Bohaj ali Parhe (kitajsko: 渤海, pinjin: Bóhǎi, korejsko: 발해, Parhe, rusko: Бохай, Bohaj, mandžursko: ᡦᡠᡥᠠᡳ) je bilo večetnično tunguško-mandžursko kraljestvo, ki ga je leta 698 v južni Mandžuriji ustanovil Te Čojong (Da Dzuorong). Sprva je bilo znano kot kraljestvo Džin. Leta 713 je bilo preimenovano v Bohaj/Parhe. V svojem največjem obsegu je obsegalo del današnje severovzhodne Kitajske, severno polovico Korejskega polotoka in del ruskega Daljnega vzhoda.
Ustanovitev Bohaja omenja več poročil. Večina poročil navaja, da ga je leta 698 ustanovil Te Čojong in da so pri ustanovitvi sodelovali Kogurjo in Moheji. Zgodnjo zgodovino Bohaja so zaznamovali napeti odnosi z dinastijo Tang z vojaškimi in politični konflikti. Proti koncu 8. stoletja so odnosi postali prisrčni in prijateljski. Dinastija Tang je Bohaj sčasoma prepoznala kot "uspešno deželo na vzhodu".
Bohajska kultura je bila opisana kot podobna, izpeljana ali povezana s kulturami Kogurjoja, Mohejev, Kitanov in Tangov, vendar so natančni odnosi do teh kultur nejasni. Kraljestvo je prevzelo nekatere upravne sisteme dinastije Tang, kot so trije glavni državni resorji (centralni sekretariat, odgovoren za pripravo politik, kanclerstvo, odgovorno za pregled politike in svetovanje cesarju, in oddelek za državne zadeve, odgovoren za izvajanje politike) in šest ministrstev. Bohaj je leta 926 osvojila kitanska dinastija Ljao. Precejšen del prebivalcev Bohaja je pobegnil v Kogurjo, nekaj jih je ostalo, nekaj pa jih je bilo deportiranih v dinastijo Ljao. Tisti, ki so ostali, so kot posebna etnična skupina še tri stoletja živeli v dinastijah Ljao in Džin, preden so se asimilirali v druge skupine in pod mongolsko oblastjo izginili.
Zgodovina države, njena etnična sestava, kulturna pripadnost vladajoče dinastije, branje njihovih imen in njene meje so predmet historiografskega spora med Korejo, Kitajsko in Rusijo. Kitajski in korejski zgodovinski viri opisujejo ustanovitelja Bohaja Te Čojonga kot sorodnika Mohejev in Kogurjojev.
Ime Bohaj je kot kraljestvo Džin leta 698 ustanovil kralj Ko. Ime kraljestva se je kitajščini pisalo 振 ali 震 in se oboje bralo kot Džin. Domneva se, da ime izhaja iz trigrama I Činga, ki pomeni grom, gibanje ali spremembo in ustreza vzhodu.
Leta 713 je dinastija Tang vladarju dinastije Džin podelila plemiški naziv 'knez komanderije Bohaj (Parhe)'. Leta 762 je dinastija Tang Bohaj uradno povzdignila v kraljestvo.Michael Dillon (1. december 2016). Encyclopedia of Chinese History. Taylor & Francis. str. 95. ISBN 978-1-317-81715-4.Jinwung Kim (2012). A History of Korea: From "Land of the Morning Calm" to States in Conflict. Indiana University Press. str. 85. ISBN 978-0-253-00024-8. Ozemlje kraljestva se ni prekrivalo z Bohajsko komanderijo. Po Novi knjigi Tanga se je država že pred kitajsko investituro leta 713 imenovala Bohaj po ljudstvu Mohe. Enako je trdil tudi zgodovinar Džin Jufu. Zapisal je, da so Tangi državo do takrat imenovali Mohe in da je naziv Parhe morda le eden od prepisov istega imena.金毓黻. 东北通史（再版）. 社会科学战线杂志社 (1981). str. 253–264. Jezikoslovca Karl Heinrich Menges in Roy Andrew Miller sta predstavila teorijo, da ime Parhe izvira iz domačega imena, sorodnega mandžurskemu izrazu 'butha', ki pomeni lov.
