Šenžen (, mandarinska izgovorjava ) je velemesto na jugu Kitajske, ki stoji na vzhodnem bregu estuarija Biserne reke v kitajski provinci Guangdong. Na jugu meji na Hongkong, na severu na Donguan in na vzhodu na Huidžov. S približno 17,5 milijona prebivalci (po podatkih za leto 2020) je za Šanghajem in Pekingom tretje največje kitajsko mesto. Skupaj s sosednjimi mesti v okolici estuarija tvori velikansko metropolitansko območje, ki je po oceni Svetovne banke z več kot 100 milijoni prebivalcev največje urbano območje na svetu.
Še pred dvema stoletjema, v obdobju po opijskih vojnah, je bil Šenžen majhna ribiška vasica na meji britanskega Hongkonga. Rasti je pričel z izgradnjo železnice med Kowloonom in Guangdžovom (Kantonom) in leta 1979 pridobil status mesta. V zgodnjih 1980-tih letih ga je vlada Denga Šjaopinga v sklopu obsežnih gospodarskih reform imenovala za prvo posebno gospodarsko območje, kar je pritegnilo vlagatelje in množično priseljevanje. V tridesetih letih eksplozivnega razvoja je Šenžen postal pomembno središče tehnologije, mednarodne trgovine in financ.
Mesto je zdaj širše znano zlasti po visokotehnološki industriji, s podjetji, kot so Huawei, Tencent in DJI. Poleg tega je eno najpomembnejših finančnih središč v državi in ima četrto najprometnejše kontejnersko pristanišče na svetu. Po merilih Globalization and World Cities Research Network je alfa globalno mesto.
Toponimija Najstarejša znana omemba imena čen bi lahko izvirala iz leta 1410, iz časa dinastije Ming. Domačini imenujejo odtoke na riževih poljih džen (). Šenžen je dobil ime po globokem ()) odvodnem kanalu, ki je bil na tem območju.
Zgodovina Prazgodovina do obdobja Ming
Najstarejši dokazi o ljudeh na območju, kjer je bil ustanovljen Šenžen, segajo v srednji neolitik. Ljudje so naseljevali območje v zadnjih 6700 letih. Zgodovinska okrožja so bila na tem območju prvič ustanovljena pred 1700 leti. Zgodovinski mesti Nantou in Dapeng sta bili zgrajeni na območju, ki je danes Šenžen, pred več kot 600 leti. Tudi ljudstvo Haka ima v Šenženu zgodovino že od leta 300, ko so se prvič priselili.
Leta 214 pr. n. št., ko je cesar Čin Ši Huang združil Kitajsko pod dinastijo Čin, je bilo območje podrejeno jurisdikciji ustanovljene komanderije Nanhai, ene od treh komanderij, ki so bile ustanovljene v Lingnanu in je bilo asimilirano v kulturo Džongjuan. Leta 331 n. št. je Vzhodna uprava dinastije Džin razdelila Nanhai in ustanovila novo komando Donguan (东官郡). Sedež komande in okrožja Baoan, enega od njegovih šestih okrožij, je bil okoli sodobnega mesta Nantou. Leta 590 je uprava dinastije Sui regijo združila nazaj z Nanhai. Leta 757 je uprava dinastije Tang preimenovala okrožje v Donguan in njegov sedež preselila v današnje mesto Donguan, čeprav je vojaška garnizija ostala.
V 12. stoletju sta Nantou in okolica postala pomembno trgovsko središče za sol in začimbe v Južnokitajskem morju.Rule, Ted and Karen, "Shenzhen, the Book", Hong Kong 2014 Območje je nato v 13. stoletju postalo znano po pridobivanju biserov. V obdobju leta 1362 so kitajski mornarji flote hodili v tempelj Mazu v Čivanu (v današnjem okrožju Nanšan), da bi molili, ko so potovali v Nanjang (jugovzhodna Azija). Bitka pri Tunmenu, ko so Ming zmagali v pomorski bitki proti Portugalcem, se je odvijala južno od Nantou.
Obdobje Čing do 1940-ih Da bi preprečili napad piratov na Šenžen, so prebivalce preselili proti severu. Posledično je okrožje Baoan izgubilo dve tretjini svojega ozemlja v korist sosednjega Donguana in je bilo leta 1669 vključeno v Donguan. Potem ko je Združeno kraljestvo Velike Britanije in Irske v prvi in drugi opijski vojni premagalo režim države Čing, sta bila otok Hongkong in polotok Kowloon odstopljena Britancem. 21. aprila 1898 je vlada Čing podpisala Poseben člen za razstavo meja Hongkonga z Združenim kraljestvom in mu za 99 let oddala v najem nova ozemlja od Šinana. Šinan je leta 1899 za kratek čas za pol leta zasedla britanska sila pod poveljstvom Henryja Arthurja Blakea, guvernerja Hongkonga. Od 3076 kvadratnih kilometrov ozemlja, ki ga je imel Šinan pred pogodbami, je bilo 1055,61 kvadratnih kilometrov okrožja odstopljenih Britancem.
