Haakon IV. Haakonsson (staronoveško Hákon Hákonarson [ˈhɑːˌkon ˈhɑːˌkonɑrˌson], norveško Håkon Håkonsson), včasih imenovan Haakon Stari, da bi se razlikoval od sina z enakim imenom, je bil norveški kralj od leta 1217 do 1263, * ok. marec/april 1204, † 16. december 1263.

Njegova vladavina je trajala 46 let in bila najdaljša po vladavini kralja Haralda Lepolasega (vladal 872 - 933).

Haakon je bil rojen v času nemirne državljanske vojne. Ob prihodu na prestol je bil mladoleten, zato je v njegovem imenu kot regent vladal grof Skule Baardsson. Kot kralj iz frakcije Birkebeinerjev je leta 1227 premagal upor zadnjega pretendenta na norveški prestol, Sigurda Ribbunga iz frakcije Baglerjev. Dolgo obdobje državljanske vojne je končal leta 1240, ko je ubil samozvanega kralja Skuleja Baardssona. Haakon je nato za svojega sovladarja uradno imenoval svojega najstarejšega sina Haakona Mlajšega.

Za Haakonovo vladavino velja, da je srednjeveška Norveška v tem času dosegla svoj vrhunec oziroma zlato dobo. Njegov ugled in mogočna pomorska flota sta mu omogočila, da je kljub konfliktom ohranil prijateljstvo tako s papežem kot s svetim rimskim cesarjem. Papež mu je na različnih obdobjih ponudil cesarsko krono, delegacija irskih kraljev visoko kraljestvo Irske, francoski kralj pa poveljstvo nad francosko križarsko floto. Z uvozom in prevajanjem sodobne evropske literature v staro norveščino in gradnjo monumentalnih kamnitih stavb v evropskem slogu je okrepil vpliv evropske kulture na Norveškem. Vodil je aktivno in agresivno zunanjo politiko ter ob koncu vladavine svojemu kraljestvu dodal Islandijo in norveška naselja na Grenlandiji, s čimer je norveško kraljestvo doseglo svoj teritorialni vrhunec. Otokov ob severni in zahodni obali Škotske ter otoka Man mu ni uspelo osvojiti. Med spopadi z rastočim Škotskim kraljestvom je med prezimovanjem na Orkneyskih otokih umrl. Nasledil ga je njegov drugi sin kot Magnus VI.

Zgodovinski viri Glavni vir informacij o Haakonu je Saga o Haakonu Haakonssonu, napisana takoj po njegovi smrti. Pisanje je naročil njegov sin Magnus, napisal pa jo je islandski pisatelj in politik Sturla Þórðarson, nečak znanega zgodovinarja Snorrija Sturlusona.Helle, 1995, str. 74 Ker je Sturla kasneje prišel v konflikt s kraljevim predstavnikom na Islandiji, je leta 1263 prišel na Norveško, da bi se s Haakonom pobotal. Ko je prispel tja, je izvedel, da je Haakon na Škotskem in da namesto njega Norveški vlada Magnus. Magnus je sprva imel neprijazen odnos do Sturle, a si je slednji s svojim talentom pripovedovalca zgodb in skalda sčasoma pridobil naklonjenost Magnusa in njegovih mož.Bagge, 1996, str. 91 Saga velja za najbolj podrobno in zanesljivo od vseh sag o norveških kraljih, saj temelji tako na pisnem arhivskem gradivu kot na ustnih informacijah posameznikov, ki so bili blizu Haakonu. Saga je ob tem napisana odkrito v podporo političnemu programu hiše Sverre in legitimnosti Haakonovega kraljevanja.Helle, 1995, str. 75

Ozadje in otroštvo thumb| Knud Bergslien (19. stoletje): birkenbeiner vodi mladoletnega Haakona na varno

Haakon je bil rojen v Folkenborgu (sedanji Eidsberg) Ingi iz Varteiga, verjetno marca ali aprila 1204. Na splošno je veljalo, da je bil njegov oče kralj Haakon Sverresson, saj je bil Inga konec leta 1203 s Haakonom v njegovem hostlu v Borgu (sedanji Sarpsborg). Kralj Haakon je bil vodja frakcije Birkebeinerjev v dolgo trajajoči državljanski vojni proti frakciji Baglerjev. Oče je bil ob njegovem rojstvu že mrtev. Mnogi so verjeli, da ga je zastrupila njegova švedska mačeha Margareta.

Kar se očetovstva tiče, je Ingo podpiralo več kraljevih privržencev, ker je bil Haakon rojen na ozemlju Baglerjev, pa ga je poreklo postavilo v nevaren položaj. Saga pravi, da sta ga dva najboljša smučarja iz vrst Birkebeinerjev, Torstein Skjevla in Skjervald Skrukka, namesto po nevarnih dolinah v zelo slabih zimskih razmerah preko gora pretihotapila v dolino Østerdalen. V spomin na njun podvig še danes potekajo tek Birkebeinerløypet, dolg približno 20 km, tek na smučeh Birkebeinerrennet, dolg približno 50 km, in kolesarska dirka Birkebeinerrittet, dolga približno 90 km.

