Rimskega cesarstva ne smemo zamenjevati s Svetim rimskim cesarstvom (843–1806).
Rimsko cesarstvo (latinsko , grško , Basileía tōn Rhōmaíōn) je bilo obdobje starega Rima, ki je sledilo Rimski republiki. Kot država je obsegalo veliko ozemlje okoli Sredozemskega morja do reke Ren in Velike Britanije v Evropi, severni Afriki in zahodni Aziji. V tem obdobju so Rimu vladali cesarji. Od začetka vladavine cesarja Avgusta do vojaške anarhije v 3. stoletju je bila država principat z Italijo kot metropolo provinc in Rimom kot edino prestolnico (27 pr. n. št. - 286 n. št.). Po krizi 3. stoletja se je cesarstvo razdelilo na Zahodno rimsko cesarstvo in Vzhodno rimsko cesarstvo (znano tudi kot Bizantinsko cesarstvo). Vsako izmed novo nastalih cesarstev je imelo svojega cesarja, uradna prestolnica obeh cesarstev pa je do leta 476 ostal Rim. Tega leta so Odoakerjevi Ostrogoti zasedli Raveno in odstavili zadnjega zahodnorimskega cesarja Romula Avgusta, zato so cesarske insignije prenesli v Konstantinopel. S sprejetjem krščanstva kot državne vere Rimskega cesarstva leta 380 in padcem Zahodnega rimskega cesarstva se je končalo obdobje klasične antike in začel srednji vek. Ti dogodki in postopna helenizacija Vzhodnega rimskega cesarstva so razlog, da zgodovinarji srednjeveško Rimsko cesarstvo, ki je ostalo v vzhodnih rimskih provincah, imenujejo Bizantinsko cesarstvo.
Prvi dve stoletji cesarstva sta bili obdobje stabilnosti in razcveta brez primere, znano tudi kot Pax Romana (rimski mir). V 3. stoletju je cesarstvo doživelo krizo, ki je ogrozila njegov obstoj, saj sta se odcepili Galsko in Palmirsko cesarstvo. Na prestolu se je zvrstila vrsta kratkoživih cesarjev, pogosto legionarjev in pogosto več hkrati. Cesarstvo je ponovno združil Avrelijan (270–275). Dioklecijan je poskusil stabilizirati cesarstvo in ga je leta 286 razdelil na latinski zahod in grški vzhod. V 4. stoletju so se po Milanskem ediktu iz leta 313 začeli na vplivne državne položaje vzpenjati kristjani. Kmalu zatem se je začelo obdobje velikih selitev, obsežnih vpadov germanskih ljudstev in Hunov pod vodstvom Atile, kar je pripeljalo do propada Zahodnega rimskega cesarstva. S padcem Ravene pod germanske Herule in z Odoakerjevo odstavitvijo cesarja Romula Avgusta leta 476 je Zahodno rimsko cesarstvo dokončno propadlo, kar je formalno potrdil vzhodnorimski cesar Zenon leta 480. Nekatere države na ozemljih nekdanjega Zahodnega rimskega cesarstva so se kasneje imele za njegove dediče in so se potegovale za vrhovno oblast rimskih cesarjev. Najpomembnejše med njimi je bilo Sveto rimsko cesarstvo. Vzhodno rimsko cesarstvo je preživelo še celo tisočletje, dokler niso Konstantinopla leta 1453 zavzeli osmanski Turki pod vodstvom sultana Mehmeda II.Osmani so svoje cesarstvo včasih imenovali "Cesarstvo Rûm" (osmansko turško دولت علنإه روم, dobesedno Vzvišena država Rim). V tem smislu bi lahko trdili, da je Rimsko cesarstvo živelo do začetka 20. stoletja. )
Zaradi velikega ozemlja in dolgega obstoja Rimskega cesarstva so rimske upravne prakse in kultura močno in trajno vplivale na razvoj jezika, religije, umetnosti, arhitekture, filozofije, prava in oblik vladanja ne samo na ozemlju, ki ga je obsegalo, temveč tudi daleč preko meja. Jezik Rimljanov se je razvil v romanske jezike srednjeveškega in modernega sveta, medtem ko je klasična grščina postala jezik Vzhodnega rimskega cesarstva. Sprejetje krščanstva v cesarstvu je privedlo do oblikovanja srednjeveškega krščanstva. Grška in rimska umetnost sta močno vplivali na italijansko renesanso. Rimska arhitekturna tradicija je služila kot osnova za romansko, renesančno in neoklasično arhitekturo, močno pa je vplivala tudi na islamsko arhitekturo. Rimsko pravo ima naslednike v mnogih današnjih pravnih sistemih, na primer v Napoleonovem zakoniku, pa tudi v francoskem in italijanskem sodobnem pravu; rimske republiške institucije so pustile trajno zapuščino, ki je vplivala na srednjeveške italijanske mestne republike in države, pozneje pa tudi na politično ureditev v ZDA in drugih modernih demokratičnih republikah.
