Rimsko-partska vojna 58–63 ali vojna za armensko nasledstvo je potekala med Rimskim cesarstvom in Partskim cesarstvom za nadzor nad Armenijo, vitalno tamponsko državo med obema kraljestvoma. Armenija je bila rimska odvisna država že od časov cesarja Avgusta, vendar so leta 52/53 Parti uspeli postaviti svojega kandidata, Tiridata, na armenski prestol.
Ti dogodki so sovpadali z Neronovim prihodom na cesarski prestol v Rimu in mladi cesar se je odločil odločno reagirati. Vojna, ki je bila edina večja tuja kampanja njegove vladavine, se je začela s hitrim uspehom rimskih sil, ki jih je vodil sposobni general Gnej Domicij Korbulo. Premagali so sile, zveste Tiridatu, postavili svojega kandidata, Tigrana VI., na armenski prestol in zapustili državo. Rimljanom je pomagalo dejstvo, da je bil partski kralj Vologas I. vpleten v zatiranje vrste uporov v provinci Hirkaniji. Takoj, ko so bili ti rešeni, pa so Parti svojo pozornost usmerili na Armenijo in po nekaj letih nedokončanih kampanj zadali Rimljanom hud poraz v bitki pri Randeji.
Konflikt se je kmalu zatem končal z učinkovitim patom in formalnim kompromisom: partski princ iz Arsakidske dinastije linije bo odslej sedel na armenskem prestolu, vendar je moral njegovo nominacijo odobriti rimski cesar.Bivar (1983), p. 85 Ta konflikt je bil prvi neposredni spopad med Partijo in Rimljani po Krasovi katastrofalni odpravi in Mark Antonijevih kampanjah stoletje prej in bo prvi v dolgi vrsti vojn med Rimom in iranskimi silami za Armenijo (glej Rimsko partske vojne in Rimsko sasanidske vojne).Bivar (1983), p. 80
Ozadje
Že odkar sta se šireča Rimska republika in Partsko cesarstvo srečala sredi 1. stoletja pr. n. št., je med obema velikima silama Bližnjega vzhoda obstajalo trenje glede nadzora nad različnimi državami, ki so ležale med njima. Največja in najpomembnejša med njimi je bilo Armensko kraljestvo. Leta 20 pr. n. št. je cesarju Avgustu uspelo vzpostaviti rimski protektorat nad državo, ko je bil Tigran III. Armenski ustoličen kot kralj Armenije. Rimski vpliv je bil zagotovljen prek vrste rimsko podprtih kraljev do leta 37 n. št., ko je prestol zasedel partsko podprt kandidat, Orodes Armenski, sin partskega kralja Artabana III.. Rimsko podprti kralj Mitridat Armenski, je ponovno pridobil svoj prestol s podporo cesarja cesarja Klavdija leta 42 n. št.,Bivar (1983), p. 76 vendar ga je leta 51 n. št. odstavil njegov nečak Rhadamistus iz Kavkaške Iberije. Njegova vladavina je hitro postala nepriljubljena, kar je novo okronanemu kralju Vologasu I. Partskemu dalo priložnost za posredovanje.Bivar (1983), p. 79 Njegove sile so hitro zavzele dve prestolnici Armenije, Artaksata in Tigranocerto in postavile njegovega mlajšega brata Tiridata na prestol. Nastop hude zime in izbruh epidemije sta prisilila partske sile k umiku, kar je Rhadamistu omogočilo, da ponovno prevzame nadzor nad državo. Njegovo vedenje do podložnikov pa je bilo še slabše kot prej in uprli so se mu. Tako je leta 54 n. št. Rhadamist pobegnil na dvor svojega očeta v Iberijo, Tiridat pa se je ponovno uveljavil v Armeniji.Tacit, Annales XII.50–51
Istega leta je v Rimu umrl cesar Klavdij, nasledil pa ga je njegov pastorek Neron. Partski vdor na območje, ki je veljalo za rimsko vplivno območje, je skrbelo rimsko vodstvo in je bilo splošno razumljeno kot velik preizkus sposobnosti novega cesarja.Tacit, Annales XIII.6 Neron se je odzval odločno in za vrhovnega poveljnika na Vzhodu imenoval Gneja Domicija Korbulona, generala, ki se je odlikoval v provinci Spodnji Germaniji in je zdaj služil kot guverner province Azije.Tacit, Annales XIII.7–8
