Tatreez (, taṭrīz, »vezenje«) je tradicionalna palestinska umetnost ročnega vezenja, zlasti povezana z okraševanjem ženskih oblek thobe (arabsko ثوب). Tradicijo so zgodovinsko razvijale predvsem podeželske in beduinske Palestinke, pri čemer so se tehnike, barve, motivi in razporeditev vezenja razlikovali med posameznimi območji in kraji Palestine. Obleka je lahko tako izražala geografsko poreklo, premoženjski položaj, zakonski stan in druge vidike družbene identitete svoje nosilke.
Najtesneje se s tatreezom povezuje križni vbod, arabsko quṭbah fallāḥiyyah oziroma »kmečki vbod«, vendar tradicionalno palestinsko vezenje obsega tudi številne druge tehnike, med njimi polaganje in pritrjevanje niti (taḥrīrī), aplikacijo, krpanke in igelno tkanje. Pred Nakbo leta 1948 so bili slogi izrazito regionalni. Razselitev več sto tisoč Palestincev je nato prekinila številne lokalne tradicije, obenem pa je stik žensk iz različnih krajev v begunskih taboriščih povzročil mešanje vzorcev. Tatreez je postopoma iz označevalca lokalnega izvora postal tudi pomemben simbol palestinske nacionalne identitete, kulturnega spomina in političnega odpora.
Leta 2021 je UNESCO »umetnost vezenja v Palestini: prakse, spretnosti, znanje in rituale« na predlog Države Palestine vpisal na Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.
Poimenovanje in tehnike
Arabska beseda taṭrīz pomeni vezenje oziroma okraševanje tkanine z iglo in nitjo. V palestinskem kontekstu se izraz uporablja za tradicijo vezenja oblačil in drugih tekstilnih predmetov. Danes se pogosto enači predvsem z geometričnim križnim vbodom, vendar je bila zgodovinska praksa tehnično precej širša.
Najpogostejša in s palestinskim vezenjem najtesneje povezana tehnika je bila do konca 19. stoletja križni vbod (quṭbah fallāḥiyyah). Na območjih Betlehema in Hebrona je bila pomembna tudi tehnika taḥrīrī, pri kateri so debelejšo nit položili na površino tkanine in jo z drobnejšimi šivi pritrdili nanjo. Omogočala je izdelovanje zavitih rastlinskih in drugih figuralnih vzorcev. Drugod so uporabljali aplikacije iz svile, krpanke, igelno tkanje, verižni vbod, satenski vbod in druge tehnike.
Tradicionalne obleke so bile izdelane predvsem iz bombaža in lanu, ponekod tudi iz svile. V 19. in zgodnjem 20. stoletju so za vezenje uporabljali svilene ter tudi zlate in srebrne niti. Tkanine so pogosto barvali z naravnimi barvili; značilna temno modra je izvirala iz indiga, rdeče odtenke pa so pridobivali med drugim iz brošča in žuželk, kot sta kermes in košeniljka.
Posamezni deli obleke thobe so bili lahko izdelani in izvezeni ločeno ter šele nato sešiti. Palestinski muzej med značilnimi deli navaja prsni oziroma ovratni del al-qebbeh, stranske plošče al-banāyiq, zadnji del al-shinyār in rokave.
V času britanskega mandata za Palestino so spremembe v trgovini vplivale tudi na material in videz tatreeza. Uvožene evropske tkanine so postopoma izpodrivale del lokalne tekstilne proizvodnje. V 1920. letih so se razširile mercerizirane bombažne niti francoskega podjetja DMC, skupaj z njimi pa vzorčniki in revije z evropskimi motivi. Posledično so se ob tradicionalnih geometričnih motivih pogosteje pojavljale ptice, človeške figure, vaze in drugi bolj naturalistični vzorci.
Zgodovina
19. in začetek 20. stoletja
Natančnega začetka palestinske tradicije vezenja ni mogoče zanesljivo določiti. Najstarejši ohranjeni primeri palestinskega vezenja, ki jih navaja PalQuest, so ženske obleke iz 1840. let. Dobro dokumentirano gradivo iz druge polovice 19. in začetka 20. stoletja kaže že izrazito razvite regionalne sloge. Shelagh Weir je na podlagi muzejskih in zasebnih zbirk palestinska oblačila tega obdobja opisala kot kompleksno kulturo regionalnega oblačenja, ki se je nenehno spreminjala z gospodarskimi, družbenimi in političnimi razmerami.
