Romunija () je suverena država v jugovzhodni Evropi. Meji na Črno morje, Bolgarijo, Ukrajino, Madžarsko, Srbijo in Moldavijo. Meri 238.397 km2 in ima zmerno celinsko podnebje. Država s približno 20 milijoni prebivalcev je sedma (po izstopu Velike Britanije šesta) najštevilčnejša država članica Evropske unije. Glavno in največje mesto, Bukarešta, je šesto največje mesto v EU z 1.883.425 prebivalci leta 2011.
Reka Donava, druga najdaljša reka v Evropi, izvira v Nemčiji in teče v jugovzhodni smeri 2857 km skozi deset držav, preden se v Romuniji izlije v delto Donave. Karpati, ki prečkajo Romunijo od severa do jugozahoda, tudi moldavijski del, so dolgi 2444 m.
Sodobna Romunija je bila ustanovljena leta 1859 z združitvijo podonavskih kneževin Moldavije in Vlaške. Nova država, od leta 1866 uradno imenovana Romunija, se je osamosvojila izpod Osmanskega cesarstva leta 1877. Ob koncu prve svetovne vojne so se Transilvanija (Sedmograška), Bukovina in Besarabija združile s suvereno kraljevino Romunijo. Med drugo svetovno vojno je bila Romunija zaveznica nacistične Nemčije proti Sovjetski zvezi in se je do leta 1944 borila na strani Wehrmachta, nemških oboroženih sil. Ko jo je zasedla Rdeča armada, se je pridružila zavezniškim silam. Romunija je takrat izgubila več ozemelj, Severno Transilvanijo pa je ponovno dobila po vojni. Po vojni je Romunija postala socialistična republika in članica Varšavskega pakta. Po revoluciji leta 1989 je Romunija začela prehod v demokracijo in kapitalistično tržno gospodarstvo.
Romunija je država v razvoju in ena najrevnejših v Evropski uniji, uvrščena je na 50. mesto po indeksu človekovega razvoja, čeprav od leta 2017 njeno gospodarstvo narašča s predvideno letno stopnjo 5 %. Hitra gospodarska rast romunskega gospodarstva v zgodnjih 2000. je pretežno temeljila na storitvah, je proizvajalka in neto izvoznica strojev in električne energije ter vključuje podjetja, kot sta Automobile Dacia in OMV Petrom. Od leta 2004 je članica Nata in je del Evropske unije od leta 2007. Večina prebivalstva so vzhodni pravoslavni kristjani, manjši del, predvsem v Transilvaniji, pa so romunski uniati. Romuni govorijo romunščino, ki je romanski jezik. Kulturna zgodovina Romunije se ponaša z vplivnimi umetniki, glasbeniki, izumitelji in športniki.
Etimologija Beseda romania izhaja iz latinske besede romanus, kar pomeni 'državljan Rima'. Njeno prvo znano uporabo so v 16. stoletju potrdili italijanski humanisti, ki so potovali po Transilvaniji, Moldaviji in Vlaški.
Najstarejši ohranjen dokument, napisan v romunščini, je Neacșovo pismo iz Câmpulunga iz leta 1521, v katerem je Vlaška omenjeno kot Țeara Rumânească (staro ime za 'Rumanska dežela', țeara iz latinske terra, 'dežela', trenutno črkovanje: Țara Românească).
Dve črkovalni obliki: român in rumân sta bili uporabljeni izmenično, dokler sociolingvistični razvoj v poznem 17. stoletju ni povzročil semantične razlike med oblikama: rumân je pomenil 'uslužbenec', medtem ko je român ohranil prvotni etnolingvistični pomen. Po ukinitvi tlačanstva leta 1746 se je beseda rumân postopoma umaknila iz uporabe in se je črkovanje ustalilo v obliki român. Tudor Vladimirescu, revolucionarni vodja zgodnjega 19. stoletja, je uporabil izraz Rumânia, ki se nanaša izključno na kneževino Vlaško.
Uporaba imena Romunija, ki se nanaša na skupno domovino vseh Romunov (njen sodobni pomen), je bila najprej dokumentirana v začetku 19. stoletja. Ime je uradno v uporabi od 11. decembra 1861.
