Poljsko-ukrajinska vojna (, ) je bil spopad med Drugo poljsko republiko in ukrajinskimi silami, tako z Zahodnoukrajinsko ljudsko republiko kot Ukrajinsko ljudsko republiko, ki je trajal od novembra 1918 do julija 1919.
Konflikt je imel korenine v etničnih, kulturnih in političnih razlikah med poljskim in ukrajinskim prebivalstvom, ki je živelo v regiji, saj so bile Poljska in obe ukrajinski republiki države naslednice razpadlega Ruskega imperija in Avstoogrskega cesarstva.
Vojna se je začela v vzhodni Galiciji po razpadu Avstro-Ogrske in se nato razširila na Helminsko regijo in Volinijo, ki sta prej pripadali Ruskemu carstvu.
Poljska je sporno ozemlje ponovno zasedla 18. julija 1919.
Ozadje thumb|200px| Poljsko-ukrajinska in poljsko-sovjetska vojna v začetku leta 1919
Izvor spora je bilo zapleteno narodnostno stanje v Galiciji na prelomu 20. stoletja. Zaradi sorazmerne popustljivosti habsburških oblasti do narodnih manjšin je bila Avstro-Ogrska Galicija odlično okolje za razvoj tako poljskega kot ukrajinskega narodnega gibanja. Med revolucijo leta 1848 so Avstrijci, zaskrbljeni zaradi poljskih zahtev po večji avtonomiji znotraj pokrajine, podprli majhno skupino Rutencev (Ukrajincev), katere cilj je bil, da jih priznajo kot ločeno narodnost.C.M. Hann, P.R. Magocsi, Galicia: A Multicultured Land, 2005, University of Toronto Press, str. 14.Roman Szporluk. "The Making of Modern Ukraine: The Western Dimension" . Harvard Ukrainian Studies XXV (1/2) 2001. str. 64–65.
V Galiciji so se ustanavljale šole v rutenščini (ukrajinščini), rutenske politične stranke in Rutenci so začeli razvijati svojo nacionalno kulturo.H. V. Kas'ianov, A Laboratory of Transnational History: Ukraine and Recent Ukrainian Historiography, Central European University Press, 2009, str. 199. To je presenetilo nekatere Poljake, ki so do revolucije skupaj z najbolj politično ozaveščenimi Rutenci verjeli, da so Rutenci del poljskega naroda, ki je bil takrat definiran politično in ne etnografsko. V poznih 90. letih 19. stoletja in v prvih desetletjih 20. stoletja je populistična rutenska inteligenca začela uporabljati ime Ukrajinci.P. R. Magocsi. A History of Ukraine: The Land and Its People. University of Toronto Press. 2010. str. 471. Prizadevali so si promovirati svojo nacionalno kulturo, vključno s prizadevanji za standardizacijo ukrajinskega jezika ter ustanavljanjem in podporo ukrajinskih kulturnih ustanov, kot so bila znanstvena društva, gledališče in Narodni muzej v Lvovu. V začetku 20. stoletja se je narodna zavest razvila tudi med preprostejšim, pretežno podeželskim ukrajinskim prebivalstvom.S. Conrad. Globalisation and the Nation in Imperial Germany. Cambridge University Press, 2010, str. 200.
V poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju je med obema narodoma prišlo do številnih incidentov. Poljska uprava je na primer nasprotovala Ukrajincem udeležbo na parlamentarnih volitvah leta 1897. Drug konflikt se je razvil v letih 1901 do 1908 okoli Univerze v Lvovu, ker so ukrajinski študenti zahtevali svojo Ukrajinsko univerzo. Poljski študenti in profesorji so poskušali gibanje zatreti. Leta 1903 so imeli Poljaki in Ukrajinci v Lvovu ločene konference: Poljaki maja in Ukrajinci avgusta. Nacionalni gibanji sta se razvijali z nasprotujočimi si cilji, kar je botrovalo kasnejšemu spopadu.
Etnična sestava Galicije je bila dobra podlaga za tamkajšnji konflikt med Poljaki in Ukrajinci. Avstrijska provinca Galicija je bila sestavljena iz ozemlja Rutenskega vojvodstva, ki je bilo od leta 1434 del Poljske, in ga jer zasedla Avstrija leta 1772 med prvo delitvijo Poljske. Dežela je vključevala ozemlje, zgodovinsko pomembno za Poljsko, vključno s starodavno prestolnico Krakov, in je imela večinsko poljsko prebivalstvo. Vzhodna Galicija je vključevala središče zgodovinske pokrajine Galicija-Volinija in imela ukrajinsko večino. V vzhodni Galiciji so Ukrajinci predstavljali približno 58 % prebivalstva, Poljaki 34 % prebivalstva in Judje približno 8 %.Timothy Snyder. (2003). The Reconstruction of Nations. New Haven: Yale University Press, str. 123.
