Luigi Faidutti, furlanski duhovnik in politik, * 11. april 1861, Podutana, † 18. december 1931, Königsberg (danes Kaliningrad).
Življenje Faidutti je bil leta 1884 posvečen v duhovnika, nato pa je na Dunaju diplomiral iz teologije. Bil je profesor na teološkem semenišču v Gorici.
V zadnjem desetletju 19. stoletja je Faidutti postal vodilna osebnost krščansko-socialnega gibanja, ki je doseglo prevladujoč položaj med furlanskim podeželskim prebivalstvom Goriške in Gradiške. Sam je izhajal iz etnično slovenskega območja in je bil eden od zagovornikov politike približevanja slovenskim katolikom; ta politika je kljub nekaterim težavam uspela vzpostaviti ozračje dejanskega sobivanja med obema narodoma.
Tudi na področju gospodarske in socialne politike je Faidutti sledil zgledu slovenskih katoličanov z Goriškega, ki so začeli odločno delovati v okviru zadrug. 22. marca 1896 je duhovnik Giuseppe Maria Camuffo s Faiduttijevo odobritvijo ustanovil Kmetijsko blagajno (Cassa rurale) v Koprivnem, leta 1899 Zvezo kmetijskih zadrug Furlanije (Federazione dei consorzi agricoli del Friuli), leta 1900 pa Furlansko banko (Banca friulana), katere je bil prvi predsednik.
Kasneje je postal mestni svetnik v Gorici, kjer pa je bila njegova stranka v jasni manjšini v primerjavi z liberalno-nacionalnimi silami, nato pa poslanec v pokrajinskem zboru. Zahvaljujoč koaliciji s slovenskimi katoliki je bil leta 1913 imenovan za pokrajinskega kapetana. Na prvih volitvah s splošno volilno pravico leta 1907 je bil izvoljen za poslanca v dunajski parlament.
V letih naraščajočih napetosti med Slovani in Italijani v Primorju (skupno poimenovanje za Goriško, Tržaško in Istro) je Faidutti ohranil svoja protinacionalistična in protiiredentistična stališča. Tudi v javnih dokumentih se je opredeljeval kot »furlanški poslanec v dunajskem parlamentu« in se boril za priznanje furlanskega naroda s strani avstrijskih oblasti.
Med prvo svetovno vojno, ko je bil dunajski parlament zaprt, se je zavzemal za pomoč furlanskim beguncem, interniranim v različnih avstrijskih taboriščih (npr. Wagna, Pottendorf, Bruck an der Leitha, Gmünd, Steinklamm).
Z zmago avstro-ogrske vojske pri Kobaridu in bojišči, ki so se zdaj nahajala daleč na mejah cesarstva, se je v Avstriji ponovno začelo politično življenje: po ponovnem odprtju dunajskega parlamenta se je začelo živahno politično obdobje, v katerem so se predstavniki različnih narodov cesarstva borili za demokratizacijo monarhije in njeno preoblikovanje v konfederacijsko državo, ki bi posameznim narodom zagotavljala široko avtonomijo. V tem vzdušju je Faidutti skupaj z drugim poslancem iz vzhodne Furlanije, Giuseppejem Bugattom, začel politično kampanjo za avtonomijo Furlanije znotraj prenovljene Avstrije.
