sličica|Križ zmage, ki so ga kot simbol uporabljali asturijski kralji. Kraljevina Asturija ali Asturijcev (latinsko: Asturum Regnum, astursko-leonsko: Reinu d'Asturies ) je bila prva krščanska politična entiteta, ustanovljena na Iberskem polotoku po propadu vizigotskega kraljestva Toledo po smrti kralja Roderika v bitki pri Guadaleti in poznejši muslimanski osvojitvi Iberskega polotoka. V zgodnjih desetletjih je bilo ozemlje kraljevine omejeno na kantabrijsko obalo in okoliške regije. Kasneje so asturijski kralji začeli močno širiti kraljestvo, ki je do začetka desetega stoletja doseglo reko Duero.
Zgodovina kraljestva se začne leta 718, kar je verjeten datum izvolitve Pelagija za princepsa oziroma vodjo upornikov, njen konec pa se običajno umešča v leto 925,Juan Carlos Blanco Carrión, La historiografía sobre los orígenes del Reino de Asturias (2004) ko je Fruela II. Asturijski nasledil svojega brata Ordoña II., ki je vladal kraljestvu León, ki ga je ustanovil njun drugi brat Garsija I. Asturijsko kraljestvo je zgodovinski predhodnik kraljestva León, iz katerega sta kasneje nastali kraljestvi Kastilja in Portugalska.
Avtohtoni substrat kraljestva Asturija Ozemlje asturijskega kraljestva je obsegalo zahodno in osrednje Kantabrijsko gorovje, zlasti Picos de Europa in osrednje območje današnje Asturije, regije, kjer so se v prvih desetletjih obstoja kraljestva odvijali glavni politični in vojaški dogodki.Fernando Conde Vázquez, El poder indígena en los inicios del Reino de Asturias (2005) Po opisih Strabona, Diona Kasija in drugih grško-rimskih geografov so ta območja ob zori krščanske dobe naseljevala različna ljudstva, med drugim: Vadinienci, ki so naseljevali Picos de Europa in katerih območje naselitve se je v prvih stoletjih našega štetja počasi premaknilo proti jugu, kar dokazujejo številne stele; Orgenomeski, ki so živeli na vzhodni asturijski obali; in Selini, ki so bili, kot že ime pove, razširjeni po dolini reke Sella (Salia); Lugoni, katerih ozemlje se je raztezalo med rekama Sella in Nalón in katerih glavno mesto je bilo v Lucus Asturum (Lugo de Llanera); Asturesi, ki so naseljevali notranjost Asturije med sedanjima občinama Piloña in Cangas del Narcea, sedanjo provinco León (razen severovzhodnega območja, kjer so živeli Vadiniensi), del Zamore in severovzhodno od Portugalske, Galicijci so živeli od reke Navie do Finisterreja na Costa da la Muerte, torej bolj ali manj na ozemlju Galicije, in Pesikosi, ki so živeli na obalnem območju zahodne Asturije, med ustjem reke Navie in sedanjim mestom Gijón.
Osvojitev severnega dela Iberskega polotoka je dokončal cesar Avgust Oktavijan po osvojitvi Galije, ki je imel za zaveznike Baske, ki so odrezali akvitansko ozemlje, od koder so prihajale zaloge za legije in katerih tranzit je bil ključnega pomena za njihovo oskrbo. levo|sličica|Slika jezera Valle (Somiedo). Prikazuje znane slamnate strehe, ki se ne razlikujejo veliko od bivališč starodavnih Asturijcev. Podatki klasičnih geografov o etnični pripadnosti teh ljudstev so zmedeni: Ptolemaj navaja, da so Asturi naseljevali osrednje območje današnje Asturije, regijo med rekama Navia in Sella, z mejo z ozemljem Kantabrijcev vzhodno od Selle. Vsekakor je že v 4. stoletju v knjigi Kozmografija navedeno, da so Asturi naseljevali osrednje območje današnje Asturije, ozemlje Kantabrijcev pa se je nahajalo v regiji Kantabrijcev. Julij Honorij v svoji Kozmografiji postavlja izvir reke Ebro na ozemlje Asturcev (sub asturibus). V vizigotskih in arabskih kronikah so meje asturijskega ozemlja ležale »inter Devam et Ovem«.En torno al bimilenario del Eo
Autores: José Manuel Gómez-Tabanera García
Año de publicación: 2002Margarita Fernández Mier, Asturias en época tardoantigua (2018) Kakor koli že, in če pustimo ob strani podrobnosti, ki se nanašajo na meje med različnimi kantabrijskimi etničnimi skupinami, je Strabon v svoji Geografiji sam poudaril, da so imela v rimskem obdobju vsa ljudstva severne Španije, od Gallegov do Gaskoncev, podobno kulturo in način življenja.
