Pirova vojna ali Pirska vojna (280–275 pr. n. št.) se je v veliki meri odvijala med Rimsko republiko in Pirom, kraljem Epira, ki so ga prebivalci grškega mesta Tarent v južni Italiji prosili za pomoč v vojni proti Rimljanom.
Pir, vešč poveljnik z močno vojsko, podprto z bojnimi sloni (s katerimi se Rimljani niso bili vajeni soočati), je sprva užival uspeh proti rimskim legijam, vendar je utrpel velike izgube tudi v teh zmagah. Pir ni mogel nadoknaditi svojih izgub zaradi finančnih in populacijskih omejitev Epira. Rimljani so imeli nasprotno zelo veliko vojaške in delovne sile in so lahko nadomestili svoje izgube. Plutarh je zapisal, da je Pir po drugi bitki v vojni dejal: "Če bomo zmagali v še eni bitki z Rimljani, bomo popolnoma uničeni." To je vir izraza "Pirova zmaga", zmaga, ki povzroči izgube, ki si jih zmagovalec dolgoročno ne more privoščiti.
Izčrpan od bitk proti Rimu, je Pir preselil svojo vojsko na Sicilijo, da bi se namesto tega boril proti Kartažanom. Po več letih kampanje tam (278–275 pr. n. št.) se je leta 275 pr. n. št. vrnil v Italijo, kjer je bila bitka, ki je končala vojno in se je končala z rimsko zmago. Po tem se je Pir vrnil v Epir, s čimer se je vojna končala. Tri leta kasneje, leta 272 pr. n. št., so Rimljani zavzeli Tarent.
Pirska vojna je bila prvič, da se je Rim soočil s profesionalnimi najemniškimi vojskami helenističnih držav vzhodnega Sredozemlja. Rimska zmaga je pritegnila pozornost teh držav na nastajajočo moč Rima. Ptolemaj II. Filadelf, kralj ptolemajskega Egipta, je vzpostavil diplomatske odnose z Rimom. Po vojni je Rim uveljavil svojo hegemonijo nad južno Italijo.
Ozadje
Do leta 290 pr. n. št., ob koncu treh samnitskih vojn, je Rim vzpostavil svojo hegemonijo nad deli osrednje in južne Italije, utrjeno z zavezništvi z različnimi italskimi ljudstvi v osrednji Italiji. Južno od rimske sfere vpliva so bile grške mestne države Magna Graecia. Tarent je bil največji in najmočnejši med njimi in ko so Tarentinci napadli rimsko floto ob svoji obali, je Rim napovedal vojno.
Apijan, Kasij Dion in Ivan Zonara imajo različne različice dogodkov, ki so sprožili napoved vojne. V Apijanovi različici se je leta 282 pr. n. št. deset rimskih ladij pojavilo blizu Tarenta, v severovzhodnem delu Tarentskega zaliva. Domnevno je Publij Kornelij Dolabela (eden od dveh konzulov za leto 283 pr. n. št.) plul ob obali Magna Graecia in si ogledoval znamenitosti. Demagog je meščane spomnil na staro pogodbo, v kateri so se Rimljani zavezali, da ne bodo pluli onkraj rta Lacinium blizu Crotona, na nasprotni strani zaliva. Prepričal jih je, da napadejo ladje: štiri so bile potopljene in ena je bila zajeta "z vsemi na krovu". To naj bi se zgodilo leto po Dolabelovem konzulatu, ker se je tisto leto boril v osrednji Italiji. Apijanovo pojasnilo ni upravičilo, zakaj je bilo za ogled konzula potrebnih toliko ladij.
Niti Kasij Dion niti Zonaras (čigar različica je temeljila na različicah Kasija Diona) nista omenjala pogodb med Rimljani in Tarentinci. Zonaras je zapisal, da so se Tarentinci povezali z Etruščani, Galci in Samniti, ki so jih Rimljani v preteklih letih premagali v različnih bitkah, vendar Tarentinci v teh bitkah niso sodelovali. Zonaras je tudi opisal Lucija Valerija kot 'admirala', ki je plul na kraj, kamor je bil poslan in si je želel zasidrati pred Tarentom. Tarentinci so mislili, da se Lucij Valerij maščuje za njihova pretekla dejanja, zato so potopili njegove ladje, ubili in ujeli nekaj posadke.Zonaras, Izvlečki zgodovine, fragment 8.2
V besedilu Kasija Diona je bil Lucij Valerij poslan na neko nalogo. Tarentinci so bili opiti z vinom med praznovanjem Dionizijskega festivala. Ko so zagledali njegove ladje, so posumili v namen Lucija Valerija in napadli njegove ladje "brez kakršnegakoli prikaza sile z njegove strani ali najmanjšega suma sovražnega dejanja ..." Rimljani so bili jezni zaradi tega, "vendar se niso odločili, da bi takoj šli v boj proti Tarentu. Tako so poslali odposlance, da ne bi izgledalo, da so zadevo prešli v tišini in jih s tem naredili še bolj arogantne."Kasij Dion, Rimska zgodovina, 9 fragment 5 Tarentinci niso sprejeli predloga odposlancev in so jih žalili. Posledično so Rimljani napovedali vojno.