Uradna imena 1859–1862: Združeni kneževini Moldavija in Vlaška 1862–1866: Romunski združeni kneževini ali Romunija 1866–1881: Romunija 1881–1947: Kraljevina Romunija ali Romunija 1947–1965: Romunska ljudska republika (RLR) ali Romunija 1965–december 1989: Socialistična republika Romunija (SRR) ali Romunija december 1989–danes: Romunija
Zgodovina
Zgodnja obdobja
Človeški ostanki v Peštteri cu Oase ('Jama s kostmi') so radiokarbonsko datirani v obdobje pred približno 40.000 leti in pripadajo najstarejšemu znanemu homo sapiensu v Evropi. Območje neolitskega Cucutenija v severovzhodni Romuniji je bilo zahodno območje prve evropske civilizacije, znane kot tripoljska kultura. Najzgodnejši izdelki iz soli na svetu so na območju Poiana Slatinei v bližini vasi Lunca v Romuniji; sol je bila prvič uporabljena v zgodnjem neolitiku okoli 6050 pr. n. št. v kulturi Starčevo-Kőrös-Criș, kasneje pa tripoljski kulturi. Dokazi s tega in drugih območij kažejo, da so izločali sol iz izvirske vode s postopkom briketiranjaali stisnjenja.
Pred rimskim osvajanjem Dakije so bila ozemlja med reko Donavo in Dnestrom naseljena z različnimi tračanskimi ljudstvi, tudi z Dačani in Geti. Herodot v svojih Zgodbah opozarja na versko razliko med Geti in drugimi Tračani.Herodotus. Histories, 4.93–4.97. Strabon meni, da Dačani in Geti govorijo isti jezik. Dio Cassius opozarja na kulturne podobnosti med ljudstvoma. Še vedno ni povsem jasno, ali so bili Dačani in Geti isto ljudstvo.
Rimski vdori pod cesarjem Trajanom med letoma 101 in 102 ter 105 in 106 n. št. so imeli za posledico, da je polovica dačanskega kraljestva postala pokrajina Rimskega imperija, imenovana Rimska Dakija. Rimska vladavina je trajala 165 let. V tem obdobju je bila pokrajina v celoti vključena v Rimski imperij, precejšen del prebivalstva pa so bili novi prebivalci iz drugih pokrajin. Rimski kolonisti so vpeljali latinščino. Po mnenju privržencev teorije kontinuitete je pospešena romanizacija rodila prvoten romunski jezik. Pokrajina je bila bogata z rudnimi bogastvi (zlasti zlato in srebro v mestih, kot je Alburnus Maior). Rimska vojska je zapustila Dakijo okoli leta 271. Ozemlje so kasneje napadla različna ljudstva. Rimljane so pregnali Goti, za njimi so prišli Huni, Gepidi, Avari in Slovani (6. stol.), pa Bolgari in Madžari (9. stol.), Pečenegi (okoli leta 900) in Kumani (11. stol.).
Burebista, Decebal in Trajan veljajo za romunske prednike v romunskem zgodovinopisju.
Srednji vek
V srednjem veku so Romuni živeli v treh kneževinah: Vlaška (romunsko Țara Românească – 'Romunska dežela'), Moldavija (romunsko Moldova) in Transilvanija (Sedmograška). Obstoj neodvisnih romunskih vojaških vojvodstev v Transilvaniji že v 9. stoletju je omenjen v kroniki Gesta Hungarorum, vendar je do 11. stoletja Transilvanija postala pretežno avtonomni del Kraljevine Madžarske. V drugih delih se je razvilo veliko majhnih lokalnih držav z različno stopnjo neodvisnosti, toda samo pod Basarabom I. in moldavijskim Bogdanom I. sta se v 14. stoletju pojavili večji kneževini Vlaška in Moldavija, ki sta se bojevali proti osmanskemu cesarstvu.
Do leta 1541 sta bila celoten balkanski polotok in večina Madžarske osvojena in vključena v Osmansko cesarstvo. Nasprotno pa so Moldavija, Vlaška in Transilvanija, medtem ko so bile pod osmanskim suzerenstvom, ohranile delno ali polno notranjo avtonomijo do sredine 19. stoletja (Transilvanija do 1711). V tem obdobju so živeli številni pomembni vladarji: Štefan III., Vasile Lupu, Aleksander I. in Dimitrij Cantemir v Moldaviji, Vlad III. Drakula, Mircea I., Matej Basarab, Neagoe Basarab in Konstantin Brâncoveanu v Vlaški in Gábor Bethlen v kneževini Transilvaniji, pa tudi János Hunyadi in Matija Korvin v Transilvaniji, medtem ko je bila še vedno del Ogrske. Leta 1600 je vsem trem kneževinam sočasno vladal vlaški knez Mihael Hrabri (Mihai Viteazul), ki je bil kasneje predhodnik sodobne Romunije, nanj so se sklicevali nacionalisti, pa tudi pobudnik ene romunske države.Giurescu, p. 211–13.
