Obdobje petih dinastij in desetih kraljestev (kitajsko: 五代十国, Godaijikkoku, dobesedno 'Pet generacij in deset kraljestev') je bilo obdobje političnih pretresov in delitev v cesarski Kitajski od leta 907 do 979. Predvsem na Osrednji nižini si je hitro sledilo pet dinastičnih držav, več kot ducat sočasnih držav, od katerih je bilo deset najmočnejših in najvplivnejših znanih kot deset kraljestev, pa je bilo ustanovljenih drugje, večinoma v južni Kitajski. Obdobje petih dinastij je bilo nadaljevanja obdobja več političnih delitev v kitajski imperialni zgodovini.
Tradicionalno velja, da se je obdobje začelo s padcem dinastije Tang leta 907 in doseglo vrh z ustanovitvijo dinastije Song leta 960. V naslednjih devetnajstih letih je dinastija Song postopoma podjarmila preostale države v južni Kitajski. Na severu je še vedno ostala dinastija Ljao, ki jo je leta 1125 nasledila dinastija Džin. Na severozahodu Kitajske se je sčasoma ustalila Zahodna Šja.
Številne države so bile dejansko neodvisne že dolgo pred letom 907, ko je oblast dinastije Tang nad številnimi uradniki začela popuščati, vendar je bil ključni dogodek priznanje njihove suverenosti s strani tujih sil. Po propadu dinastije Tang se je več vojskovodij na Osrednji nižini kronalo za cesarje. V sedemdesetletnem obdobju so med nastajajočimi kraljestvi in zavezništvi, ki so jih oblikovala, potekale skoraj nenehne vojne. Vse vojne so imele končni cilj dobiti oblast nad Osrednjo nižino in se uveljaviti kot nasledniki dinastije Tang.
Zadnji od režimov v obdobju petih dinastij in desetih kraljestev je bil Severni Han, ki se je obdržal, dokler ga ni leta 979 osvojila dinastija Song. Naslednjih nekaj stoletij je dinastija Song, ki je nadzirala velik del južne Kitajske, sobivala z dinastijami Ljao, Džin in in več drugimi režimi na severu Kitajske, dokler jih ni osvojila dinastija Juan.
Ozadje thumb|200px|Banket, delo neznanega avtorja iz obdobja perih dinastij in desetih kraljestev An Lušanov upor (755–763) in Huang Čajev upor (874–884) sta oslabila dinastijo Tang. Po An Lušanovem uporu so se v starih okrožjih in prefekturah začele ustanavljati velike regionalne uprave, znane kot okrožne komisije, kar je bila standardna praksa v prejšnjem tisočletju in vse do dinastije Čin. Te uprave so postale meje poznejših južnih režimov. Mnogi okrožni komisarji so postali cesarji ali kralji teh držav.
V začetku 10. stoletja, v zadnjih desetletjih dinastije Tang, je cesarska vlada podelila večja pooblastila džjedušijem (kitajsko: 節度使), regionalnim vojaškim guvernerjem, ki so bili dejansko neodvisni od nje. Njihovih naslednikov ni več imenoval dvor, ampak so razvili dedne sisteme od očeta do sina ali od pokrovitelja do varovanca. Imeli so lastne vojske, ki so konkurirale dvorni vojski, in so si nabrali ogromno bogastvo, o čemer pričajo njihove razkošne grobnice. The information was taken from Richard L. Davis's introduction.
Zgodovinar Hugh Clark je politična dogajanja v tem obdobju razdelil v tri faze.
Prva faza (880–910): obdobje med Huang Čaovim uporom in formalnim koncem dinastije Tang, polno kaotičnih bojev med vojskovodji, ki so nadzirali po približno eno ali dve prefekturi. Druga faza (910–950): obdobje stabilizacije, v katerem so vojskovodje pridobili dovolj legitimnosti za razglasitev novih dinastij. Tretja faza (950–979): obdobje ponovnega združevanja Kitajske s strani dinastije Kasnejši Džov in njene naslednice dinastije Song ter demilitarizacija provinc.
V tem modelu je bila južna Kitajska, razdeljena na več neodvisnih dinastičnih kraljestev, stabilnejša od severne, ki je doživljala nenehne spremembe režimov. Posledično so se južna kraljestva lahko lotila trgovanja, melioracij in infrastrukturnih projektov, s čimer so postavila temelje za gospodarski razcvet dinastije Song. Gospodarski premik proti jugu je privedel do obsežnih migracij proti jugu.
Sever Po mnenju Nicholasa Tacketta so tri province Hebeja (Čengde, Jovdžov in Vejbo) po An Lušanovem uporu ohranile veliko neodvisnost od centralne vlade. Ker je bila njihova uprava pod lokalnim vojaškim nadzorom, te province nikoli niso plačevale davkov centralni vladi, guvernerski položaji pa so postali dedni. Občasno so se vojskovale s centralno vlado ali druga proti drugi. Zdi se, da je Jovdžov vodil svojo lastno zunanjo politiko, kar je pomenilo, da se je kultura teh severovzhodnih provinc začela oddaljevati od prestolnice. Številne elite v posttanški Kitajski, vključno s prihodnjimi cesarji dinastije Song, so prihajale ravno iz te regije.