Diplomatski manevri in priprave
Korbulon je dobil nadzor nad dvema provincama, Kapadokijo in Galatijo (današnja osrednja Turčija), s propraetorsko in kasneje prokonzularno avtoriteto ali imperium.Goldsworthy (2007), p. 309 Čeprav je Galatija veljala za dobro naborniško območje in je imela Kapadokija nekaj enot rimskih pomožnih enot, je večina njegove vojske prišla iz Sirije, kjer je bila polovica garnizije štirih rimskih legij in več enot pomožnih enot premeščena pod njegovo poveljstvo.Tacit, Annales XIII.8
Sprva so Rimljani upali, da bodo situacijo rešili z diplomatskimi sredstvi: Korbulon in Umidij Kvadratus, guverner Sirije, sta oba poslala odposlance k Vologasu I. predlagajoč, naj preda talce, kot je bilo običajno med pogajanji, da bi zagotovili dobro vero.Tacit, Annales XIII.9 Vologas, ki je bil sam zaposlen z uporom svojega sina Vardana II. Partskega, zaradi česar je moral umakniti svoje čete iz Armenije, se je zlahka strinjal.Bivar (1983), p. 81 Sledilo je obdobje neaktivnosti, medtem ko je armensko vprašanje ostalo v zraku. Korbulon je to zatišje izkoristil za ponovno vzpostavitev discipline in bojne pripravljenosti svojih čet, ki sta se zmanjšali v mirnih garnizijah na Vzhodu.Goldsworthy (2007), p. 311 Po Tacitu je Korbulon odpustil vse, ki so bili stari ali bolni, celotno vojsko je imel pod šotori v ostrih zimah Anatolske planote, da bi jih aklimatiziral na sneg v Armeniji in uveljavil strogo disciplino, dezerterje pa kaznoval s smrtjo. Hkrati pa je pazil, da je bil nenehno prisoten med svojimi možmi in delil njihove težave.Tacit, Annales XIII.35
Medtem je Tiridat, podprt s strani svojega brata, zavrnil odhod v Rim in se celo vključil v operacije proti tistim Armencem, za katere je menil, da so zvesti Rimu.Tacit, Annales XIII.37 Napetost se je stopnjevala in končno, v zgodnji pomladi leta 58, je izbruhnila vojna.
Izbruh vojne — Rimska ofenziva
Korbulon je postavil veliko število svojih pomožnih enot v vrsto utrdb blizu armenske meje pod nekdanjim častnikom primus pilus Paccijem Orfitom. Neupoštevajoč Korbulonova navodila je uporabil nekaj novo prispelih pomožnih konjeniških alae za izvedbo napada proti Armencem, ki so se zdeli nepripravljeni. Vendar pa je njegov napad propadel, umikajoče se čete pa so celo razširile paniko med garnizijami drugih utrdb.Tacitus, Annales XIII.36 To je bil neugoden začetek kampanje in Korbul je strogo kaznoval preživele in njihove poveljnike.
Potem, ko je dve leti uril svojo vojsko, je bil Korbul kljub tej nesreči pripravljen. Na razpolago je imel tri legije (III Gallica in VI Ferrata iz Sirije ter IV Scythica), katerim je bilo dodano veliko število pomožnih enot in zavezniških kontingentov vzhodnih kraljev-klientov, kot sta Aristobul iz Halkide v Mali Armeniji in Polemon II. Pontski. Položaj je bil Rimljanom še bolj naklonjen: Vologaz se je soočal z resnim uporom Hirkancev v regiji Kaspijskega morja, pa tudi z vpadi nomadov Dahae in Sacae iz Srednje Azije in ni mogel podpreti svojega brata.
Vojna je doslej v glavnem vključevala manjše spopade ob rimsko-armenski meji. Korbul je poskušal zaščititi pro-rimske armenske naselbine pred napadi in se hkrati maščeval podpornikom Partov. Glede na to, da se je Tiridat izogibal spopadu v odprti bitki, je Korbul razdelil svoje sile, da bi lahko istočasno napadli več kraje, in naročil svojim zaveznikom, kraljema Antiohu IV. Komagenskemu iz Komagene in Farasmanu I. Iberskemu iz Kavkaške Iberije, naj napadeta Armenijo s svojih ozemelj. Poleg tega je bilo sklenjeno zavezništvo z Moschoi, plemenom, ki je živelo v severozahodni Armeniji.
