Abasidska revolucija (arabsko الثورة العباسية, latinizirano: ath-thawra al-ʿAbbāsiyyah), imenovana tudi Gibanje mož črnega oblačila (arabsko ثَوْرَةُ أَصْحَابِ السَّوَاد, latinizirano: Thawrat ʾAṣḥābi al-Sawād), je bila strmoglavljenje Omajadskega kalifata (661–750), drugega od štirih glavnih kalifatov v islamski zgodovini, s strani tretjega, Abasidskega kalifata (750–1517).
Abasidski upor je izbruhnil v vzhodni provinci Horasan sredi 8. stoletja, podžgan z razširjenim nezadovoljstvom z omajadsko vladavino. Abasidi, ki so trdili, da izvirajo od Mohamedovega strica Abasa, so izkoristili različne pritožbe, vključno z diskriminacijo nearabskih muslimanov (mawali), visokimi davki in domnevno brezbožnostjo omajadskih vladarjev. Pod vodstvom Abu Muslima Horasanija je upor združil različne skupine, vključno s Perzijci, nezadovoljnimi Arabci in šiitskimi privrženci, pod zastavo obnove vladavine prerokovi družini. Revolucionarji so za svojo barvo sprejeli črno in napredovali proti zahodu, premagujoč omajadske sile. Odločilna bitka pri Zabu leta 750 je prinesla zmago abasidski vojski nad zadnjim omajadskim kalifom Marvanom II.. Ta zmaga je privedla do padca omajadske dinastije in vzpostavitve abasidske vladavine, kar je pomenilo pomemben premik v bazi moči kalifata iz Sirije v Irak in začetek novega obdobja islamske vladavine.
Ozadje
Do 740-ih let se je Omajadsko cesarstvo znašlo v kritičnem stanju. Kriza nasledstva leta 744 je privedla do Tretje fitne, ki je tri leta divjala po Bližnjem vzhodu. Že naslednje leto je al-Dahhak ibn Kajs al-Šajbani sprožil haridžitski upor, ki je trajal do leta 746. Sočasno s tem je izbruhnil upor kot reakcija na odločitev Marvana II., da prestavi prestolnico iz Damaska v Haran, kar je povzročilo uničenje Homsa – prav tako leta 746. Šele leta 747 je Marvan II. uspel pomiriti province; abasidska revolucija se je začela v nekaj mesecih.
Nasr ibn Sajjar je bil leta 738 imenovan za guvernerja Horasana s strani Hišama ibn Abd al-Malika. Svoj položaj je obdržal skozi celotno vojno za nasledstvo, po njej pa ga je potrdil Marvan II.
Obsežna velikost Horasana in nizka gostota prebivalstva sta pomenili, da so arabski prebivalci – tako vojaški kot civilni – živeli večinoma zunaj garnizonov, zgrajenih med širjenjem islama v Perzijo. To je bilo v nasprotju z ostalimi omajadskimi provincami, kjer so se Arabci ponavadi zapirali v trdnjave, da bi se izognili interakciji z domačini.Peter Stearns, Michael Adas, Stuart Schwartz in Marc Jason Gilbert."The Umayyad Imperium." Vzeto iz World Civilizations:The Global Experience, kombinirani zvezek. 7. izd. Zug: Pearson Education, 2014. Arabski naseljenci v Horasanu so zapustili svoj tradicionalni način življenja in se naselili med domačimi iranskimi ljudstvi. Medtem, ko je bilo poročanje z nearabci drugod po cesarstvu odsvetovano ali celo prepovedano,Patrick Clawson, Eternal Iran, str. 17. Basingstoke: Palgrave Macmillan, 2005. Al-Baladhuri, Futuh al-Buldan, str. 417. je v vzhodnem Horasanu počasi postalo navada; Arabci so začeli sprejemati perzijsko obleko in ko sta jezika vplivala drug na drugega, so se etnične ovire postopoma zmanjšale.G.R. Hawting, The First Dynasty of Islam, str. 105 & 113.
