sličica|Državno letalo Dassault Falcon 2000EX, 2017 Glasgow Slovensko vladno letalo je letalo (trenutno samo eno) Republike Slovenije, ki zagotavlja letalski transport najvišjih državnih organov v skladu z mednarodnimi protokolarnimi standardi in predstavlja vse državljane Republike Slovenije kot državo. Predstavniki RS, ki uporabljajo letalo, ne potujejo v svojem imenu, ampak v imenu države, in s tem ima Slovenija osnovno letalsko povezljivost za delovanje države v mednarodnem okolju. Trenutno je v upravljanju Slovenske vojske, ki občasno izvaja prevoze za zavod Slovenija-transplant. Primarno slovensko vladno letalo je Dassault Falcon 2000EX, reg.: L1-01 (MSN: 15) letnik 2003, le-to je po korporativnih standardih že staro (meja 20 let) in ga bo potrebno zamenjati, logična menjava bi bila z sodobnim naslednikom Dassault Falcon 7X, ki ima fly by wire sistem upravljanja, poleg tega trenutni Falcon ne more direktno leteti recimo v Šanghaj ali Singapur, kar se je že večkrat izkazalo ob krizah (Covid-19) kot katastrofalna pomanjkljivost.
Glede na potrebe se za VIP transport uporablja še vojaška letala:
Turbolet L-410, Pilatus PC-6 (za travo po Sloveniji) in Alenia C-27J Spartan
Slovenija nima VIP vladnega letala kot je Airbus A319 ali A330 s katerim bi lahko pripeljali večje število ljudi za potrebe državnih delegacij in predvsem ob krizah reševanja domačih državljanov iz kriznih območji, ko je redni letalski potniški promet prekinjen in vladna letala ostanejo edina možnost za državljane neke države, da se jih evakuira iz kriznih območji. Poleg reševanja ljudi, se takšna letala uporabljajo tudi za prevoz strateške medicinske opreme, zdravil ali katerekoli dobrine, ki ima strateški pomen za državo. Zakaj je velik doseg letala tako pomemben, če bi lahko cenejše letalo samo tankalo na vmesnem postanku, razlog je v temu, da ob krizah nobena država ne dovoli odlet letal s strateško opremo ali zdravili iz njihovega ozemlja, se pravi, če se letalo s cepivi kupljenimi v Tokio pristane vmes v tretji državi ta država za tankanje nebo dovolila vzleta s temi cepivi na krovu ampak jih bo moralo letalo izročiti državi pristanka. Po drugi strani, ko se letalo uporablja za gospodarsko politične goste je zelo nepriročno in kvari ogled Slovenije, da se mora letalo ustavljati in krade čas VIP osebam, ki ga uporabljajo, ker s tem je na slabšem na koncu država.
Smiselno je uporabljati klicni znak Air Force One, ki simbolizira predsednika na krovu (vrhovnega poveljnika) in klicni znak Air Force Two, ki simbolizira drugi rang državnega vodstva (predsednik ni na krovu), s tem se da jasni korporativni pomen vrhovnemu poveljniku oboroženih sil in ne glede na to, da z njegovim letalom letijo drugi organi države, nikoli ne letijo z Air Force One, ko predsednika ni na krovu. Upravičenci do letala sličica|209x209px|Nemško vladno letalo 2x Airbus A340, 2014 Toronto sličica|209x209px|Turško vladno letalo Airbus A330, 2016, Zurich Upravičenci do letala so: predsednik Republike Slovenije, predsednik Državnega zbora Republike Slovenije, predsednik Vlade Republike Slovenije, predsednik Državnega sveta Republike Slovenije, predsednik Ustavnega sodišča Republike Slovenije, predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, varuh človekovih pravic Republike Slovenije, člani Vlade Republike Slovenije (ministri, sekretarji in podporni uslužbenci), članice NATO bilateralni sporazumi, članice EU bilateralni sporazumi, prevoz organov za zavod Slovenija-transplant, protokolarni prevozi tujih državnikov (če jih povabi RS), evakuacijski državni leti za varni prevoz svojih državljanov iz nevarnih območij, humanitarni leti ob naravnih katastrofah in množičnih nesrečah, vsi, ki jim vrhovni poveljnik Slovenske vojske to odredi (poseben interes države)
