Naravni rezervat Krustkalni

Naravni rezervat Krustkalni () je naravni rezervat v vzhodni Latviji, ki je bil ustanovljen leta 1977.Reserves of the USSR: in 11 volumes. ed. V. E. Sokolova, E. E. Syroechkovskogo. M .: Mysl, 1989. T. Zapovedniki Pribaltiki i Belorussii. S. 170—173. Ima površino 2978 hektarjev. Od leta 2004 je ta ustanova del Nature 2000, mreže zavarovanih območij Evropske unije. Rezervat upravlja regionalna uprava Latgale.

Naravni rezervat je bil ustvarjen za ohranjanje značilne biotske raznovrstnosti kompleksa vodnih in gozdnih ekosistemov, kompleksa iglastih gozdov in travnikov ter podzemnih izvirov, ki tvorijo majhna močvirja in jezera. Značilnost teh izvirov je visoka vsebnost kalcija, zaradi česar nastanejo apnenčasta tla. Spodbujajo rast kalcifilnih rastlin, ki se pogosto pojavljajo na obalnih območjih države, niso pa značilne za vzhodno Latvijo. Rezervat ima 32 vrst rastlin in 37 vrst živali, uvrščenih v latvijsko Rdečo knjigo, število rastlin iz Rdeče knjige v Krustkalnem pa je na drugem mestu med rezervati v državi.Reserves of the USSR: in 11 volumes. ed. V. E. Sokolova, E. E. Syroechkovskogo. M .: Mysl, 1989. T. Zapovedniki Pribaltiki i Belorussii. S. 173—179.

Zgodovina Pred ustanovitvijo so zemljišča rezervata pripadala gozdni raziskovalni postaji Krustkalni. Še pred ustanovitvijo zavarovanega območja so baltski nemški in latvijski naravoslovci, vključno z Nikolajsom Malto, vedeli, da ima ta regija najbogatejšo floro vzhodne Latvije. Zaradi zahtevnega terena so bila ta območja zahtevna za obdelavo in nemogoča uporaba intenzivnih načinov gozdarjenja. Hkrati je bilo to območje zaradi višinskih razlik in pestrosti pokrajine značilno za bogato rastlinstvo in živalstvo. Glede na ta dva dejavnika so od leta 1950 raziskovalci z Univerze v Latviji in Inštituta za biologijo univerze začeli raziskovati območje in postalo je prizorišče študentske prakse. Pod vodstvom Inštituta za biologijo je bil tam 15. aprila 1977 ustanovljen prvi naravni rezervat v vzhodni Latviji.Līga Ozoliņa-Molla, Markuss Molls. National parks and reserves in Latvia. Zvaigzne ABC, 2015. . Skupaj je 69 zemljišč gozda postalo naravni rezervat, vendar je začasno ostalo v uporabi raziskovalne postaje. Leta 1979 je bil ustanovljen naravni rezervat Slītere, ki so mu bili podrejeni vsi drugi latvijski rezervati, vključno s Krustkalnim. Leta 1982 je bil organiziran naravni rezervat Teiči, prav tako v vzhodni Latviji. Ker je bil rezervat Teiči v isti regiji kot Krustkalni, je bila za rezervate ustanovljena skupna uprava, ki je bila podrejena latvijskemu proizvodnemu gozdarskemu združenju Latvias Mejs. Od 1. februarja 2011 je skupno upravljanje obeh vzhodnih latvijskih rezervatov pod vodstvom regionalne uprave Latgale.

Podnebje Rezervat leži v prehodnem območju med gorovjem Central Vidzeme z ostrim podnebjem in nižino Lubāna, za katero je značilen toplejši celinski zrak. Vpliv obalnega podnebja na njenem ozemlju je oslabljen zaradi relativne ločenosti od obale Baltskega morja in srednjega latvijskega gorja. Obdobje brez zmrzali s temperaturami nad 5 °C traja 180 dni. Povprečna najnižja temperatura je -28 °C. Tukaj pade 600 mm padavin letno in se porazdelijo takole: približno 350 mm izhlapi, 250 mm pa postane površinski odtok. Razgiban teren določa pestrost mikroklimatskih razmer v delih rezervata.

Geografija in hidrologija Rezervat leži v vzhodni Latviji, na meji zgodovinskih regij Vidzeme in Latgale. Njegovo ozemlje v celoti leži v občini Madona, katere središče, mesto Madona, je 15 km od meja rezervata. Obris rezervata je podoben trikotniku, ki sega do vasi Mārciena na severozahodu, na severovzhodu je omejen s cesto Madona–Jēkabpils, na jugu pa reka Aiviekste, ki teče na obrobju vasi Ļaudona.