Po drugi strani pa obstajajo dokazi, da niti Lugoni niti Pesiki niso bili prvotno identificirani z Asturijci: tako je v Parroquial Suevo med Asturijci in Pesiki narejena razlika, kot da bi šlo za dve ločeni plemeni, na nagrobniku, ki so ga našli v občini Piloñi – kamnu Ungones – pa je označena meja med Lugoni in Asturi. Vsi so romanizirani Kelti.
Ta situacija se je utrdila v poznem rimskem cesarstvu in med germanskimi vpadi: boj, najprej proti Rimljanom, nato pa proti asdingskim Vandalom in Vizigotom, je ustvaril skupno identiteto med ljudstvi ozemlja, ki bo kasneje postalo Asturija.Carlos López Díaz, La fundación del Reino de Asturias y su evolución en los primeros siglos (2006) V zvezi s tem so različna arheološka izkopavanja odkrila ostanke utrdb v bližini rimskega tabora La Carisa (občina Lena). Strokovnjaki menijo, da ta obrambna linija, strateško locirana v zgornjem porečju reke Lene (Asturija) – naravni vstopni točki v Asturijo iz osrednje Mesete – dokazuje obstoj organiziranega odpora, v katerem so morali sodelovati vsi prebivalci osrednje Asturije. V zvezi s tem so ti strokovnjaki v La Carisi odkrili dve različni arheološki ravni, ena od katerih ustreza kantabrijskim vojnam, druga pa obdobju 675–725, v katerem se je zgodila ekspedicija vizigotskega kralja Wambe proti Asturijcem in osvojitev Asturije s strani Muze.Camino Mayor, J., Estrada García, R., & Viniegra Pacheco, Y. (2012). Kar zadeva linearne asturijske utrdbe El Homón de Faro (La Carisa) in El Muro (La Mesa)
Asturijska identiteta, ki se je postopoma oblikovala, se je dokončno izkristalizirala po kronanju Pelagija, zmagi pri Covadongi in poznejši utrditvi Asturijskega kraljestva. V tem smislu Albeldenska kronika v domoljubnem opisovanju dogodkov v Covadongi navaja, da se je po tej bitki , Asturum Regnum divina providentia exoritur, "po božji previdnosti rodilo kraljestvo Asturijcev".Chronicon Albeldense. Ca. 881
Zgodovinski razvoj
Muslimanska osvojitev in asturijski upor sličica|Pelagij, zmagovalec pri Covadongi in prvi kralj Asturijcev .
Med muslimansko osvojitvijo Iberskega polotoka so glavna mesta in upravna središča padla v roke čet Kórdovskega emirata. Nadzor nad osrednjimi in južnimi regijami, kot sta dolini Guadalquivir in Ebro, ni predstavljal velikih težav za prišleke, ki so izkoristili obstoječe vizigotske upravne strukture rimskega izvora.Clara Elena Prieto Entrialgo (coord.), Árabes in patria Asturiensium, 2011, Asturiensis Regni Territorium. Documentos y estudios sobre el período tardorromano y medieval en el noroeste hispano, Vol. 3, ISBN: 978-84-615-2630-7 Vendar pa v severnih gorah urbana središča praktično niso obstajala (kot je Gigia),José Luis Martín García, Los orígenes del Reino de Asturias. Entre la resistencia indígena y la romanización (2009) zato je bilo treba Iberski polotok podjarmiti dolino za dolino. Muslimani so se pogosto zatekli k jemanju talcev, da bi zagotovili pomiritev na novo osvojenega ozemlja.