Zgodovina
Prehod iz republike v cesarstvo
sličica|left|200px| Avgust pri Prvih vratih (začetek 1. stoletja n. št.)
Rim se je začel širiti kmalu po ustanovitvi republike v 6. stoletju pr. n. št., preko meja Apeninskega polotoka pa v 3. stoletju pr. n. št. To pomeni, da je bila država imperij (nadvlada močne države nad šibkejšimi) že dolgo preden je dobila prvega cesarja.Kelly, str. 4ff.Nicolet, str. 1, 15Brennan, T. Corey (2000). The Praetorship in the Roman Republic. Oxford University Press. str. 605.Peachin, str. 39–40. Rimska republika ni bila nacionalna država v sodobnem smislu, ampak mreža mest, ki so ohranila različno stopnjo neodvisnosti od rimskega senata, in provinc, ki so jih upravljali vojaški poveljniki. V obdobju republike še niso vladali cesarji, temveč letno izvoljeni predstavniki senata, predvsem rimski konzuli.Potter (2009), str. 179. Konzulova vojaška moč je temeljila na rimskem pravnem konceptu imperium, ki dobesedno pomeni poveljevanje, običajno v vojaškem smislu.Richardson, John (2011) Fines provinciae. V Frontiers in the Roman World. Brill. str. 10. Občasno so uspešni konzuli prejeli častni naslov imperator (poveljnik). Z njim so naslavlali tudi zgodnje cesarje.Richardson, John (2011). Fines provinciae. V Frontiers in the Roman World. Brill. str. 1–2. Naziv imperator takrat ni imel istega pomena kot danes, temveč je bil samo izrecno priznanje vojaških sposobnosti. Podobno tudi diktator še ni pomenil samodržca, pač pa osebo, ki jo je senat pooblastil, da reši trenutno izredno stanje.
Iz različnih razlogov je bilo 1. stoletje pr. n. št. čas političnih in vojaških preobratov, ki so na koncu privedli do vladavine cesarjev.Hekster, Olivier and Kaizer, Ted (2011). Uvod v Frontiers in the Roman World. Proceedings of the Ninth Workshop of the International Network Impact of Empire (Durhan, 16–19. april 2009.. Brill. str. viii.Andrew Lintott (1999). The Constitution of the Roman Republic. Oxford University Press. str. 114.Eder, W. (1993). "The Augustan Principate as Binding Link," v Between Republic and Empire. University of California Press. str. 98. . Rim je od konca 2. stoletja pr. n. št. trpel v dolgotrajnem nizu notranjih konfliktov, zarot in državljanskih vojn, hkrati pa močno razširil svojo moč izven Italije. To je bilo obdobje krize Rimske republike. Proti koncu te dobe, leta 44 pr. n. št., je bil Julij Cezar za kratek čas imenovan za večnega diktatorja, dokler ni bil še isto leto umorjen. Njegove atentatorje sta Mark Antonij in Cezarjev posvojeni sin Oktavijan pregnala iz Rima in jih v bitki pri Filipih leta 42 pr. n. št. tudi premagala. Delitev rimskega sveta med Markom Antonijem, Oktavijanom in Lepidom ni trajala dolgo, saj je Lepid, ker se je odločil, da bo postal duhovnik vse svoje ozemlje in vojaške sile predal Oktavijanu. Oktavijanove sile so v bitki pri Akciju leta 31 pr. n. št. premagale združene sile Marka Antonija in Kleopatre, s čimer se je končala zadnja vojna Rimske republike. Leta 27 pr. n. št. so senat in prebivalci Rima Oktavijana razglasili za princepsa (prvega državljana) in Avgusta (čaščeni) s prokonzulskim imperiumom, s čimer se je začel Principat, prvo obdobje rimske cesarske zgodovine.
