Maksimilijan I. Habsburški, nemški kralj (1486), cesar Svetega rimskega cesarstva (1508), * 22. marec 1459, Dunajsko Novo mesto, † 12. januar 1519, Wels, Zgornja Avstrija.
Maksimilijan, edini dedič Habsburžanov, sin cesarja Friderika III. in Leonore - Helene Portugalske, je po očetovi smrti postal vojvoda Štajerske, Koroške in Kranjske.
V času vladanja, ravno kmalu po izumrtju habsburških tekmecev (grofje Celjski, Goriški, ogrski Hunyadiji, Walseejevci), je širil posesti po Štajerskem, Koroškem in Kranjskem, z izumrtjem Goriških grofov je pridobil njihovo ozemlje (1500) ter po vojni z Benečani še območja zgornjega Posočja, Gradiščanske oziroma Ogleja (1508–16). Največ posesti je pridobil na ozemlju Nizozemske, ko se je leta 1477 poročil z dedinjo burgundskih vojvod, Marijo Burgundsko, in velik del njene dediščine v petnajstletnem bojevanju proti Francozom tudi obranil. Manj koristno za cesarstvo in Avstrijo je bilo njegovo dolgoletno bojevanje za posesti v Italiji.
Maksimilijan je poskrbel za dve dvojni rodbinski povezavi, s kastiljsko-aragonsko in z jagelonsko dinastijo, ki so Habsburžanom v generaciji njegovih vnukov prinesle oblast nad španskimi evropskimi in prekomorskimi ozemlji, Češko in Ogrsko. Pomembne so njegove upravne reforme v cesarstvu in v avstrijskih dednih deželah.
Dedovanje vladavine burgundskih vojvod in boj s Francozi za njeno ohranitev thumb|Maksimilijan in Marija. Skenirano iz Maksimilijanovega avtobiografskega dela "Weißkunig".
Poroko med Maksimilijanom in Marijo sta načrtovala njuna očeta že leta 1473, vendar tedaj do nje ni prišlo zaradi obojestranskega nezaupanja in kasnejših političnih razhajanj. Ko pa je po nenadni smrti Marijinega očeta Karla Drznega (januar 1477) francoski kralj Ludvik XI. zasedel del vladavine burgundskih vojvod in zahteval poroko Marije z dofenom, je avgusta 1477 prišlo do hitre poroke med Marijo in Maksimilijanom, ki je bila takoj potrjena tudi z njuno medsebojno naklonjenostjo. Prav gotovo je k temu prispeval tudi Maksimilijanov družabni značaj. Očarali so ga bogastvo, kultura in modernost dežele. Hitro se je naučil francoskega jezika in burgundskih državniških spretnosti. Leta 1478 je Marija rodila sina Filipa, leta 1480 hčerko Margareto, tretji otrok pa je umrl takoj po rojstvu.
Z ozemlji pa je Maksimilijan podedoval tudi burgundsko-francoski spor. Francoski kralji so imeli vladavino burgundskih vojvod za ozemlje, ki je bilo odcepljeno od Francije. Prišlo je do dolgotrajnega bojevanja, v katerem je Maksimilijan prvič zmagal leta 1479 pri Guinegatu v Artoisu in je bil tudi kasneje dokaj uspešen, saj sta pod Francijo prišli le matična vojvodina Burgundija (približno ozemlje današnje pokrajine Burgundije) in Pikardija, veliko večji del ozemlja pa je uspel obdržati. Njegov položaj se je močno poslabšal, ko je po nesrečni ženini smrti sam prevzel skrbništvo za sina Filipa. Med tem ko je Marija zmogla vladati ob popuščanju lokalnim oblastem, je prebivalstvo Maksimilijana, avstrijskega tujca, ki ni bil pripravljen popuščati, sovražilo in se je raje obrnilo k Francozom. Francoski kralj je to izkoristil in s skupščino burgundske Nizozemske (generalnimi stanovi) sklenil pogodbo v Arrasu (december 1482), na katero je moral Maksimilijan, ki trenutno ni imel denarja za vojsko, pristati: še ne triletno Maksimilijanovo hčer Margareto so zaročili z dofenom in jo odpeljali na francoski dvor, Filipa pa je sprejelo v vzgojo mesto Brugge.
