Edvard Starejši

Edvard Starejši (angleško Edward the Elder) je bil od leta 899 do 924 kralj Anglosasov, * okoli 874, † 17. julij 924, Farndon, Cheshire.Sarah Foot. Æthelstan. The first king of England. Yale University Press, New Haven CT u. a.. 2011, str, 17. ISBN 978-0-300-18771-7

Bil je sin in naslednik kralja Alfreda Velikega. Pod njegovo vladavino se je vpliv danskih Vikingov na severu in vzhodu današnje Anglije zmanjšal. Skupaj s sestro Ethelfled je Edvard ponovno osvojil dele danske Mercije in Vzhodne Anglije. Do leta 920 je obvladoval Wessex, Mercijo in večino današnje Anglije do reke Humber. Sodobna Anglosaška kronika poroča, da so se Edvardu podredili celo škotski, valižanski in danski vladarji v severni Britaniji. Obseg te podreditve je še vedno predmet razprav. Zgodovinarji ga kljub temu skupaj z Alfredom Velikim, Ethelfled in Ethelstanom štejejo za za anglosaškega vladarja, ki je postavil temelje združene Anglije.

Zgodovinsko ozadje thumb|Kraljestvo Wessex in Danelaw okoli leta 878 V drugi polovici 9. stoletja so danski in norveški Vikingi osvojili dele severne in vzhodne Anglije. Velik del anglosaških kraljestev je padel pod njihov vpliv in sčasoma je bil ogrožen celo obstoj kraljestva Wessex. Alfredu Velikemu, kralju Wessexa od 871 do 899, je s kombinacijo utrdb (burh) in vojaških uspehov uspelo iztisniti Vikinge iz Britanije. Pomembna je bila bitka pri Edingtonu, ki je privedla do mirovnega sporazuma z danskim vikinškim kraljem Gutrumom. Sporazum je razdelil Anglijo na ozemlje pod nadzorom Danske (Danelaw) in ozemlje pod nadzorom Sasov, predvsem Wessex kralja Alfreda in njegovih zaveznikov. Ko je Alfred leta 899 umrl, je bilo njegovo kraljestvo utrjeno in strogo obvladovano.Frank Stenton: Anglo-Saxon England. 3. Auflage. Oxford University Press, Oxford 1971, ISBN 978-0-19-280139-5, str. 260–265, 323Karl-Friedrich Krieger: Geschichte Englands von den Anfängen bis zum 15. Jahrhundert, 5. Auflage. C.H. Beck, München 2018, ISBN 978-3-406-72824-2, str. 66

Življenje Mladost Edvard je bil sin wesseškega kralja Alfreda Velikega in Ealhswith, plemkinje iz Mercije. Edvardov datum rojstva ni dokumentiran, vendar zgodovinarji ocenjujejo, da je bil rojen med letoma 871 in 874. Edvard je bil drugi najstarejši sin in po smrti starejšega brata Edmunda prvi kandidat za wesseški prestol. Razen Edmunda je imel še nekaj sorojencev, od katerih jih je odraslo pet. Najstarejša sestra Ethelfled je bila poročena z Ethelredom Mercijskim in po moževi smrti vladala Merciji do leta 918. Sestra Ethelgifu je postala opatinja Shaftesburyja. Elfthryth je bila poročena z Balduinom Flandrijskim. Najmlajša sestra je bila Ethelweard.Barbara Yorke: Edward as ætheling. V: N.J. Higham, D.H. Hill (ur.): Edward the Elder 899-924. Routledge, London/New York 2001, ISBN 0-415-21497-1, str. 25–26

Po Alfredovem biografu Asserju sta se Edvard in njegova sestra Elfthryth skupaj izobraževala pri dvornih učiteljih. Alfred je znan kot mecen učenja in umetnosti, zato lahko domnevamo, da je izobrazbi svojih otrok pripisoval velik pomen.

Kralj Anglosasov Po Alfredovi smrti leta 899 ga je nasledil Edvard, vendar si je wesseški prestol lastil tudi Edvardov bratranec, Ethelredov sin Ethelwold. Edvardov položaj kralja je bil za kratek čas ogrožen, saj si je Ethelwold v Northumbriji in Vzhodni Angliji zagotovil podporo Vikingov. Grožnja se je končala, ko je Ethelwold leta 904 padel v bitki proti Edvardovim četam.Karl-Friedrich Krieger: Geschichte Englands von den Anfängen bis zum 15. Jahrhundert, 5. Auflage. C.H. Beck, München 2018, ISBN 978-3-406-72824-2, str. 66–67