Stare republiške državne ustanove in politični mehanizmi so ostali v veljavi in republika je še vedno obstajala, vendar so Avgustovi sodobniki vedeli, da ima dejansko Avgust v Rimu vso pomembno oblast.Syme, Ronald (1939). The Roman Revolution. Oxford: Oxford University Press. str. 3–4. Ker je njegova vladavina končala stoletje državljanskih vojn in začela obdobje miru in blaginje brez primere, je bil tako priljubljen, da je de facto, če ne de jure, vladal kot kralj. V letih njegove vladavine se je deloma organsko in deloma načrtno pojavil nov ustavni red, ki je po njegovi smrti veljal tudi v času njegovega naslednika Tiberija.
Pax Romana
Obdobje med letoma 27 pr. n. št. in 180 n. št. se tradicionalno šteje za Pax Romana (rimski mir). V teh dveh stoletjih je cesarstvo doživelo stabilnost in ekonomski razcvet brez primere. Utrjevanje cesarstva je spodbujalo družbeno stabilnost in gospodarsko blaginjo, kakršnih Rim še nikoli ni doživel. Upori v provincah so bili redki, kljub temu pa so jih, ko so se zgodili, neusmiljeno in hitro zatrli.Boatwright, Mary T. (2000) Hadrian and the Cities of the Roman Empire. Princeton University Press. str. 4. Država je dosegla svoj največji ozemeljski obseg med Trajanovo vladavino (98–117).
Avgustov uspeh pri vzpostavljanju načel dinastičnega nasledstva je bil omejen, saj je zapustil številne nadarjene potencialne dediče. Julijsko-klavdijska rodbina je dala še štiri cesarje - Tiberija, Kaligulo, Klavdija in Nerona -, preden je v 69. letu našega štetja popustila v nestabilnem letu štirih cesarjev, iz katerega je kot zmagovalec izšel Vespazijan. Vespazijan je postal ustanovitelj kratke rodbine Flavijcev, sledila mu je rodbina Nerva – Antonin, ki je ustvarila 'pet dobrih cesarjev': Nervo, Trajana, Hadrijana, Antonina Pija in filozofsko navdahnjenega Marka Avrelija.
Obdobje rimskega miru pa je hkrati povečalo notranje težave in v času vladavine cesarja Komoda (177–192) se je začel zaton cesarstva.
Padec na zahodu in preživetje na vzhodu
sličica|300x300_pik|V času cesarstva je prihajalo do invazij starogermanskih ljudstev na rimsko ozemlje. Sicer se uradni začetek dobe preseljevanja narodov običajno postavlja v 4. stoletje, ko je bilo zahodno ozemlje že pod vlado tujcev, in je zato ta čas pogosto pojmovan kot prehod med klasično antiko in srednjim vekom.
Grški zgodovinar Kasij Dion, sodobni opazovalec dogodkov, je pričetek vladanja cesarja Komoda leta 180 n. št. označil kot spust »iz zlatega kraljestva v zarjavelo in železno«Dio Cassius 72.36.4, Loeb edition translated E. Cary - znamenit komentar, ki je privedel nekatere zgodovinarje, zlasti npr. Edwarda Gibbona, da Komodovo vladavino jemljejo kot začetek propada Rimskega cesarstva..Goldsworthy 2009, str. 50
Leta 212 n. št. so v času vladavine Karakale vsem svobodno rojenim prebivalcem cesarstva podelili rimsko državljanstvo. Toda kljub tej gesti univerzalnosti je bilo obdobje Severske dinastije burno - cesarjeva vladavina se je običajno končala z njegovim umorom ali usmrtitvijo - in po njenem propadu je Rimsko cesarstvo zajela kriza tretjega stoletja, obdobje invazij, civilnih nesoglasij, gospodarske nestabilnosti in ne nazadnje tudi kuge, ki je pomorila dobršen del prebivalstva.Brown, P. The World of Late Antiquity. London 1971, str. 22. Pri opredeljevanju zgodovinskih obdobij se na to krizo včasih gleda kot na prehod iz klasične antike v pozno antiko. Avrelijan (vladal 270–275) je cesarstvo vrnil z roba propada in ga utrdil. Dioklecijan je zaključil delo popolne obnove cesarstva, vendar je zavrnil vlogo princepsa in postal prvi cesar, ki je sam sebe imenoval dominus, gospodar.Goldsworthy 2009, str. 405–415. Dioklecijanova vladavina je prinesla tudi najbolj usklajeno preganjanje krščanstva.