AGM-62 Walleye je televizijsko vodena jadralna bomba, ki jo je izdelalo podjetje Martin Marietta in so jo ameriške oborožene sile uporabljale od šestdesetih do devetdesetih let prejšnjega stoletja. Walleye I je imela 374 kg visokoeksplozivno bojno glavo. Kasnejša različica Walleye II "Fat Albert" je imela 907-kilogramsko bojno glavo in možnost zamenjave z jedrsko bojno glavo W72 .

Oznaka AGM za Walleye kot "raketa zrak-zemlja" (air to ground missile) je napačna, saj gre za bombo brez pogona z avioniko za vodenje, podobno sodobnejši GBU-15. Walleye je nadomestila AGM-65 Maverick, ki je imela raketni motor in je bila torej vodena raketa.

Zgodovina Walleye je bila prva iz družine natančno vodenih streliv, zasnovanih za zadetek ciljev z minimalno kolateralno škodo. Ta "pametna bomba" ni imela pogonskega sistema, vendar jo je bilo mogoče manevrirati s pomočjo televizijskega vodenja med jadranjem od letala do cilja. Ko je pilot strmoglavil proti cilju, je televizijska kamera v nosu bombe prenašala slike na monitor v pilotski kabini. Ko je pilot na zaslonu dobil ostro sliko cilja, je določil ciljno točko in izpustil bombo, ki je nato sama nadaljevala let proti določenemu cilju. Bomba je bila pravi sistem "izstreli in pozabi", saj se je letalo po izstrelitvi lahko takoj obrnilo stran od ciljne točke. Walleye je manevrirala s štirimi velikimi krilci. Kasnejše različice so uporabljale podatkovno povezavo s podaljšanim dosegom, ki je pilotom omogočala, da so orožje še naprej usmerjali po njegovi izstrelitvi in celo spreminjali ciljne točke med letom (ukazno vodenje).

Zamisel o televizijsko vodeni bombi je nastala v razpravah med eklektično skupino civilnih inženirjev v Centru za testiranje mornariškega orožja (kasneje Centru za mornariško orožje) v China Lake-u v Kaliforniji. Eden od inženirjev, Norman Kay, je kot hobi izdeloval televizorje v svojem domu. Kay je leta 1958 zgradil ikonoskopsko kamero, ki je lahko počela "smešno stvar", se je spominjal kolega projektni inženir William H. Woodworth. "Pomislil je, da bi lahko vanjo vgradil majhno vezje, ki bi na sliko vneslo majhen utrip, in s tem majhnim utripom bi lahko sledil stvarem, ki bi se na sliki premikale." Inženirja, ki so se jima kmalu pridružili Dave Livingston, Jack Crawford, George Lewis, Larry Brown, Steve Brugler, Bob (Sam) Cunningham in več drugih, sta se odločila, da idejo podrobneje raziščeta in sta hitro pridobila nekaj začetnih sredstev od mornarice za razvoj koncepta. Skupina je bombo razvila v samo štirih letih, pri čemer je prevzela nekaj tehnologije iz projekta rakete zrak-zrak AIM-9 Sidewinder in razvila druge komponente iz ničle. Med drugimi revolucionarnimi preboji je skupina razvila prvo polprevodniško televizijsko kamero na svetu brez vakuumskih cevi in prvi ojačevalnik z ničelno vhodno impedanco.

Ekipa je delala ponoči in ob vikendih, da bi projekt ohranila na pravi poti in prepričala mornarico o njegovi vrednosti. Woodworth je bil strokovnjak za elektroniko in je šel celo tako daleč, da si je vzel leto dni dopusta in na lastne stroške obiskoval podiplomski študij, da bi pridobil nekaj dodatnega teoretičnega znanja, potrebnega za projekt. Woodworth in Steve Brugler sta izdelala originalno sledilno vezje. Brugler je nato opravil podrobno analizo in zasnoval sledilnik za začetno proizvodnjo. Larry Brown je neutrudno delal na analizi letalnih lastnosti bombe z uporabo analogno-računalniške naprave. Jack Crawford je imel neverjeten "intuitivni občutek za fizikalne pojave" in si je lahko predstavljal številne leteče lastnosti bombe, še preden je bila ta sploh zgrajena.

Prvo testiranje in proizvodna pogodba 29. januarja 1963 je letalo YA-4B Skyhawk, ki ga je pilotiral poveljnik JA Sickel, odvrglo prvo bombo Walleye na jezeru China Lake. Bomba je tarčo zadela neposredno. Martin je prvo pogodbo za proizvodnjo bombe Walleye prejel leta 1966, bomba pa je bila naslednje leto v uporabi tako v mornarici kot v ameriških letalskih silah. Prvotna Walleye I je nosila 1100 funtni oblikovani naboj in imela doseg 30 km.

Leta 1966 je bila oznaka AGM-62 preklicana, ker je bila sprejeta odločitev, da se z zaporedjem raket ne bodo označevale vodene bombe; AGM-62A je dobila novo oznako Guided Weapon Mk 1 Mod 0, medtem ko je bila njena vadbena različica Mk 2. Mk 3 je bila Walleye ER z razširjenimi krili za večji doseg, medtem ko je bila Mk 4 vadbena različica.

