Riževe terase filipinskih Kordiljer () so območje svetovne dediščine, ki ga sestavlja kompleks riževih teras na otoku Luzon na Filipinih. Na seznam svetovne dediščine UNESCO so bile vpisane leta 1995, kar je prva nepremičnina, ki je bila uvrščena v kategorijo kulturne krajine na seznam svetovne dediščine. Na tem seznamu je pet lokacij: riževe terase Batad in riževe terase Bangaan (obe v Banaueju), riževe terase Majojao (v Majojau), riževe terase Hungduan (v Hungduanu) in riževe terase Nagacadan (v Kianganu), vse v provinci Ifugao. Riževe terase Ifugao segajo na višjo nadmorsko višino in so bile zgrajene na strmejših pobočjih kot mnoge druge terase. Kompleks kamnitih ali blatnih zidov Ifugao in skrbno izrezovanje naravnih obrisov hribov in gora se združujejo v terasasta polja z ribniki, skupaj z razvojem zapletenih namakalnih sistemov, zbiranjem vode iz gozdov na gorskih vrhovih in dovršenim kmetijskim sistemom.
Riževe terase Ifugao ponazarjajo izjemno sposobnost človeške kulture, da se prilagodi novim družbenim in podnebnim pritiskom ter da uvaja in razvija nove ideje in tehnologije. Čeprav jih je UNESCO uvrstil na seznam svetovne dediščine, za katerega velja, da so starejše od 2000 let, nedavne študije arheološkega projekta Ifugao poročajo, da so bile dejansko zgrajene ob stiku s Španci pred približno 400 leti.
Vzdrževanje živih riževih teras odraža predvsem sodelovalni pristop celotne skupnosti, ki temelji na podrobnem poznavanju bogate raznolikosti bioloških virov v agroekosistemu Ifugao, natančno uglašenem letnem sistemu, ki spoštuje lunine cikle, coniranje in načrtovanje, obsežno varstvo tal in obvladovanje kompleksnega režima zatiranja škodljivcev, ki temelji na predelavi različnih zelišč, ki ga spremljajo verski obredi.
Zgodovinski opis Riževe terase v Kordiljerah so eden redkih spomenikov na Filipinih, ki ne kažejo nobenih dokazov o vplivu kolonialnih kultur. Zaradi težavnega terena so plemena Kordiljer med redkimi ljudstvi na Filipinih, ki so se uspešno uprla tuji prevladi in ohranila svojo pristno plemensko kulturo. Zgodovina teras je prepletena z zgodovino ljudi, njihove kulture in tradicionalnih praks.
Poleg kamnitih trdnjav idjang iz plemena Ivatan v Batanes so terase, ki se razprostirajo čez pet današnjih provinc, edina druga oblika ohranjene kamnite gradnje iz predkolonialnega obdobja. Filipinske so edine med jugovzhodnoazijskimi kulturami, ki so v veliki meri lesene: za razliko od Kambodže, Indonezije ali Tajske so bile na Filipinih tako domače stavbe kot obredni objekti, kot so templji in svetišča, zgrajeni iz lesa, kar je tradicija, ki se je ohranila v terasastih vaseh.
Domneva se, da se je terasiranje v Kordiljerah začelo pred manj kot tisoč leti kot gojenje taroja (Colocasia esculenta). To dokazuje visoko raven znanja gradbenikov Ifugao o konstrukcijskem in hidravličnem inženirstvu. Znanje in prakse, podprte z rituali, ki so vključeni v vzdrževanje teras, se prenašajo ustno iz roda v rod, brez pisnih zapisov. Taro je kasneje okoli leta 1600 n. št. nadomestil riž, ki je danes prevladujoči pridelek.
Datiranje Da bi razumeli filipinsko prazgodovino in vzorce jugovzhodne Azije, je za antropologe in jugovzhodnoazijske znanstvenike ključnega pomena, da datirajo terase. Poljske terase je znano težko datirati. Ena pomembnih metod je uporaba Bayesovega modela, ki uporablja radiokarbonsko datiranje za večplastna riževa polja na severu Filipinov. Arheologi napovedujejo, da so te terase v 16. stoletju zgradili posamezniki, ki so se selili v notranjost in gorovje pred Španci. Relativne tehnike datiranja so bile na novo razvite kot radiometrične metode datiranja, ki so postale lahko dostopne. Zaradi zanašanja na »stratigrafsko superpozicijo« in datiranje z 14C je obstajala pomanjkljivost pri arbitrarni interpretaciji: kalibrirane informacije, zbrane z laboratorijskimi rezultati, se morda ne ujemajo z arheološkim dogodkom, ki se datira. Bayesovo modeliranje je koristno pri datiranju riževih teras, ker je pri datiranju kmetijskih teras bistveno poznati plasti in kaotične mešanice materialov, Bayesovo modeliranje pa ima sposobnost obnoviti različne kronološke informacije. Po besedah Stephena Acabada »Bayesov pristop začne s tem, kar je znano o relativnem vrstnem redu odlaganja obeh plasti, nato pa to znanje spremeni glede na informacije o datiranju z 14C.« Metoda datiranja z 14C se uporablja za določitev približnega obdobja, ko so bile terase zgrajene in uporabljene.
