Rimsko-partske vojne (54 pr. n. št. – 224 n. št.) so bile niz konfliktov med Partskim cesarstvom ter Rimsko republiko in Rimskim cesarstvom. To je bil prvi niz konfliktov v 682 let trajajočih rimsko-perzijskih vojnah med leti 54 pr. n. št. – 628 n. št. (Rim je nasledil Bizanc, Parte pa Sasanidi).
Bitke med Partskim cesarstvom in Rimsko republiko so se začele leta 54 pr. n. št. Ta prvi vdor proti Partiji je bil odbit, zlasti v bitki pri Kari (53 pr. n. št.). Med rimsko državljansko vojno osvoboditeljev v 1. stoletju pr. n. št. so Parti aktivno podpirali Bruta in Kasija, vdrli v Sirijo in pridobili ozemlja v Levantu. Vendar pa je zaključek druge rimske državljanske vojne prinesel oživitev rimske moči v Zahodni Aziji.Bivar (1968), 57
Leta 113 n. št. je rimski cesar Trajan vzhodne osvojitve in poraz Partije postavil za strateško prioriteto,Lightfoot (1990), 115: "Trajanu je uspelo pridobiti ozemlje v teh deželah z namenom priključitve, nekaj, kar prej ni bilo resno poskušano [...] Čeprav je Hadrijan opustil vse Trajanove osvojitve [...] trenda ni bilo mogoče obrniti. Sledile so nadaljnje vojne za priključitev pod Luciusom Verusom in Septimijem Severjem."; Sicker (2000), 167–168 in uspešno zavzel partsko prestolnico Ktezifon, kjer je kot vazalnega vladarja postavil Partamaspata Partskega. Vendar pa so ga kasneje iz regije odbili upori. Hadrijan, Trajanov naslednik, je obrnil politiko svojega predhodnika, z namenom ponovne vzpostavitve Evfrata kot meje rimske kontrole. Vendar pa je v 2. stoletju ponovno izbruhnila vojna za Armenijo leta 161, ko je Vologaz IV. Partski tam porazil Rimljane. Rimski protinapad pod Statijem Priskom je porazil Parte v Armeniji in na armenski prestol postavil izbranega kandidata, invazija na Mezopotamijo pa je dosegla vrhunec z opustošenjem Ktezifona leta 165.
Leta 195 se je pod cesarjem Septimijem Severjem začela še ena rimska invazija na Mezopotamijo, ki je zasedel Selevkijo in Babilon, vendar ni mogel zavzeti Hatre. Partijo je naKtezifon. Pod Ardaširjem I. in njegovimi nasledniki so se perzijsko-rimski konflikti nadaljevali med Sasanidskim cesarstvom in Rimom.
Partske zahodne ambicije
Po zmagi v selevkidsko-partskih vojnah in priključitvi velikih delov Selevkidskega cesarstva so Parti začeli iskati nova ozemlja za širitev na zahodu. Partske dejavnosti na Zahodu so se začele v času Mitridata I. Partskega; med njegovo vladavino so Arsakidi uspeli razširiti svojo oblast v Armenijo in Mezopotamijo. To je bil začetek "mednarodne vloge" Partskega cesarstva, faze, ki je vključevala tudi stike z Rimom.Beate-Engelbert (2007), 9 Mitridat II. Partski je vodil neuspešna pogajanja s Sulo za rimsko-partsko zavezništvo (ok. 105 pr. n. št.).Plutarch, Sulla, 5. 3–6 * Sherwin-White (1994), 262
V istem času, ko so Parti začeli svoj vzpon, so ustanovili istoimenske veje na Kavkazu in sicer Arsakidsko rodbino Armenije, Arsakidsko rodbino Kavkaške Iberije in Arsakidsko rodbino Kavkaške Albanije.
Po letu 90 pr. n. št. so partsko moč so zmanjšali dinastični fevdi, medtem ko je hkrati propadla rimska moč v Anatoliji. Rimsko-partski stik je bil ponovno vzpostavljen, ko je Lucullus leta 69 pr. n. št. napadel Južno Armenijo in premagal Tigrana Velikega, vendar spet ni bil sklenjen dokončen dogovor.Sherwin-White (1994), 262–263
Rimska republika proti Partiji
Ko je Pompej prevzel vodenje vojne na vzhodu, je ponovno odprl pogajanja s Fratom III. Partskim; dosegla sta dogovor in rimske-partske čete so leta 66/65 pr. n. št. napadle Armenijo, vendar je kmalu prišlo do spora glede meje Evfrata med Rimom in Partijo. Pompej je zavrnil priznanje naziva "Kralj kraljev" za Frata in ponudil arbitražo med Tigranom in partskim kraljem glede Korduene. Končno je Frat uveljavil svojo oblast nad Mezopotamijo, razen zahodnega okrožja Osroene, ki je postalo rimska odvisnost.Sherwin-White (1994), 264
Bitka pri Karei (53 pr. n. št.)
