thumb|Zemljevid Lacija na začetku 4. stoletja

Rimsko volščanske vojne so bile niz vojn med Rimsko republiko in Volski, italski narod|starodavnim italskim ljudstvom]]. Volščanska migracija v južni Lacij je povzročila konflikt s starimi prebivalci te regije, Latini pod vodstvom Rima, prevladujoče mestne države v regiji. Do konca 5. stoletja pr. n. št. so bili Volski vse bolj v defenzivi in do konca Samnitskih vojn so bili vključeni v Rimsko republiko. Starodavni zgodovinarji so v svojih poročilih o zgodnji Rimski republiki posvetili precej prostora volščanskim vojnam, vendar so sodobni zgodovinarji dvomili v zgodovinsko točnost večine tega gradiva.

Zgodnji konflikt

Po zgodnji pol-legendarni zgodovini Rima je bil rimski sedmi in zadnji kralj Lucij Tarkvinij Superb prvi, ki je šel v vojno proti Volščanom, s čimer se je začelo dvesto let konfliktnih odnosov med državama. Tarkvinij je zavzel bogato mesto Suesso Pometio, katerega plen je uporabil za gradnjo velikega Jupitrovega templja Optimus Maximus.Livij Ab urbe condita 1.53 Za svojo zmago je praznoval triumf.Fasti Triumphales

Volščanska agresija

V 5. stoletju pr. n. št. sta Volski in Ekvi, sorodno ljudstvo, vdrli v Lacij, kar je bil del večjega vzorca migracij oskijsko-umbrijskih sabelskih plemen iz [apenini|[Apeninov]] v ravnine. Zdi se, da je bilo preplavljenih več obrobnih latinskih skupnosti. V odgovor so Latini oblikovali Foedus Cassianum, vzajemno vojaško zavezništvo med latinskimi mesti z Rimom kot vodilnim partnerjem. Starodavni viri beležijo boje proti Ekvom, Volščanom ali obema skoraj vsako leto v prvi polovici 5. stoletja pr. n. št. Znano je, da naj bi rimski plemič Gnej Marcij Koriolan prestopil k Volščanom, potem ko so ga zavrnili njegovi rojaki. To letno vojskovanje bi prevladovali napadi in protinapadi, ne pa bitke na odprtem polju, kot jih opisujejo starodavni viri.

Volščanska invazija leta 495 pr. n. št.

Po Liviju so okoli leta 496 pr. n. št., preden so Rimljani premagali latinsko zvezo v bitki pri jezeru Regillus, Volski zbrali čete za pomoč Latinom. Zaradi hitrega pohoda rimskega diktatorja volščanske sile niso prispele pravočasno, da bi sodelovale v bitki. Vendar so Rimljani izvedeli za volščanske dejavnosti in leta 495 pr. n. št. je konzul Publij Servilij Prisk Struk vkorakal na volščansko ozemlje. Volski so bili prestrašeni in so dali tristo otrok vodilnih mož iz Kore in Suessa Pometije kot talce. Rimska vojska se je umaknila.Livij, 2.22

Kmalu zatem pa so Volski sklenili zavezništvo s Herniki in poslali ambasadorje, da bi poiskali pomoč Latinov. Latini, ki so jih Rimljani premagali prejšnje leto, so bili tako ogorčeni nad poskusi Volščanov, da bi jih zvabili v novo vojno, da so prijeli volščanske ambasadorje, jih izročili konzulom v Rimu in jim opozorili, da Volski skupaj s Herniki spodbujajo vojno. Rimski senat, tako hvaležen za pomoč Latinov, je vrnil 6.000 ujetnikov latinskim mestom in v zameno so Latini poslali zlato krono v Jupitrov tempelj Optimus Maximus v Rimu. Zbrala se je velika množica, vključno z osvobojenimi latinskimi ujetniki, ki so se zahvaljevali svojim ujetnikom. Rečeno je, da so se med Rimljani in Latini kot posledica tega dogodka razvile velike vezi prijateljstva.

Nekaj časa kasneje leta 495 pr. n. št. je skupina latinskih konjenikov odjahala v Rim, da bi opozorila, da se volščanska vojska približuje mestu. Nesoglasja med rimskimi plebejci (ki so bili jezni zaradi ravni dolgov, ki so jih trpeli) in patricijskimi senatorji so bila hitro preprečena. Plebejci so se zaradi svojih pritožb zavrnili vpis v boj proti Volščanom. Senat je poslal konzula Servilija, da reši zadevo. Servilij je zbral ljudi in jih sprva pomiril z odloki, ki so lajšali nekatere hujše težave z dolgovi in tudi z obljubami o nadaljnjem preučevanju problemov dolgov po vojni. Ljudje, pomirjeni, so se zbrali, da bi prisegli vojaško prisego in kmalu zatem je Servilij popeljal rimsko vojsko iz mesta in postavil tabor nedaleč od sovražnika.Livy, 2.24