Nasledstvo prestola Ko je kralj Inge II. Baardsson aprila 1217 umrl, so bili trije pretendenti za norveški prestol: Ingejev nezakonski sin Guttorm, kraljev polbrat Skule Baardsson in Haakon Haakonsson. Nadškof Guttorm, tevtonski vitezi v Nidarosu in vojska so želeli, da bi prestol nasledil Skule, Birkebeini pa so želeli imeti Haakona. Guttorm je kot Ingejev sin imel svoje zahteve. V času kraljeve smrti je bil nadškof na obisku v Haalogalandu. Birkebeini so to izkoristili, vzeli 13-letnega Hakona iz stolniške šole in kljub odporu tevtonskih vitezov sklicali skupščino, na kateri so se poklonili Haakonu kot novemu kralju. Kasneje istega poletja so se mu v Gulathingu v Bergnu ponovno poklonili. Po smrti kralja Filipa Simonssona, ki je vladal v Opplandu in okoli Oslofjorda, so se Haakonu poklonili tudi v Haugathingu in Borgarthingu, kar je Birkebeinom preprečilo, da bi za Filipovega naslednika izvolili svojega kralja.

Saga poudarja, da je bila njegova izvolitev za kralja kljub izvenzakonskemu rojstvu v skladu s starodavnimi zakoni o nasledstvu. Hiter in odločen pristop Birkebeinov je povzročil, da je bil odpor proti njemu majhen. Cerkev se je zavedala, da bi s pretirano agresivno podporo Skuleju tvegala novo državljansko vojno.

Cerkev kljub temu ni zlahka sprejela nasledstva prestola, ki je bilo v nasprotju z njenimi načeli. Čeprav po letu 1217 ni več odkrito nasprotovala Haakonu, je nadškof Guttorm vztrajal, da prevzema prestola ni mogoče zakonito izvesti brez cerkvene odobritve. Zahteval je tudi, da se Skuleju dodeli položaj, ki bi ohranjal mir med njim in kraljevimi krogi. To je poleti 1218 privedlo do skupščine v Bergenu, na kateri se je podrobneje preučilo Skulejevo družinsko drevo in mu dalo prednost pred drugima kandidatoma. Ker je Haakonova mati Inga uspešno prestala železni preizkus, je skupščina potrdila Skuleja za Haakonovega regenta, ker je bil Haakon še mladoleten. Skule je v zameno prejel tretjino kraljevih dohodkov celotnega kraljestva, vključno z otoki v Severnem morju.

Vladavina thumb|150px|levo|Grb Haakona IV. Dokaz o očetovstvu z železnim preizkusom njegove matere leta 1218 je odločilno okrepil njegov položaj in izboljšal njegov odnos s Cerkvijo. Leta 1219 je pri 15 letih postal polnoleten, vendar je Skule ostal regent do jeseni 1220. Takrat je Haakon verjetno sam prevzel oblast nad dvema tretjinama kraljestva, čeprav je bilo to uradno potrjeno šele spomladi 1222. Istega leta sta z nadškofom Guttormom organizirala državni zbor, sklican v Bergnu leta 1223. Namen zbora je bil utrditi njegovo kraljevo prerogativo pred vsemi drugimi pretendenti na krono. Ob tej priložnosti je bil nadškof edini in prvi škof, ki je prejel privilegij kovanja kovancev za Norveško kraljestvo. Kralj je potrdil tudi vse prej podeljene pravice Cerkve in jo postavil pod svojo zaščito. Vse to kaže na povečano Haakonovo odvisnost od Cerkve v tem obdobju.

Bergenski zbor leta 1223 je imel še več udeležencev kot tisti leta 1218 in je predstavljal vse sloje in regije kraljestva. Tu je bil Haakon dokončno potrjen za kralja, kar je potrdil in razglasil tudi nadškof. Poleg tega je bila na zboru obnovljena delitev kraljestva med kraljem in jarlom Skulejem, pri čemer je Skule poleg svoje tretjine kraljestva, ki jo je predstavljal Østland, prejel še Sunnmøre.

thumb|Haakon s sinom Magnusom VI.

