Aucklandski muzej vojnega spomina (maorščina: Tāmaki Paenga Hira), znan tudi kot Aucklandski muzej, je eden najpomembnejših muzejev in vojnih spomenikov na Novi Zelandiji. Njegova neoklasicistična stavba, zgrajena v 1920-ih in 1950-ih, stoji na Observatory Hillu, ostankih mirujočega vulkana, v Aucklandskem območju, blizu središča Aucklanda. Muzejske zbirke se osredotočajo na novozelandsko zgodovino (in zlasti zgodovino regije Auckland), naravoslovje in vojaško zgodovino.
Zbirke in razstave Aucklandskega muzeja so začele nastajati leta 1852. Leta 1867 so prebivalci Aucklanda ustanovili društvo – Aucklandsko filozofsko društvo, ki se je kmalu preimenovalo v Aucklandski inštitut. V nekaj letih je bil Aucklandski muzej prenesen na Aucklandski inštitut, nato pa je bil do leta 1996 znan kot Aucklandski inštitut in muzej. Aucklandski muzej vojnega spomina je bilo ime nove stavbe, odprte leta 1929, vendar se od leta 1996 pogosteje uporablja tudi za ustanovo. Od leta 1991 do 2003 se je muzej maorsko imenoval Te Papa Whakahiku.
Zgodnja zgodovina Aucklandski muzej, ustanovljen leta 1852, je bil prvotno nameščen v majhni koči na Grafton Road, imenovani Stara vladna kmetija ali Guvernerjeva mlekarna, blizu vogala s Symonds Street, območje, ki je danes del Univerze v Aucklandu.
Javnost je bila prvič sprejeta v nedeljo, 24. oktobra 1852, nato pa vsako sredo in soboto. Častni tajnik John Alexander Smith je od 29. oktobra istega leta v časopisih objavil, da je muzej zdaj odprt za javnost:
Muzej je v prvem letu privabil 708 obiskovalcev. Zanimanje za muzej je v naslednjem desetletju upadlo, čeprav se je njegova zbirka povečevala, leta 1869 pa je bil nekoliko zanemarjen in zapuščen muzej predan v oskrbo Aucklandskega inštituta, učenega društva, ustanovljenega dve leti prej. Za muzej je bila zgrajena stavba v italijanskem slogu na ulici Princes Street, blizu vladne hiše in čez cesto od Severnega kluba. 5. junija 1876 jo je odprl guverner Nove Zelandije, George Phipps, 2. markiz Normanby. Ti novi prostori so vključevali veliko galerijo, osvetljeno s strešnim oknom s kovinskim okvirjem. Ta soba se je izkazala za problematično, saj je pozimi ni bilo mogoče ogrevati, poleti pa se je pregrevala. Platnene tende, ki so se uporabljale za zaščito strehe pred močno sončno svetlobo, so otežile ogled eksponatov v nastalem mraku. Ob strani prvotne stavbe so dodali več razstavnih dvoran.
Eden od obiskovalcev v 1890-ih je bil francoski umetnik Gauguin, ki je skiciral več maorskih predmetov in jih kasneje vključil v svoje slike iz tahitijskega obdobja.
Stavba vojnega spomenika
V zgodnjih letih 20. stoletja sta muzej in njegove zbirke cvetela pod vizionarskim kustosom Thomasom Cheesemanom, ki je poskušal vzpostaviti občutek reda in ločil zbirke naravoslovja, klasičnega kiparstva in antropologije, ki so bile prej razstavljene precej nesistematično. Potreba po boljših pogojih razstavljanja in dodatnem prostoru je zahtevala selitev z lokacije na ulici Princes Street, zato je bil projekt namensko zgrajenega muzeja sčasoma združen z idejo o ustanovitvi spomenika v spomin na vojake, padle v prvi svetovni vojni.
Po obsežnih posvetovanjih med županom, sirom Jamesom Gunsonom in Thomasom Cheesemanom je bila za lokacijo izbrana hrib v vladni domeni, s katerega se je odpiral impresiven razgled na pristanišče Waitematā. Dovoljenje je leta 1918 izdal mestni svet Aucklanda, svet pa je v svoji radodarnosti dobil tri sedeže v muzejskem svetu. Poleg začetnega darila v višini 10.000 funtov (kar ustreza približno 510.000 funtom leta 2023) se je svet strinjal tudi z letno subvencijo iz davka za vzdrževanje objekta in sčasoma prepričal več drugih lokalnih organov, da so se odločili za letno zakonsko določeno dajatev v višini 6000 funtov za podporo vzdrževanja muzeja.
