Aleksej Nikolajevič Tolstoj (), ruski pisatelj, * 10. januar 1883 [O.S. 29. december 1882], Nikolajevsk, Samara, Ruski imperij (zdaj Pugačjov, Rusija), † 23. februar 1945, Moskva.
Njegova dela segajo v številne žanre, vendar so večinoma pripadala znanstveni fantastiki in zgodovinski fantastiki.
Kljub temu, da je leta 1917 nasprotoval boljševiški revoluciji, se je šest let kasneje lahko vrnil v Rusijo in zaživel privilegirano življenje kot visoko plačan pisatelj, domnevno milijonar, ki je svoje spise prilagodil liniji Vsezvezne Komunistične partije (boljševikov).
Življenje in kariera Starši Tolstojeva mati Aleksandra Leontijevna Turgenjeva (1854–1906) je bila pranečakinja Nikolaja Turgenjeva, ki je bil dekabrist, in sorodnica ruskega pisatelja Ivana Turgenjeva. Poročila se je z grofom Nikolajem Aleksandrovičem Tolstojem (1849–1900), članom aristokratske družine Tolstoj in daljnim sorodnikom Leva Tolstoja.
Aleksej je trdil, da je grof Tolstoj njegov biološki oče, kar mu je omogočilo, da se je oblikoval kot grof; ker je njegova mati imela ljubimca in zapustila moža, preden se je rodil, mu vsi sodobniki niso verjeli. Nobelov nagrajenec Ivan Bunin, ki ga je poznal kot mladeniča, je 23. februarja 1953 v svoj dnevnik zapisal: »Aldanov je rekel, da mu je sam Aljoša Tolstoj povedal, da je on, T., do 16. leta nosil priimek Bostrom, nato pa je odšel k svojemu namišljenemu očetu, grofu Niku Tolstoju in prosil, naj ga legitimizira«. Po mnenju avtorja in zgodovinarja Nikolaja Tolstoja, daljnega sorodnika: Njegov oče je bil razuzdan konjeniški častnik, čigar hudobni ekscesi so se izkazali za preveč celo za njegove kolege huzarje. Moral je zapustiti svoj polk in obe prestolnici ter se umakniti na posestvo v Samari v Rusiji. Tam je spoznal in se poročil z Aleksandro Leontijevno Turgenjevo, živahnim dekletom iz dobre družine in vitke postave. Rodila mu je dva sinova, Aleksandra in Mstislava, ter hčer Elizabeto. Toda divja kri Tolstojevih mu ni dovolila, da bi se ustalil v obstoječi domači harmoniji. V enem letu je bil upokojeni huzar izgnan v Kostromo, ker je žalil samarskega guvernerja. Ko so končno potegnili niti, da bi uredili njegovo vrnitev, je to proslavil tako, da je nekega soplemiča izzval na dvoboj. Aleksandra se je zaljubila v Alekseja Apollonoviča Bostroma. Maja 1882 je že dva meseca noseča s četrtim otrokom pobegnila v objem svojega ljubimca. Grof je Bostromu grozil z revolverjem, a ga je sodišče oprostilo. Cerkveno sodišče je ob odobritvi ločitve razsodilo, da se kriva žena nikoli ne sme ponovno poročiti. Da bi obdržala pričakovanega otroka, je bila Aleksandra prisiljena trditi, da je to Bostromov otrok.Tolstoy (1983), pp. 283–84
Znano je, da je Bostrom dečka vzgojil kot lastnega otroka na svoji družinski kmetiji v provinci Samara in da je bil v otroštvu in najstniških letih znan kot Aleksej Bostrom. Ko je bil star 13 let, je njegova mati začela tožbo, da bi ga priznali kot sina grofa Tolstoja, kar je na koncu tudi bil na svoj 17. rojstni dan, po katerem je bil upravičen, da se imenuje grof Tolstoj.
Zgodnje življenje Tolstojev posvojitelj je bil liberalni veleposestnik, ki je v 1860-ih podpiral osvoboditev ruskih podložnikov. Njegova mati je pisala otroške zgodbe s psevdonimom Aleksander Bostrom. Delno zaradi zavračanja s strani ruskega plemstva in Cerkve je Aleksej odraščal v neomajno ateističnem in protimonarhističnem okolju, kjer so ga spodbujali k ustvarjalnosti. Doma so ga učili starši in gostujoči učitelj do 14. leta, ko se je družina preselila v Samaro, potem ko je prodala kmetijo, in je bil vpisan v lokalno šolo.