V drugem fragmentu je Kasij Dion zapisal, da so Rimljani izvedeli, da se Tarent pripravlja na vojno proti njim in poslali Gaja Fabricija Luscinusa (enega od konzulov za leto 282 pr. n. št.) kot odposlanca v mesta, zavezniška Rimu, da bi preprečili upor tam. Vendar so ga "ti narodi" aretirali in poslali može k Etruščanom, Umbrom in Galcem, kar je povzročilo, da se jih je več odcepilo. Zapisal je tudi, da so Tarentinci začeli vojno, vendar so se počutili varne, ker so se Rimljani pretvarjali, da ne vedo za načrte Tarentincev zaradi svojih "začasnih zadreg". Tarentinci so mislili, da jih ne opazujejo. "Vedli so se še bolj predrzno in prisilili Rimljane, tudi proti njihovi volji, da so se z njimi vojskovali."Kasij Dion, Rimska zgodovina, 9 fr. 5
Izjave Kasija Diona so dvoumne. Izjava, da so Rimljani izvedeli, da se Tarent pripravlja na vojno, zakriva dejstvo, da znani dogodki kažejo, da je Tarent to storil šele, ko mu je Rim napovedal vojno. Izjava, da so Tarentinci začeli vojno, vendar so se počutili varne, ker so se Rimljani pretvarjali, da se tega ne zavedajo, je prav tako dvoumna. Rimljani so poslali svoje odposlance kmalu po napadih na njihove ladje in napovedali vojno kmalu po tem, ko so bili njihovi odposlanci žaljeni. Zato je težko videti, kaj je bilo pretvarjanje. Ta fragment trdi, da so Tarentinci začeli vojno, v resnici pa so le povzročili dogodke, ki so do nje pripeljali. Kar zadeva pošiljanje Gaja Fabricija k rimskim zaveznikom, se je to zgodilo v letu napada na rimske ladje in verjetno je bilo po tem dogodku. Tega leta je bil tudi upor različnih italskih ljudstev, kar kaže zapis za leto 282 pr. n. št. v letopisih Livijeve Periochae: "Samniti so se uprli. V več bitkah so se številni poveljniki uspešno borili proti njim in proti Lukanom, Brutijcem in Etruščanom." Verjetno je bil sprožen zaradi napetosti med Rimom in Tarentom.Livy, Periochae, 12.4
Apijan je zapisal, da so Tarentinci obtožili grško mesto Turij (na vzhodni obali Kalabrije), da je dajalo prednost Rimljanom pred njimi, čeprav so bili Grki, "držali so njegove državljane za glavne krivce, da so Rimljani presegli meje [pogodbe]. Nato so izgnali najplemenitejše državljane Turija, oplenili mesto," in odpustil rimsko garnizijo, ki je bila tam nameščena po pogodbi."Appian, The Samnite Wars, 15 Livijeva Periochae je zabeležila, da so se Rimljani, ko so se borili proti Lukanom, odločili podpreti tudi prebivalce Turija. Datacija se zdi, da je bila leta 286 ali 285 pr. n. št.Livy, Periochae, 11.12 Plebejski tribun Gaj Aelij, ki je predlagal pomoč temu mestu, je bil s strani njegovih prebivalcev počaščen s kipom na Rimskem forumu.Pliny the Elder, Natural History, 34.32 Dionizij iz Halikarnasa je zapisal, da je Gaj Fabricij Luscinus "premagal Samnite, Lukane in Brutijce v trdovratnih bitkah in odpravil obleganje Turija", ko je služil kot konzul leta 282 pr. n. št.Dionysius of Halicarnassus, Roman Antiquities, 19 excerpt 13
Sodobni zgodovinski konsenz navaja kršitev pogodbe, ki jo omenja Apijan in odpravo obleganja Turija kot razlago za napad na rimske ladje. Apijanova trditev o ogledovanju znamenitosti se zdi neverjetna. Tarentum je bil zaskrbljen zaradi naraščajočega rimskega vpliva na tem območju, ki se je začel, ko je Turij leta 286 ali 285 pr. n. št. zaprosil za rimsko zaščito. To obračanje k Rimu namesto k Tarentumu je slednji razumel kot priznanje nastanka Rima kot hegemonske sile v Italiji. Verjetno zato je Apijan zapisal, da so Tarentinci krivili Turij za prekoračitev meja pogodbe, napadli mesto in izgnali rimsko garnizijo. Špekuliralo se je, da je omenjena pogodba morda bila mirovna pogodba, ki jo je sklenil Aleksander Epirski z Rimljani leta 332 pr. n. št. med pohodom v južno Italijo za podporo Tarentumu proti Lukanom, ali pogodba, sklenjena s Kleonimom iz Šparte leta 303 pr. n. št. iz istega razloga. Prav tako se je špekuliralo, da so Rimljani, ko so odpravili obleganje Turija, morda prepeljali svoje čete z majhno floto, ki se je pojavila pred Tarentumom.Forsythe, G., A Critical History of Early Rome, pp. 350–351Cornell, Beginnings of Rome, pp. 363–364
