Sirakuze (, , , , ) so zgodovinsko mesto na Siciliji in glavno mesto pokrajine Siracusa. Mesto je prepoznavno po svoji bogati grški zgodovini, kulturi, amfiteatrih, arhitekturi in kot rojstni kraj vrhunskega matematika in inženirja Arhimeda. Archimedes To 2700 let staro mesto je imelo v antičnih časih ključno vlogo, ko je bilo eno glavnih sil sredozemskega sveta. Sirakuze so v jugovzhodnem kotu otoka Sicilije poleg istoimenskega zaliva Jonskega morja.
Mesto so ustanovili starogrški Korintčani in Tenejci in postali zelo močna mestna država. Sirakuze so bile povezane s Šparto in Korintom in so vplivale na celotno Magno Graecio kot najpomembnejše mesto. Cicero ga je opisal kot "največje grško mesto in najlepše od vseh", ki je bilo v 5. stoletju pred našim štetjem enako veliko kot Atene. Kasneje je postalo del Rimske republike in bizantinskega imperija. Nato je Palermo prevzel vlogo glavnega mesta Kraljevine Sicilije. Sčasoma je bilo kraljestvo združeno s Kraljevino Neapelj, nastala je Kraljevina dveh Sicilij in ostala do italijanske združitve leta 1860.
V sodobnem času je mesto uvrščeno na seznam Unescove svetovne dediščine skupaj z nekropolo Pantaliko. V osrednjem območju ima mesto približno 125.000 prebivalcev. Prebivalci so znani kot Sirakužani. Sirakuze so omenjene v Svetem pismu v knjigi Dela apostolov 28:12, ko je Pavel bival tukaj. Zavetnica mesta je sveta Lucija, rojena v Sirakuzah in njen praznik, dan svete Lucije, praznujejo 13. decembra.
Zgodovina Časovnica dogodkov:
Grško obdobje
Sirakuze in njena okolica so bile naseljene že od antičnih časov, kar kažejo najdbe v vasicah Stentinello, Ognina, Plemmirio, Matrensa, Cozzo Pantano in Taps, ki so že imele povezave z mikenskimi Grki.
Sirakuze so leta 734 ali 733 pr. n. št. ustanovili grški naseljenci iz Korinta in Teneje, ki jih je vodil kolonizator Arhias. Potrjenih je veliko različic imena mesta, tudi z Συράκουσαι Syrakousai, Συράκοσαι Syrakosai in Συρακώ Syrako. Možen izvor imena mesta je navedel Vibius Sekvester, ki citira Stephanusa ByzantiusaEthnika 592.18-21,593.1-8, i.e. Stephanus Byzantinus Ethnika (kat'epitomen), lemma , da so se sirakuzna močvirja (λίμνη), imenovala syrako in drugič Markianov Periegesis, v katerem je Arhias dal mestu ime po bližnjem močvirju; tako dobimo syrako (in s tem Syrakousai in različice) za ime Sirakuze, ime, ki ga je potrdil tudi Epiharmos s Kosa. Jedro starodavnega mesta je bil majhen otok Ortigia. Naseljenci so ugotovili, da je zemlja rodovitna in da so jim domača plemena naklonjena. Mesto je raslo in napredovalo in postalo najmočnejše grško mesto v Sredozemlju. Kolonije, ki so jih ustanovili, so bile: Akre (danes Palazzolo Acreide) (664 pr. n. št.), Kasmene (danes Casmene) (643 pr. n. št.), Akrile (7. stoletje pr. n. št.), Elor (7. stoletje pr. n. št.) in Kamarina (598 pr. n. št.).
Potomci prvih kolonistov, imenovani gamoroi, so imeli moč, dokler jih niso izgnali kilihiroi, nižji razred v mestu. Prvi so se vrnili na oblast leta 485 pr. n. št., zahvaljujoč pomoči Gelona, vladarja Gele. Gelon je postal despot mesta in mnoge prebivalce Gele, Kamarine in Megere je preselil v Sirakuze, kjer je zunaj obzidja zgradil nove četrti Tihe in Neapolis. Med novimi gradnjami je načrtoval novo gledališče, ki ga je zasnoval Damokopos, kar je mestu dalo razcvet kulturnega življenja. To je pritegnilo osebnosti, kot so Ajshil, Ario iz Metimne, Evmel iz Korinta in Sapfo, ki je bila izgnana iz Mitilene. Povečana moč Sirakuz je imela za posledico neizogiben spopad s Kartažani, ki so vladali zahodni Siciliji. V bitki pri Himeri (480 pr. n. št.) je Gelo, ki se je povezal s Teronom iz Agrigenta, odločno premagal afriške sile, ki jih je vodil Hamilkar. Tempelj, posvečen Ateni (danes stolnica), je bil postavljen v mestu kot spomin na dogodek.