Večina zahodnojezičnih znanstvenikov se je odločila za naziv Bohaj, razen na področju korejskih študij. Po mnenju Pamele Kyle Crossley niti kitajska niti korejska transkripcija ne moreta biti pravilni.
Po Šoku Nihongiju je japonska diplomacija državo imenovala 'država Ko[gu]rjo'. 徐吉洙. "渤海は高句麗を引き継いだ". 高句麗研究会. Lesene tablice, odkrite v prefekturi Nara, navajajo, da se je njen odposlanec leta 758 imenoval 'odposlanec Korjoja'. Kralj Mun se je imenoval kralj Korjoja, a ne zato, da bi obnovil staro ime, temveč zato, da bi s sklicevanjem na Korjo pridobil naklonjenosti Japonske.石井正敏 (2001),"日本渤海関係史の研究" 吉川弘文館,. ISBN 4642023631. p 416-417
Zgodovina Izvor thumb|levo|200px|Budistični reliefni kip iz Bohaja, zdaj v Umetnostnem muzeju Ohara na Japonskem; napis v knjižni kitajščini opisuje izdelavo spomenika leta 834 n. št. in pesem v čast dharmi
Po Stari knjigi Tanga je Te Čojong (Da Dzuorong) po porazu Kogurjoja v vojni z dinastijo Tang odpeljal svoje sorodnike v Čingdžov, sedanji Čaojang, dokler jih ni leta 696 zmotil upor Kitanov. Li Čindžong (Vušang Kan) se je skupaj s svojim svakom Sun Vanrongom uprl hegemoniji dinastije Tang, ubil njenega nasilnega poveljnika in napadel Hebej. Li je kmalu zatem umrl. Nasledil ga je Sun, ki ga je nato porazil Drugi turški kaganat.
Prebivalstvo Jingdžova je med nemiri pobegnilo proti vzhodu proti reki Ljao. Tang je poskušal pomiriti Te Čungsanga, očeta Te Čojonga, in drugega voditelja po imenu Kolsa Bju, tako da jima je podelil naziv vojvoda Džena oziroma vojvoda Huja. Kolsa Bju je ponudbo zavrnil. Kmalu zatem ga je premagala vojska Tanga. Te Čojong s svojimi privrženci je pobegnil in kmalu zatem umrl. Te Čungsangov sin je zapustil dolino reke Ljao in se odpravil na goro Tjanmen v sedanji provinci Džilin. Stara knjiga Tanga navaja, da je Te Čojong tam združil ljudstva Kogurjoja in Moheje in v bitki pri Tjanmenlingu hudo porazil vojsko Tanga. Ker so pot do Teja zaprli Tatabi in Kitani, ki so se podredili Turkom, ga cesarica Vu Dzetjan ni mogla napasti. Te je svoje ljudstvo povedel proti vzhodu na nekdanje območje Kjeruja in ob gori Dongmo zgradil obzidano naselbino. Leta 698 se je Te Čojong razglasil za kralja Džina. Drugi viri ponujajo drugačna poročila o izvoru Bohaja ali se razlikujejo v podrobnostih.
Po mnenju Alexandra Kima niti Tang niti Silla nista priznala Bohaja kot naslednika Kogurjoja. Tang ga je imel za vojvodstvo, medtem so ga Sila imeli za svojega vazala.Kim, Djun Kil Kim (2014), The History of Korea, Santa Barbara, CA: ABC-CLIO, str. 54. Južnokorejski zgodovinarji, kot je Kim Eng Gug, menijo, da je Tang imel Bohaj za naslednika Kogurjoja. Sila so med letoma 713 in 721 zgradila severni zid, da bi ohranila aktivno obrambo vzdolž meje.