Po napadu na njihove ladje so Rimljani poslali odposlance, da bi zahtevali vrnitev svojih ujetnikov in prebivalcev Turija, obnovo njihovega oplenjenega premoženja in predajo storilcev. Odposlanci so bili predstavljeni ljudem, ki so se zabavali med Dionizijevim festivalom. Posmehovali so se jim zaradi načina, kako so govorili grško in njihovih rimskih tog. Eden moški se je olajšal in umazal oblačila glavnega odposlanca. Voditelji mesta se za to niso opravičili in so zavrnili predlog.Appian, The Samnite Wars, 16Dionysius of Halicarnassus, Romans Antiquities, 19 fr. 5Cassius Dio, Roman History, 9 fr. 6–9
Dionizij iz Halikarnasa je zapisal, da je ob vrnitvi odposlancev v Rim vladala velika ogorčenost. Nekateri so trdili, da Rim ne bi smel poslati vojske proti Tarentumu, dokler ne bi podjarmil upornih Lukanov, Brutijcev, Samnitov in Etruščanov. Zmagali so tisti, ki so se zavzemali za takojšnjo vojno.Dionysius of Halicarnassus, Roman Antiquities, 19. excerpt 6 Apijan je zapisal, da je Lucij Emilij Barbula (eden od konzulov za leto 281 pr. n. št.) dobil ukaz, naj prekine svoje operacije proti Samnitom in napade Tarentum. Najprej naj bi ponudil pogoje in če se Tarentinci ne bi strinjali, naj bi začel vojno.Appian, The Samnite Wars, 17 Zonaras pa je zapisal, da je Lucij Emilij ponudil ugodne predloge, v upanju, da bodo Tarentinci izbrali mir. Vendar so bila mnenja Tarentincev deljena. Provojna frakcija je poslala odposlance k Piru, da bi predlagala zavezništvo. Lucij Emilij je to izvedel in oplenil podeželje. Tarentinci so izvedli izpade, vendar so bili ti odbiti. Lucij Emilij je z osvoboditvijo nekaterih vplivnejših ujetnikov vzbudil upanje na spravo. Vendar so obstajala nesoglasja. Agis, prijatelj Rimljanov, je bil izbran za generala mesta.Zonaras, Extracts of History, 8.2 Tudi Plutarh je zapisal, da so starejši, ki jih je opisal kot razumni, nasprotovali načrtu, da bi poklicali na pomoč Pira. Vendar pa so bili "preglaseni z vpitjem in nasiljem vojne stranke, drugi pa so se, ko so to videli, umaknili iz skupščine." Plutarh ni omenil izvolitve Agisa.Plutarh, Vzporedna življenja, Pir, 13.2
Tarentum prosi Pira za pomoč
Dionizij iz Halikarnasa je zapisal, da so se Tarentinci odločili prositi Pir Epirski|Pira]] za pomoč in izgnali tiste, ki so temu nasprotovali. Pred tem se je Tarentinec Meton pretvarjal, da je pijan, da bi prikazal svoboden in lagoden življenjski slog Tarentincev, nasprotoval je dovoljenju kralju, da garnizira mesto in trdil, da bi to prineslo veliko zla svobodnemu in demokratičnemu mestu, kot je Tarentum. Nekaj časa so ga poslušali, nato pa so ga vrgli iz gledališča, kjer se je zbrala ljudska skupščina.Dionizij iz Halikarnasa, Rimske starine, 19 odlomek 8 Kasij Dion je tudi povedal, da Metonu ni uspelo prepričati Tarentincev, naj se ne zapletajo v vojno z Rimljani in da je trdil, da bo Tarentum pod Pirom izgubil svojo svobodo.Kasij Dion, Rimska zgodovina, 9 fr. 10 Plutarh je zapisal, da so njegove besede "prepričale večino Tarentincev in šepet odobravanja se je razširil po skupščini. Toda tisti, ki so se bali, da bi bili, če bi bil sklenjen mir, prepuščeni Rimljanom, so grajali ljudi, ker so se krotko podredili tako nesramnemu ravnanju pijanega veseljaka in so se združili ter Metona vrgli ven." Po tem je bil sprejet odlok o pošiljanju odposlancev iz Tarentuma in drugih grških mest v Italiji k Piru. Prinesli so darila in trdili, da bo, če bo šel v Italijo, našel vojsko 50.000 pešcev in 20.000 konjenikov, zbranih iz Tarentuma, Mesapije, Lukanije in Samnija. To je Pira navdušilo in Epirote je spodbudilo k boju v Italiji.Plutarh, Vzporedna življenja, Pir, 13.4–5