Vladna letala sličica|199x199px|Slovaško vladno letalo Airbus A319|levo V večini držav imajo vlade za svoje potrebe svoja letala, ki jih za njih operirajo državne letalske družbe - nacionalni prevozniki, teh letal je lahko precej: Nemčija ima floto 25 vladnih letal, Francija 20 vladnih letal, Egipt 26 vladnih letal in Turčija 13 vladnih letal ter mnoge druge države. Zaradi razširjenosti je najbolj popularna družina Airbus A320 v izvedenki A319 oz. ACJ319 Airbus Corporate Jets z šestimi dodatnimi rezervoarji, ki ima velik doseg do 11.000 km z osmimi VIP potniki, lahko pa prepelje do 50 potnikov. Takšnih VIP letal je v uporabi preko sto. Veliko držav uporablja tudi širokotrupna VIP letala kot sta Airbus A330-200 Prestige z kapaciteto 60 potnikov in doletom okrog 15.400 km in šitirimotorec Airbus A340 VIP ACJ340-500 s kapaciteto 75 potnikov in doletom 18.500 km, ki mu omogoča let do skoraj vsake točke na zemeljski obli. Tipično se poslovna letala menjujejo, ko dopolnijo starost 10 let, letala, ki so starejša od 20 let pa veljajo že za stara letala. Včasih država tudi pošlje letalo po svoje državljane v primeru evakuacije iz kriznih območji, ker je to dostikrat edina možna tehnična rešitev. Prednost vladnih letal je tudi, da služijo državi v času kriz (kot je bila pandemija covida-19) in lahko pripeljejo strateško opremo (npr. maske, dihalne aparate, cepiva) direktno iz države proizvajalke (Kitajska, ZDA), kajti če v takšnih kriznih razmerah letalo kje pristane zaradi premajhnega doleta letala, država v kateri pristane lahko prepreči odhod te strateško pomembne opreme. Neodvisnost si tako država lahko zagotovi samo s svojimi lastniškimi letali z dovolj velikim dosegom. sličica|209x209px|Eisenhowerjev Super Constellation v uporabi 1953-61 prvi Air Force One, Ohio
Air Force One poimenovanje Glavni članek: Air Force One
Zlasti eno od vladnih letal je postalo del popularne kulture: Air Force One, ki ga uporablja predsednik Združenih držav in ga upravljajo ameriške zračne sile. Ne gre samo za eno letalo ampak za celo floto letal. Klicni znak "Air Force One" je bil ustvarjen leta 1953, potem ko je Lockheed Constellation s predsednikom Dwightom D. Eisenhowerjem vstopil v isti zračni prostor kot let komercialne letalske družbe z isto številko leta in so vladnemu letalu dodelili klicni znak AF One. Air force one je postal sinonim za predsedniško letalo držav. sličica|210x210_pik|Podpredsednik ZDA JD Vance na letalu Air Force Two B757, Virginija
Air Force Two Glavni članek: Air Force Two
Obstaja tudi letalo s katerim leti podpredsednik ZDA (ang. Vice President of the United States) to letalo (v praksi je to spet cela flota letal) uporablja klicno kodo Air Force Two. Richard Nixon je bil prvi podpredsednik predsednika Eisenhowerja leta 1959, ki je koristil ta pozivni znak.
Marine One Marine One je klicni znak katerega koli zrakoplova ameriškega marinskega korpusa, ki prevaža predsednika Združenih držav. Od leta 2024 se najpogosteje uporablja za predsedniški transportni helikopter, ki ga upravlja prva eskadrilja marinskih helikopterjev "Nighthawks", najpogosteje kot VH-3D Sea King ali redkeje kot novejši VH-92A Patriot in manjši VH-60N "White Hawk". Vsako letalo marinskega korpusa, ki prevaža podpredsednika Združenih držav brez predsednika, ima klicni znak Marine Two.
Jugoslovanski Air Force One in vojaška VIP letala Iljušin Il-14S Leta 1952 je na morju prenovljena jahta Galeb z 5377 BRT začela svojo državno poslanstvo, po zraku pa je leta 1957 sovjetska zveza z Hruščevo administracijo poslala ruski regionalni 18 tonski Iljušin Il-14P VIP model z dosegom 1.600 km (S/N: 146001121) za predsednika, ki ga niso marali iz uporabe je bil hitro umaknjen leta 1963, a so ga vzdrževali do leta 1973, potem so ga upokojili, ker ni bil zanimiv za prodajo, skupaj je imel nalet ob upokojitvi zgolj 113 ur in 166 pristankov. Letalo Il-14S je danes v letalskem muzeju na letališču v Beogradu.
