi. Njena razvrstitev, skupaj s klasifikacijo drugih malgaških mesojedcev, je vplivala na hipoteze o tem, kolikokrat so mesojedci sesalci kolonizirali Madagaskar. Z genetskimi študijami, ki dokazujejo, da so fosa in vsi drugi madagaskarski mesojedci med seboj najtesneje povezani in tvorijo klas, priznan kot družina Eupleridae, se zdaj domneva, da so mesojedci enkrat kolonizirali otok, pred približno 18–20 milijoni let.
Etimologija Rodovno ime Cryptoprocta se nanaša na to, kako je živalski zadnjik skrit z analno vrečko, iz starogrških besed crypto - 'skrit' in procta 'anus'. Ime vrste ferox je latinski pridevnik 'hud' ali 'divji'. Njegovo domače ime izvira iz besede fosa, ki se izgovarja v malgaščini [ˈfusə̥] (v malgaščini, avstronezijskem jeziku) in nekateri avtorji so prevzeli malgaško črkovanje. Beseda je podobna posa (kar pomeni 'mačka') v jeziku Iban (še en avstronezijski jezik) z Bornea, oba izraza pa morda izhajata iz trgovskih jezikov iz 16. stoletja. Vendar alternativna etimologija nakazuje povezavo z drugo besedo, ki prihaja iz malajščine: pusa se nanaša na malajsko podlasico (Mustela nudipes). Malajska beseda pusa bi lahko postala posa za mačke na Borneu, medtem ko bi na Madagaskarju beseda lahko postala fosa in se nanašala na foso.
Taksonomija Foso je uradno opisal Edward Turner Bennett na podlagi vzorca z Madagaskarja, ki ga je leta 1833 poslal Charles Telfair. Domače ime je enako rodovnemu imenu madagaskarske cibetovke (Fossa fossana), vendar sta različni vrsti. Zaradi skupnih fizičnih lastnosti z viverridi, manguste in Felidae je bila njegova razvrstitev sporna. Bennett je foso prvotno uvrstil kot vrsto cibetovke v družino Viverridae, klasifikacija, ki je dolgo ostala priljubljena med taksonomisti. Zaradi kompaktnega možganskega ohišja, velikih očesnih votlin, zložljivih krempljev in posebnega mesojedega zobovja so ga nekateri taksonomisti povezali z mačkami. Leta 1939 sta William King Gregory in Milo Hellman foso uvrstila v lastno poddružino znotraj Felidae, Cryptoproctinae. George Gaylord Simpson jo je postavil nazaj v Viverridae leta 1945, še vedno znotraj lastne poddružine, vendar je priznal, da ima veliko mačjih lastnosti.
Leta 1993 sta Géraldine Veron in François Catzeflis objavila študijo hibridizacije DNK, ki je pokazala, da je fosa tesneje povezana z mangustami (družina Herpestidae) kot z mačkami ali cibetovkami. Leta 1995 pa ga je Veronova morfološka študija ponovno združila s Felidae. Leta 2003 so molekularne filogenetske študije z uporabo jedrskih in mitohondrijskih genov Anne Yoder in sodelavcev pokazale, da imajo vse avtohtone madagaskarske mesojedke skupno poreklo, ki izključuje druge mesojedce (kar pomeni, da tvorijo klad, zaradi česar so monofiletne) in so najtesneje povezane z azijskimi in afriškimi Herpestidae. Da bi odražali te odnose, so vse malgaške mesojedke zdaj uvrščene v eno družino, Eupleridae. Wozencraft, W. C. (2005). "Species Cryptoprocta ferox". In Wilson, D. E.; Reeder, D. M. (eds.). Mammal Species of the World: A Taxonomic and Geographic Reference (3rd ed.). Johns Hopkins University Press. pp. 559–561. ISBN 978-0-8018-8221-0. OCLC 62265494. Znotraj Eupleridae je fosa uvrščena v poddružino Euplerinae skupaj s falanukom (Eupleres goudoti) in madagaskarsko cibetovko, vendar so njeni natančni odnosi slabo pojasnjeni.