Maksimilijan se je za burgundsko dediščino bojeval naprej z zelo spremenljivim uspehom. Leta 1485 si je ponovno podvrgel bogati mesti Gent in Brugge, ki pa sta mu bili sovražni še naprej. Februarja 1486 je njegov oče, cesar (ki zaradi pomanjkanja denarja ni mogel obraniti pred madžarskim kraljem Matijo Korvinom osrednjega dela avstrijskih dednih dežel in Dunaja), po diplomatski poti dosegel izvolitev Maksimilijana za nemškega kralja. Ko pa se je Maksimilijam leta 1488 vrnil na Nizozemsko, so mu meščani Bruggea očitali proangleško politiko in ga, nemškega kralja, kratko malo zaprli. Izpustili so ga šele potem, ko je pristal na številne koncesije in ko se je oče pojavil na Nizozemskem s cesarsko vojsko. Friderik III. je poskrbel za revizijo dogovorov, ki jih je moral Maksimilijan sprejeti pod prisilo.
Maksimilijan je skušal v boju s Francozi dobiti pod svojo oblast tudi Bretanijo. Ob pomoči Angležev se je leta 1490 po posredniku (per procuratorem) poročil s hčerko zadnjega bretanskega vojvode Franca, Ano. Karel VIII., francoski kralj že od leta 1483, ni smel dopustiti obkrožitve Francije s Habsburžani. Bretanijo je zavzel z vojsko, dosegel pri papežu razveljavitev Maksimilijanovega zakona in se sam poročil z Ano, kar je Maksimilijan sprejel kot osebno žalitev. (Zaroka med Karlom in Margareto je bila razdrta, toda Maksimilijanova hči je ostala jetnica francoskega kralja, dokler papež ni pristal na razveljavitev zakona med Maksimilijanom in Ano Bretansko.) Izbruhnila je vojna, v kateri so Maksimilijana pustili na cedilu vsi njegovi zavezniki (Angleži in Španci). Kljub temu je januarja 1493 dosegel lepo zmago pri Dournonu v Svobodni grofiji Burgundiji. Z mirom v Senlisu je francoski kralj vrnil Maksimilijanovemu sinu Filipu grofijo Artois, Svobodno grofijo Burgundijo in grofijo Charolais (ki je bila osebna dediščina njegove matere).
Leta 1493 je umrl cesar Friderik III. in naslednje leto je vladanje na Nizozemskem prevzel šestnajstletni Filip, ki so ga predčasno proglasili za polnoletnega. Sinu Marije, so bili Nizozemci bolj naklonjeni kot njegovemu očetu.
Vladanje v avstrijskih dednih deželah S smrtjo očeta je Maksimilijan postal gospodar avstrijskih dednih dežel. Po smrti Matije Korvina je z lahkoto ponovno osvojil Spodnjo Avstrijo z Dunajem, Štajersko in Koroško in pod svojo oblastjo združil vse habsburške posesti. Hrepenel je tudi po zlati Štefanovi kroni, a se ji je na pogajanjih v Bratislavi leta 1491 (zaradi težav s Francozi) odrekel; zagotovil pa si je pravico nasledstva madžarskega prestola v primeru, da ostane jagelonski rod Vladislava II. brez moškega naslednika.
thumb|Goldenes Dachl (zlata strešica) v Innsbrucku je simbol mesta, ki je imelo od cesarjeve prisotnosti veliko koristi. Maksimilijan je še danes na Tirolskem najbolj priljubljeni habsburški vladar. Maksimilijan si je glavno rezidenco ustvaril v Innsbrucku na Tirolskem, ki mu je bila od vseh avstrijskih dežel najbolj pri srcu, kjer so ga imeli ljudje radi in je imel veliko možnosti za lov. Marca 1494 se je poročil z milansko dedinjo Blanko Marijo Sforza in z njeno bogato doto rešil nekaj svojih finančnih težav.
Francoski kralj Karel VIII. je leta 1494 vdrl v Italijo in s tem začel zaporedje vojn za nasledstvo v Italiji (ki so s presledki trajale vse do leta 1559). Naslednje leto je zavzel Neapeljsko kraljestvo, katerega krono si je lastil. Papež, Benetke, Milano in Maksimilijan so se proti njemu združili v beneško ligo in Karel VIII., odrezan od matične Francije, si je moral pot nazaj izboriti.
Zamenjavo na francoskem prestolu leta 1498 (Karala VIII. je nasledil sin Ludvik XII.) je želel Maksimilijan izkoristiti za vdor v Burgundijo, toda sin Filip ni bil naklonjen protifrancoski politiki in tudi v cesarstvu ni našel podpore za svoj načrt. Že naslednje leto pa mu je francoska diplomacija pomagala zakuhati spor s Švicarji, ki so se upirali Maksimilijanovemu prizadevanju, da bi cesarske upravne reforme uveljavil tudi v Švicarski konfederaciji. Izbruhnili so boji, v katerih so se Švicarji pokazali kot premočni nasprotniki. Maksimilijanove predarlske, tirolske in švabske čete so bile večkrat poražene in z mirom v Baslu (1499) se je Švicarska konfederacija dokončno ločila od cesarstva. Francija je izkoristila razmere in si podredila (1504) vojvodino Milano. Maksimilijan je pripadnost Milana cesarstvu vsaj navidezno ohranil tako, da je naknadno dal vojvodino francoskemu kralju v fevd.