Vzroki
Podpora abasidski revoluciji je prihajala od ljudi različnih ozadij, pri čemer so skoraj vse ravni družbe podpirale oborožen odpor proti omajadski vladavini.The Oxford History of Islam, str. 25. Uredil John Esposito. Oxford: Oxford University Press, 1999. To je bilo še posebej izrazito med muslimani nearabskega porekla,Donald Lee Berry, Pictures of Islam, str. 80. Macon: Mercer University Press, 2007. Richard Bulliet, Pamela Kyle Crossley, Daniel Headrick, Steven Hirsch in Lyman Johnson, The Earth and Its Peoples: A Global History, zv. A, str. 251. Boston: Cengage Learning, 2014. James Wynbrandt, A Brief History of Saudi Arabia, str. 58. New York: Infobase Publishing, 2010. čeprav so celo arabski muslimani zamerili omajadsko vladavino in centralizirano oblast nad svojim nomadskim načinom življenja.Bryan S. Turner, Weber and Islam, zv. 7, str. 86. London: Routledge, 1998. Tako suniti kot šiiti so podpirali prizadevanja za strmoglavljenje Omajadske dinastije,Islamic Art, str. 20. Cambridge, Massachusetts: Harvard University Press, 1991. G.R. Hawting, The First Dynasty of Islam, str. 106. prav tako pa tudi nemuslimanski podložniki cesarstva, ki so zamerili versko diskriminacijo.Richard Foltz, Religions of Iran: From Prehistory to the Present, str. 160. London: Oneworld Publications, 2013.
Nezadovoljstvo med šiitskimi muslimani
Po bitki pri Karbali, ki je leta 680 n. št. privedla do pokola Husayna ibn Alija, vnuka Mohameda, ter njegovih sorodnikov in spremljevalcev s strani omajadske vojske, šiiti so ta dogodek uporabili kot bojni klic opozicije proti Omajadom. Abasidi so prav tako obširno uporabljali spomin na Karbalo, da bi pridobili splošno podporo proti Omajadom.
Gibanje Hašimija (podsekta Kajsanitskih šiitov) je bilo v veliki meri odgovorno za začetek končnih prizadevanj proti Umajadski dinastiji, sprva z namenom zamenjave Umajadov z vladajočo družino Alidov.Farhad Daftary, Ismaili Literature: A Bibliography of Sources and Studies, p. 4. London: I.B. Tauris and the Institute of Ismaili Studies, 2004. H. Dizadji, Journey from Tehran to Chicago: My Life in Iran and the United States, and a Brief History of Iran, p. 50. Bloomington: Trafford Publishing, 2010. Do neke mere je upor proti Umajadom nosil zgodnjo povezavo s šiitskimi idejami.Matthew Gordon, The Rise of Islam, p. 46. Westport: Greenwood Publishing Group, 2005. Že prej so se zgodili številni šiitski upori proti Umajadski vladavini, čeprav so bili odprti glede svoje želje po Alidskem vladarju. Zayd ibn Ali se je boril proti Umajadom v Iraku, medtem ko je Abdallah ibn Mu'awiya celo vzpostavil začasno vladavino nad Perzijo. Njihov umor ni le povečal protiumajadskega razpoloženja med šiiti, ampak je tako šiitom kot sunitom v Iraku in Perziji dal skupen bojni klic. Hkrati je zajetje in umor glavnih šiitskih opozicijskih osebnosti povzročilo, da so bili Abasidi edini realni kandidati za praznino, ki bi jo pustili Umajadi.G.R. Hawting, The First Dynasty of Islam, p. 113.
Abasidi so molčali o svoji identiteti, preprosto so izjavili, da želijo vladarja iz potomcev Mohameda, o čigar izbiri za kalifa bi se muslimanska skupnost strinjala.للرضا من ءال محمدʿALĪ AL-REŻĀ, Irannica Mnogi šiiti so seveda domnevali, da to pomeni Alidskega vladarja, kar so Abasidi tiho spodbujali, da bi pridobili šiitsko podporo.The Oxford History of Islam, pp. 24–25. Čeprav so bili Abasidi člani klana Banu Hashim, rivalov Umajadov, se zdi, da se beseda "Hašimija" nanaša posebej na Abd-Allah ibn Muhammad ibn al-Hanafiyyah, vnuka Alija]] in sina Muhammad ibn al-Hanafiyyah.
Po nekaterih izročilih je Abd-Allah umrl leta 717 v Humeimi v hiši Mohammad ibn Ali Abbasi, vodje Abasidske družine in pred smrtjo imenoval Mohameda ibn Alija za svojega naslednika.Hala Mundhir Fattah, A Brief History of Iraq, p. 76. Čeprav anekdota velja za izmišljotino, je takrat Abasidom omogočila, da so zbrali privržence neuspelega upora Mukhtar al-Thaqafi, ki so se predstavljali kot privrženci Mohameda ibn al-Hanafiyya. Ko je bila revolucija v polnem teku, je večina Kajsanitskih šiitov bodisi prenesla svojo zvestobo na Abasidsko dinastijo (v primeru Hašimija),Farhad Daftary, Ismaili Literature, p. 15.Moojan Momen, An Introduction to Shi'i Islam, pp. 47–48. New Haven: Yale University Press, 1985. ali pa so se spreobrnili v druge veje šiizma in Kajsaniti so prenehali obstajati.Heinz Halm, Shi'ism, p. 18. Edinburgh: Edinburgh University Press, 2004.