Leta 53 pr. n. št. je Kras vodil invazijo na Mezopotamijo s katastrofalnimi rezultati; v bitki pri Kari sta bila Kras in njegov sin Publij poražena in ubita s strani partske vojske pod generalom Sureno. Večina njegove vojske je bila bodisi ubita bodisi ujeta; od 42.000 mož jih je približno polovica umrla, četrtina se jih je vrnila v Sirijo, preostali pa so postali vojni ujetniki.Mackay (2004), 150 Rim je bil ponižan s tem porazom, kar je bilo še slabše zaradi dejstva, da so Parti zajeli več legijskih orlov. Plutarh omenja tudi, da so Parti našli rimskega vojnega ujetnika, ki je najbolj spominjal na Krasa, ga oblekli v žensko in ga paradirali po Partiji, da bi ga vsi videli. To pa bi zlahka lahko bila rimska propaganda. |Orodes II. je z ostalo partsko vojsko premagal Armence in zavzel njihovo državo. Vendar pa je Surenova zmaga izzvala ljubosumje partskega kralja, ki je ukazal Surenovo usmrtitev. Po Surenovi smrti je Orodes II. sam prevzel poveljstvo nad partsko vojsko in vodil neuspešno vojaško kampanjo v Sirijo. Bitka pri Kari je bila ena prvih večjih bitk med Rimljani in Parti.
Naslednje leto so Parti sprožili napade na Sirijo, leta 51 pr. n. št. pa so izvedli veliko invazijo pod vodstvom prestolonaslednika Pakorja I. in generala Osacesa; oblegali so Kasija v Antiohiji in povzročili precejšen preplah v rimskih provincah v Aziji. Cicero, ki je bil za tisto leto izbran za guvernerja sosednje Kilikije, je z dvema legijama odkorakal, da bi prekinil obleganje.Alfred John Church, Roman Life in the Days of Cicero, (Kindle edition) ch. XIII., loc. 1845 Pakor se je umaknil, vendar je bil v umiku napaden s strani Kasija blizu Antigoneje in Osaces je bil ubit.Bivar (1968), 56
Cezarjevi načrti (45–44 pr. n. št.)
Glej tudi: Načrtovana invazija Julija Cezarja na Partsko cesarstvo
Med Cezarjevo državljansko vojno Parti niso ukrepali, vendar so ohranjali odnose s Pompejem. Po njegovem porazu in smrti je sila pod Pakorjem prišla na pomoč pompejskemu generalu Kvintu Ceciliju Basusu, ki je bil oblegan v dolini Apamejes strani cezarjevih sil. Ko je bila državljanska vojna končana, je Julij Cezar izdelal načrte za kampanjo proti Partiji, vendar je njegov atentat preprečil vojno. Med kasnejšo Osvoboditeljsko državljansko vojno so Partii aktivno podpirali Bruta in Kasija, poslali so kontingent, ki se je z njimi boril v bitki pri Filipih leta 42 pr. n. št.Bivar (1968), 56–57
Pompejansko-Partska invazija (40–38 pr. n. št.)
Glej tudi: Pompejansko-Partska invazija (40–38 pr. n. št.)
Po tem porazu so Parti pod Pakorjem I. leta 40 pr. n. št. vdrli na rimsko ozemlje v povezavi z Kvintom Labienom, rimskim nekdanjim podpornikom Bruta in Kasija. Hitro so zavzeli Sirijo in premagali rimske sile v provinci; vsa obalna mesta, z izjemo Tira, so sprejela Parte. Pakor je nato napredoval v hasmonejsko Judejo, strmoglavil rimskega klienta Hirkana II. in na njegovo mesto postavil svojega nečaka Antigona (40–37 pr. n. št.). Za trenutek so Parti zavzeli ves rimski vzhod. Zaključek druge rimske državljanske vojne je kmalu prinesel oživitev rimske moči v zahodni Aziji.
Antonijeva Atropatenska kampanja (36 pr. n. št.)
Glej tudi: Antonijeva Atropatenska kampanja (36 pr. n. št.)