V tem času so se Sirakuze precej povečale. Obzidje je v 5. stoletju obkrožalo 120 ha, vendar so prebivalci že v 470. letih pred našim štetjem začeli graditi zunaj obzidja. Leta 415 pr. n. št. je imelo mesto že približno 250.000 prebivalcev, kar je bilo približno toliko kot v Atenah.
Gelona je nasledil njegov brat Hieron, ki se je boril proti Etruščanom v Kumah leta 474 pred našim štetjem. Njegovo vladavino so podprli pesniki Simonid z otoka Keos, Bakhilid in Pindar, ki so obiskali njegov dvor. Trazibul (467 pr. n. št.) je uvedel demokratični režim. Aristotle's Politics 5.1312b Mesto se je še naprej širilo, se borilo proti uporniškim Sikulom in po Tirenskem morju so se razširili do Korzike in Elbe. V poznem 5. stoletju pred našim štetjem so se Sirakuze znašle v vojni z Atenami, ki so iskale več sredstev za boj v peloponeški vojni. Sirakuze so zaprosile za pomoč generala iz Šparte, sovražnika v vojni z Atenami; premagali so Atence, uničili njihove ladje in jih prisilili bivati v latomijah, kjer so umrli od pomanjkanja. Leta 401 pr. n. št. so Sirakuze prispevale 3000 najemniških vojakov, hoplitov, za pohod desettisočev pod poveljstvom Kira mlajšega . Ksenofont. Anabasis, knjiga 1, poglavje 2, IX
V začetku 4. stoletja pred našim štetjem se je tiran Dionizij starejši ponovno spopadel s Kartažani. Čeprav je izgubil Gelona in Kamarina, je ohranil moč za zajetje celotne Sicilije. Po koncu spopadov je Dionizij zgradil ogromno trdnjavo na otoku Ortigia in 22 km dolgo obzidje okoli celotnih Sirakuz. Drugo obdobje širitve je uničilo Naksos, Catanio in Lentini; Sirakuze so nato znova začele vojno proti Kartagini (397 pr. n. št.). Kartažanom je uspelo oblegati Sirakuze, vendar jih je zmago onemogočila kuga. Pogodba iz leta 392 pr. n. št. je Sirakuzam omogočila, da so še naprej širili svojo posest, ustanovili so mesta Andrano, Tindari in Tavromenij ter osvojili Regij na celini. Da bi olajšali trgovino na Jadranu, je Dionizij starejši ustanovil Ancono, Adrio in Iso (danes Vis). Dionizij je bil poleg svojih bojnih dejanj znan tudi kot pokrovitelj umetnosti; Platon je večkrat obiskal Sirakuze.
Njegov naslednik je bil Dionizij mlajši, ki ga je leta 356 pr. n. št. izgnal Dion. Toda zaradi njegovega despotskega vladanja so ga izgnali, Dionizij pa je zasedel prestol leta 347 pr. n. št. Dionizija je leta 344 pr. n. št. v Sirakuzah oblegal Sirakužan, general Hiketas. Naslednje leto je korintski Timoleont postavil v mestu demokratični režim, potem ko je izgnal Dionizija in premagal Hiketa. Dolga vrsta notranjih bojev je oslabila moč Sirakuz, Timoleont pa je to poskušal popraviti in je premagal Kartažane v bitki pri Krimizu (339 pr. n. št.).
Po smrti Timoleonta se je med mestnimi strankami ponovno začel boj in se je končal z vzponom drugega tirana Agatokla, ki je leta 317 pr. n. št. prevzel oblast z državnim udarom. Ponovno je začel vojno proti Kartagini. V Sirakuzah so ga leta 311 pr. n. št. oblegali Kartažani, a je z majhno floto pobegnil iz mesta. Dobil je moralno zadoščenje, ko je vojno prenesel na afriška tla in povzročil sovražniku velike izgube. Branilci Sirakuz so uničili kartažansko vojsko, ki jih je oblegala. Agatoklos je bil sčasoma poražen tudi v Afriki. Vojna se je končala s še enim mirovnim sporazumom, ki Kartažanom ni preprečil, da se po smrti Agatokla (289 pr. n. št.) ne bi spopadali s politiko v Sirakuzah. Sirakuze so oblegali četrtič in zadnjič leta 278 pr. n. št. Umikali so se ob prihodu kralja Pira iz Epira, ki so ga Sirakuze prosile za pomoč. Po kratkem obdobju Pirove vladavine je Hieron II. leta 275 pr. n. št. zasedel oblast.