Haakon se je leta 1225 poročil s Skulejevo hčerko Margareto. Še vedno se je spopadal z družino Ribbungene, dokler ni njen predstavnik in voditelj Knut sprejel kompromisa in se leta 1227 poročil s Skulejevo hčerko Ingrid Skuledatter. Leta 1227 se je državljanska vojna za dolgo časa umirila, vse do Skulejevega upora leta 1239. Ta se je končal s Skulejevo smrtjo leta 1240. Medtem je Sigurd Eindridesson Tafse postal nadškof Nidarosa in zaman poskušal pridobiti dodatne privilegije za Cerkev v zameno za Haakonovo cerkveno kronanje. Leta 1246 je papež Inocenc IV. poslal svojega kardinala Viljema iz Modene, da krona kralja Haakona. Po nasvetu škofov je kardinal poskušal prepričati Haakona, naj ob kronanju ponovi prisego kralja Magnusa Erlingssona, kar je Haakon odločno zavrnil. Cerkveno kronanje je potekalo leta 1247.Sigurd Eindridesson Tafse. Sigurd Eindridesson Tafse. V: Norsk biografisk leksikon.

Leta 1262 so IslandciDer alte Vertrag (Gamli Sáttmáli). (Wikisource) sklenili s kraljem Haakonom sporazum, povezan z njegovim kraljevanjem.Neuere Forschungen bezweifeln die Echtheit des Vertrages Skladno s sporazumom je Haakon postal kralj Islandije, svobodne države z določenimi pravicami in obveznostmi.

Smrt Ko so Škoti leta 1262 napadli zahodne škotske otoke, je Haakon avgusta 1263 po splošni mobilizaciji odplul iz Bergena čez Shetlandske otoke na Škotsko. Ladjevje je plulo vzdolž zahodne obale do Firth of Clyde in se je po neodločeni bitki pri Largsu pred zimo umaknilo na Orkneyske otoke. Haakon je tam zbolel in 16. decembra 1263 umrl. Norveška je po sklenitvi Perthskega miru leta 1266 prodala zahodne škotske otoke, vendar si je zagotovila posest Orkneyskih in Shetlandskih otokov.

Otroci thumb|200px|Haakon, Margareta in Haakon Mladi, upodobljeni na Margaretinem psalterju

Haakon je imel pred letom 1225 dva nezakonska otroka s svojo ljubico Kango Mlajšo, znano le po imenu:"Haakon 4 Haakonsson". Norsk biografisk leksikon (v norveščini). Store norske leksikon. Arhivirano iz izvirnika 5. oktobra 2012. Pridobljeno 1. aprila 2012 Njuna otroka sta bila:Keyser, 1870, str. 230.

Sigurd (umrl 1252)Keyser, 1870, str. 230 in Cecilija (umrla 1248). Cecilija se je leta 1241 poročila z Gregoriusom Andressonom, nečakom zadnjega baglerskega kralja kralja Filipa Simonssona. Leta 1246 je ovdovela in se leta 1248 poročila s Haraldom Olafssonom, kraljem Mana in otokov. Oba sta se istega leta utopila na povratku v Veliko Britanijo.Orfield & Boyer, 2002, str. 138.

Haakon se je 25. maja 1225 poročil z Margrete Skulesdatter, hčerko svojega tekmeca, grofa Skuleja Baardssona. Njuni otroci so bili:

Olav (rojen 1226), umrl v povojih. Haakon Mlajši (1232–1257). Leta 1251 se je poročil z Rikisso Birgersdotter, hčerko švedskega državnika, grofa Birgerja. Leta 1240 ga je oče imenoval za kralja in sovladarja, vendar je umrl pred očetom.Line, 2007, str. 589 Kristina (1234–1262). Leta 1258 se je poročila z infantom Filipom Kastiljskim, bratom Alfonza X. Kastiljskega. Umrla brez otrok. Magnus VI. Norveški (1238–1280). Leta 1261 se je poročil z Ingeborg, hčerko Erika IV. Danskega. Po smrti Haakona Mlajšega je bil imenovan za kralja in sovladarja. Nasledil je očeta kot norveški kralj.

Sklici

Viri

Sturla Þórðarson: Hákonar saga Hákonarsonar. V nemščini: Felix Niedner (prev.): Sturla Thordsons Geschichte von König Hakon Hakonsohn. V: Felix Niedner: Norwegische Königsgeschichten. Band 2: Sverris- und Hakonssaga. Wissenschaftliche Buchgesellschaft, Darmstadt 1965, S. 117–376 (Thule 18). Knut Helle: Under kirke og Kongemakt. 1130-1350. Aschehoug, Oslo 1995, ISBN 82-03-23132-2 (Aschehougs Norges Historie 3). Knut Helle: Håkon 4 Håkonsson. In: Norsk biografisk leksikon. Nils Petter Thuesen: Norges Historie i årstall. Fra 100 000 f.Kr. til i dag. 3. utv. utg. Orion, Oslo 2004, ISBN 82-458-0713-3.

Kategorija:Rojeni leta 1204 Kategorija:Umrli leta 1263 Kategorija:Norveški kralji Kategorija:Vladarji v 13. stoletju