Inštitut britanskih arhitektov je financiral svetovni arhitekturni natečaj z nagrado v višini 1000 funtov (kar ustreza približno 50.000 funtom leta 2023), na katerem je bilo prijavljenih več kot 70 del. Zmagalo je aucklandsko podjetje Grierson, Aimer in Draffin s svojo neoklasicistično zasnovo, ki spominja na grško-rimske templje. Leta 1920 je bilo sedanje mesto določeno za dom muzeja, avgusta 1925 pa se je po uspešnem zbiranju sredstev pod vodstvom župana Aucklanda sira Jamesa Gunsona začela gradnja aucklandskega vojnega spominskega muzeja. Gradnja je bila končana leta 1929, novo stavbo muzeja pa je odprl generalni guverner, general sir Charles Fergusson.
Muzejski arhitekti so naročili podjetju Kohn's Jewellers of Queen Street, da izdelajo natančno izdelan srebrni model muzeja. Ta je bil po dokončanju muzeja podarjen Gunsonu v priznanje za njegovo obsežno delo pri vodenju projekta. Po smrti sira Jamesa je model muzeju podaril njegov sin Wallace Gunson, kjer je razstavljen še danes.
Stavba velja za eno najlepših grško-rimskih stavb na južni polobli. Ima klasifikacijo 'A' od Novozelandskega sklada za zgodovinske kraje, kar jo označuje za stavbo, katere ohranitev je izjemnega pomena. Posebej zanimiv je notranji omet, ki vključuje maorske detajle v mešanici neogrškega in art déco sloga. Prav tako so zunanji bas reliefi, ki jih je izklesal Richard Gross (1882–1964) in prikazujejo oborožene sile in osebje 20. stoletja, v slogu, ki meša neogrški in art déco slog.
Restavrirani mavčni odlitki treh grških kipov iz 19. stoletja – Umirajoči Galačan, Laokoontova skupina ter Metalec diska poudarjajo neogrško arhitekturo stavbe in veljajo za »priznanje zgodovinskega pomena umetnosti in učenja klasične antike za [novozelandsko] uvoženo evropsko kulturo«. So med 33 kipi, ki jih je muzeju leta 1878 podaril bogati izseljenec iz Aucklanda, Thomas Russell.
Večina stavbe je iz angleškega portlandskega kamna, s podrobnostmi iz novozelandskega granita iz Koromandela. Citat nad vhodnim vhodom – ki se začne z »VSA ZEMLJA JE GROBNICA ZNANIH MOŠKIH« – se pripisuje grškemu državniku Periklu; njegov videz je v skladu s statusom muzeja kot vojnega spomenika. Celotno besedilo se glasi takole:
Prizidki Stavba iz leta 1929 je bila zasnovana z mislijo na prihodnjo širitev. K prvotni stavbi sta bila narejena dva prizidka, prvi konec 1950-ih v spomin na drugo svetovno vojno, ko je bil na južnem zadnjem delu dodan upravni prizidek z velikim polkrožnim dvoriščem. Ta prizidek je izdelan iz betonskih blokov, obloženih s cementnim ometom, da se ujema s portlandskim kamnom starejše stavbe. Ta večji prizidek sta zasnovala arhitekta M. K. in R. F. Draffin – eden od prvotnih arhitektov in njegov sin.
Leta 2006 je notranje dvorišče pri južnem vhodu obdal veliki atrij.
Prenova in razširitev
V zadnjih dveh desetletjih je bil muzej prenovljen in razširjen v dveh fazah. V prvi fazi je bila obstoječa stavba obnovljena in razstave delno zamenjane v 1990-ih za 43 milijonov novozelandskih dolarjev. V drugi fazi te obnove sta bila znotraj osrednjega dvorišča zgrajena velika kupola in atrij, s čimer se je površina stavbe povečala za 60 odstotkov (dodatek 9600 m2), kar je stalo 64,5 milijona novozelandskih dolarjev. 27 milijonov novozelandskih dolarjev je zagotovila vlada, preostanek pa so prispevali ASB Trust (12,9 milijona novozelandskih dolarjev) in drugi donatorji. Ta druga faza je bila končana leta 2007.