Sankt Peterburg Grof Nikolaj Tolstoj je umrl leta 1900 in zapustil oporoko, iz katere je Aleksej prejel 30.000 rubljev. To mu je omogočilo, da se je preselil v Sankt Peterburg, kjer je študiral na tehnološkem inštitutu v letih 1901-06. Junija 1902 se je poročil s kolegico Julijo Rožanski, hčerko deželnega zdravnika. Njun sin Jurij se je rodil leta 1903. Po besedah Nikolaja Tolstoja se je 12. februarja 1902 udeležil študentskega protesta ob Nevskem prospektu, ki so ga razbili policija in kozaki, in se pridružil Socialdemokratski stranki, vendar se tam ne zdi, da obstajajo kak dokaz za to poročilo o njegovem študentskem radikalizmu. Izognil se je vključitvi v revolucijo leta 1905 tako, da se je februarja 1906 preselil v Dresden, da bi se vpisal na Kraljevo saško višjo šolo, potem ko je vlada začasno zaprla tehnološki inštitut.
V Dresdnu je spoznal Sofio Dymshitz (1889-1963), ki se je pred kratkim poročila z drugim študentom izseljencem po imenu Isaac Rosenfeld (1879-1978). S Tolstojem sta postala ljubimca in se vrnila v najem skupnega stanovanja v Sankt Peterburgu, kjer je ona začela slikati (njena svakinja, Bella Rosenfeld, se je poročila z Marcom Chagallom). Tolstojeva žena se je strinjala z ločitvijo, ki je bila dokončana leta 1910, Rosenfeldova pa je vedno zavračala ločitev od Dymshitza.
Pariz Leta 1907 je Tolstoj prekinil študij in se posvetil pisanju. Par se je leta 1907 odločil za izselitev in januarja 1908 prispel v Pariz, da bi se pridružil široki mreži emigrantov ruskih pisateljev in umetnikov, vključno z Nikolajem Gumiljovim, Valerijem Brjusovim, Konstantinom Balmontom, Andrejem Belim, Maksimilianom Vološinom. Z Gumiljovim sta izdala revijo, ki je po eni številki propadla zaradi pomanjkanja sredstev. Tolstojeva prva pesniška knjiga Lirika je izšla leta 1907 na njegove lastne stroške, a mu je bilo v kasnejšem življenju ob njej nerodno in jo je raje pozabil. Njegova druga pesniška zbirka Onkraj modrih rek (1908) je bila njegova zadnja. V pismu svojemu posvojitelju se je pritožil, da ime 'Tolstoj' pomeni, da ljudje veliko pričakujejo od njega, čeprav mu je Vološin namignil, da je to prednost. Neki mladi pesnik, ki ga je srečal, ga je zamenjal za Leva Tolstoja, ki je umrl leta 1910 v starosti 82 let.
Leta 1908 je od svoje nekdanje žene izvedel, da je njun sin umrl zaradi meningitisa. Po Nikolaju Tolstoju, Sofija je v pobožnih uradnih spominih, objavljenih v Moskvi leta 1973, trdila, da si je Aleksej 'zelo k srcu vzel otrokovo smrt'. To je lahko vprašljivo. Oče navsezadnje ni poskušal obiskati bolnega sina pred njegovim osamljenim koncem, niti se ni vrnil na pogreb (čeprav je iz Pariza odpotoval še enkrat, poslovno v Peterburg). Kot so pokazali kasnejši dogodki, je lahko pokazal izjemno brezčutnost do posameznih članov človeške rase, ne glede na njegovo široko liberalno stališče do vrste na splošno.Tolstoy (1983), p.289
Vrnitev v Rusijo Aleksej in Sofija sta se januarja 1909 vrnila v Sankt Peterburg. Do leta 1910 jima je njegov pisateljski uspeh omogočil, da sta se preselila v stanovanje ob Nevskem prospektu, a ker se njen mož ni hotel ločiti, se je maja 1911, ko je zanosila, vrnila v Pariz, kjer se ji je pridružil, tako da je bi bil po francoski zakonodaji lahko vpisan kot oče njune hčerke Marianne. Kasneje v tem letu so se vrnili v Sankt Peterburg, vendar so se leta 1912 preselili v Moskvo.
Poleti 1914 sta si Tolstoj in Dymshitz privoščila počitnice v Koktebelu na Krimu, kjer je srečal 17-letno balerino Margarito Kandaurovo. Nikolaj Tolstoj je leta 1983 zapisal, da je bil »razhod s Sofijo tako nenaden, kot je bil z Julijo. Na sprehodu je Aleksej pomenljivo rekel: 'Čutim, da me boš to zimo zapustila.' Sofija ni odgovorila, ampak je sprejela namig in odšla na nov obisk v Pariz. Dojenčica Marijana je bila deponirana pri teti.«Tolstoy (1983), p.292
Tolstoj je upal, da se bo poročil s Kandaurovo, vendar ga je zavrnila in pred koncem leta je spoznal svojo tretjo ženo Natalijo Volkenstein, rojeno Krandinskaja, s katero je imel tri otroke.
Med prvo svetovno vojno je Tolstoj delal kot vojni dopisnik, obiskal Anglijo in Francijo ter napisal več esejev in dve igri.