Tang je leta 762 priznal Bohaj za kraljestvo, medtem ko so ga Sila še naprej imeli za uporniškega vazala. Po Tangovem priznanju statusa Bohaja, so bohajske diplomatske misije na Japonskem začele vladarja Bohaja imenovati 'tisti, ki se je spustil z neba'. Japonski uradniki so bohajske dopise kritizirali, jih revidirali in omejili diplomatske misije iz Bohaja. Kraljevi epitaf in budistični spis potrjujeta, da so vladarja Bohaja naslavljali 'tisti, ki se je spustil z neba'.
Etnična pripadnost Etnična pripanost ustanovitelja kraljestva Bohaj je kontroverzna in sporna. Mnogi kitajski, korejski, ruski in japonski zgodovinarji so prepričani, da so prebivalstvo kraljestva tvorili ostanki ljudstev Kogurjoja in mohejskih plemen. Kitajski zgodovinarji menijo, da so večino prebivalstva tvorili Moheji. Njihovo mnenje je sprejeto tudi v Rusiji in na Zahodu. Vovin, Alexander (2012). "Did Wanyan Xiyin invent the Jurchen script?". In Malchukov, Andrej L.; Whaley, Lindsey J. (ur.). Recent advances in Tungusic linguistics. Wiesbaden: Harrassowitz Verlag. Pridobljeno 27. maja 2022. Korejski zgodovinarji in zgodovinska besedila na splošno trdijo, da je bil "vladar Bohaja iz ljudstva Kogurjeja in da so bili njegovi podložniki Malgali (Moheji), ki so se etnično razlikovali od ljudstva Kogurjoja". Korejski zgodovinarji Bohaj (Parhe) običajno štejejo za korejsko državo, kar tako ruski kot kitajski zgodovinarji zavračajo in ponavljajo stališče zgodovinskih korejskih učenjakov, kot je bil Kim Busik, avtor Samguk sagija. Nekateri zgodovinarji menijo, da je spor o etnični pripadnosti kraljestva Bohaj odraz sodobne politike in ne zgodovinskih dokazov.
Zgodovinski viri različno opisujejo etnično pripadnosti in poreklo kralja Te Čojonga. Med uradnimi dinastičnimi zgodovinskimi deli Nova knjiga Tanga omenja Te Čojonga in njegovo državo kot državo Sumo Mohejev, sorodnikov Džurčenov in kasneje Mandžurov, povezano s Kogurjojem.New Book of Tang, Chapter 219: Bohai. 渤海、本粟末靺鞨附高麗者、姓大氏。 To, da je bil Te Čojong Mohej, navaja tudi Stara knjiga Tanga, vendar ga z Kogurjojem povezuje z izrazom gaoli bjedžong. Old Book of Tang, Original: 渤海靺鞨大祚榮者，本高麗別種也. Link Izraz 'bjedžong' dobesedno pomeni 'ločena vrsta'. Južnokorejski in severnokorejski zgodovinarji izraz razlagajo kot 'veja ljudstva Kogurjo', japonski in kitajski raziskovalci pa kot 'drugačen od Kogurjojev'. V Stari knjigi Tanga je tudi navedeno, da so bili družbeni običaji Bohajev enaki običajem Kogurjojev in Kitanov風俗瑟高麗及契丹同，頗有文字及書記<ref name= in da se je po letu 699 razpršeno ljudstvo Kogurjo pridružilo Turkom in Mohejem.
Viri dinastije Tang so prebivalstvo Bohaja delili v dve kategoriji: Kogurjoje in Moheje. Kralja in višji družbeni razred so tvorili Kogurjoji, večino prebivalstva pa Moheji. V diplomatski misiji na Japonskem leta 727 ali 728 je odposlanec Bohaja izjavil, da je "Bohaj ponovno osvojil izgubljeno deželo Kogurjo in podedoval stare tradicije Pujea". Nekateri poznavalci menijo, da je bila ta delitev vzrok za napetosti znotraj kraljestva, ki so prispevale k končnemu propadu Bohaja. Drugi poznavalci menijo, da so se Moheji do neke mere asimilirali v kogurjojsko kulturo. Manjšina korejskih zgodovinarjev meni, da Moheji niso bili ločena etnična skupina, temveč le drug izraz za nižji razred Kogurjojev. Prebivalstvo Bohaja naj bi bilo v celoti sestavljeno iz potomcev Kogurjoja. Kitajski zgodovinarji trdijo, da so vsaj del prebivalstva tvorili Kitajci Hani, a hkrati soglašajo, da so bili za ustanovitev kraljestva Bohaj zaslužni izključno Kogurjoji in Moheji.