Kot odgovor na vstajo Vučang leta 1911 so se prebivalci Šinana uprli lokalni upravi Čing in jo uspešno strmoglavili. Istega leta je bil za javnost odprt kitajski del železnice Kowloon–kanton (KCR). Zadnja postaja na kitajski strani je bila železniška postaja Šenžen, kar je pomagalo gospodarstvu mesta in ga odprlo svetu. Leta 1913 je uprava Republike Kitajske okrožje Šinan preimenovala nazaj v okrožje Baoan, da bi preprečila zamenjavo z drugim okrožjem z istim imenom v provinci Henan.
Med stavko med Kantonom in Hongkongom leta 1925 je Vsekitajska zveza sindikatov v Šenženu postavila sprejemno postajo za stavkajoče delavce v Hongkongu. Stavkovni odbor je stavkajočim delavcem zagotovil tudi pikete in oklepna vozila, da bi ustvarili blokado okoli Hongkonga. Leta 1931 sta Čen Džitang in njegova družina v Šenženu ustanovila več igralnic, največja med njimi je bila Šumčun Casino.
Med drugo svetovno vojno so Japonci zasedli Šenžen in Nantou, kar je prisililo vlado okrožja Baoan, da se je preselila v sosednje okrožje Donguan. Leta 1941 je japonska vojska poskušala prečkati Hongkong preko mostu Lo Vu v Šenženu, vendar so ga Britanci razstrelili in Japoncem preprečili vstop v Hongkong.
1950–1980 Leta 1953, štiri leta po ustanovitvi Ljudske republike Kitajske, se je vlada okrožja Baoan odločila preseliti v Šenžen, saj je bilo mesto bližje KCR in je imelo večje gospodarstvo kot Nantou. Od 1950-ih do konca 1970-ih sta Šenžen in preostali del okrožja Baoan nadzorovala ogromen pritok beguncev, ki so poskušali pobegniti v Hongkong pred pretresi, ki so se dogajali na celinski Kitajski; v okrožju je prebivalo od 100.000 do 560.000 beguncev.
Januarja 1978 je centralna inšpekcijska skupina, ki jo je poslal državni svet, preiskala in ugotovila vprašanje ustanovitve pristanišča za tujo trgovino v okrožju Baoan. Maja je preiskovalna skupina napisala »Poročilo o gospodarski preiskavi Hongkonga in Makava« in predlagala, da se okrožja Baoan in Džuhai spremenita v izvozne baze blaga. Avgusta 1978 je okrožni odbor Huijang poročal pokrajinskemu odboru o »Poročilu o zahtevi za spremembo okrožja Baoan v Šenžen«. 18. oktobra se je stalni odbor pokrajinskega partijskega odbora Guangdong odločil, da okrožje Baoan spremeni v mesto Baoan in ga spremeni v mesto srednje prefekture z bazo zunanje trgovine. Okrožni odbor Huijang in okrožni odbor Baoan pa sta zagovarjala spremembo preimenovanja okrožja Baoan v Šenžen, češ da ljudje na svetu vedo več o Šenženu in njegovem pristanišču kot o okrožju Baoan.
23. januarja 1979 sta uprava province Guangdong in okrožje Huijang objavila svoj predlog za preimenovanje okrožja Baoan v Šenžen, ki ga je državni svet odobril in uveljavil 5. marca istega leta. Mesto bi prav tako ustanovilo šest okrožij: Luohu, Nantou, Songgang, Longhua, Longang in Kuijong. Centralni komite Komunistične partije je 31. januarja 1979 odobril načrt za ustanovitev industrijske cone Šekou z namenom »vodenja domačih, čezmorskih in diverzificiranih operacij, industrijske in komercialne integracije ter trgovine« na podlagi sistemov Hongkonga in Makava. Projekt industrijske cone Šekou je vodila skupina China Merchants Group s sedežem v Hongkongu pod vodstvom Juan Genga in naj bi postal prva industrijska cona za izvozno predelavo na celinski Kitajski.
V začetku aprila 1979 je Stalni odbor province Guangdong razpravljal in Centralnemu komiteju predlagal ustanovitev »cone trgovinskega sodelovanja« v Šenženu, Džuhaiju in Šantouju. Istega meseca je Centralna delovna konferenca sprejela »Predpise o energičnem razvoju zunanje trgovine za povečanje dohodka od tuje valute« in se dogovorila o pilotnem projektu prvih posebnih ekonomskih con (SEZ) v Šenženu, Džuhaiju, Šantouju in Šjamenu. Novembra je uprava province Guangdong na regionalni ravni Šenžen povzdignila v status mesta na ravni prefekture. Na stotine majhnih bližnjih vasi, kot je Jumin Cun, je bilo vključenih v Šenžen.