Nacionalni kulturni zakladi Pet grozdov, vpisanih v skupino riževih teras filipinskih Kordiljer, so Batad, Bangaan, Hungduan, Mayoyao Central in Nagacadan. Batad in Bangaan sta pod jurisdikcijo občine Banaue, vendar se ne imenujeta riževe terase Banaue.
Riževe terase Banaue se nanašajo na skupino blizu pokrajine Banaue. V nasprotju s splošnim prepričanjem te terase niso del Unescovega seznama svetovne dediščine. Na seznam niso bile vključene zaradi prisotnosti številnih sodobnih struktur, zaradi česar imajo nizek rezultat v kriteriju celovitosti Unesca. Vendar pa so riževe terase Banaue nacionalni kulturni zaklad v okviru riževih teras Ifugao, skupaj z drugimi grozdi riževih teras.
Riževe terase Cordillera uradno na seznamu svetovne dediščine Riževe terase Batad (v Banaueju, Ifugao) Riževe terase Bangaan (v Banaueju, Ifugao) Riževe terase Mayoyao (v Mayoyau, Ifugao) Riževe terase Hungduan (v Hungduanu, Ifugao) Riževe terase Nagacadan (v Kianganu, Ifugao)
Označeno kot območje globalno pomembne kmetijske dediščine Vse riževe terase, ki so v regiji Ifugao, so tudi eno od območij globalno pomembne kmetijske dediščine ali GIAHS. Podpira jih upravljanje avtohtonega znanja mujonga, zasebnega gozda, ki pokriva vsako skupino teras. Mujong se upravlja s skupnimi prizadevanji in po tradicionalnih plemenskih praksah. Skupnostno upravljano gozdno območje na vrhu teras vsebuje približno 264 avtohtonih rastlinskih vrst, večinoma endemičnih za to regijo. Terase tvorijo edinstvene skupine mikro porečij in so del celotne gorske ekologije. Služijo kot sistem za filtracijo deževnice in so vse leto nasičene z namakalno vodo. Tehnologija bioritma, pri kateri so kulturne dejavnosti usklajene z ritmom podnebja in hidrološkega upravljanja, je kmetom omogočila gojenje riža na več kot 1000 metrih nadmorske višine.
Ifugaoski ep Hudhud Poleg riževih teras filipinskih Kordiljer je UNESCO leta 2008 na Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva vpisal tudi Hudhudove napeve Ifugaojev, še en nacionalni kulturni zaklad (prvotno razglašen leta 2001). Hudhud je sestavljen iz pripovednih napevov, ki jih izvajajo predvsem starejše ženske Ifugao, običajno med setvijo riža, ob žetvi ter na pogrebnih slovesnostih in obredjih.
Grožnje Akulturacija Vpliv krščanstva in izobraževanja odvaja mlajše Ifugae od njihovih običajev in zemlje. Poleg tega televizija in internet spodkopavata tradicionalno delovno etiko, ki je ključnega pomena za ohranjanje delovno intenzivnih teras.
Zanimanje za njihovo kulturo in ohranjanje njihove edinstvene dediščine je vse manjše. Ko so izpostavljeni drugim kulturam in krajem, jih asimilirajo in se preselijo na območja, ki ponujajo gospodarske priložnosti. Kljub uvedbi mehanske opreme, kot so kultivatorji in mlatilnice, se mnogi mladi Ifugai še vedno izogibajo kmetovanju, saj ga dojemajo kot poklic za neizobražene.
Izseljevanje Mnogi mladi so opustili kmetovanje in se preselili v mesta, da bi delali, v vaseh pa so ostali le otroci in starejši. Izseljevanje vodi do pomanjkanja delovne sile za obdelovanje zemlje in ohranjanje polj v dobrem stanju.
Škodljivci Deževniki so začeli vdirati na območje konec 1940-ih. Vrtajo se in ustvarjajo prostore, skozi katere lahko voda teče med riževimi polji. Toda preveč deževnikov povzroči, da voda hitro odteče in riževa polja se izsušijo. Ko se zemlja posuši, postane podobna glini in zlahka razpoka. Ko se torej voda vlije v riževo polje, ki se je izsušilo, se pogosto zruši in s seboj ponese kamniti zid, ki meji na riževo polje.