Ob koncu vojne se je skrb za sporazum s Slovenci, ki so se do takrat že odločili za ustanovitev jugoslovanske države, prepletala z upanjem, da bi v Gorici ohranili tradicionalno avtonomijo. V ta namen je bil ustanovljen Furlanski narodni svet (Consiglio nazionale friulano), in sicer na pobudo Katoliške ljudske stranke Furlanije in samega Faiduttija. 20. oktobra 1918 sta Faidutti in Bugatto napisala razglas, v katerem sta odgovorila na manifest, s katerim je cesar Karel I. svojim narodom podelil avtonomijo (brez da bi v njem vsaj v najmanjši meri podrobno opredelil vsebino). Razglas je vsebovala pet točk: v prvi se je pozvalo k oblikovanju evropske federacije pod mednarodnim arbitražnim nadzorom, ki bi v prihodnje izključevala uporabo orožja v sporih med vladami; v drugi se je upoštevalo cesarski manifest; v tretji točki se je zahtevala popolna avtonomija za avstrijsko Furlanijo, vključno z Gorico, političnima okrožjema Gradišča in Tržiča, brez občin Devin in Doberdob ter treh briških občin (Medana, Biljana, Kožbana); v četrtem se je izjavilo, da je gospodarsko središče Furlanije mesto Trst in da naj se morebitni privilegiran položaj, ki naj bi se mestu dodelil znotraj avstrijske konfederacije, razširi tudi na Furlanijo, »katere morja so del Tržaškega zaliva«; v petem členu se je zahtevala polna svoboda samoodločbe furlanskega naroda, »če bi se v mednarodnih pogajanjih želelo spremeniti njegovo državno pripadnost«. Vzhodna Furlanija, kot sta jo predlagala Faidutti in Bugatto, bi imela po podatkih avstrijskega popisa prebivalstva iz leta 1910 okoli 122.000 prebivalcev, od katerih je bilo nekaj več kot 16.000 Slovencev in okoli 3.000 nemško govorečih.
V istih dneh je Faidutti doživel razpad svojega dolgoletnega zavezništva s slovenskimi katoliki, ki so se pridružili Slovenskemu narodnemu svetu za Goriško (Consiglio nazionale sloveno per il Goriziano), ustanovljenemu konec oktobra 1918. 1. novembra so se ti zadovoljili s tem, da so razglasili priključitev Goriške k Državi SHS (brez furlanskega dela, vendar z Gorico, s čimer so ustvarili jasno ozemeljsko nasprotje med taboroma). Obe pobudi za narodno samoodločbo sta ostali le na papirju, saj ju je nadomestila italijanska zmaga in vstop italijanskih čet v Gorico 3. novembra istega leta, medtem ko je bil Faidutti še vedno na Dunaju.
S priključitvijo »Julijske krajine« k Italiji je bila furlanska katoliška stranka razpuščena. Faiduttija so novi vladajoči krogi obtožili, da je »izdajalec domovine«. V Furlanijo se ni mogel več vrniti (tudi zaradi tega, kar je storil 1. novembra), saj so mu italijanske oblasti prepovedale vrnitev v Gorico. Faidutti pa se je še naprej živahno zavzemal za svojo stvar in v sodelovanju z Giuseppejem Bugattom izdal knjigo Dejavnost Furlanske katoliške ljudske stranke v zadnjih petindvajsetih letih (1894–1918) (L'attività del Partito cattolico popolare friulano negli ultimi venticinque anni (1894-1918)).P. Caucig, Attività sociale e politica di Luigi Faidutti (1861/1931) Udine, 1977
Goriški nadškof, Slovenec Frančišek Borgia Sedej, ga je poskušal braniti in si želel njegovo vrnitev na čelo metropolitanskega kapitlja, vendar so tudi njemu grozili z izključitvijo iz škofije. Niti pripravljenost samega Mussolinija ni uspela odpraviti ostrakizma, ki ga je doletel. Faidutti ni več stopil v svoje mesto. Nekaj let je živel v Rimu, kjer se je delno približal fašizmu, nato pa ga je Sveti sedež leta 1924 poslal na nunciaturo v Litvo, vendar brez naziva nuncija in brez povišanja v škofovstvo. V vlogi preprostega uditorja v Kaunasu je bil pobudnik konkordata, podpisanega leta 1927 s to državo.
Nato je zapustil Litvo in se naselil v Nemčiji, v Königsbergu, kjer je umrl leta 1931 v starosti 70 let.
Sklici
Glej tudi Giuseppe Bugatto Furlanija
Kategorija:Rojeni leta 1861 Kategorija:Umrli leta 1931 Kategorija:Krščanski kleriki v 19. stoletju Kategorija:Krščanski kleriki v 20. stoletju Kategorija:Člani Reichsrata (Avstrija)