Volski so naslednjo noč napadli rimski tabor v upanju, da bodo izkoristili nesoglasja med Rimljani. Namesto tega je rimska vojska prijela orožje in odbila napad. Naslednji dan so Volski ponovno napadli rimske utrdbe, napolnili jarke in napadli obzidje. Konzul je sprva zadržal rimske čete, kar je Volščanom omogočilo, da so uničili velik del utrdb okoli tabora. Nato je dal ukaz za napad in Volski so bili poraženi že v prvem spopadu. Rimska vojska je zasledovala volščansko vojsko do njenega tabora in tabor je bil obkoljen, nato pa zavzet in oplenjen po begu Volščanov. Rimska sila je zasledovala volščansko vojsko do Suessa Pometije in zavzela ter oplenila to mesto. Rimljani so se nato v slavi vrnili v Rim. V Rim so nato prispeli ambasadorji iz volščanskega mesta Ecetre in senat se je strinjal, da jim podeli mir pod pogojem, da se njihova zemlja preda Rimu.Livy, 2.25

Spopad leta 494 pr. n. št.

V obdobju ljudskega nezadovoljstva v Rimu, ki je privedlo do prvega odcepitve plebejcev leta 494 pr. n. št., so Volski, Sabinci in Ekvi istočasno prijeli orožje. Da bi se soočili z grožnjo, je bil imenovan rimski diktator, Manij Valerij Maksim. Zbranih je bilo deset legij, več kot kdaj koli prej, od katerih so bile tri dodeljene konzulu Verginiju, da se spopade z Volski.

Verginij je napredoval z rimsko vojsko in opustošil volščansko ozemlje, da bi Volščane izzval v bitko. Obe vojski sta se utaborili blizu druga druge, nato pa sta se postavili v bojne vrste na ravnini med taboroma. Volski, ki so bili precej številčnejši, so napadli rimsko linijo. Rimski konzul je svojim četam ukazal, naj ostanejo trdne in naj ne napredujejo niti ne vračajo sovražnikovih bojnih krikov. Rimljani so bili dejansko napoteni, da pustijo svoja kopja zabodena v tla, vendar naj izvlečejo meče in napadejo volščanske čete, ko se srečajo z rimsko linijo. Volski, utrujeni od svojega napada, so bili premagani z rimskim odporom in so se neurejeno umaknili. Rimska vojska je zasledovala in zavzela volščanski tabor, od tam pa je nadaljevala z zavzetjem volščanskega mesta Velitrae, kjer so pobili veliko preostalih volščanskih čet, razen majhnega števila, ki jim je bilo ponujeno četrtletje in so se predali.Livy, 2:30

Ozemlje okoli Velitrae je bilo zavzeto in v mestu je bila ustanovljena rimska kolonija.Livy, 2:31

Rimske povračilne akcije leta 493 pr. n. št.

Leta 493 pr. n. št. se je rimska vojska, ki jo je vodil konzul Postumij Kominij Aurunk, bojevala in premagala silo Volščanov iz obalnega mesta Antium. Rimska vojska je zasledovala Volščane do mesta Longula (severno od Antiuma). Rimljani so zavzeli Longulo, nato pa so, zasledujoč Volščane severneje, zavzeli tudi mesto Pollusca in sledili Volščanom do mesta Corioli.

Rimska vojska je oblegala Corioli. Medtem, ko so se Rimljani osredotočali na obleganje, je iz Antija prispela druga volščanska sila in napadla Rimljane, hkrati pa so vojaki iz Coriolija izvedli izpad. Mladi rimski plemič Gaj Marcij, je bil v času volščanskega napada na straži. Hitro je zbral majhno skupino rimskih vojakov, da bi se borili proti Volščanom, ki so izpadli iz Coriolija. Ne samo, da je odbil sovražnika, ampak je vdrl skozi mestna vrata in nato začel požigati nekatere hiše ob mestnem obzidju. Prebivalci Coriolija so zakričali, celotna volščanska sila pa je bila demoralizirana in so jo Rimljani premagali. Mesto je bilo zavzeto, Marcij pa je dobil priimek Coriolanus.

Sovražnosti preprečene leta 492 pr. n. št.

Leta 492 pr. n. št. je Rim prizadela lakota. Konzula sta poskušala kupiti žito pri sosednjih ljudstvih. Med Volski so trgovcem z žitom grozili z nasiljem, če bi žito prodali Rimljanom.

Tit Livij poroča, da so se Volski pripravljali na napad na Rim. Vendar se je med Volski razširila kuga in vojna je bila preprečena. Rimljani so sprejeli ukrepe za zaščito svojega položaja. Dodatni rimski kolonisti so bili poslani v mesto Velitrae, nova rimska kolonija pa je bila ustanovljena v Norbi.