Po Tarikovem prvem vdoru, ki je leta 711 dosegel Toledo, je jemenski podkralj Ifrikije, Musa ibn Nusair, naslednje leto prečkal Gibraltarsko ožino in izvedel obsežno osvajalsko operacijo, ki je med drugim privedla do zavzetja mest Mérida, Toledo, Zaragoza in Lerida. V zadnji fazi svojega vojaškega pohoda je dosegel severozahod Iberskega polotoka, kjer mu je uspelo zavzeti mesti Lugo in Gijón. V slednjem mestu je namestil majhen berberski odred pod poveljstvom guvernerja Munuze, katerega naloga je bila utrditi muslimansko oblast nad Asturijo.Felipe García González, La resistencia de los astures: Un estudio sobre la fundación del Reino de Asturias (2013) Kot zagotovilo za podreditev regije so nekatere plemiče, med njimi po nekaterih teorijah tudi Pelagija (čeprav njegov izvor ni znan), odpeljali kot talce iz Asturije v Córdobo.
Vendar pa je po poročanju tako Kronike Rotense (kronike Alfonsa III., ki Pelagija smatra za naslednika toledskih kraljev, verjetno z namenom iskanja politične legitimnostiMartínez Gil, Fernando. Covadonga: El mito fundacional de la Reconquista.
Ediciones Akal, 2019.) kot tudi po Al-Maqqarija je Pelagiju uspelo pobegniti iz tega mesta med vladavino valija Al Hurra (717–718) in po vrnitvi v Asturijo je sprožil upor proti muslimanskim oblastem v Gijónu (identiteta Pelagija ostaja odprto vprašanje, saj je to le ena od teorij). Vodja Asturijcev – o čigar izvoru zgodovinarji razpravljajo –Njegovo poreklo pripisujejo Asturcem, Vizigotom, Kantabrijcem, Kordovancem in celo Britom. Za vse teorije o tej zadevi glejte stran, posvečeno Donu Pelagiju. je takrat prebival v Bresu (občina Piloñe) in tja je Munuza poslal čete pod poveljstvom generala Al Qame. Ko so prejeli novico o prihodu muslimanov, so Pelagij in njegovi spremljevalci naglo prečkali reko Piloña in se odpravili proti gori Auseva, kjer so se zatekli v jame Covadonga. Tam jim je uspelo iz zasede uničiti saracenski odred. Zmaga – relativno majhna, saj je sodelovalo le nekaj sto ali morda ducatov berberskih vojakov – je Pelagiju prinesla velik ugled in izzvala množičen upor v Asturiji. Munuza, ki se je znašel osamljen v vse bolj sovražni regiji, se je odločil zapustiti Gijón in se po poti Camino de la Mesa odpraviti proti osrednji Meseti. Vendar pa so ga po omenjeni kroniki na nedoločeni lokaciji, ki jo kronika imenuje Olalíes, prestregli in ubili Asturci. Mozarabska kronika, edina skoraj sodobna kronika, ki verjetno posveča manj pozornosti dogodkom, med dogodki sploh ne omenja dogodka, kar daje težo "indigenski teoriji", po kateri se te avtohtone družbene strukture niso dosti razlikovale od tistih, s katerimi so se srečali Rimljani ali Vizigoti ob svojem prihodu, in tistih, ki so pripovedovali o gverilskem bojevanju domačinov. To ne bi bilo relevantno za saracensko vojsko, ki je, spomnimo se, v manj kot stoletju osvojila vso Severno Afriko, od Arabskega do Iberskega polotoka. levo|sličica|Pogled na gorovje Curiechos v La Carisi. Nedavno je ekipa arheologov izvedla izkopavanja v Picu L'Homónu v Faru – poleg pristanišča La Mesa – in v rimskem taboru La Carisa (ki se nahaja približno 15 kilometrov vzhodneje, v občini Lena, s pogledom na dolini Huerna in Pajares), kjer so našli utrdbe, katerih datiranje po podatkih ogljika 14 sega v konec 7. in začetek 8. stoletja. Na teh lokacijah so našli skoraj dva metra globoke stražne stolpe in jarke. Pri njihovi gradnji in vzdrževanju je moralo sodelovati na tisoče vojakov, kar je zahtevalo visoko stopnjo organizacije in trdnega vodenja, saj so obstajali že pred samim Pelagijem, a so bili v času prihoda muslimanov še vedno aktivni. Zaradi tega strokovnjaki menijo, da je zelo verjetno, da je bil namen gradnje te obrambne linije preprečiti muslimanom vstop v Asturijo skozi prelaza Mesa in Pajares.