Bakreno in stekleno kupolo ter razgledno ploščad in prireditveni center pod njo so nekateri kritizirali kot »spominjajo na podrti sufle«, vendar so si hitro pridobili občudovanje kritikov in javnosti, saj so bili znani po »valovitih linijah, ki odmevajo vulkansko pokrajino in hribe okoli Aucklanda«. Stanje v prireditvenem centru pod vrhom kupole je bilo podobno kot bivanje pod »kremnim trebuhom velikanskega skata, katerega valovita krila lebdijo nad značilnim mestnim obzorjem«. Junija 2007 je projekt Grand Atrium prejel tudi najvišjo nagrado Novozelandskega nepremičninskega sveta, ki ga je označil za »svetovnega razreda« in uspešno vajo pri združevanju kompleksnega oblikovanja in zahtev dediščine. Za prenovo je prejel tudi zlato nagrado ACENZ Innovate NZ (Structural Engineering).Auckland Museum Grand Atrium Project – Innovate NZ, Brochure of the '2007 ACENZ Awards of Excellence', Page 6
Novi deli pod kupolo, večinoma znotraj krogle, obložene s kauri lesom, s premerom približno 30 m, dodajajo 900 m2 dodatnega razstavnega prostora, pa tudi prireditveni center pod streho kupole s prostim razponom širine 48 metrov, ter nove prostore za turistične in šolske skupine, vključno z avditorijem v kroglasti skledi z 200 sedeži. Skleda, ki je notranji osrednji del širitve, tehta 700 ton in je prosto obešena z nosilnih nosilcev, ki se raztezajo nad njo iz štirih jaškov dvigal, ki so okoli nje.
Novi deli muzeja so bili ugodno primerjani z matrjoško – stavbami, ugnezdenimi v stavbi.
Leta 2020 je muzej odprl nov sklop razstav z naslovom Tāmaki Herenga Waka: Zgodbe Aucklanda. To vključuje razdelke o kopnem, vodi in mestu, pa tudi posebna področja, osredotočena na aktivizem in vizualizacijo podatkov. Razdelek o vizualizaciji podatkov z naslovom Živo mesto: Rarau mai raziskuje etnično raznoliko prebivalstvo mesta z obsežnimi vizualnimi prikazi, ki se osredotočajo na tri teme: ljudi, okolje in sisteme. Razstava je bila ustvarjena v sodelovanju s svetovalnim podjetjem za oblikovanje vizualizacije podatkov Oom Creative in črpa iz različnih podatkovnih baz, vključno z iNaturalist, Nacionalnim inštitutom za raziskave vode in atmosfere (NIWA) in podatki popisa prebivalstva. Razstava vključuje zvočno kuliso Marca Cher-Gibarda.
Tudi leta 2020 je bil odprt prenovljeni vhod v južni atrij, Te Ao Mārama. Ta je temeljil na zasnovi aucklandskega arhitekta Noela Lanea iz leta 2006, v katerem je bila v središču velika samoanska skleda Tanoa. Novi atrij je bil rezultat oblikovalskega sodelovanja med avstralazijskimi arhitekturnimi podjetji Jasmax, Francis-Jones Morehen Thorp in designTRIBE v sodelovanju s skupnostma Iwi in Pasifika v Aucklandu, z večkulturnim poudarkom. Pod skledo Tanoa je AV instalacija, ki vsebuje zgodbe Ngāti Whātua Orākei, Ngāti Paoa in Waikato Tainui. Te Ao Mārama je prejel nagrado Supreme Award in nagrado Civic na podelitvi nagrad Interior Awards 2021.
Za Te Ao Mārama je bilo naročenih več umetniških del. Prehod (z naslovom Te Tatau Kaitiaki) je ustvaril umetnik Graham Tipene. Prikazuje dve manaii, pa tudi Tipenejevo babico in njegovo mater, ki je umrla leta 2014. Tipene je naročilo označil za »veliko čast« in dejal: »Ko sem slišal, da sem dobil to nalogo, je bila moja prva misel mama.« V osrednjem delu atrija je postavljena Manulua – dvojna skulptura tonganskega umetnika Sopolemalame Filipeja Tohija. Predstavljata tradicionalno prakso lalave (bičanja) in simbolizirata »enotnost vsega preteklega, sedanjega in prihodnjega«. Pred vhodom je skulptura Whaowhia Bretta Grahama, ki je poklon namenu muzeja kot vojnega spomenika in nosilca znanja. Nazadnje sta bila za ta prostor naročena še Wāhi Whakanoa, dve novi whakanoi Chrisa Baileyja, ki ju je navdihnila Hine-pū-te-hue, varuhinja barve hue, in Rongomātāne, bog, povezan z mirom in gojenimi rastlinami.
Zbirke, razstave in raziskave Zbirke Aucklandskega muzeja so organizirane v tri glavna področja: dokumentarna dediščina (rokopisi, korespondenca in drugi zgodovinski dokumenti v arhivih, skupaj s slikovno umetnostjo); glavne veje naravoslovnih znanosti; in človeška zgodovina (na splošno materialna kultura). Muzej vzdržuje visoko stopnjo regionalnega sodelovanja in dopolnjujočega zbiranja z drugimi organizacijami po Aucklandu (med njimi Auckland Libraries in Auckland Art Gallery Toi o Tāmaki) in to počne že od svoje ustanovitve.
Dokumentarna dediščina