S Hieronom se je začelo obdobje 50-letnega miru in blaginje. Sirakuze so postale ena najbolj znanih prestolnic antičnega sveta. Izdal je tako imenovano hieronski zakon (lex hieronica), ki so ga kasneje sprejeli Rimljani pri upravljanju Sicilije. Povečal je tudi gledališče in zgradil nov ogromen oltar. Pod njegovo vladavino je živel najslavnejši Sirakužan, matematik in naravoslovni filozof Arhimed. Med njegovimi mnogimi izumi so bile različne vojaške naprave, tudi Arhimedov krempelj, nekakšen žerjav, ki so ga uporabljali ob rimskem obleganju 214—212 pr. n. št. Od literarnih oseb je znan Teokrit in drugi.Hieronov naslednik, mladi Hieronim (ki je vladal od 215 pr. n. št.), je po porazu v bitki pri Kanah prekinil zavezništvo z Rimljani in sprejel podporo Kartagine. Rimljani, ki jih je vodil konzul Mark Klavdij Marcel, so oblegali mesto leta 214 pred našim štetjem. Mesto se je branilo tri leta, vendar je leta 212 pr. n. št. padlo. Uspehi Sirakužanov v odbijanju rimskega obleganja so postali čezmerni. Leta 212 pr. n. št. so Rimljani izvedeli, da bodo prebivalci mesta sodelovali na letnem festivalu, namenjenem boginji Artemidi. Majhna skupina rimskih vojakov se je približala mestu pod okriljem noči in ji je uspelo porušiti obzidje, da bi vstopili v mesto in z okrepitvami kmalu prevzeli nadzor. V tej bitki je umrl Arhimed, glavna utrdba pa je ostala trdna. Po osmih mesecih obleganja in s počasnim napredovanjem je iberski kapitan po imenu Moeriskus pripeljal Rimljane v bližino Aretuzinega vodnjaka. Po dogovorjenem znaku je med diverzantskim napadom odprl vrata. Prorimski stražarji so nato Sirakuze oplenili. ¨
Rimsko in bizantinsko obdobje
Čeprav so Sirakuze počasi nazadovale, so ohranile status prestolnice rimske vlade Sicilije in sedež pretorja. Ostale so pomembno pristanišče za trgovino med vzhodnim in zahodnim delom cesarstva. Krščanstvo se je v mestu razširilo s prizadevanji svetega Pavla iz Tarza in prvega škofa mesta svetega Marziana, ki je mesto naredil za eno glavnih središč spreobrnjenja na zahodu. V obdobju, ko so preganjali kristjane, so bile izklesane velike katakombe, ki so druge po velikosti za Rimom.
Po obdobju vladavine Vandalov in Belizarijevi povrnitvi otoka (vojskovodja vzhodnorimskega (cesarja Justinijana I., ki je v glavnem uspešno vodil boje proti Perzijcem, Vandalom v Afriki in Ostrogotom v Italiji), so si Sirakuze pod bizantinskim cesarstvom opomogle (31. december 535). Od 663 do 668 so bile Sirakuze sedež cesarja Konstansa II. in metropola celotne sicilijanske cerkve.
Emirat Sicilija
Mesto so med letoma 827 in 828 oblegali Aglabidi že skoraj leto dni, toda bizantinske okrepitve so preprečile njihov padec. Ostale so središče bizantinskega odpora proti postopnemu muslimanskemu osvajanju Sicilije, dokler niso padle v drugem obleganju 20. in 21. maja 878. V dveh stoletjih muslimanske vladavine je bila prestolnica emirata prenesena iz Sirakuz v Palermo. Stolnica je bila spremenjena v mošejo, četrt na otoku Ortigia pa je bila postopoma obnovljena v islamskem slogu. Mesto je kljub temu ohranilo pomembna trgovinska razmerja in je imelo sorazmerno cvetoče kulturno in umetniško življenje: številni arabski pesniki, med njimi tudi Ibn Hamdis, najpomembnejši sicilijanski arabski pesnik iz 12. stoletja, so v mestu ustvarjali.
Leta 1038 je bizantinski general George Maniakes ponovno zavzel mesto in poslal relikvije svete Lucije v Konstantinopel. Grad na Ortigii se imenuje po njem, čeprav je bil zgrajen pod vladavino Staufovcev. Leta 1085 so v Sirakuze vstopili Normani, eno izmed zadnjih arabskih utrdb, po poletnem obleganju Rogerija I. Sicilskega in njegovega sina Jordana iz Hautevilla, ki mu je bilo mesto dodeljeno. Zgrajene so bile nove četrti, obnovljene so bile stolnica in druge cerkve.
Visoki srednji vek Leta 1194 je cesar Henrik VI. zasedel sicilijansko kraljestvo, tudi Sirakuze. Po kratkem obdobju genovske vladavine (1205–1220) pod zloglasnim admiralom in piratom Alamanno da Costa, ki je bil naklonjen trgovini, je kraljevska oblast v mestu ponovno pripadla Staufovcem, Frideriku II. Začel je graditi grad Maniace, škofijsko palačo in palačo Bellomo. Friderikova smrt je prinesla obdobje nemirov in fevdalne anarhije. V vojni sicilijanskih večernic med anžujskimi in aragonskimi dinastijami za nadzor nad Sicilijo so leta 1298 Sirakuze pristale pod Aragonci, izgnali so Anžujce, ki so jim španski vladarji dodeljevali velike privilegije in nagrade. Vrhunec baronskih družin kaže tudi gradnja palač Abela, Chiaramonte, Nave, Montalto.
16. do 20. stoletje