Neodvisnost in monarhija
V času avstro-ogrske vladavine v Transilvaniji in osmanskega suzerenstva nad Vlaško in Moldavijo je večina Romunov dobila nekaj pravic na ozemlju, na katerem so postali večinsko prebivalstvo. Nacionalistične teme so postale glavne med vlaško vstajo leta 1821 in revolucijo leta 1848 v Vlaški in Moldaviji. Zastava, ki so jo revolucionarji sprejeli za Vlaško, je bila modro-rumeno-rdeča vodoravna trobojnica (z modro zgoraj v skladu s pomenom svoboda, pravica, bratstvo), medtem ko so romunski študenti v Parizu pozdravljali enako zastavo »kot simbol združitve Moldavcev in vlaških državljanov«. Prav taka zastava, tribarvna, a navpična, je bila pozneje uradno sprejeta kot zastava Romunije.Năsturel (1900/1901), p. 257. Năsturel, Petre Vasiliu, Steagul, stema română, însemnele domnești, trofee (Romunska zastava [in] grb, knežje oznake [in] trofeje), Bucharest, 1903.
Po neuspešnih revolucijah leta 1848 niso vse velike sile podprle želje Romunov, da se uradno združijo v eni državi. Toda po krimski vojni so volivci v Moldaviji in Vlaški leta 1859 glasovali za istega voditelja Alexandra Ioana Cuza kot domnitorja ('vladajoči princ' v romunščini) in dve kneževini sta postali uradno Združeni kneževini pod suzerenstvom Osmanskega cesarstva. Po državnem udaru leta 1866 je bil Cuza izgnan in ga je zamenjal princ Karel I. iz rodbine Hohenzollern-Sigmaringen. V rusko-turški vojni med letoma 1877 in 1878 se je borila na ruski strani. Po njej so jo kot neodvisno državo priznali Osmansko cesarstvo in velike sile s pogodbo iz San Stefana in berlinsko pogodbo. Nova kraljevina Romunija je imela do leta 1914 obdobje stabilnosti in napredka, po drugi balkanski vojni je od Bolgarije dobila Južno Dobrudžo.
Svetovni vojni in Velika Romunija
Romunija je ostala nevtralna v prvih dveh letih prve svetovne vojne. Po skrivni bukareški pogodbi leta 1916, v skladu s katero bi Romunija od Avstro-Ogrske pridobila ozemlja z večino romunskega prebivalstva, se je pridružila silam antante in vojno napovedala 27. avgusta 1916. Po začetnem napredku se je romunska vojaška akcija hitro spremenila v katastrofo za Romunijo, saj so centralne sile v nekaj mesecih zasedle dve tretjini države, preden so se ustavile leta 1917. Oktobrska revolucija in ruski umik iz vojne sta zapustila Romunijo samo in obkoljeno. Romunija je bila zasedena in maja 1918 je bila podpisana ostra mirovna pogodba. Novembra je Romunija ponovno sprožila spopad. Vojaške in civilne izgube od leta 1916 do leta 1918 v okviru sodobnih meja so ocenjene na 748.000. Po vojni je Bukovina s senžermensko mirovno pogodbo pripadla Romuniji, prav tako Banat in Transilvanija, ki sta bili prej na Madžarskem, leta 1920 s trianonsko pogodbo ter Besarabija, prej v Rusiji, s pariško pogodbo leta 1920. Vse cesije centralnih sil v premirju in pogodbah so bile razveljavljene in opuščene.
Naslednje medvojno obdobje se imenuje Velika Romunija, saj je država takrat dosegla največji teritorialni obseg (skoraj 300.000 km²). Uporaba korenitih kmetijskih reform in sprejetje nove ustave sta ustvarila demokratični okvir in omogočila hitro gospodarsko rast. Leta 1937 s proizvodnjo 7,2 milijona ton nafte je bila Romunija na drugem mestu v Evropi in na sedmem mestu v svetu. Bila je drugi največji evropski proizvajalec hrane. Zgodnja trideseta leta 20. stoletja so zaznamovali socialni nemiri, visoka brezposelnost in stavke, saj je bilo v desetletju zamenjanih več kot 25 vlad. V zadnjih nekaj letih pred drugo svetovno vojno so bile demokratične stranke stisnjene med fašistično in šovinistično železno stražo in avtoritarne težnje kralja Karla II.
V drugi svetovni vojni je Romunija ponovno poskusila ostati nevtralna, vendar je 28. junija 1940 prejela sovjetski ultimat z neposredno grožnjo vdora ob morebitnem nesodelovanju. Tuje sile so ponovno vzpostavile močan pritisk na Romunijo s paktom Molotov-Ribbentrop proti neagresivnosti 23. avgusta 1939. Romunska vlada in vojska sta se bili prisiljeni umakniti iz Besarabije in severne Bukovine, da bi se izognili vojni s Sovjetsko zvezo. Kralj je moral odstopiti in general Ion Antonescu je bil imenovan za novega predsednika vlade s polno močjo za vladanje države po kraljevem odloku. Romunija je bila pozvana, naj se pridruži vojaški akciji sil osi. Kasneje je bila južna Dobrudža dana Bolgariji, medtem ko je Madžarska dobila severno Transilvanijo zaradi arbitraže s pooblastili osi.