Nezadovoljstvo med nearabskimi sunitskimi muslimani
Omajadska država je ostala v spominu kot arabocentrična država, ki so jo vodili in je služila v korist tistim, ki so bili etnično Arabci, čeprav muslimani po veri.Ivan Hrbek, Africa from the Seventh to the Eleventh Century, p. 26. Melton: James Currey, 1992. Nearabski muslimani so zamerili svoj obrobni družbeni položaj in so se zlahka vključili v abasidsko opozicijo omajadski vladavini. Arabci so prevladovali v birokraciji in vojski ter so bili nastanjeni v trdnjavah, ločenih od lokalnega prebivalstva zunaj Arabije. Tudi po spreobrnitvi v islam nearabci ali Mawali niso smeli živeti v teh garnizijskih mestih. Nearabci niso smeli delati za vlado niti niso smeli opravljati častniških položajev v omajadski vojski in so še vedno morali plačevati davek jizya za nemuslimane.Stearns, Adas et al., "Converts and People of the Book."The Umayyads: The Rise of Islamic Art, p. 40. Museum with No Frontiers, 2000. Philip Adler and Randall Pouwels, World Civilizations, p. 214. Boston: Cengage Learning, 2014. Nemuslimani pod omajadsko vladavino so bili podvrženi istim prepovedim. John Esposito, Islam: The Straight Path, p. 34. Oxford: Oxford University Press, 1998. Rasna poroka med Arabci in nearabci je bila redka. Ko se je zgodila, je bila dovoljena le med arabskim moškim in nearabsko žensko, medtem ko nearabski moški na splošno niso smeli poročiti arabskih žensk.
Spreobrnitev v islam se je dogajala postopoma. Če se je nearabec želel spreobrniti v islam, ni smel le opustiti svojega imena, ampak je moral ostati drugorazredni državljan. Nearabec bi bil "posvojen" s strani arabskega plemena, čeprav dejansko ne bi prevzel imena plemena, saj bi to tvegalo onesnaženje arabske rasne čistosti. Namesto tega bi nearabec prevzel priimek "osvobojenec al-(ime plemena)", tudi če pred spreobrnitvijo ni bil suženj. To je v bistvu pomenilo, da je bil podrejen plemenu, ki je sponzoriralo njegovo spreobrnitev.Fred Astren, Karaite Judaism and Historical Understanding, pp. 33–34. Columbia: University of South Carolina Press, 2004.
Čeprav so spreobrnjenci v islam predstavljali približno 10% domorodnega prebivalstva – večina ljudi, ki so živeli pod omajadsko vladavino, ni bila muslimanov – je bil ta odstotek pomemben zaradi zelo majhnega števila Arabcev. Postopoma so nearabski muslimani presegli število arabskih muslimanov, kar je povzročilo zaskrbljenost med arabskim plemstvom. Družbeno je to predstavljalo problem, saj so Omajadi islam obravnavali kot last aristokratskih arabskih družin.G.R. Hawting, The First Dynasty of Islam, p. 4.Fred Astren, Karaite Judaism and Historical Understanding, p. 33 (only). Za Umajadski sistem se je pojavil tudi precej velik finančni problem. Če bi se novi spreobrnjenci v islam iz nearabskih ljudstev prenehali plačevati davek jizya, ki ga je Koran določal za nemuslimane, bi imperij bankrotiral. To pomanjkanje državljanskih in političnih pravic je sčasoma privedlo do tega, da so nearabski muslimani podprli Abaside, kljub temu, da so bili tudi slednji Arabci.William Ochsenwald in Sydney Nettleton Fisher, Bližnji vzhod: Zgodovina, str. 55–56. Zvezek 2 serije Bližnji vzhod. New York: McGraw-Hill Education, 1997.
Čeprav so arabski guvernerji sprejeli bolj sofisticirane iranske metode vladne administracije, nearabcem še vedno ni bilo dovoljeno zasedati takšnih položajev. Nearabcem celo ni bilo dovoljeno nositi oblačil v arabskem slogu,Ignác Goldziher, Muhammedanische Studien, zv. 2, str. 138–139. 1890. tako močni so bili občutki arabske rasne superiornosti, ki so jih gojili Umajadi. Velik del nezadovoljstva, ki ga je to povzročilo, je privedel do gibanja Shu'ubiyya, trditve o nearabski rasni in kulturni enakosti z Arabci. Gibanje je pridobilo podporo med Egipčani, Aramejci in Berberi,Susanne Enderwitz, "Shu'ubiya." Vzeto iz Enciklopedija islama, zv. 9, str. 513–514. Leiden: Brill Publishers, 1997. čeprav je bilo to gibanje najbolj izrazito med iranskimi ljudmi.
Represija iranske kulture