Podobno kot deževniki tudi močvirske jegulje izvrtajo luknje v namakalnih nasipih in riževih poljih, zaradi česar so ta ranljiva za zrušitev. Veljajo za hujše od deževnikov, ker izvrtajo večje luknje in se hitro razmnožujejo.
Drugi škodljivci, ki ogrožajo temelje riževih polj, so polži in murni.
Močno deževje Močno deževje, ki ga sprožijo tajfuni, je poškodovalo številna riževa polja.
Premik k zelenjadarstvu Zaradi revščine se mnogi kmetje preusmerjajo k zelenjadarstvu, ki obljublja večji dohodek v kratkem času v primerjavi z rižem, ki raste šest mesecev in ponuja manjšo tržno vrednost. Vendar ta premik zahteva uporabo kemičnih gnojil in pesticidov, ki bi lahko škodovali rodovitnosti in ekologiji riževih teras. To vodi do več zapuščenih teras in preureditve še več preostalih riževih teras v zelenjavna polja. Poleg tega lahko kmete spodbudi k krčenju gozdnatih porečij v iskanju novih zemljišč.
Turizem Zaradi turizma so nekateri Ifugaoji svoja riževa polja preuredili v stanovanjske parcele, kjer so zgrajene nastanitvene enote in razstavne trgovine. Prodajajo se celo tradicionalne hiše.
Turizem je spodbudil komercialno proizvodnjo lesenih rezbarij in ročnih del, kar je prispevalo k izčrpavanju lokalnih gozdnih virov. Ugotovljeno je bilo, da se različne vrste dreves zdaj pogosteje sekajo za namene rezbarjenja lesa.
Omejena sredstva V preteklosti je zadružna kmetijska praksa pomagala ohranjati riževe terase. V okviru zadružne prakse so sosednji kmetje prostovoljno hodili na eno polje, da bi čistili plevel, sadili ali pobirali riž ali popravljali poškodovane riževe zidove ali namakalne kanale. Lastnik polja je le priskrbel hrano in se od njega pričakuje, da bo pomagal, ko bo v prihodnosti pomoč potreboval drug sosed.
Vendar pa so danes delavci, ki pomagajo na poljih ali pri popravilih, plačani bodisi v naravi bodisi v denarju. Upad tradicije zadružnega kmetovanja v Ifugaojih je privedel do naraščajočih stroškov dela, ki si jih kmetje komajda lahko privoščijo. Popravilo teras zahteva sredstva, ki jih kmetje nimajo. Kmetje nimajo bistvenih prihrankov, kar pomeni, da si v primeru porušitve riževih zidov pogosto ne morejo privoščiti popravila. Prav tako so lokalni organi za obnovo in ohranjanje riževih teras namenjeni omejeni viri. To zmanjšuje privlačnost kmetovanja na riževih terasah. Posledično so mnogi Ifugaoji popolnoma opustili kmetovanje.
Ohranjanje Riževe terase filipinskih Kordiljer je UNESCO leta 1995 imenoval za območje svetovne dediščine. Po UNESCO-vih standardih so zaradi mešanja fizičnega, družbeno-kulturnega, gospodarskega, verskega in političnega okolja v živo kulturno krajino prestale veljavo. Leta 2000 je Svetovni sklad za spomenike območje uvrstil na seznam najbolj ogroženih kulturnih območij na svetu, vendar je bilo leta 2001 umaknjeno.
Riževe terase Ifugao so bile leta 2001 vpisane tudi na seznam svetovne dediščine v nevarnosti, saj nevarnosti krčenja gozdov in podnebnih sprememb grozijo z uničenjem teras. Drug dejavnik, ki prispeva k temu, je globalizacija, kjer so mlajše generacije Ifugaov v zadnjem času imele priložnost dostopati do medijev in izobraževanja, večina mlajših Ifugaov pa se je odločila, da bo prišla v prestolnico zaradi dela namesto tradicionalne kmetijske tradicije. Filipini so si prizadevali za uvrstitev na seznam ogroženih območij, da bi povečali nacionalno in mednarodno podporo ter sodelovanje pri ohranjanju dediščine. Kritik W.S. Logan je beg domačinov z zemlje opisal kot primer označb dediščine, ki so jih ustvarili birokrati in oblikovalci politik, ne pa lokalne skupnosti.
Riževe terase je Svetovni sklad za spomenike leta 2010 v okviru Svetovnega nadzora spomenikov uvrstil na seznam najbolj ogroženih spomenikov na svetu, skupaj s cerkvijo Santa Maria in cerkvijo San Sebastian. Vsa območja so bila leta 2011 po sprejetju Zakona o nacionalni kulturni dediščini umaknjena s seznama.