Uprave petih dinastij in zgodnje dinastije Song v severni in severozahodni Kitajski (Hebej, Šanši in Šaanši) so si delile vzorec, da so izhajale predvsem iz družin vojaških guvernerjev, njihovega osebja in birokratov, ki so služili v prestolnicah petih dinastij. Te družine so postale pomembne zaradi razpada centralne oblasti po An Lušanovem uporu, četudi niso bile plemiškega porekla. Zgodovinar Deng Šjaonan je trdil, da so bile mnoge od teh vojaških družin, vključno s cesarsko družino Song, mešanega porekla Kitajcev Hanov, Turkov in Kumošijev.
Izraz 'pet dinastij' so skovali zgodovinarji dinastije Song in odraža stališče, da so zaporedni režimi s sedežem v Kaifengu obvladovali Osrednjo nižino in imeli nebeški mandat. Prvo od petih dinastij je ustanovil Džu Ven, uporniški prebežnik, ki je postal vojskovodja in je dokončal dinastijo Tang. Preostale štiri dinastije, pa tudi dinastija Song, so nastale iz vojaške organizacije, ki so jo prvotno vodili Turki Šatuoji, katerih poveljniki so se menjavali v pogostih državnih udarih. Kasnejši Tang je ustanovil Li Cunšu, sin voditelja Šatuov Li Kejonga, ki je bil glavni vojaški tekmec Džu Vena v Kasnejšem Tangu. Ši Džingtang, ustanovitelj Kasnejšega Džina, je bil sin poveljnika Šatuojev v Li Kejongovi vojski in je postal zet generala in cesarja Kasnejšega Tanga Li Sijuana, ki je bil sam posvojeni Li Kejongov sin. Ustanovitelj Kasnejšega Hana, Liu Džijuan, je bil častnik Šatuojev pod Li Sijuanom in Ši Džintangom. Guo Vej, oče ustanovitelja dinastije Kasnejši Džov, se je boril v vojski Li Kejonga, Guo pa je služil pod Lju Džijuanom. Oče ustanovitelja dinastije Song, Džao Kuangjina, je služil v vojskah Kasnejšega Tanga, Kasnejšega Hana in Kasnejšega Džova. Džao, prav tako poklicni vojak, se je povzpel skozi vrste Kasnejšega Džova, preden je leta 960 v uporu prevzel prestol, s čimer se je končalo obdobje petih dinastij.
Vang Fudži (1619–1692), zgodovinar dinastije Čing, je zapisal, da bi se to obdobje lahko primerjalo z obdobjem vojskujočih se držav v starodavni Kitajski, in pripomnil, da nobenega od vladarjev ni mogoče opisati kot 'nebeškega sina'. Vladarji petih dinastij so se včasih iz pragmatičnih razlogov med seboj pogovarjali kot enaki, četudi so zase zahtevali status cesarja. Ta koncept 'delitve nebeškega mandata' je bil posledica šibkega ravnovesja moči. Po ponovni združitvi Kitajske z dinastijo Song je dinastija Song obsojala takšne dogovore.
Jug Južni režimi so v tem obdobju na splošno imeli stabilnejše in učinkovitejše vlade. Skoraj vsi vladarji južnih držav so bili vojaški voditelji s severa. Od tam so prihajali tudi njihovi ključni častniki in elitne vojaške enote. Ustanovitelja dinastije Vu in nekdanje dinastije Šu sta bila 'razbojnika' iz Huanjana oziroma Šučanga, ustanovitelj dinastije Min pa je bil manjši vladni uslužbenec iz Huajnana. Ustanovitelj dinastije Vujue je bil razbojnik iz Hangdžova. Ustanovitelj dinastije Ču je bil po podatku v enem od virov tesar iz Šučanga, ustanovitelj dinastije Džingnan suženj iz Šandžova, ustanovitelj dnastije Južni Han pa plemenski poglavar z juga. Južna kraljestva so ustanovili možje iz nižjih družbenih slojev, ki so se povzpeli na oblast zaradi svojih vrhunskih vojaških sposobnosti. Učenjaki so jih kasneje zaničevali kot razbojnike. Ko so se ti vladarji uveljavili, so si zelo prizadevali, da bi se prikazali kot promotorji kulture in gospodarskega razvoja, da bi legitimizirali svojo vladavino. Za pomoč pri upravljanju države so pogosto zaposlovali dvorjane dinastie Tang.