Izumrli sorodnik fose je bil opisan leta 1902 iz subfosilnih ostankov in priznan kot ločena vrsta, Cryptoprocta spelea, leta 1935. Ta vrsta je bila večja od žive fose (z oceno telesne mase približno dvakrat večjo), sicer pa podobna. Po vsem Madagaskarju ljudje razlikujejo dve vrsti fos – veliko fosa mainty ('črna fosa') in manjšo fosa mena ('fosa fosa') — na jugozahodu pa so poročali o beli obliki. Ni jasno, ali je to zgolj folklora ali individualna variacija - povezana s spolom, starostjo ali primeri melanizma in levcizma - ali pa res obstaja več kot ena vrsta živih fos.
Opis
Fosa je videti kot pomanjšana oblika velike mačke, kot je puma, vendar z vitkim telesom in mišičastimi okončinami ter repom, dolgim skoraj tako kot preostanek telesa. Ima mangusti podobno glavo, relativno daljšo od mačje, čeprav ima širok in kratek gobec ter velika, a zaobljena ušesa. Ima srednje rjave oči, razmeroma široko narazen z zenicami, ki se skrčijo v reže. Tako kot mnoge mesojede živali, ki lovijo ponoči, tudi njene oči odbijajo svetlobo; odbita svetloba je oranžne barve. Dolžina glave in telesa je 70–80 cm, rep pa 65–70 cm. Obstaja nekaj spolnega dimorfizma, pri čemer so odrasli samci (tehtajo 6,2–8,6 kg) večji od samic (5,5–6,8 kg). Manjše posameznike običajno najdemo severno in vzhodno na Madagaskarju, večje pa južno in zahodno. Poročali so o nenavadno velikih posameznikih, težkih do 20 kg, vendar obstaja nekaj dvomov o zanesljivosti meritev. Fosa dobro voha, sliši in vidi. Je močna žival in bolezni so v fosah v ujetništvu redke.
Tako samci kot samice imajo kratko, ravno dlako, ki je relativno gosta in brez lis ali vzorcev. Oba spola sta na splošno rdečkasto rjava na hrbtu in obarvana umazano smetanasto na trebuhu. Ko so v teku, so lahko oranžno obarvane na trebuhu zaradi rdečkaste snovi, ki jo izloča prsna žleza, vendar tega vsi raziskovalci niso dosledno opazili. Rep je po navadi svetlejše barve kot boki. Mladiči so sivi ali skoraj beli.
Več telesnih lastnosti živali je prilagoditev na plezanje po drevesih. Svoj rep uporablja za pomoč pri ravnotežju in ima napol zložljive kremplje, s katerimi pleza po drevesih v iskanju plena. Ima semiplantigradna stopala, preklaplja med plantigradno hojo (ko je drevesna) in prstasto hojo (ko je kopenska). Podplati tac so skoraj goli in prekriti z močnimi blazinicami. Fosa ima zelo gibljive gležnje, ki ji omogočajo, da se zlahka oprime drevesnega debla, tako da pleza navzgor ali navzdol po drevesih z glavo naprej ali skoči na drugo drevo. Znano je, da mladiči v ujetništvu zanihajo z glavo navzdol z zadnjimi nogami iz zavozlanih vrvi.
Fosa ima več dišavnih žlez, čeprav so te pri samicah manj razvite. Tako kot herpestidi ima perianalno kožno žlezo znotraj analne vrečke, ki obdaja zadnjik kot žep. Žep se odpira navzven z vodoravno režo pod repom. Druge žleze se nahajajo v bližini penisa ali vagine, pri čemer žleze penisa oddajajo močan vonj. Tako kot herpestidi nima preskrotalnih žlez.