Volščanska invazija pod vodstvom Coriolana v letih 491–488 pr. n. št.

Leta 491 pr. n. št. je bil Coriolanus, ki je bil pomemben pri obleganju volščanskega mesta Corioli leta 493 pr. n. št., izgnan iz Rima, ker je zagovarjal razveljavitev pro-plebejskih političnih reform, ki so izhajale iz prve secesije plebejcev leta 494 pr. n. št. Coriolanus je pobegnil k rimskim sovražnikom Volščanom in prebival pri volščanskem vodji Atiju Tuliju Aufidiju.

Medtem so v Rimu v velikem obsegu praznovali Velike igre in številni Volski so potovali v Rim, da bi sodelovali pri praznovanjih. Aufidij je poskušal najti način, kako bi spodbudil volščansko sovražnost proti Rimu. Dobil je zasebno avdienco pri konzulih in jih prepričal, da se boji, da bi lahko prišlo do nesoglasij med volščansko mladino in Rimljani. Konzula sta zadevo predložila senatu, senat pa se je odločil izgnati Volščane iz Rima.

Aufidij je srečal bežeče Volščane zunaj Rima v gaju, posvečenem boginji Ferentini in spodbudil njihova čustva proti Rimu, s čimer je povzročil, da so Volski napovedali vojno Rimu.

Coriolanus in Aufidij sta vodila volščansko vojsko proti rimskim mestom, kolonijam in zaveznikom. Rimski kolonisti so bili izgnani iz Circeii. Nato so ponovno zavzeli nekdanja volščanska mesta Satricum, Longula, Pollusca in Corioli. Nato je volščanska vojska zavzela Lavinium, nato Corbio, Vitellia, Trebia, Lavici in Pedum.

Od tam so Volski odkorakali proti Rimu in ga oblegali. Volski so se sprva utaborili pri Kluilijanskem jarku, pet milj zunaj Rima in pustošili po podeželju. Coriolanus je Volščanom naročil, naj napadejo plebejsko lastnino in prizanesejo patricijem.

Konzula, zdaj Spurij Navtij Rutilus in Sekst Furij, sta pripravila obrambo mesta.Toda plebejci so jih rotili, naj prosita za mir. Senat je bil sklican in dogovorjeno je bilo, da se k sovražniku pošljejo prosilci. Sprva so bili poslani ambasadorji, toda Coriolanus je poslal negativen odgovor. Ambasadorji so bili drugič poslani k Volskom, vendar jim je bil zavrnjen vstop v sovražni tabor. Nato so Rimljani poslali duhovnike v njihovih regalijah, vendar niso dosegli nič več kot ambasadorji.

Nato so Coriolanusova mati Veturia in njegova žena Volumnia ter njegova dva sinova, skupaj z rimskimi matronami, odšli v volščanski tabor in Coriolanusa rotili, naj preneha z napadom na Rim. Coriolanusa so premagale njihove prošnje in volščanski tabor je umaknil stran od mesta, s čimer se je obleganje končalo. Rim je počastil služenje teh žensk z izgradnjo templja, posvečenega Fortuni (ženskemu božanstvu).Livy, 2:40

Coriolanusova usoda po tej točki je nejasna, vendar se zdi, da ni več sodeloval v vojni.

Volščanska vojska se je nato vrnila na rimsko ozemlje, da bi napadla mesto. Pridružili so se jim Ekvi. Vendar je izbruhnil spor, saj Ekvi niso hoteli sprejeti Aufidiusa za svojega vodjo in Volski in Ekvi so se borili v besni bitki, v kateri je bila moč vsakega od njiju resno zmanjšana.

Nadaljevanje sovražnosti od 487 pr. n. št.

Eden od konzulov v naslednjem letu (487 pr. n. št.), Titus Sicinius Sabinus, je bil zadolžen za nadaljevanje vojne z Volski. Izid sovražnosti v tistem času je nejasen, čeprav se zdi, da so se Rimljani bolje odrezali.

Volski in Ekvi so bili skupaj ponovno poraženi leta 485 pr. n. št. Konzul Quintus Fabius Vibulanus (konzul 485 pr. n. št.) si je nakopal jezo plebejcev, ker je plen zmage shranil pri publicum namesto v aerarium.Livy, 2.42

Ponovno so se leta 484 pr. n. št. obnovile sovražnosti z Volski in Ekvi. Rimljani, ki jih je vodil konzul Lucius Aemilius Mamercus, so premagali sovražnika, rimska konjenica pa je pobila mnoge v begu, ki je sledil.

Leta 483 pr. n. št. Livij pravi, da so Volski obnovili sovražnosti, vendar daje malo podrobnosti, razen da so Rimljani posvečali malo pozornosti temu vprašanju, saj je bila njihova lastna moč več kot zadostna in so bili moteni z notranjimi zadevami.