Gospodarstva vseh južnih regij so v poznem obdobju Tanga cvetela. Guangdong in Fudžjan sta bila pomembni pristaniški mesti, ki so trgovala z eksotičnim blagom. Srednji Jangce in Sečuan sta bila središči proizvodnje čaja in porcelana, delta Jangceja pa središče izjemne kmetijske pridelave in žitnica za druge regije. Regije so bile gospodarsko soodvisne. Politike Suija in Tanga so namenjale malo pozornosti razvoju juga, a so jugu dale prostor za inovacije brez svojega strogega nadzora. Severni uradniki, ki so v času Tanga prevladovali, niso bili pripravljeni služiti na jugu. Tang je zato na lokalni ravni zaposloval južnjake in prav ti so postali jedro uprave desetih kraljestev in kasneje dinastije Song.
Pomembni džjedušiji 300px|thumb|Ozemlja džjedušijev leta 902, malo pred koncem dinastije Tang Severna Kitajska Vang Rong v Džendžovu (zdaj Džengding, provinca Hebej) Vang Čudži v Dingdžovu (zdaj Dingdžov, Hebej) Li Kejong in Li Cunšu v Tajjuanu (zdaj Tajjuan, Šanši), predhodnik Kasnejšega Tanga Lju Rengong in Lju Šovguang v Jovdžovu (zdaj Peking), predhodnik Jana Li Maodžen v Fengšjangu (zdaj okrožje Fengšjang v provinci Šaanši), predhodnik Čija Luo Šaovej v Vejboju (zdaj okrožje Daming v provinci Hebej) Li Sigong v okrožju Dingnan, predhodnik Zahodne Šja Dženg Jičao v Guijiju Džu ven v Bjandžovu (zdaj Kaifeng, Henan), predhodnik Kasnejšega Ljanga
Južna Kitajska Čjan Lju v Hangdžovu (zdaj Hangdžov. Džerjjang), predhodnik Vuhueja Ma Jin v Tangdžovu (zdaj Čangša, Hunan), predhodnik Čuje Vag Šendži v Fudžovu (zdaj Fudžov, Fudžjan), predhodnik Mina Lju Jin v Guangdžovu (zdaj Guangdžov, Guangdong), predhodnik Južnega Hana Vang Džijan v Čengduju (zdaj Čengdu, Sečuan), predhodnik Bivšega Šuja Jang Šingmi v Jangdžovu (zdaj Jangdžov, Džjangsu), predhodnik Vuja Gao Džišing v Džingdžovu, predhodnik Džingnana Pet dinastij Kasnejši Ljang (907-923)
thumb|300px|Kasnejši Ljang leta 907
Med dinastijo Tang je vojskovodja Džu Ven, prvotno član Huang Čaojeve uporniške vojske, prevzel ključno vlogo pri zatiranju Huang Čaojevega upora. Za to funkcijo je prejel naziv džjeduši Šjanvuja. V nekaj letih je utrdil svojo oblast z uničenjem sosedov in prisilno preselitvijo cesarske prestolnice v Luojang, ki je bil v njegovi domeni. Leta 904 je usmrtil cesarja Džaodzonga iz Tanga in njegovega trinasjtletnega sina Aija iz Tanga postavil za sebi podrejenega vladarja. Tri leta pozneje je mladoletnega cesarja prepričal, da se v njegovo korist odpovedal prestolu. Zatem se je razglasil za cesarja, s čimer se je začelo obdobje Kasnejšega Ljanga.
Kasnejši Tang (923–936) thumb|300px|Kasnejši Tang leta 926
V zadnjih letih dinastije Tang so rivalski vojskovodje razglasili neodvisnost v provincah, ki so jim vladali. Li Kejong je bil džjeduši okrožja Hedong v sedanjem Šanšiju in ustanovil državo, imenovano Džin. Njegov sin Li Cunšu in Lju Šovguang sta se srdito borila proti cesarskim silam, da bi osvojila severno Kitajsko. Li Cunšuju je to uspelo. Leta 915 je premagal Lju Šovguanga, ki je leta 911 razglasil cesarstvo Jan, in se leta 923 razglasil za cesarja. V nekaj mesecih je strmoglavil režim Kasnejšega Ljanga, s čimer se je začel Kasnejši Tang, prvi v dolgem nizu osvajalskih dinastij. Po ponovni združitvi večjega dela severne Kitajske je Li Cunšu leta 924 sprejel podreditev kraljestva Či v Šaanšiju in leta 925 osvojil Nekdanji Šu v Sečuanu.
Kasnejši Džin (937–947) thumb|300px|Kasnejši Džin lete 939
V Kasnejšem Tangu je nekaj let vladal relativen mir, ki so mu sledili nemiri. Leta 934 je Sečuan ponovno razglasil neodvisnost. Leta 936 se je Ši Džingtang uprl Li Kongkeju, četrtemu cesarju Kasnejšega Tanga. Ši Džingtangu, džjedušiju Šatuoja, je pri uporu pomagala kitanska dinastija Ljao. Ši Džingtang je v zameno za njihovo pomoč Kitanom obljubil letni davek in šestnajst spornih prefektur v današnjem severnem Hebeju ter Peking. Upor je uspel in Ši Džingtang je istega leta postal cesar.