Barak Kan (uzbeško: Baroqxon) s pravim imenom Barakkan ibn Eson Tuva ibn Mutugen ibn Čigatoj, je bil šesti kan Čagatajskega kanata, ki je vladal od leta 1265 do 1271, * ni znano, † 9. avgust 1271.
Bil je Džingiskanov prapravnuk, Čagatajev pravnuk in Mutagenov vnuk. Njegov oče Jesun-Tuva (Jisun-Duva) je sodeloval v zatoti leta 1251 in delil usodo drugih uporniških knezov. Barak in njegova dva brata so, tako kot drugi mlajši Čagatajevi in Ögedejevi potomci, odraščali v Mongoliji. Nekaj let po prihodu velikega kana Kublaja (vladal 1260–1294) so se lahko vrnili v domovino in prevzeli očetovo dedno domeno Čaganjan.
Prevzem oblasti V Srednji Aziji je bil nedolgo prej Barakov bratranec Mubarak Šah, prvi vladar iz te linije, ki se je spreobrnil v islam, priznan za vodjo Čagatajskega klana. Barak Kan, ki je bil tudi musliman,Бартольд В.В. Сочинения. т. 2. часть 1. Москва, 1963, str. 149 je od velikega kana prejel listino, s katero je bil imenovan za Mubarakovega sovladarja. Barak je to zamolčal in s spletkami prevzel oblast v Čaganjanu. Vsi knezi Čagatajskega klana, ki so se prej podredili Mubarak Šahu, so prestopili na njegovo stran. Mubarak Šah je bil prisiljen priznati Barakovo oblast in vstopiti v njegovo službo kot vodja baršijev (dvornih lovcev).
Kronologija teh dogodkov je zelo nezanesljiva in protislovna. Po zapisih Džemala Karšija, avtorja edinega vira srednjeazijskega izvora, je bil Mubarak Šah ustoličen v Ahangaranu marca in aprila 1266, Barak pa ga je ujel blizu Khujanda septembra in oktobra istega leta. Po drugih podatkih je na prestol prišel že leta 663 po hidžri. To leto se je začelo 24. oktobra 1264. Brata Nicolo in Maffeo Polo, ki sta tri leta bivala v Buhari, verjetno med letoma 1262 in 1265, sta kot vladarja države omenjala Barak Kana. Možno je, da je za Barak Kana in njegov pohod v Perzijo izvedel šele kasneje Marco Polo med potovanjem skozi Perzijo in Afganistan in njegovo ime pomotoma vključil v poročilo o prvem potovanju svojega očeta in strica.
Boj z Džingisidi thumb|300px|Brata Polo vstopata v Buharo
V naslednjih letih se je moral Barak braniti tako pred velikim kanom Kublajem kot pred srednjeazijskim pretendentom Kajdujem, vnukom velikega kana Ögedeja. Mogultaja, ki ga je veliki kan imenoval za podkralja kitajskega Turkestana, je Barak izgnal in ga nadomestil s svojim podkraljem. Kublaj je proti Baraku poslal 6.000 konjenikov, da bi na oblast ponovno postavil izgnanega podkralja. Barakova vojska je štela 30.000 mož in vojska velikega kana se je brez boja umaknila. Borakova vojska je izropala mesto Hotan, ki je bilo del imperija velikega kana.
Boj s Kajdujem je bil manj uspešen. Barak je imel sprva nekaj uspeha, potem pa je njegov nasprotnik prejel pomoč Zlate horde. V Srednjo Azijo je na čelu vojske 50.000 mož prišel princ Berkečar, brat Batuja in Berkeja, in vojna se je obrnila. Barak je bil poražen in se je umaknil v Transoksanijo, kjer naj bi organiziral odpor proti svojim sovražnikom. Kajdu je nato sam predlagal mir. Sklican je bil kurultaj, na katerem je bila ustanovljena država pod Kajdujevo vladavino, popolnoma neodvisna od velikega kana. Vsi knezi naj bi drug drugega imeli za brate po orožju (ande). Premoženje podeželskih in mestnih prebivalcev naj bi bilo zaščiteno. Knezi naj bi se zadovoljili s pašniki v gorah in stepah ter črede nomadov držali stran od obdelanih območij. Dve tretjini Transoksanije sta bili prepuščeni Baraku, vendar je bilo tudi tam upravljanje obdelanih območij preneseno na podkralja Masuda Bega, ki ga je imenoval Kajdu. Kraj in čas tega kurultaja sta navedena različno. Po Rašidu al-Dinu se je kurultaj dogajal v Talasu spomladi 1269. Po Wassafu se je zgodil v stepi Katvan severno od Samarkanda eno ali dve leti prej. Po tem viru je Masud Beg že konec leta 1268 odpotoval v Iran kot Kajdujev in Barakov veleposlanik, Barakov pohod proti ilkanu Abaki pa je potekal v leta 667 po hidžri (leta 1268–1269).