Maksimilijanovi diplomaciji je med tem uspelo izboljšati položaj Habsburžanov v severni Italiji. Kljub živahnemu benečanskemu nasprotovanju so po smrti zadnjega goriškega grofa Lenarta (1500) pridobili Prednjo grofijo Goriško na ozemlju Pustriške doline in Goriško grofijo s centrom v Gorici. Pri tem se je zanašal na znatno podporo svojega upravitelja Virgil von Graben.Erich Zöllner: Geschichte Österreichs: von den Anfängen bis zur Gegenwart. S. 159
Temu diplomatskemu uspehu je sledil vojaški v Renskem palatinatu, kjer je ob izumrtju landshutske veje Wittelsbachov prišlo do tekmovanja za nasledstvo med palatinsko in münchensko vejo Wittelsbachov. Bavarski stanovi so prosili kralja za posredovanje v sporu. Ker pa Palatinci njegove odločitve niso sprejeli, je prišlo do landshutske vojne, v kateri so bile udeležene tudi Maksimilijanove čete. Maksimilijan je osebno sodeloval pri zmagi na Wenzenbergu (1504). Za posredovanje je zahteval in dobil od Bavarcev gospostva Kufstein, Kitzbühel, in Rattenberg, ki jih je priključil Tirolski, od Palatincev pa deželna fevda Haguenau in Ortenau.
Kronanje za cesarja thumb|Cesar Maksimilijan I. in njegova družina; ob njem sta sin Filip in žena Marija Burgundska, pred njim pa vnuka Ferdinand in Karel ter Ludvik II. Madžarski, poročen z Maksimilijanovo vnukinjo Marijo. Bernhard Strigel, nemški portretist, 1465–1528. Že oktobra 1496 sta se sorodstveno tesno povezali aragonsko-kastiljska in habsburška dinastija. V dvojni poroki sta se Maksimilijanova Filip in Margareta poročila z Ivano in Ivanom, otrokoma Ferdinanda II. Aragonskega in Izabele I. Kastiljske. Poroki sta bili načrtovani za združitev sil proti Franciji. Po nepričakovano zgodnji smrti španskega prestolonaslednika Ivana leta 1497 in naslednje leto njegove starejše sestre Izabele, pa je zveza prinesla nasledstvo v Španiji Ivani in Filipu, torej Habsburžanom.
Leta 1506, po smrti Izabele Kastiljske, bi moral Filip nastopiti nasledstvo, a je še istega leta umrl. V imenu njegove žene, ki so jo prepoznali za blazno, in mladoletnih sinov, Karla in Ferdinanda, je regentstvo prevzel Ferdinand II. Aragonski. Maksimilijan je tedaj načrtoval pot v Rim, ker bi le njegovo kronanje za cesarja ustvarilo razmere, ki bi mu omogočile še za življenja kronati vnuka Karla za rimsko-nemškega kralja in tako zagotoviti habsburški dinastiji oblast v cesarstvu. Načrt so preprečile Benetke, ki so mu zaprle pot v Rim. Tako se je Maksimilijan 4. februarja 1508 v Trentu sam okronal za "izvoljenega rimskega cesarja". Papež Julij II., vesel da se je rešil neprijetnega obiska, je dal dovoljenje, ne da bi se zavedal daljnosežnosti tega koraka. Odtlej so si rimsko-nemški kralji takoj po kronanju nadeli tudi cesarski naziv.
Maksimilijan Benečanom ni mogel odpustiti, da so mu preprečili pot v Rim, in je slabo pripravljen začel proti njim vojno. Na bojnem polju mu ni šlo dobro, zato pa je njegova hči Margareta uspešno sodelovala pri ustanovitvi cambraiske lige, vojaške zveze med cesarstvom, Francijo, papežem in Španijo, kateri Benečani niso bili kos. Ko pa je kazalo, da bodo postali Francozi po zmagi pri Agnadellu premočni, je papež zamenjal stran in sledila mu je večina članov lige. V vojno proti Franciji so se vključili tudi Angleži in švicarski najemniki. Maksimilijanu se je posrečilo ustvariti veliko koalicijo proti Francozom in Benetkam. Bojevanje se je nadaljevalo do leta 1516. Maksimilijanu je prineslo nekoliko izboljšano mejo na Soči, Cortino d'Ampezzo in nekatere kraje južno od Trenta (Ala, Riva, Rovereto in druge); Verono, ki jo je med vojno že osvojil, je spet izgubil.
Upravne reforme v cesarstvu in avstrijskih dednih deželah