Uporaba med vietnamsko vojno Do maja 1967 so piloti mornarice v Vietnamu z velikim uspehom odvrgli več bomb. 19. maja 1967, na Ho Ši Minhov 77. rojstni dan, je letalo z ladje USS Bon Homme Richard z Walleye doseglo neposreden zadetek elektrarne v Hanoju. Mornarica je dva dni pozneje ponovno zadela elektrarno z bombo in uničila glavni vir energije v Hanoju.

Medtem ko so se mehkejše tarče, kot so elektrarne, izkazale za precej ranljive za Walley, trdnejših, kot so dobro zgrajeni železniški mostovi Severnega Vietnama, ni bilo mogoče podreti niti s 1100-funtnim orožjem. Neposredni zadetki Walleye ob mostu Thanh Hoa južno od Hanoja leta 1967 niso porušili niti enega oboka te znano močne konstrukcije.

Walleye II, "Fat Albert" sličica|300x300_pik| A-6E SWIP Intruder med testiranjem na letališču NAWC Pax River, 1994, izstreli Walleye II. Da bi odpravili to veliko pomanjkljivost, so pri China Lake razvili 900-kilogramsko različico bombe in jo namestil v Vietnam ravno za napade predsednika Richarda Nixona na Hanoi in Haiphong. Nova Walleye II ali »Debeli Albert «, kot so jo poimenovali po risanem junaku, uradno označena kot Guided Weapon Mk 5, je imela podatkovno povezavo z razširjenim dosegom in je lahko zadela cilje do 83 km od mesta izstrelitve. 27. aprila 1972 je skupina osmih lovcev zračnih sil, dva z 900 kg lasersko vodenimi bombami in dva z bombami Walleye II, napadla most Thanh Hoa. Zaradi oblačnosti lasersko vodenih bomb ni bilo mogoče uporabiti, pet bomb Walleye pa je zadelo most in povzročilo veliko škodo, čeprav jim ni uspelo podreti oboka. 13. maja so zračne sile končno podrle most z lasersko vodenimi bombami s težo 1300 in 900 kilogramov. Severni Vietnamci so most kmalu popravili, kar je prisililo mornarico in letalstvo, da sta proti cilju izvedla še 13 misij. Na eni takšnih misij 23. oktobra so štirje piloti letal VA-82 in VA-86 A-7C Corsair II most podrli s kombinacijo Walleye II in običajnih 900-kilogramskih bomb.

Mark 6 je bila jedrska različica Walleye II. Orožje je nosilo bojno glavo W72 z ocenjeno močjo približno 600 ton TNT-ja. Te bojne glave so bile predelane iz upokojenih bojnih glav W54. Bojne glave so bile umaknjene iz uporabe leta 1979.

Uporaba v Zalivski vojni leta 1991 alt=AA407, an F/A-18C from VFA-81 carrying an AGM-62B Walleye II on 1 February 1991 during Desert Storm.|sličica|238x238_pik| AA407, F/A-18C iz letalske skupine VFA-81, 1. februarja 1991 z nameščeno bombo AGM-62B Walleye II. Po vojni je mornarica še naprej uporabljala nadgrajene različice bomb Walleye. Do januarja 1991, ko se je začela operacija Desert Storm, je bombo Walleye začelo uporabljati več eskadrilj mornarice. Med napadom na Umm Qasr januarja 1991 je VFA-195 postal prvi Hornet, ki je v boju spustil bombo Walleye, ko je Jeffery S. Ashby, ki je letel z letalom F/A-18A Hornet, z bombo Walleye II uničil stavbo v obliki črke T v iraški pomorski bazi Umm Qasr. The Pursuit of Precision – AGM-62 Walleye – The TV-Guided Glide Bomb (2009) USN Naval Air Warfare Center Weapons Division – https://www.youtube.com/watch?v=cPgVsz_TnkE

Še ena edinstvena misija je bila, ko sta 13. februarja 1991 Ashby in še en F/A-18A z Walleye I uničila iraški helikopter Super Frelon, oborožen z Exoceti, na tleh. Letalo, ki je letelo na tej misiji (NF-104), je bilo nato pobarvano z oznako sestreljenega Super Frelona in razstavljeno v domači bazi eskadriljskega letalskega krila (CVW-5) v NAF Atsugi leta 1991.  Do konca zalivske vojne je ameriška mornarica uspešno izstrelila med 124 in 130 bomb Walleye (mnoge iz starejših proizvodnih serij).

Kmalu po vojni je bila Walleye umaknjena iz uporabe skupaj z njenim glavnim nosilnim letalom, A-7 Corsair II.

Različice

Walleye I

Znana tudi kot AGM-62A Walleye I, prva uporabljena različica. Imela je 374 kilogramsko bojno glavo.

Walleye II

Znana tudi kot AGM-62B Walleye II, zasnovana kot izboljšava Walleye I zaradi neučinkovitosti pri uničevanju velikih ciljev, kot so mostovi. Imela je 900 kg bojno glavo.

Walleye I ERDL/II ERDL

Nadgradnja podatkovne povezave z razširjenim dosegom (ERDL) leta 1975, ki je dodala modul podatkovne povezave AN/AWW-9 in kasneje AN/AAW-13, je omogočila uporabo Walleye zunaj vizualnega dosega, pilotu pa je omogočila tudi odvračanje od ciljnega območja. Walleye II ERDL je imela tudi nekoliko večja krilca. Proizvodnja se je končala leta 1976.

Walleye I ERDL/II ERDL Phase I

Nadgradnja opreme za podatkovno povezavo.

Sklici

Bibliografija

Zunanje povezave

Kategorija:Rakete zrak-zemlja