Območje rezervata leži na nižini Srednje Daugave, vendar je narava terena podobna bližnjemu vzpetini Central Vidzeme. V zadnji ledeni dobi je prišlo do znatnega odlaganja ledeniškega materiala, ki je oblikoval Madonsko-Trepsko pečino. Krustkalni zavzema najožji del od jezera Dreimaņa (ali Svētes, ) na severu do reke Aiviekste na jugu. Znotraj rezervata je pečina sestavljena iz 2–5 grebenov, dolgih do 4 km, s skupno širino 1–2 km na 153 m nadmorske višine. Vsak od grebenov je širok od 70 do 250 m, ima relativno višino do 50 m in naklon približno 35°. Med grebeni so nižine (dobro odcedne ali močvirnate) in široke grape.

Vzdolž jugovzhodnega pobočja Madonsko-Trepske pečine se razteza depresija Dooku-Svetes na nadmorski višini 95–100 m. Je ravno dno starodavnega jezera, ki je obstajalo v holocenu. V jezersko dno se je naložila velika količina karbonatov, nekaj časa pa so tam industrijsko kopali apno. Sedaj so se na mestu nekdanjih kamnolomov nekateri ribniki postopoma zarasli in spremenili v travnike.

V rezervatu je veliko vodnih teles, ki jih lahko razdelimo na tri vrste: jezera, reke in izviri. Največja na tem območju so jezera, ki jih je 13. Med njimi je jezero Dreimaņa, na jugozahodni obali katerega je kilometer in pol dolg polotok. Tako kot druga jezera, zgoščena v vzhodnem delu zavarovanega območja, ima Dreimaņa močvirnate obale in dno, sestavljeno iz apnenca s plastmi mulja. Iz jezera reka Svetupe teče skozi osrednji del depresije Dooku-Svetes proti jugu, absorbira pritok Nidrīte in se izliva v Aiviekste. Druga reka, Nīdreite, izvira in obkroža rezervat z jugozahoda. Vse te reke so majhne in vijugaste, z nizkimi bregovi in ​​bogato vegetacijo. Izviri rezervata so skoncentrirani ob vznožju hribov in na obali jezera Dreimaņa.

Geologija in tla Ledeniški izvor reliefnih oblik določa sestavo geoloških kamnin. To so velikozrnat pesek, s karbonati bogat prod fluvioglacialnega izvora, prodniki z balvani, redkeje ilovice in prašnati material. Ponekod so ti materiali prekriti z balvanskimi ilovicami ali peščenjaki. V depresiji Dooku-Svetes so karbonatne kamnine začele nastajati v borealnem obdobju in se nadaljevale kopičenje v subborealnem obdobju, njihovo odlaganje pa se je končalo v prvi polovici atlantskega obdobja. Apnenci depresije so mokasti in drobnozrnati, z vsebnostjo karbonatov 88–90 %. Apnenčasta plast doseže 5 m debeline, prekrita je s srednje razpadlo šoto, katere debelina variira od 0,1 do 2,5 m. Tako ima depresija Dooku-Svetes največja nahajališča jezerskega apnenca v Latviji.

Tla rezervata so raznolika. V severnem delu zavarovanega območja prevladuje podzol, na ostalem ozemlju šotaste podzolke, zelo majhne površine pa zavzemajo glejsolne in rendzinske prsti. Med šotnimi tlemi prevladujejo vrste, značilne za močvirje. Oglje je najdeno v nekaterih odsekih prsti, pokazatelj gozdnih požarov in požigalništva, ki se je dogajalo v starih časih.

Rastlinstvo

Ekosistem rezervata gosti 604 taksonov rastlin, vključno s 23 vrstami praproti, 12 vrstami golosemenk in 569 kritosemenkami. V rastlinstvu rezervata prevladujejo člani družin Asteraceae, Poaceae, Cyperaceae, Fabaceae in Rosaceae. Tudi družina Orchidaceae je dobro zastopana s 17 vrstami.

Glede na geobotanično coniranje rezervat spada v zahodno podprovinco vzhodnobaltskega florističnega okrožja, vendar se nahaja blizu meje vzhodne podprovince. To je razvidno iz mešane narave njegove flore, ki vključuje tipične vzhodne latvijske vrste (na primer Ligularia sibirica) in vrste, ki običajno rastejo veliko bolj zahodno v nižini Piejūras [lv]. Vrste z evrazijskimi, evropskimi in subarktičnimi habitati predstavljajo pomemben del zaščitene flore.