Medtem je Mark Antonij že poslal Publij Ventidij Basa, da se upre Labienu, ki je vdrl v Anatolijo. Kmalu so rimske sile Labiena potisnile nazaj v Sirijo in čeprav so mu na pomoč priskočili njegovi partski zavezniki, je bil poražen, ujet in nato usmrčen. Po nadaljnjem porazu blizu Sirskih vrat so se Parti umaknili iz Sirije. Vrnil so se leta 38 pr. n. št., vendar so jih Ventidij odločilno premagal in Pakor I. je bil ubit. V Judeji je bil Antigon s pomočjo Rimljanov izgnan s strani Idumejca Heroda Velikega leta 37 pr. n. št.Bivar (1968), 57–58
Ko je bil rimski nadzor nad Sirijo in Judejo ponovno vzpostavljen, je Mark Antonij vodil ogromno vojsko v Kavkaško Albanijo (vzhodno od Armenije), vendar so bili njegovi oblegovalni vlaki in njihovo spremstvo izolirani in uničeni, medtem ko so njegovi armenski zavezniki dezertirali. Ker ni napredoval proti partskim položajem, so se Rimljani umaknili z velikimi žrtvami. Leta 33 pr. n. št. je bil Antonij ponovno v Armeniji, sklenil je zavezništvo z Atropatenskim kraljem proti Oktavijanu in Partom, vendar so ga druge skrbi prisilile k umiku in celotna regija je prešla pod partski nadzor.Kasij Dion, Rimska zgodovina, XLIX, 27–33 * Bivar (1968), 58–65
Rimsko cesarstvo proti Partiji
Napetosti glede Armenije
Pod grožnjo bližajoče se vojne med obema silama sta Gaj Cezar (vnuk cesarja Oktavijana) in Fraatak V. leta 1 n. št. dosegla grob kompromis med obema silama. V skladu z dogovorom se je Partija zavezala, da bo umaknila svoje sile iz Armenije in priznala de facto rimski protektorat nad državo. Kljub temu se je rimsko-partska rivalstvo glede nadzora in vpliva v Armeniji nadaljevalo neprekinjeno še nekaj desetletij.Sicker (2000), 162
Odločitev partskega kralja Artabana III., da svojega sina Arsakija postavi na izpraznjeni armenski prestol, je skoraj privedla do vojne z Rimom leta 36 n. št. Artaban III. je dosegel dogovor z rimskim generalom Lucijem Vitelijem, s čimer se je odrekel partskim zahtevam po vplivni sferi v Armeniji.Sicker (2000), 162–163
Vojna za armensko nasledstvo (58–63)
Nova kriza se je sprožila leta 58, ko so Rimljani vdrli v Armenijo, potem ko je partski kralj Vologaz I. na prestol tam nasilno postavil svojega brata Tiridata I..Sicker (2000), 163 Rimske sile pod Korbulonom so strmoglavile Tiridata in ga nadomestile s Kapadokijskim princem Tigranom VI..To je sprožilo partsko maščevanje in sledila je vrsta nedokončanih kampanj v Armeniji. Vojna se je končala leta 63, ko so se Rimljani strinjali, da bodo Tiridatu in njegovim potomcem dovolili vladati Armeniji pod pogojem, da bodo kraljevino prejeli od rimskega cesarja.Rawlinson (2007), 286–287
Armeniji bo odslej vladala partska dinastija in kljub nominalni zvestobi Rimu bo prišla pod vse večji partski vpliv. Po presoji kasnejših generacij so "Rimljani izgubili Armenijo" in čeprav je mir v Randeji uvedel obdobje razmeroma mirnih odnosov, ki so trajali 50 let, je Armenija ostala stalno jabolko spora med Rimljani, Parti in njihovimi sasanidskimi nasledniki.
Kar zadeva Korbulona, ga je Neron počastil kot človeka, ki je prinesel ta "triumf", vendar sta ga njegova priljubljenost in vpliv v vojski naredila za potencialnega tekmeca. Skupaj z vpletenostjo njegovega zeta Lucija Anija Vinicijana v preprečeno zaroto proti Neronu leta 66 je Korbulon postal sumljiv v očeh cesarja. Leta 67, med potovanjem po Grčiji, mu je Neron ukazal usmrtitev; ko je to slišal, je Korbulon storil samomor.
Trajanova partska kampanja (115–117)
Glej tudi: Trajanova partska kampanja (115–117)
Nova serija vojn se je začela v 2. stoletju, med katerimi so Rimljani dosledno imeli premoč nad Partijo. Leta 113 se je rimski cesar Trajan odločil, da je dozorel trenutek za dokončno rešitev "vzhodnega vprašanja" z odločilnim porazom Partije in priključitvijo Armenije; njegove osvojitve so zaznamovale namerno spremembo rimske politike do Partije in premik poudarka v "veliki strategiji" imperija.