Tiridat se je odzval tako, da je poslal odposlance, da bi vprašal, zakaj je napaden, saj so bili talci že dani. Na to je Korbul ponovil zahtevo, naj Tiridat poišče priznanje svoje krone od cesarja Nerona. Sčasoma sta se strani dogovorili za srečanje. Tiridat je napovedal, da bo na srečanje pripeljal 1.000 mož, kar je pomenilo, da bi moral Korbul pripeljati enako število mož "na miren način, brez oklepov in čelad". Tacit namiguje, da je Tiridat nameraval napasti Rimljane, saj bi bila partska konjenica v vsakem primeru superiorna enakemu številu rimske pehote. Vsekakor se je Korbul v demonstraciji moči odločil, da bo s seboj vzel večji del svojih sil, ne le IV Ferrata, ampak tudi 3.000 mož iz III Gallica ter še pomožne enote. Tiridat se je prav tako pojavil na dogovorjenem mestu, vendar, ko je videl Rimljane v polni bojni pripravljenosti in jim ni zaupal, se ni približal in se je ponoči umaknil. Tiridat se je nato zatekel k taktiki, ki je dobro delovala stoletje prej proti Marku Antoniju: poslal je sile, da bi napadle oskrbovalno pot rimske vojske, ki se je raztezala čez gore nazaj do Trapezusa ob Črnem morju. Vendar jim ni uspelo, saj so Rimljani poskrbeli za zavarovanje gorskih poti z vrsto utrdb.
Padec Artaksate
Korbul se je zdaj odločil neposredno napasti Tiridatove utrjene trdnjave. Ne samo, da so bile ključne za nadzor nad okoliško deželo ter viri prihodkov in vojakov, ampak bi jih ogrožanje lahko prisililo Tiridata, da tvega odprto bitko, saj, po besedah zgodovinarja A. Goldsworthyja, "kralj, ki ni mogel braniti skupnosti, ki so mu bile zveste [...] je izgubil ugled." Korbul in njegovi podrejeni so uspešno zavzeli tri od teh utrdb,vključno z Volandumom (morda sodobni Iğdır),Southern (2007), str. 301 "najmočnejšim od vseh v tej provinci" po Tacitu, v enem dnevu z minimalnimi žrtvami in pobili njihove garnizije. Prestrašeni zaradi tega prikaza rimske moči so se predala številna mesta in vasi, Rimljani pa so se pripravljali na premik proti severni armenski prestolnici, Artaxati.
To je prisililo Tiridata, da se je z vojsko soočil z Rimljani, ko so se približevali Artaxati. Rimska sila, okrepljena z veksilacijo legije X Fretensis]], je marširala v votlem kvadratu, z legijami, podprtimi s pomožnimi konjeniki in peš lokostrelci. Rimski vojaki so imeli stroga navodila, naj ne prekinjajo formacije, in kljub ponavljajočim se preizkusnim napadom in [simuliranim umikom partskih konjeniških lokostrelcev so se držali skupaj do noči.Tacitus, Annales XIII.40 Ponoči je Tiridat umaknil svojo vojsko in zapustil svojo prestolnico; njeni prebivalci so se takoj predali in jim je bilo dovoljeno oditi nemoteno, vendar je bilo mesto požgano, saj Rimljani niso mogli zagotoviti dovolj mož za njegovo garnizijo.Tacitus, Annales XIII.41
Padec Tigranocerte
Leta 59 so Rimljani odkorakali na jug, proti Tigranocerti, drugemu glavnemu mestu Armenije. Na poti so Corbulojevi možje kaznovali tiste, ki so se jim upirali ali se skrivali pred njimi, medtem ko so bili tisti, ki so se predali, deležni prizanesljivosti.Tacitus, Annales XIV.23 Na suhem, neplodnem terenu severne Mezopotamije je vojska trpela zaradi pomanjkanja zalog, zlasti vode, dokler niso dosegli rodovitnejših območij blizu Tigranocerte. V tem času je bila odkrita in zatrta zarota za umor Corbulona. Več armenskih plemičev, ki so se pridružili rimskemu taboru, je bilo vpletenih in usmrčenih.Tacitus, Annales XIV.24 Po zgodbi, ki jo je podal Frontinus, so Rimljani, ko je rimska vojska prispela v Tigranocerto, vrgli odsekano glavo enega od zarotnikov v mesto. Po naključju je pristala ravno tam, kjer se je zbral mestni svet; takoj so se odločili, da se mesto preda, kar je posledično prihranilo mesta razdejanja.Frontinus, Strategemata, II.9.5 Kmalu zatem je poskus partske vojske pod kraljem Vologazom, da bi vstopila v Armenijo, blokiral Verulan Sever, poveljnik pomožnih enot.Tacitus, Annales XIV.26
Rimljani so zdaj nadzorovali Armenijo in so takoj postavili njenega novega kralja, Tigrana VI., zadnjega potomca kapadoške kraljeve hiše, v Tigranocerti. Nekateri oddaljeni zahodni deli Armenije so bili prav tako prepuščeni rimskim vazalom. Corbulo je pustil 1.000 legionarjev, tri pomožne kohorte in dve konjeniški alae (približno 3-4.000 mož) za podporo novemu monarhu in se z ostalo vojsko umaknil v Sirijo, katere guvernerstvo je zdaj (leta 60 n. št.) prevzel kot nagrado za svoj uspeh.
Partski protinapad