Geološko je Sundska polica (/ˈsʌndə/) jugovzhodni podaljšek kontinentalne police celinske jugovzhodne Azije. Med večje kopenske mase na polici spadajo indonezijski otoki Bali, Borneo, Java, Madura in Sumatra ter njihovi okoliški manjši otoki.Zvi Ben-Avraham, "Structural framework of the Sunda Shelf and vicinity" Structural Geology (January 1973) abstract; Pokriva površino približno 1,85 milijona km2.va Bemmelen, R.W. (1949). The Geology of Indonesia. Vol. IA: General Geology of Indonesia and Adjacent Archipelagoes. Matinus Nithoff, The Hague, 723 pp. Globina morja nad polici redko presega 50 metrov, obsežna območja pa so manjša od 20 metrov, kar povzroča močno trenje ob dnu in močno trenje plimovanja. Strmi podmorski gradienti ločujejo Sundsko polico od Filipinov, Sulavezija in Malih Sundskih otokov (brez Balija).

Definicija Biogeografsko je Sundaland izraz za regijo jugovzhodne Azije, ki obsega tista območja azijske celinske police, ki so bila izpostavljena med zadnjo ledeno dobo. Sundaland je vključeval Malajski polotok na azijski celini, pa tudi velike otoke Borneo, Javo in Sumatro ter njihove okoliške otoke. Isti strmi podvodni nakloni, ki označujejo vzhodno mejo Sundalanda, so biogeografsko opredeljeni z Wallaceovo linijo, ki jo je določil Alfred Russel Wallace in označuje vzhodno mejo azijske favne kopenskih sesalcev ter je meja med indomalajskim in avstralazijskim kraljestvom.

Polica je nastala zaradi tisočletij vulkanske aktivnosti in erozije azijske celinske mase ter kopičenja in utrjevanja naplavin vzdolž robov, ko se je morska gladina dvigovala in padala.

Morje med otoki pokrivajo relativno stabilni starodavni penepleni, za katere so značilne nizka seizmičnost, nizke izostatične gravitacijske anomalije in brez aktivnih vulkanov, z izjemo Sumatre, Jave in Balija, ki so sicer povezani s Sundsko polico, geološko pa pripadajo mlademu orogenemu sistemu Sunda Arc (tj. Sundskemu gorskemu sistemu). Med ledeniškimi obdobji se morska gladina zniža in velika območja Sundskega šelfa so izpostavljena kot močvirna ravnina. Dvig morske gladine med pulzom taline pred 14.600 do 14.300 leti pred sedanjostjo je bil kar 16 metrov v 300 letih.Till Hanebuth, Karl Stattegger and Pieter M. Grootes, "Rapid Flooding of the Sunda Shelf: A Late-Glacial Sea-Level Record", Science 288 12 May 2000:1033–35.

Sedanje morske gladine potopijo številne pleistocenske paleo rečne sisteme, ki so med zadnjim ledeniškim maksimumom pred 18.000 do 20.000 leti odcedili velik del Sundalanda.

Vzhodno od Sundskega šelfa je Sahulski šelf. Ti dve regiji plitvih morij ločuje Wallacea, ki obsega Sulavezi in tisoče manjših otokov, ki sestavljajo Nusa Tenggara in Moluki. Znotraj Wallacee ležijo nekatera najgloblja morija na svetu, z globino do 7000 metrov. Wallaceo, ki poteka med Balijem in Lombokom ter Borneom in Sulavezijem, zaznamuje prehodno območje flore in favne, ki ga je prvi opisal Alfred Russel Wallace. Zapletena zgodovina nastajanja otokov na Sundski polici in spreminjajoče se kopenske povezave s celinsko jugovzhodno Azijo so povzročile visoko stopnjo endemizma in lokalnih diskontinuitet razširjenosti, o katerih so razpravljali v Sundalandu, biogeografski provinci, ki je nastala zaradi teh sprememb.

Izpostavljenost Sundske police med evstatičnimi spremembami morske gladine vpliva na nihanje El Niña.Andrew B. G. Bush and Richard G. Fairbanks, "Exposing the Sunda shelf: Tropical responses to eustatic sea level change", Journal of Geophysical Research 108 (2003).

W. Earle je leta 1845 prvi opisal splošne značilnosti Sundske in Sahulske police, ki ju je poimenoval Velika azijska plitvina oziroma Velika avstralska plitvina.Earle, W. (1845). On the physical structure and arrangement of the Indonesian Archipelago. Journal of the Geographical Society of London 15: 358:365

Potopljeni rečni sistemi

Paleo rečni sistemi Sundske police so obsežni potopljeni rečni sistemi, ki podaljšujejo današnje rečne sisteme in jih je mogoče razlagati tako, da sledijo topografskim nižinam v smeri navzdol po pobočju. V najsušnejšem obdobju pleistocena (približno 17.000 let pred našim štetjem) so rečni sistemi Malaka, Siam in Sunda tvorili štiri različna porečja.

Rečni sistem Siam je sestavljen iz severnega in zahodnega rokava. Severni rokav podaljšuje reko Chao Phraya in odvaja vodo iz Tajskega zaliva. Zahodni krak, ki nastane iz nekaterih rek v osrednji Sumatri, teče skozi Singapurski preliv, preden se združi s severnim krakom in se izliva v estuarij in Južnokitajsko morje severno od otoka Severni Natuna.

Rečni sistem Malajskega preliva nastane z združitvijo voda severovzhodne Sumatre in zahodnega Malajskega polotoka, ki se izlivajo v Andamansko morje.

Rečni sistem Severne Sunde, znan tudi kot rečni sistem Velike Sunde ali rečni sistem Molengraaff, je bil poimenovan po nizozemskem biologu in geologu, ki je konec 19. stoletja veliko potoval po regiji in prvi predlagal obstoj tega rečnega sistema na podlagi svojih opazovanj na Borneu. Reka, ki izvira med otokom Belitung in Borneom, je tekla v severovzhodni smeri, kjer je zbirala vode iz nekaterih rek v osrednji Sumatri in rek v zahodnem in severnem Borneu, preden se je izlila v Južnokitajsko morje med otokoma Severni in Južni Natuna.Tjia, H.D. (1980). The Sunda Shelf, Southeast Asia. Z. Geomorph. 24: 405–427. (23.3.6)

Končno je vzhodni rečni sistem Sunda izpraznil severno Javo in južni Borneo ter tekel v vzhodni smeri med Borneom in Javo v Javansko morje.

Sklici

Zunanje povezave s Voris, H., and C. Simpson, 2000 and 2006, The Field Museum, Chicago, Illinois.

Kategorija:Geografija Indonezije Kategorija:Fizična oceanografija