V japonskem besedilu Ruiju kokuši (Zaupna nacionalna zgodovina) iz 9. stoletja piše, da je Bohaj ob ustanovitvi meril 2000 li in bil poln vasi, naseljenih izključno z mohejskimi plemeni.<類聚国史>卷一九三记载:天皇二年(698年),大祚荣始建渤海国,其国延袤二千里,无州县馆驿,处处有村里,皆靺鞨部落。其百姓者 靺鞨多,土人少,皆以土人为村长. Japonska diplomacija je Bohaj prepoznala kot "državo Ko[gu]rjo" in da so bili odposlanci Bohaja odposlanci Kurjoja.
V začetku 12. stoletja je voditelj Džurčenov Aguda poslal veleposlanike v Bohaj, da bi pozvali tamkajšnje ljudstvo k uporu proti dinastiji Ljao, pri čemer so se sklicevali na skupni izvor Džurčenov in Bohajev. V pozivu naj bi Džurčeni in Bohaji izvirali iz sedmih plemen Vudžijev (Mulgilov). Po besedah Alexandra Kima naj bi to veljalo le za mojejski del prebivalstva in ne tudi za kogurjojski, ki je bil drugega porekla.
Samguk sagi, ki ga je v 12. stoletju napisal Kim Busik, Bohaja ne šteje za korejsko državo. Besedilo vsebuje odlomek pisma velikega učitelja dinastije Tang, ki opisuje ostanke Kogurjoja, iz katerih je nastala država Bohaj (Parhe). Samguk jusa, zbirka korejske zgodovine in legend iz 13. stoletja, opisuje Te Čojonga kot voditelja ljudstva Sumo Mohe. V drugem poročilu ga omenja kot nekdanjega generala Kogurjoja, pri čemer se sklicuje na zdaj izgubljen zapis iz Sile. Samguk yusa, Chapter 1, Section Mohe Bohai. 通典云，渤海，本栗未靺鞨。至其酋柞榮立國，自號震旦。 [...] 又新羅古記云，高麗舊將柞榮，姓大氏。 Kim meni, da je to malo verjetno, saj je Kogurjeo padel leta 668, Te Čojong pa je umrl leta 719, mladi moški pa niso mogli prejeti čina generala. Tongmunson (Izbor prefinjene korejske književnosti) iz 15. stoletja, vsebuje odlomek iz pisma, ki ga je Čue Čivan poslal uradniku dinastije Tang, v katerem je zapisano, da je "cesar Gaodzong iz dinastije Tang v preteklosti uničil Kogurjo, ki se zdaj imenuje Bohaj".<ref name=
Ruski znanstveniki trdijo, da etnične sestave Bohaja ni mogoče natančno določiti, ker ni materialnih dokazov, ki bi potrdili ali kitajske ali korejske trditve. Nekateri ruski znanstveniki trdijo, da je Bohaj del mandžurske zgodovine, medtem ko drugi menijo, da Bohaj ni bil ne korejska država ne kitajska provinca in da ni neposredne povezave med Bohajem in sodobno Kitajsko ali Korejo. E.V. Šakunov meni, da je prebivalstvo Bohaja vsebovalo tudi elemente iz Srednje Azije, kot so Sogdijci in Toharci. V Bohaj so po uničenju Ujgurskega kaganata leta 840 pobegnili številni Ujguri, ki se niso prilagodili tamkajšnji kulturi in so povzročali družbene nemire.
Vojna z dinastijo Tang