Bitka na Katvanski ravnini (kitajsko: 卡特萬之戰, Kǎtè wàn zhī zhàn) je bila bitka med Karakitajskim kanatom (dinastija Zahodni Ljao) ter Seldžuki in njihovim vazalom Karahanidskim kanatom, ki se je dogajala 11. septembra 1141 na ravnini severno od Samarkanda (zdaj Uzbekistan). Bitka se je končala z odločilnim porazom Seldžukov, ki je pomenil začetek konca velikega Seldžuškega cesarstva.
Ozadje Kitani so bili pripadniki dinastije Ljao, ki so se iz severne Kitajske preselili na zahod, ko je dinastija Džin leta 1125 napadla in uničila dinastijo Ljao. Ostanke dinastije Ljao je vodil Jelu Daši, ki je zavzel vzhodno karahanidsko prestolnico Balasagun. Leta 1137 je njegova vojska pri Hudžandu premagala zahodne Karahanide, vazale Seldžukov. Karahanidski vladar Mahmud II. je zaprosil svojega seldžuškega vladarja Ahmeda Sandžarja za zaščito.
Leta 1141 je Sandžar s svojo vojsko prispel v Samarkand. Tja so prispeli so tudi Karakitani, ki so jih Horezmijci, takrat tudi vazali Seldžukov, povabili, da osvojijo ozemlje Seldžukov. Na Jelu Dašijev poziv so se odzvali tudi Karluki, ki so bili v sporu s Karahanidi in Seldžuki.
Bitka Za moč karakitanske vojske so v različnih virih zelo različni podatki: od 20.000 do 300.000 in celo 700.000 mož. Seldžuške sile so štele 100.000 mož. Karakitani naj bi dobili tudi okrepitev od 30.000 do 50.000 karluških konjenikov. Veliko muslimaskih virov namiguje, da so karakitanske sile močno prekašale seldžuške, medtem ko so nekateri sodobni muslimanski avtorji poročali, da se je bitka odvijala med silami enake velikosti.
Bitka se je dogajana v Katvanski stepi severno od Samarkanda. Karakitani so hkrati napadli seldžuške sile, jih obkolili in potisnili sredino seldžuške vojske v vadi Dargham, približno 12 km od Samarkanda. Seldžuška vojska, obkrožena z vseh strani, je bila uničena, Sandžar pa se je komaj rešil. Mrtvih je bilo od 11.000 do 100.000 mož. Med ujetniki so bili seldžuški vojaški poveljniki in Sandžarjeva žena.
Posledice Jelu Daši je naslednjih devetdeset dni preživel v Samarkandu, sprejel prisego zvestobe muslimanskih plemičev in za novega vladarja Samarkanda imenoval Mahmudovega brata Ibrahima. Jelu Daši je muslimanski družini Burhan dovolil, da je še naprej vladala Buhari. Po tej bitki je Horezm postal vazalna država Karakitanov. Leta 1142 je Jelu Daši v Horezm poslal Erbuza, da bi izropal provinco, kar je Aciza prisililo, da je pristal na plačilo letnega davka v višini 30.000 dinarjev.
Zgodovinska poročila O bitki poročajo številni viri, na primer v arabski letopisec Seldžukov Sadr al-Din al-Huseini. Al-Huseini piše, da med Sandžarjevimi emirji ni bilo soglasja, zato so se Sandžarjeve čete kmalu po začetku bitke začele umikati in ga pustile z majhnim številom vojakov. Ko je Sandžar uvidel, da sovražnik v bitki pridobiva prednost, mu je Abu'l Fadl svetoval, naj na svoje mesto postavi navadnega vojaka in se reši, kar je Sandžar tudi storil. Abu'l Fadl je do konca bitke ostal z vojakom, ki je igral vlogo sultana, in bil ujet. V bitki je umrlo veliko emirjev. Nekatere so takoj usmrtili. Sandžarjeva žena Turkan Hatun je bila izpuščena za odkupnino 500 tisoč dinarjev, emir Kumah in njegov sin pa za 100 tisoč dinarjev. Abu'l Fadl je bil osvobojen brez odkupnine, ker se "takšnega junaka ne bi smelo usmrtiti". Po porazu je Sandžar nameraval oditi v Balh (zdaj Afganistan). Njegova pot je potekala blizu sovražnikovih položajev, a je Jelu Daši ukazal, naj ga ne ovirajo.Abu Bakr ar-Ravendi. "Rest of hearts and a miracle of joy", Chapter: on Tughril-beg, Oriental literature .
Sklici
Viri
Kategorija:Bitke Kategorija:Leto 1141 Kategorija:Dinastija Ljao Kategorija:Karahanidi Kategorija:Seldžuki