Emigrant Tolstoj je nasprotoval boljševiški revoluciji. Da bi se rešil življenja pod boljševiško oblastjo, se je leta 1918 z družino preselil v Odeso. Potem, ko je bila bela vojska pregnana s Krima, so pobegnili v Carigrad preden so se ponovno preselili v Pariz. Nesrečen zaradi, kot je rekel, »odrezanosti od domovine« je leta 1920 napisal zgodbo Nikitino otroštvo o odraščanju izgnanca. Nikita je bil njun najstarejši otrok, rojen leta 1917, ki je začel govoriti s francoskim naglasom.
Medtem ko je živel v Franciji, je Aleksej napisal več iger in začel pisati obsežen zgodovinski roman z naslovom Pot na Kalvarijo, ki je spremljal obdobje od 1914 do 1919, vključno z rusko državljansko vojno, ki jo je končal do leta 1921. Reakcija nanj v Sovjetski zvezi je bila zelo sovražna. Vodilni boljševiški literarni kritik Aleksander Voronski, urednik Krasnaja Nov, je Tolstojevo upodobitev novega režima opisal kot »tendenciozno laž«, polno »neverjetnih banalnosti« in pisatelja grajal zaradi njegovega »grofovskega sovraštva, gosposkega prezira, zlobe, zagrenjenosti, besa.«
Do leta 1921 so Tolstoja motili galicizmi, ki so se pojavljali v govorjenem ruskem jeziku njegovega sina. Ker je Aleksej izjavil, da njegov sin postaja tujec, je družino preselil v Berlin, ki je bil takrat eno glavnih središč ruske diaspore. Tam je napisal svoj znanstvenofantastični roman Aelita in se povezal s skupino Sprememba mejnikov (Смена вех, Smena veh), katere vodilni mislec je bil Nikolaj Ustrjalov, ki so bili tudi znani nacionalboljševiki, ker so kljub svojemu nasprotovanju komunizmu priznavali, da so boljševiki združili Rusijo. Medtem ko je bil tam, je sčasoma začel sodelovati z Maksimom Gorkim pri prosovjetski reviji Nakanune. Ilja Ehrenburg se je kasneje spominjal:
V Berlinu je bilo mesto, ki je spominjalo na Noetovo barko, kjer so se čisti in nečisti mirno srečevali; imenovala se je Hiša umetnosti in je bila le običajna nemška kavarna, kjer so se ob petkih zbirali ruski pisatelji. Zgodbe je na glas bral Tolstoj ... Očitno še niso bile vse vržene. Bili so ljudje, ki so Gorkega imenovali 'polemigrant' ... Aleksej Tolstoj, obkrožen z ljudmi Spremembe mejnikov, je izmenično hvalil boljševike kot 'združevalce ruske zemlje' in se zapadal v jezno zmerjanje. Megla se je še vedno vrtinčila.Ehrenburg (1963), p. 20
Sovjetski dostojanstvenik Tolstoj je maja 1923 ponovno obiskal Sovjetsko zvezo in se odločil, da se bo za stalno vrnil, saj je sklenil, da »iz emigracije ne bo nastala nobena literatura«.Ehrenburg (1963), p.25 V svojem poslovilnem uvodniku, natisnjenem v Nakanuneju, je zapisal: »Z družino odhajam za vedno v domovino. Če so mi ljudje tukaj v tujini blizu, so moje besede namenjene njim. Ali grem k sreči? Oh, ne: Rusijo preživlja težke čase. Spet jo je zajel val sovraštva ... Odhajam domov v težko življenje«.Tolstoy (1983), p.298
Zaradi njegovega porekla so ga včasih imenovali »tovariš grof« ali »Rdeči grof«.
Daleč od tega, da bi izkusil 'težko življenje' v Sovjetski zvezi; bil je zelo privilegiran sovjetski državljan, ki je uspeval pod diktatorjem Josifom Stalinom, medtem ko so bili drugi pisatelji, ki so se med državljansko vojno odločili živeti pod sovjetsko oblastjo, preganjani. Po razširjenih govoricah naj bi bil milijonar z »bančnim računom brez dna«. Ameriški novinar Eugene Lyons je opazil, kako je »skoraj sam med Rusi Tolstoj živel v baronskem slogu v razposajenem dvorcu s številnimi sobami, založenem z bogatimi starinami … celotno ozračje zrele kulture starega sveta se je zdelo kot vrnitev v skoraj pozabljeno obdobje«. Ana Andrejevna Ahmatova se je poklonila njegovi sposobnosti lagodnega življenja v kratki pesmi, napisani v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.
Tolstoj ji ni zameril, čeprav se je zavedal, da je njegovo ime povezala z imenom opeharjenega šefa NKVD. Leta 1940 sta on in Mihail Aleksandrovič Šolohov predlagala, da bi Ahmatova prejela Stalinovo nagrado, kar bi bilo njeno prvo uradno priznanje s strani sovjetskega literarnega establišmenta, vendar je Stalin ta predlog zavrnil z vetom.