Zunanja spolovila
Ena bolj nenavadnih telesnih značilnosti te vrste so zunanja spolovila. Fosa je edinstvena v svoji družini zaradi oblike svojih spolovil, ki imajo enake lastnosti kot mačke in hijene. Samec fose ima nenavadno dolg penis in bakulum (penisova kost),, ki segata do med sprednjimi nogami, ko je pokončen, s povprečno debelino 20 mm. Glavica sega približno do polovice stebla in je bodičasta, razen na konici. Za primerjavo, glavica mačk je kratka in bodičasta, medtem ko je glavica viverridov gladka in dolga.] Samica fose kaže prehodno maskulinizacijo, ki se začne pri približno 1-2 letih starosti, pri čemer se razvije povečan, bodičast klitoris, ki spominja na moški penis. Povečan klitoris podpira os clitoridis, ki se z rastjo živali zmanjšuje. Samice nimajo psevdo-skrotuma, vendar izločajo oranžno snov, ki obarva njihov spodnji del, podobno kot izločki samcev. Zdi se, da ravni hormonov (testosteron, androstenedion, dihidrotestosteron) ne igrajo vloge pri tej prehodni maskulinizaciji, saj so te ravni enake pri maskuliniziranih mladostnikih in nemaskuliniziranih odraslih. Špekulira se, da prehodna maskulinizacija bodisi zmanjša spolno nadlegovanje mladoletnih samic s strani odraslih samcev bodisi zmanjša agresijo teritorialnih samic. Medtem ko imajo samice drugih vrst sesalcev (kot je lisasta hijena) psevdopenis, nobena druga vrsta ni znana, da se z rastjo živali zmanjšajo.
Primerjava s sorodnimi mesojedci Na splošno ima fosa skupne značilnosti s tremi različnimi družinami mesojedcev, zaradi česar so raziskovalci njo in druge člane Eupleridae izmenično umestili v Herpestidae, Viverridae in Felidae. Značilnosti mačk so predvsem tiste, povezane s prehranjevanjem in prebavo, vključno z obliko zob in obraznimi deli lobanje, jezikom in prebavnim traktom, značilnimi za njihovo izključno mesojedo prehrano. Preostali del lobanje je najbolj podoben lobanjam iz rodu Viverra, medtem ko je splošna zgradba telesa najbolj podobna tistim pri različnih pripadnikih Herpestidae. Stalno zobovje je (zgornji 3.1.3-4.1 spodnji 3.1.3-4.1) (trije sekalci, en pasji, trije ali štirje premolarji in po en molar na vsaki strani zgornje in spodnje čeljusti), pri čemer je mlečna formula podobna, vendar brez četrtega predkočnika in molarja. Fosa ima velik, izrazit rinarium, podoben tistemu pri viverridih, vendar ima sorazmerno večja, okrogla ušesa, skoraj tako velika kot ušesa podobne velikosti. Njene obrazne vibrise (brki) so dolge, pri čemer so najdaljše daljše od glave. Tako kot nekateri rodovi mangust, zlasti Galidia (ki je zdaj v lastni družini fose, Eupleridae) in Herpestes (iz skupine Herpestidae), ima tudi karpalne vibrise. Njeni kremplji se umikajo, vendar za razliko od krempljev Felidae niso skriti v kožnih ovojih. Ima tri pare bradavic (eno dimeljsko, eno ventralno in eno prsno).
Habitat in razširjenost Fosa ima najbolj razširjeno geografsko območje med madagaskarskimi mesojedimi živalmi in jih na splošno najdemo v majhnem številu po celem otoku v preostalih predelih gozda, pri čemer imajo raje neokrnjene nemotene gozdne habitate. Srečamo ga tudi v nekaterih degradiranih gozdovih, vendar v manjšem številu. Čeprav foso najdemo v vseh znanih gozdnih habitatih po vsem Madagaskarju, vključno z zahodnimi suhimi listavci, vzhodnimi deževnimi gozdovi in južnimi bodičastimi gozdovi, jo pogosteje vidimo v vlažnih kot v suhih gozdovih. To je lahko zato, ker zmanjšana krošnja v suhih gozdovih daje manj sence, pa tudi zato, ker se zdi, da fosa lažje potuje v vlažnih gozdovih. Odsotna je na območjih z največjimi motnjami v habitatu in, kot večina favne Madagaskarja, na Centralni visoki planoti države.