V 19. stoletju so bili pogosti abstraktni in geometrični motivi, med drugim cikcaki, rombi, kvadrati in osemkrake zvezde ter stilizirane rastline in živali. Med ponavljajočimi se oblikami so bile ciprese, palme in drugi motivi iz okolja. Njihova imena in uporaba niso bili popolnoma fiksni: isti ali sorodni vzorci so se lahko med kraji razlikovali, ženske pa so motive opazovale in prevzemale tudi na trgih, praznovanjih in ob drugih stikih med skupnostmi.
thumb|Detajl vezenja na palestinski obleki iz območja Betlehema iz 19. stoletja
Regionalni slog ni bil le dekorativen. Kombinacija kroja, barve tkanine, šivov, razporeditve vezenja in motivov je lahko dajala informacije o kraju izvora, socialnem položaju ali zakonskem stanu nosilke. Kljub temu ne obstaja enostaven slovar, po katerem bi imel vsak tradicionalni motiv povsod en sam določen pomen; poimenovanja, kompozicije in interpretacije so se razlikovali med območji in generacijami.
Nakba in razselitev
Nakba leta 1948 je pomenila prelomnico tudi za palestinsko tekstilno kulturo. Množično razseljevanje Palestincev je številne podeželske ženske ločilo od njihovih vasi, zemlje in tradicionalnih virov surovin. Zaradi gospodarskih razmer je bilo v poznih 1940. in 1950. letih izdelanih manj novih oblek, nekatere razseljene družine pa so stare obleke tudi prodajale.
Begunska taborišča so obenem postala prostori intenzivnega kulturnega stika. Ženske iz vasi in regij, ki so prej imele različne lokalne sloge, so živele v neposredni bližini ter začele prevzemati in kombinirati njihove vzorce. V 1960. letih se je v taboriščih pojavil slog, znan kot »nova obleka« (New Dress), za katerega so bile značilne nove kombinacije palestinskih in tujih motivov ter barv. Takšnega oblačila pogosto ni bilo več mogoče pripisati enemu določenemu kraju; bilo je izrazito palestinsko, vendar nadregionalno.
Wafa Ghnaim opisuje ta proces kot prehod, pri katerem je thobe iz nosilca izrazito krajevne identitete postopoma postal širši simbol palestinske pripadnosti. Izguba posameznih vasi in razselitev sta tako paradoksalno prispevali tudi k nastanku bolj enotne nacionalne vizualne govorice.
Tatreez po Nakbi ni postal samo simbol dediščine, temveč tudi vir dohodka. Različna dobrodelna in pozneje razvojna združenja so zaposlovala palestinske begunke za izdelovanje vezenih oblek, torb, blazin, prtov in drugih izdelkov. Palestinski muzej poudarja dvojnost tega procesa: ženskam je zagotavljal potreben dohodek in pomagal ohraniti veščine, hkrati pa je vezenje iz pretežno osebne in družinske prakse vse bolj spreminjal v plačano delo in tržno blago.
Regionalne razlike
thumb|Prsni del palestinske obleke z območja Gaze, začetek 20. stoletja
Pred sredino 20. stoletja ni obstajal en sam enoten »palestinski slog«. Način oblačenja in vezenja se je razlikoval med osrednjo Palestino, severom, južnimi območji, obalno ravnino in beduinskimi skupnostmi. Razlike so obstajale celo med sosednjimi vasmi.
Ramala
Območje Ramale je bilo znano predvsem po križnem vbodu. Vsakdanje obleke iz 19. in začetka 20. stoletja so pogosto imele rdeče svileno vezenje na lokalno tkanem nebarvanem lanu. Ob formalnih oblačilih so uporabljali tudi temnejše, z indigom obarvane tkanine. Vzorci so se skozi čas spreminjali: ob starejših geometričnih in lokalno navdahnjenih motivih so se ob koncu 19. in začetku 20. stoletja zaradi novih materialov in vzorčnikov razširile tudi bolj naturalistične oblike.
Betlehem in Hebron
Betlehem je bil posebej znan po tehniki taḥrīrī, pri kateri so uporabljali tudi svilene, zlate in srebrne niti. Obleke in kratki ženski jopiči so bili lahko gosto okrašeni z zavitimi rastlinskimi vzorci in medaljoni.
Na širšem območju Hebrona so bili značilni gosto razporejeni križni vbodi, aplikacije iz barvne svile ter številne lokalne različice geometričnih in rastlinskih motivov. Med dokumentiranimi poimenovanji vzorcev so bili »pašev šotor«, »hebronska zvezda« in različice ciprese. Razporeditev in različice so se razlikovale med posameznimi vasmi in kraji.