Posebna ekonomska cona (1980–danes)
Leta 1980 je imel Šenžen 30.000 prebivalcev. Maja 1980 je Centralni komite Šenžena razglasil za prvo posebno ekonomsko cono na Kitajskem, ki jo je takratni vodilni voditelj Deng Šjaoping promoviral kot del kitajske reforme in odpiranja. Njen cilj je biti eksperimentalno poligon za prakso tržnega kapitalizma znotraj skupnosti, ki jo vodijo ideali socializma s kitajskimi značilnostmi. 26. avgusta je Stalni odbor Nacionalnega ljudskega kongresa (NPC) odobril »Pravilnik posebne ekonomske cone Guangdong«.
Marca 1981 je bil Šenžen napredovan v podprovincialno enoto. Obstajali so načrti, da bi Šenžen razvil svojo valuto, vendar so bili načrti zaradi tveganja in nesoglasja, da država ne bi smela delovati z dvema valutama, opuščeni. Za uveljavljanje zakona in reda v mestu je vlada Šenžena leta 1983 postavila bodečo žico in kontrolne točke med kopenskimi mejami glavnih delov posebne ekonomske cone in obrobja posebne ekonomske cone ter preostale Kitajske, kar je bilo znano kot meja druge črte. Velik del urbanega razvoja Šenžena v 1980-ih se je osredotočil na območje okoli starega mejnega prehoda in tržnega mesta. Njegova urbanizacija je bila značilna za 1980-ta.
Decembra 1990 je bila pod vodstvom Kitajske komisije za regulacijo vrednostnih papirjev ustanovljena Šenženska borza, ki je zagotavljala platformo za centralizirano trgovanje z vrednostnimi papirji. Februarja 1992 je Stalni odbor NPC vladi Šenžena podelil pooblastilo za sprejemanje lokalnih zakonov in predpisov. Leta 1996 in v začetku leta 1997 je bil hotel Shenzhen Guesthouse v Šenženu dom začasnega zakonodajnega sveta in začasnega izvršnega sveta Hongkonga v pripravah na predajo Hongkonga leta 1997.] Do leta 2001 se je zaradi vse večjih gospodarskih obetov Šenžena vse več migrantov iz celinske Kitajske odločilo, da gre v Šenžen in tam ostane, namesto da bi poskušali nezakonito prečkati mejo v Hongkong. Leta 2000 je bilo prijetih 9000 prebežnikov, medtem ko je bilo leta 1991 enako število 16.000. Približno v istem času je Šenžen 26. maja 2001 v svojem južnem proizvodnem središču in pristanišču gostil drugo srečanje visokih uradnikov APEC China 2001. Maja 2008 je državni svet odobril posebno ekonomsko cono Šenžen za spodbujanje upravnega sistema upravljanja Šenžena, gospodarskega sistema, socialnega področja, neodvisnega inovacijskega sistema in mehanizma, sistema in mehanizma za odpiranje in regionalno sodelovanje ter ohranjanje virov in prijaznost do okolja.
1. julija 2010 je državni svet razpustil 'drugo linijo' in razširil posebno ekonomsko cono Šenžen, da bi vključevala vsa okrožja, kar je petkrat več kot pred širitvijo. 26. avgusta 2010, ob 30. obletnici ustanovitve posebne ekonomske cone Šenžen, je državni svet odobril »Celoten razvojni načrt za območje sodelovanja v sodobni storitveni industriji Čjanhaj med Šenženom in Hongkongom«. Avgusta 2011 je mesto gostilo 26. univerzijado, mednarodni več športni dogodek, organiziran za univerzitetne športnike. Aprila 2015 sta bili industrijska cona Šekou in cona Čjanhaj vključeni v novo ustanovljeno območje proste trgovine Guangdong.
18. avgusta 2019 je centralna vlada v Pekingu predstavila načrte reform, ki zajemajo gospodarski, socialni in politični sektor Šenžena in Šenžen označila za pilotno demonstracijsko območje za socializem s kitajskimi značilnostmi.
Geografija Šenžen približno sledi upravnim mejam zgodovinskega okrožja Baoan. Južni del okrožja Baoan je po opijskih vojnah postal del britanskega Hongkonga, medtem ko je bila vas Šenžen na meji. Železniška postaja Šenžen je bila zadnja postaja na celinsko kitajskem odseku železnice Kowloon-kanton, gospodarstvo Šenžena pa je raslo in do leta 1979 je postal mesto.