Edvard je bil za kralja kronan na binkošti, 8. junija 900. Zgodovinarji domnevajo, da se Edvard ni štel le za kralja Wessexa, temveč za kralja Anglosasov. Obseg njegove oblasti zunaj Wessexa, zlasti v Merciji, je sporen, nekateri zgodovinarji pa kljub temu menijo, da je bil Edvard po Alfredu drugi kralj, ki je vladal Wessexu, Merciji in drugim odvisnim kraljestvom, torej vsem Anglosasom.Simon Keynes: Edward, king of the Anglo-Saxons. V: N.J. Higham, D.H. Hill (Hrsg.): Edward the Elder 899-924. Routledge, London/New York 2001, ISBN 0-415-21497-1, str. 40–66

Vojaški in politični dosežki Edvard je svoj prvi večji vojaški uspeh dosegel proti danski Northumbriji, ki jo je napadel leta 909 in jo pet tednov plenil, preden so Danci sprejeli mirovni sporazum. Leta 910 so se Danci maščevali in napadli angleški del Mercije, vendar jih je združena mercijska in wesseška vojska sčasoma ustavila in porazila pri Tettenhallu v današnjem Staffordshiru. Danci v Northumbriji so bili po porazu tako oslabljeni, da so prenehali napadati Wessex in njegova zavezniška kraljestva, kar je Edvardu odprlo vrata za ukrepanje proti Dancem v Merciji in Vzhodni Angliji.Frank Stenton: Anglo-Saxon England. 3. Auflage. Oxford University Press, Oxford 1971, ISBN 978-0-19-280139-5, str. 323–324

Med letoma 907 in 920 so Edvard, njegova sestra Ethelfled in njen mož Ethelred, vladar Mercije, sodelovali v boju proti Dancem v severovzhodni Angliji. Leta 917 so osvojili Vzhodno Anglijo in jo pretvorili v grofijo kraljestva Wessex. Edvard je obrambo svojih posesti zagotovil z gradnjo niza trdnjav in mest (burh), pa tudi z osvajalskimi pohodi. Leta 918 je podredil v Dance v Stamfordu (Lincolnshire) in zavzel Nottingham, takrat utrjeno naselje. Stamford in Nottingham sta spadala med pet najpomembnejših mest danskih Vikingov v Merciji. Mednje sta spadala tudi Derby in Leicester, ki ju je zavzela Ethelfled.Nicholas J. Higham, Martin J. Ryan: The Anglo-Saxon World. Yale University Press, New Haven/London 2013, ISBN 978-0-300-21613-4, str. 301

Edvard je nadaljeval program gradnje obrambnih gradov, ki ga je začel njegov oče. Leta 919 je bila zgrajena trdnjava v Thelwallu (Cheshire) in leta 920 v Bakewellu (Derbyshire). Edvard je leta 919 zasedel Manchester, kjer je verjetno obnovil utrdbe, ki so obstajale že od rimskih časov.

Mercija pod Ethelredom in Ethelfled je ohranila določeno stopnjo avtonomije, z Ethelfledino smrtjo leta 918 pa se je to spremenilo. Po njeni smrti je Ethelfledina hči Elfwynn sprva prevzela oblast v Merciji, potem pa jo je Edvard po le nekaj mesecih odstavil in Mercija je prišla pod Edvardovo neposredno oblast.Bailey, Maggie: Ælfwynn, second lady of the Mercians. V: N.J. Higham, D.H. Hill (ur.): Edward the Elder 899-924. Routledge, London/New York 2001, ISBN 0-415-21497-1, str. 112–127

Edvard je s tem razširil svojo vplivno sfero na sever do reke Humber. Po Anglosaški kroniki so kralji Škotske in Strathclydea v Walesu, vladar nortumbrijskega kraljestva Bamburgh in norveški vikinški kralj Ragnald Yorkški sčasoma priznali Edvardovo prevlado. Odgovor na vprašanje, ali je šlo za dejansko podreditev, je še vedno sporen. Alternativna razlaga virov in zgodovinske situacije kaže, da je bila podreditev, omenjena v kroniki, morda mirovni sporazum, ki je določil porazdelitev oblasti med Edvardom ter danskimi, valižanskimi in škotskimi vladarji.Michael R. Davidson: The (non-)submission of the northern kings in 920. In: N.J. Higham, D.H. Hill (Hrsg.): Edward the Elder 899-924. Routledge, London/New York 2001, ISBN 0-415-21497-1, str. 200–211

Edvard je umrl leta 924 na svojem posestvu v Farndonu, južno od Chesterja, kmalu po poskusu zatrtja lokalnega upora v mestu Chester.David Griffiths: The north-west frontier. V: N.J. Higham, D.H. Hill (ur.): Edward the Elder 899-924. Routledge, London/New York 2001, ISBN 0-415-21497-1, str. 167, 182 Edvardov sin Ethelweard je Edvarda preživel le za nekaj dni. Ethelwearda je nasledil Edvardov drugi sin Ethelstan, ki je znan kot prvi angleški kralj.