Douglas DC-6B sličica|231x231px|Jugoslovanski Air Force One YU-AFA DC-6B VIP, msn:45563, v redni uporabi 1959-1969 Leta 1958 je takratni premier maršal Josip Broz Tito zase in za svoje slavne goste naročil poseben VIP luksuzni model 49 ton težkega ameriškega dolgoprogaša Douglas DC-6B (S/N: 45563) z dosegom 8.340 km, 35 sedeži in avtonomijo 23 ur, letalo je iz tovarne v ZDA poletelo za Jugoslavijo 26. oktobra 1958 z registracijo YU-AFA (S/N 45563), kasneje predstavljen v JRV i PVO kot 7451, 73101, 7511. Letalo je upravljal jugoslovanski nacionalni letalski prevoznik JAT Jugoslovenski Aerotransport, to je bilo eno izmed zadnjih dveh izdelanih letal DC-6 na svetu obe dve letali, je kupila Jugoslavija. To letalo je bilo prvo potniško letalo v Jugoslaviji sposobno medcelinskih letov in je bilo zelo pomembno za usposabljanje letalskega kadra predvsem pilotov, ki so jih na tip letala prešolali inštruktorji družbe KLM Royal Dutch Airlines. Drugo rezervno letalo YU-AFB (S/N 45564) je prišlo naslednji mesec, to letalo je uporabljal JAT tudi celo v rednem potniškem prometu. Posebnost predsedniškega letala, da je bil to DC-6B z najboljšo zvočno izolacijo na svetu in v potniški kabini je vladala tišina, ne glede nato, da so ga poganjali 4 zvezdasti motorji z 72 valji skupaj, veliko letalskih strokovnjakov, ki so izkusili letenje z njim je bilo šokiranih, da je lahko DC-6B tako tiho letalo. sličica|229x229_pik|DC-6B YU-AFB msn:45564 Namibia Commercial Aviation leta 2001 Z letalom se je za otvoritev njegove uporabe januarja 1959 Tito odpravil v: Indijo, Etiopijo, Sirijo in Sudan vrnil se je februarja 1959. Letalo se je pokazalo kot politično izjemno močno transportno sredstvo ter se je povrnilo v mesecu dni, ker je Jugoslavija dobila toliko poslovnih priložnosti, da je bila cena letala že odplačana. Letalo je bilo pomembno tudi za vodenje gibanja neuvrščenih. DC-6B je opravil 55 odprav, simboliziral je neodvisnost države in enakopravnost ter ustvarjanje zavezništva in širjenje državnega vpliva, odlikoval ga je veliki doseg in zanesljivost.
Leta 1975 je predsednik prodal obe letali prijatelju zambijskemu državnemu voditelju Kennethu Kaundi, uradno je so z njim opravljale zračne sile. Letali so opustili, ko je v Afriki nastopila doba reaktivnih letal. Leta 1992 letalo kupi poslovnež Cris Schutte, saj je imel samo 4600 ur naleta, DC-6B je nato letel v letalski družbi Namibia Commercial Aviation do leta 1999 z registracijo V5-NCF. Drugo letalo V5-NCG je letelo še leta 2007.
Leta 2000 je letalo (S/N 45563) kupil RedBull, saj je našel pilot Sigi Angerer in je preletelo v Salzburg ter šlo na kompleten tri leten remont, ki je bil zaključen leta 2004 letalo je dobilo registracijo N996DM, od takrat naprej kot dragulj njihove flote redno leti v skupini The Flying Bulls in ga lahko vidimo na letalskih miting, večkrat je bil tudi v Sloveniji. Leta 2013 je letalo dobilo novo avstrijsko registracijo OE-LDM. Letalo ni samo unikatni Titov DC-6, ampak je enotno mnenje strokovnjakov, da je ta leteči primerek letala v Salzburgu danes boljši, kot je bil kadarkoli DC-6, tudi ko je bil nov.sličica|230x230_pik|Jugoslovanska Sud Aviation Caravelle v uporabi 1969-1979
Ilyushin Il-18D Leta 1967 Jugoslavija kupi sovjetski 64 tonski štirimotorni turbopropelersko letalo Ilyushin Il-18D (S/N: 187009803) , ki je bil v VIP predsedniški uporabi samo dve leti do 1969, ko je prišla Caravella. Med leti 1969 in 1978 je letalo uporabljal Zvezni izvršni svet in vojno letalstvo. Leta 1978 je Il-18 prodan letalski družbi Air Guinee. 3. septembra 1978 je letalo strmoglavilo pri pristanku v Gvineji in bilo odpisano, umrlo je 15 ljudi. V uporabi je bilo še eno letalo IL-18D (S/N: 187009805).
Caravelle Leta 1969 je Tito kupil sodobno francosko 46 tonsko reaktivno letalo Sud Aviation Caravelle (S/N: 241) za regionalne lete po Evropi, ravno tega leta je Caravella postalo prvo letalo z zmogljivostmi CAT III A pristanka in autolanda na svetu, leta 1979 je bilo letalo prodano francoski letalski družbi Europe Aero Service.
Boeing 727 sličica|229x229px|Dva tromotorna Boeing 727 VIP sta bila uvedena v uporabo leta 1975|levo