Gozdna vegetacija Raznolikost mikroklimatskih razmer in reliefnih oblik določa širok razpon rastlinskih združb in klasifikacij vegetacije. Najpogostejše rastlinske združbe Krustkalnega so borovi in ​​smrekovi gozdovi, ki se izmenjujejo z gozdovi z drobnim listjem, manjšimi travniki, kmetijskimi zemljišči v zaraščanju in močvirji različnih vrst. Rezervat spada v baltsko-belorusko podprovinco severnoevropske tajge province evrazijske tajge holarktičnega kraljestva, zato so conski tipi gozdov zanj kompleksna in listasta smreka. Prav ti gozdovi zavzemajo najvišje lege, nižje pa so poseljeni s hrastovim gozdom, trepetliko in brezo ter zelenimi mahovi (Pleurozium schreberi, Hylocomium splendens in Dicranum polysetum), Pteridium aquilinum in borovnico (Vaccinium myrtillus). Na pobočjih hribov, na rodovitnih tleh rastejo smrekovi gozdovi s pokrovom navadne zajčje deteljice (Oxalis acetosella). Izjemno redki so hrastovi gozdovi z zelenim mahom. Na nekdanjih posekah je namesto pragozda nastal nov gozd iz sive jelše (Alnus incana), v podrasti pa rastejo številne rastline lipovca (Tilia cordata), čremza (Prunus padus), jerebike (Sorbus aucuparia) in črnega ribeza (Ribes nigrum). V travni ruši prevladuje kopriva (Urtica dioica), ki tvori visoke in goste goščave. Nasprotno pa so borovi gozdovi videti svetli, ker rastejo na suhih peščenih tleh, ki niso primerna za večino gozdnih trav. Namesto tega spodnjo plast vegetacije tvorijo grmi brusnic s primesmi Melampyrum pratense in redkeje kKobulasti zelenček (Chimaphila umbellata). Na vrhovih hribov se ta odeja spremeni v goščavo borovnic ali mešanico kladonijevih lišajev (Cetraria islandica) iz Ericaceae.

Gozdovi na karbonatnih tleh imajo edinstveno sestavo. Lahko so različnih vrst (smreka, trepetlika, breza, zelo redko bor ali kozja vrba), vedno pa vsebujejo manjše količine listavcev: drobnolistna lipa, hrast dob (Quercus robur), ostrolistni javor (Acer platanoides), dolgopecljati brest (Ulmus laevis) in gorski brest (Ulmus glabra). Podrast v takšnih gozdovih je zelo gosta in raznolika, vključno z puhastolistnim kosteničevjem (Lonicera xylosteum), navadno lesko (Corylus avellana), brogovita (Viburnum opulus) in navadni volčin (Daphne mezereum). Travnati pokrov takšnih gozdov je zelo podoben pokrovu južnih hrastovih gozdov. Vsebuje veliko navadne regačice (Aegopodium podagraria), dvolistne senčnice (Maianthemum bifolium), navadnega jetrnika (Anemone hepatica), trpežnega golšca (Mercurialis perennis), Asarum europaeum in dišeče perle (Galium odoratum).

V najnižjih delih rezervata rastejo različni močvirni gozdovi. Brezove gozdove pokrivajo tla sfagnumi (šotni mahovi, večinoma Sphagnum magellanicum), močvirski rožmarin (Rhododendron tomentosum) in borovnice; če gozd sestavljajo puhasta breza (Betula pubescens), navadni trst (Phragmites australis), mrzličnik (Menyanthes), škrlatna močvirna trava (Molinia caerulea), vlaknati šaš (Carex appropinquata) in Carex cespitosa, šaši pa s svojo rušo tvorijo značilen grbinast mikrorelief. V smrekovih gozdovih v travnatem pokrovu prevladujeta praprot in šaš; gozdovi navadne jelše so bogati z zelišči, kot so majska šmarnica, navadna kopriva, Lysimachia europaea, bezeg, mehki osat (Cirsium oleraceum) in brestovolistni oslad (Filipendula ulmaria). V gozdovih rezervata včasih najdemo grmičevje, ki v Latviji ni zelo pogosto. V suhih gozdovih lahko srečamo posamezne primerke brina, na rodovitnejših tleh pa navadna trdoleska (Euonymus europaeus) in Euonymus verrucosus.

Travniška vegetacija