V Lvovu je bilo leta 1910 približno 60 % PoljakovNovember Uprising in Lviv, 1918 in 12 % Ukrajincev. Poljaki so menili, da je Lvov ena od poljskih kulturnih prestolnic, zato je bilo zanje nepredstavljivo, da nimajo nadzora nad mestom.
Verske in etnične delitve so ustrezale družbeni razslojenosti. Vodilni družbeni sloj Galicije so bili poljski plemiči ali potomci ruskega plemstva, ki so bili v preteklosti polonizirani, na vzhodu province pa so prevladovali Ukrajinci, večinoma kmetje.P. R. Magocsi. A History of Ukraine: The Land and Its People. University of Toronto Press. 2010. str. 419.R. Bideleux, I. Jeffries. A History of Eastern Europe: Crisis and Change. Taylor & Francis 2007. str. 182. V poznem 19. stoletju so bili v Galiciji Poljaki in Judje tisti, ki so obvladovali trgovino in industrijski razvoj.P. R. Magocsi, 1996, str. 429.
V 19. in zgodnjem 20. stoletju so tamkajšnji Ukrajinci poskušali prepričati Avstrijce, da Galicijo razdelijo na zahodne (poljske) in vzhodne (ukrajinske) province. Tem prizadevanjem so se uprli in jih preprečili lokalni Poljaki, ki so se bali izgube nadzora nad Lvovom in Vzhodno Galicijo. Avstrijci so se na koncu načeloma strinjali z razdelitvijo province Galicije. Oktobra 1916 je cesar Karl I. obljubil, da bo to storil po vojni.
Preludij Zaradi posredovanja avstrijskega nadvojvode Viljema, ki je prevzel ukrajinsko identiteto in se imel za ukrajinskega domoljuba, sta bila oktobra 1918 v Lemberg (Lvov) nameščena dva polka večinoma ukrajinskih vojakov.Timothy Snyder (2008). Red Prince: The Secret Lives of a Habsburg Archduke. New York: Basic Books, str. 117. Ko je avstro-ogrska oblast padla, je bil 18. oktobra 1918 ustanovljen Ukrajinski narodni svet (Rada), ki so ga sestavljali ukrajinski člani avstrijskega parlamenta in regionalnih galicijskih in bukovinskih zborov ter voditelji ukrajinskih političnih strank. Svet je objavil namero o združitvi zahodnoukrajinskih dežel v enotno državo. Medtem ko so se Poljaki pripravljali, da bi zavzeli Lvov in vzhodno Galicijo, je stotnik Dmitro Vitovski iz Sečenskih strelcev s skupino 1400 vojakov in 60 mladih ukrajinskih častnikov v noči z 31. oktobra prevzel oblast nad Lvovom.THE UKRAINIAN-POLISH WAR 1918-1919 by Nicholas Litvin. Dissertation for Doctor of History, National Library of Ukraine. 13. novembra 1918 je bila razglašena Zahodnoukrajinska ljudska republika z glavnim mestom Lvov.
Razglasitev republike je poljsko etnično prebivalstvo in upravo presenetila. Nova ukrajinska republika je zahtevala suverenost nad vzhodno Galicijo, vključno s Karpati do mesta Nowy Sącz na zahodu, ter Volinijo, Karpatsko Rutenijo in Bukovino. Zadnji dve pokrajini sta zase zahtevali tudi Madžarska oziroma Romunija.Magocsi, 1996, str. 518.I. Livezeanu. Cultural Politics in Greater Romania: Regionalism, Nation Building, and Ethnic Struggle, 1918–1930. Cornell University Press. 2000. str. 56 Čeprav so večino prebivalstva Zahodnoukrajinske ljudske republike predstavljali Ukrajinci, so imela mnoga mestna naselja poljsko večino. V Lvovu so ukrajinski prebivalci navdušeno podprli razglasitev, pomembna judovska manjšina v mestu pa je to sprejela ali ostala nevtralna. Poljska večina je bila seveda šokirana, ker se je čez noč znašla v ukrajinski državi.Orest Subtelny, Ukraine: A History, str. 367–368, University of Toronto Press, 2000, Ker Zahodnoukrajinska ljudska republika ni bila mednarodno priznana in meje Poljske še niso bile določene, je bilo vprašanje lastništva spornega ozemlja zreducirano na vprašanje vojaškega nadzora.A. Chojnowski. "Ukrainian-Polish War in Galicia , 1918–19." Encyclopedia of Ukraine. Vol. 5, 1993.