Zapuščina

Edvarda so poznejši srednjeveški zgodovinarji občudovali, a je nato padel v relativno pozabo. To je deloma posledica dejstva, da se je iz njegove vladavine ohranilo relativno malo virov. Za leta 909 do 921, na primer, ni nobenih kraljevih listin. Poleg tega so Edvardove dosežke zasenčila dejanja njegovega očeta, kralja Alfreda Velikega, in njegovega sina Ethelstana, ki velja za prvega kralja združene Anglije. Po mnenju zgodovinarja Nicka Highama je Edvard v zgodovinskih raziskavah eden od najbolj zanemarjenih angleških kraljev, čeprav je med svojim 25-letnim vladanjem pomembno prispeval k širitvi svojega kraljestva in vzpostavitvi združenega anglosaškega kraljestva v južni Angliji.Nick Higham: Edward the Elder's reputation. In: N.J. Higham, D.H. Hill (ur.): Edward the Elder 899-924. Routledge, London/New York 2001, ISBN 0-415-21497-1, str. 1–11

To se je deloma spremenilo z objavo konferenčnega zbornika leta 2001, ki je zbral najpomembnejše raziskave o Edvardu.N.J. Higham, D.H. Hill (ur.). Edward the Elder 899-924. Routledge, London/New York 2001, ISBN 0-415-21497-1. Zgodovinska dela od leta 2000 dalje Edvardove dosežke med njegovo 25-letno vladavino ocenjujejo kot impresivne. Edvard skupaj z Alfredom, Ethelfledo in Ethelstanom zaradi svoje ekspanzionistične politike velja za pomembnega arhitekta srednjeveške Anglije.Nick Higham: Edward the Elder's reputation. In: N.J. Higham, D.H. Hill (Hrsg.): Edward the Elder 899-924. Routledge, London/New York 2001, ISBN 0-415-21497-1, str. 311

Zakonske zveze in potomci Edvardova prva soproga je bila Egvina (umrla 901/902), hčerka wesseškega plemiča. Z njo je imel tri otroke: Ethelstana, kralja Anglije, Alfreda (umrl zelo mlad) in sv. Edito (* okoli 900, † po letu 927 v Tamworthu), poročeno s kraljem Northumbrije in od leta 927 opatinjo Tamwortha.

Drugič se je leta 901 ali 902 poročil z Elffled (umrla 920), hčerko plemiča Ethelhelma. V tem zakonu so bili rojeni:

Ethelweard († 1. avgusta 924 in Oxfordu), od 17. julija do 1. avgusta 924 kralj Wessexa, Edvin, Eadgifu (Edgiva, Ogive, * oko. 903, † po 951), poročena s frankovskim kraljem Karlom III., in za njim s Heribertom, grofom Meauxa, Eadhilda (* ok. 907/910, † 26. januar 937), poročena s frankovskim magnatom Hugom Velikim, Eadgyth (* ok. 910/913, † 946/947), poročena s frankovskim kraljem Otonom I. Velikim, Elfgifu/Elgiva († 1005), poročena s češkim vojvodom Boleslavom II. ali z Ludvikom, bratom burgundskega vojvode ali s Konradom Burgundskim,Puline Stafford: Queen Emma and Queen Edith: Queenship and Women's Power in Eleventh-Century England. Blackwell, Oxford 2001, ISBN 0-631-227-38-5, str. 324–325. Eadfled, nuna, Ethelfled/Ethelfleda, nuna, Elthelhilda, nuna, Elffled/Elfleda, opatinja samostana Romsey (?).

Tretjič se je okoli leta 920 poročil z Eadgifu (* ok. 903, † ok. 966), hčerko plemiča Sigehelma iz Kenta. Zakonca sta imela naslednje otroke:

Edmunda I., kralja Anglije, Edreda, kralja Anglije, sv. Edburgo (* ok. 922, † 15. junij 960), nuno v Nunnaminsterju, in Edgivo (* ok. 923), poročeno s kraljem Ludvikom III. Provansalskim ali Ebehardom, grofom Nordgaua.

Edvard je imel tudi najmanj enega nezakonskega sina: Gregorja, opata Einsiedelna.

Zgodovinski viri thumb|300px|Kovanec Edvarda Starejšega

Raziskovanje življenja Edvarda Starejšega je težavno zaradi pomanjkanja zgodovinskih virov. Za Edvardovega očeta Alfreda Velikega obstajajo Anglosaška kronika, sodobna Asserjeva biografija, njegova oporoka in številne listine, za Edvarda pa so viri redki. Vse kraljeve listine od leta 909 do 921 manjkajo.Simon Keynes: Edward, king of the Anglo-Saxons. In: N.J. Higham, D.H. Hill (Hrsg.): Edward the Elder 899-924. Routledge, London/New York 2001, ISBN 0-415-21497-1, str. 55 Raziskave o Edvardu se zato ne opirajo le na pisne vire, temveč tudi na arheologijo in numizmatiko.