Gaza in južna obalna ravnina
Na območju Gaze in jugozahodne obalne ravnine so bili v poznih 19. in zgodnjih 20. stoletjih značilni veliki geometrični vzorci, med drugim izraziti cikcaki oziroma ševroni in stilizirane ciprese. Ohranjene obleke so pogosto izdelane iz temno modrega bombaža ter okrašene z rdečim oziroma oranžno-rdečim svilenim križnim vbodom.
Nablus in Tulkarm
Pomembna izjema od posploševanja, da so bile vse palestinske podeželske obleke bogato izvezene, sta bili območji Nablusa in Tulkarma. Številne tamkajšnje vaške obleke so bile iz belega bombaža ali lanu in so imele malo ali nič vezenja; glavna dekoracija so bile pogosto vzdolžne barvne črte na tkanini.
Od kulturne dediščine do nacionalnega simbola
V desetletjih po Nakbi je tatreez pridobil vedno izrazitejši nacionalni pomen. Od poznih 1960. in v 1970. letih so palestinska društva in politične organizacije začele sistematično zbirati, ohranjati in reproducirati tradicionalne vzorce. PalQuest ta razvoj umešča v prizadevanja za zaščito dediščine pred izginjanjem zaradi razselitve in modernizacije ter pred izraelskim kulturnim prisvajanjem.
Palestinska osvobodilna organizacija je tradicionalna oblačila, vezenje in dabke uporabljala tudi v kulturni diplomaciji in pri predstavljanju palestinske nacionalne identitete v tujini. Izvezeni thobe je s tem vse manj označeval samo posamezno vas in vse bolj Palestino kot celoto.
Raziskovalna razstava At the Seams: A Political History of Palestinian Embroidery, ki jo je za Palestinski muzej pripravila kustosinja Rachel Dedman, obravnava prav to preobrazbo: od lokalnega tekstilnega jezika prek nacionalističnega oživljanja dediščine do odpora, nevladnih organizacij in globalnega trga s palestinskim vezenjem.
Prva intifada
thumb|Palestinski »intifada thobe« iz 1980. let, pri katerem tradicionalne vzorce dopolnjujejo politični simboli
Med prvo intifado med letoma 1987 in 1993 je vezenje dobilo posebej neposredno politično obliko. Na tako imenovanih »intifada oblekah« so se tradicionalnim motivom pridružili zemljevidi Palestine, golobi, puške, politična gesla, napis »Palestina«, kratice PLO in druge nacionalne podobe.
Po prepovedih javnega razkazovanja palestinske zastave so nekatere ženske v obleke všivale tudi njene štiri barve – rdečo, zeleno, belo in črno – ali izvezene zastave. Na ta način je oblačilo samo postalo medij političnega sporočanja. Palestinski muzej takšne obleke opisuje kot materialno reprezentacijo pripovedi o političnem boju proti izraelski okupaciji.
Ta razvoj ni pomenil popolne zamenjave tradicionalnih vzorcev s političnimi. Na istih oblekah so bili lahko drug ob drugem ciprese, podkve in drugi starejši motivi ter zemljevidi, puške ali gesla. Prav preplet starejšega regionalnega vizualnega jezika z moderno nacionalno politiko je postal značilnost intifadnih oblek.
Spol, delo in trženje
Tatreez je bil zgodovinsko tesno povezan z življenjem palestinskih podeželskih žensk. Dekleta so se vezenja učila od starejših sorodnic, izdelovanje oblačil pa je bilo povezano z odraščanjem, poroko in drugimi življenjskimi obdobji. Znanje se je večinoma prenašalo znotraj družin in skupnosti, danes pa tudi prek organiziranih tečajev in izobraževalnih programov.
Palestinski muzej opozarja, da politična simbolika tatreeza ne sme zakriti gospodarskega položaja žensk, ki ga izdelujejo. Po Nakbi so številne begunke postale plačane vezilje v dobrodelnih in razvojnih organizacijah. Čeprav je takšno delo družinam zagotavljalo dohodek, so naročniki, trgovci in kupci pogosto pripadali drugačnim družbenim razredom kot izdelovalke. Muzej zato zgodovino tatreeza obravnava tudi kot zgodovino ženskega dela, razreda in komercializacije.
Tradicionalna povezava z ženskami ni absolutna. Palestinski muzej je dokumentiral tudi vezenine, ki so jih na skrivaj izdelovali palestinski moški politični zaporniki v izraelskih zaporih, kjer so bile takšne rokodelske dejavnosti lahko prepovedane. V teh delih so bili družinski motivi povezani s palestinsko nacionalno simboliko.