Vojna Začetek Boji med ukrajinskimi in poljskimi silami so bili skoncentrirani okoli razglašene ukrajinske prestolnice Lvov in dostopov k temu mestu. V Lvovu so se ukrajinskim silam zoperstavile lokalne samoobrambne enote, sestavljene večinoma iz veteranov prve svetovne vojne, študentov in otrok. Spretno poveljevanje, dobra taktika in visoka morala so omogočili Poljakom, da so se uprli slabo načrtovanim ukrajinskim napadom.Subtelny, 2000, str. 370. Poleg tega so Poljaki z dogovori o prekinitvi ognja spretno kupovati čas in čakali na okrepitve.Vasyl Kuchabsky, Gus Fagan. (2009). Western Ukraine in Conflict with Poland and Bolshevism, 1918–1923. Toronto: Canadian Institute of Ukrainian Studies Press at the University of Toronto, str. 44–48. Medtem ko so Poljaki lahko računali na široko podporo civilnega prebivalstva, je bila ukrajinska stran v veliki meri odvisna od pomoči od zunaj.Chris Hann, Paul R. Magocsi, 2005, str. 144. Upori proti ukrajinski oblasti so izbruhnili tudi v Drohobychu, Przemyślu, Sambirju in Jarosławu. V Przemyślu so se lokalni ukrajinski vojaki hitro razpršili na svoje domove, Poljaki pa so zavzeli mostove čez reko San in železnico do Lvova, kar je poljskim silam v tem mestu omogočilo pridobitev znatnih okrepitev. P. J. Wróbel. "The revival of Poland and Paramilitary Violence. 1918–1920." In: Rüdiger Bergien. Spießer, Patrioten, Revolutionäre: Militärische Mobilisierung und gesellschaftliche Ordnung in der Neuzeit. V&R unipress. 2010. str. 296.
Po dveh tednih hudih bojev v Lvovu je oborožena enota pod poveljstvom podpolkovnika Michała Karaszewicz-Tokarzewskega iz prenovljene poljske vojske je 21. novembra prebila ukrajinsko obleganje in vstopila v mesto. Takoj po zavzetju mesta so poljske enote napadli pripadniki lokalne judovske milice. Poljski vojaki in kriminalci so namreč v pogromu ropali v judovskih in ukrajinskih četrtih in ubili približno 340 civilistov.Joanna B. Michlic. Poland's Threatening Other: The Image of the Jew from 1880 to the Present. University of Nebraska Press, 2006.Herbert Arthur Strauss. Hostages of Modernization: Studies on Modern Antisemitism, 1870-1933/39. Walter de Gruyter, 1993.Norman Davies. "Ethnic Diversity in Twentieth Century Poland." V: Herbert Arthur Strauss. Hostages of Modernization: Studies on Modern Antisemitism, 1870–1933/39. Walter de Gruyter, 1993. Poljaki so številne ukrajinske aktiviste internirali v taborišča.Grünberg, Sprengel, str. 260. Ukrajinska vlada je zagotovila finančno pomoč judovskim žrtvam nasiljaAlexander Victor Prusin. (2005). Nationalizing a Borderland: War, Ethnicity, and Anti-Jewish Violence in East Galicia, 1914–1920. University of Alabama Press. str. 99. in v svojo vojsko vključila judovski bataljon.Myroslav Shkandrij. (2009). Jews in Ukrainian Literature: Representation and Identity. New Haven: Yale University Press. str. 94–95. Nekatere frakcije so za grozodejstva v Lvovu krivile Modro vojsko generala Hallerja, kar je malo verjetno, saj je ta vojska, ki jo je izurila in podpirala Francija, Francijo in zahodno fronto zapustila šele aprila 1919, torej precej po nemirih.Nastal, Stanislaw I., The Blue Division, Polish Army Veteran's Association in America, Cleveland, Ohio 1922.Wyczolkowski, Major Stefan, Outline of the Wartime History of the 43rd Regiment of the Eastern Frontier Riflemen, Warsaw 1928Bobrowski, Major Stanislaw, Outline of the Wartime History of the 44th Regiment of Eastern Frontier Riflemen, Warsaw 1929Dabrowski, Major Jerzy, Outline of the Wartime History of the 45th Regiment of Eastern Frontier Infantry Riflemen, Warsaw 1928Skarzynski, Lt. Wincenty, The Polish Army in France in Light of the Facts, Warsaw 1929
9. novembra 1918 so poljske sile poskušale presenetiti Ukrajince in zavzeti naftna polja v Drohobyču, a so jih številčnejši Ukrajinci premagali in pregnali. Ukrajinci so obdržali nadzor nad naftnimi polji do maja 1919.Alison Fleig Frank. (2005). Oil Empire: Visions of Prosperity in Austrian Galicia. Cambridge MA: Harvard University Press. pp. 207–228