Pohod v Iran Načrt za pohod v Iran so obravnavali že na kurultaju in ga je Kajdu podprl. Kajdu je očitno želel odstraniti svojega še vedno nevarnega nasprotnika iz Ilkanata. V Iran je bil poslan Masud Beg, domnevno zato, da bi pobiral davke, do katerih sta bila upravičena Kajdu in Barak. Takrat je še vedno veljalo pravilo, da so v vsaki osvojeni državi vsi knezi vladajoče dinastije prejeli svoj delež davkov. Pravi namen Masud Begove misije niso bili davki, ampak poizvedovanje o razmerah v državi. Kmalu po njegovi vrnitvi so se začele sovražnosti. Barak je zavzel več ozemelj v Horasanu in Afganistanu, vendar so ga Kajdujeve pomožne enote pod vodstvom kipčaškega kneza slabo podpirale in ga nato zapustile. Po besedah Rašida ad-Dina je Kajdu kasneje pojasnil, da so to storile po njegovem ukazu. Od takrat naprej sta se Kajdu in Abaka imela za prijatelja. 22. julija 1270 je Abaka težko porazil Barakovo vojsko in jo prisilil na umik preko Amu Darje. V Buharo se je vrnilo samo 5.000 mož. Barak je med bitko padel s konja in ohromel, da so ga morali povsod nosili na nosilih.
Zadnja leta thumb|300px|Čagatajski kanat konec 13. stoletja Poročila o zadnjih letih njegovega življenja so protislovna. Po Wassafu je zimo preživel v Buhari, se spreobrnil v islam in privzel ime Sultan Gijat ad-Din. Naslednje leto je začel pohod proti Sistanu, vendar so mu načrte spet prekrižale izdaje nekaterih knezov. Z ženo sta bila prisiljena oditi h Kajduju, ki ga je ukazal zastrupiti.
Rašidovo poročilo je podrobnejše in očitno bolj zanesljivo. Po pisanju v Džami al-tavarihu (Zbirka kronik) se je knezov prebeg zgodil takoj po vrnitvi s pohoda v Iran. Barak je odšel v Taškent, od koder je Kajduju poslal prošnjo za pomoč. Kajdu se je odpravil na pohod z 20.000 možmi, a se je namerno premikal počasi in čakal na izid bitke med Barakom in uporniškimi knezi, nato pa izid izkoristil za svoje cilje.
Barak je iz bitke izšel kot zmagovalec in prosil Kajduja, naj se vrne domov, saj njegove pomoči ni več potreboval. Kajdu se na to ni oziral nadaljeval pohod. Njegova vojska je bila očitno veliko močnejša od Barakove. Ponoči je obkolila Barakov tabor, Barak pa je iste noči umrl, domnevno zaradi strahu. Baraka so na Kajdujev ukaz pokopali na visoki gori, torej kot Mongola in ne kot muslimana. Kajdu je knezom pod vodstvom Mubarak Šaha, ki so se pritoževali nad pokojnikovim nasiljem, dovolil, da so si prisvojili Barakovo premoženje. Mubarak Šahova žena naj bi osebno iztrgala uhane iz ušes Borakove vdove. Mubarak Šah je kasneje stopil v službo Abaka Kana. Zgodba, ki jo je posredoval Rašid ad-Din, izvira iz Barakovega spremstva.
Sklica
Vira
В.В. Бартольд. Борак-хан. М.: Наука, 1964. Т. II, Ч. 2: Работы по отдельным проблемам истории Средней Азии. str. 509—512. Рашид ад-Дин. Сборник летописей, Перевод с персидского Ю. П. Верховского, редакция профессора И. П. Петрушевского. М., Л.: Издательство АН СССР, 1960. Т. 2.
Kategorija:Rojeni v 13. stoletju Kategorija:Umrli leta 1271 Kategorija:Vladarji v 13. stoletju Kategorija:Čagatajski kani