Sirija, uradno Sirska arabska republika, je zahodnoazijska država v vzhodnem Sredozemlju oziroma Levantu. Na zahodu meji na Sredozemsko morje, na severu na Turčijo, na vzhodu in jugovzhodu na Irak, na jugu na Jordanijo ter na jugozahodu na Izrael in Libanon. Država je republika, ki jo sestavlja 14 guvernatov, njeno glavno in največje mesto pa je Damask. S 25 milijoni prebivalcev na površini 185.180 kvadratnih kilometrov je 57. država po številu prebivalcev in 87. največja država.
Ime Sirija se je v preteklosti nanašalo na širšo regijo, ki je na splošno sinonim za Levant in je v arabščini znana pod imenom al Šam. Sodobna država obsega območja več starodavnih kraljestev in cesarstev, vključno z eblansko civilizacijo iz 3. tisočletja pred našim štetjem. Damask in Alep sta mesti velikega kulturnega pomena. Damask je bil sedež omajadskega kalifata in prestolnica province mameluškega sultanata v Egiptu. Sodobna sirska država je bila ustanovljena sredi 20. stoletja po stoletjih osmanske vladavine kot francoski mandat. Postala je največja arabska država, ki je nastala iz sirskih provinc pod nekdanjo osmansko oblastjo. De iure je postala neodvisna kot parlamentarna republika leta 1945, ko je Prva sirska republika postala ustanovna članica Združenih narodov, s čimer je francoski mandat pravno prenehal veljati. Francoske enote so se umaknile aprila 1946, s čimer je država pridobila de facto neodvisnost.
Obdobje po osamosvojitvi je bilo burno, saj so državo med letoma 1949 in 1971 večkrat pretresli poskusi državnega udara. Leta 1958 je Sirija sklenila kratko zvezo z Egiptom, ki je bila prekinjena z državnim udarom leta 1961 in se je na ustavnem referendumu preimenovala v Sirsko arabsko republiko. Z državnim udarom leta 1963, ki ga je izvedel vojaški odbor batistične stranke, je bil vzpostavljen enopartijski sistem, ki je med letoma 1963 in 2011 državo vodil v skladu z zakonom o izrednih razmerah, s čimer je praktično ukinil ustavno zaščito državljanov. Notranji boji za oblast znotraj batističnih frakcij so prinesli še dva državna udara leta 1966 in 1970, ki sta na koncu privedla do prevzema oblasti s strani Hafeza al Asada. Da bi utrdil oblast v svoji družini je vzpostavil vladavino alavitske manjšine. Po njegovi smrti leta 2000 je predsedniški položaj prevzel njegov sin Bašar al Asad.
Od arabske pomladi leta 2011 je Sirija vpletena v večstransko državljansko vojno, v kateri sodelujejo različne države, kar je privedlo do begunske krize, saj je bilo iz države razseljenih več kot 6 milijonov beguncev. V letih 2014–2015 je militantna skupina Islamska država (IS) zavzela številna sirska mesta, na kar so se odzvale Združene države, ki so sprožile mednarodno koalicijo (Combined Joint Task Force – Operation Inherent Resolve), ki je teritorialno porazila IS v Siriji. Nato so se na sirskem ozemlju pojavile tri politične entitete – sirska začasna vlada, sirska vlada odrešitve in Rodžava –, ki so se uprle Asadovi vladavini. Konec leta 2024 je koalicija opozicijskih sil v ofenzivah zavzela več večjih mest, vključno z Damaskom, in zrušila Asadov režim.
Sirija je država rodovitnih planot, visokih gora in puščav, kjer živijo različne etnične in verske skupine. Največja etnična skupina so Arabci, največja verska skupina pa sunitski muslimani. Do zavzetja Damaska s strani uporniških sil je bila to edina država, v kateri so vladali neobatisti. Neobatistična vlada je bila totalitarna diktatura z obsežnim kultom osebnosti okoli družine Asad deležna številnih kritik zaradi hude notranje represije in vojnih zločinov. Ker je Sirija na indeksu nestabilnih držav za leto 2024 uvrščena na četrto najslabše mesto, je ena najnevarnejših držav za novinarje. Svoboda tiska je izredno omejena, država pa je na indeksu svobode tiska za leto 2024 uvrščena na 2. najslabše mesto. Je najbolj koruptivna država v regiji MENA (Bližnji vzhod in severna Afrika), na indeksu zaznave korupcije za leto 2023 pa je bila uvrščena na drugo najslabše mesto. Sirija je postala epicenter industrije fenetilina, ki jo je spodbujal Asad, saj letno izvozi za več milijard dolarjev te prepovedane droge, kar jo uvršča med največje mamilarske kartele na svetu.
Etimologija Več virov navaja, da ime Sirija izhaja iz luvijskega izraza Sura/j iz 8. stoletja pred našim štetjem in izpeljanega starogrškega imena:, ali , , ki izvirno izhajata iz besede Aššur (Asirija), imena mesta, božanstva in središča Asirskega cesarstva, ki je bilo v severni Mezopotamiji (v današnjem Iraku). Od Selevkidskega cesarstva (323-150 pr. n. št.) naprej se je izraz Sirija uporabljal tudi za Levant, tako da so ga od takrat Grki uporabljali brez razlikovanja med Asirci v Mezopotamiji in Aramejci v Levantu. Glavno sodobno akademsko mnenje močno podpira trditev, da sta grška izraza povezana s sorodnim izrazom , , ki izhaja iz akadskega .First proposed by Theodor Nöldeke in 1881; cf. Zdi se, da grško ime ustreza feničanskima izrazoma ʾšr »Ašur«, ʾšrim »Asirci«, zapisanima v napisu Çineköy iz 8. stoletja pred našim štetjem.
Območje, ki ga beseda označuje, se je skozi čas spreminjalo. V klasičnem obdobju je Sirija zajemala vzhodno obalo Sredozemskega morja, z mejo na jugu pri Arabiji in na severu pri Mali Aziji. Regija se je raztezala proti notranjosti, pri čemer je vključevala dele današnjega Iraka. Severovzhodna meja območja je bila manj jasno določena; Plinij starejši jo opisuje kot območje, ki od zahoda proti vzhodu zajema Komageno, Sofeno in Adiabeno.
V Plinijevem času je bila ta, večja, Sirija razdeljena na več provinc pod Rimskim cesarstvom (vendar politično neodvisnih druga od druge): Judejo, ki se je leta 135 n. št. preimenovala v Palestino (regija, ki ustreza današnjemu Izraelu, palestinskim ozemljem in Jordaniji), na skrajnem jugozahodu; Fenicijo (ustanovljena leta 194 n. št.), ki ustreza današnjemu Libanonu, guvernatu Damask in Homs; Kelesirijo (tudi »votla Sirija«) južno od reke Elevter.
Zgodovina
Stari vek sličica|Ženska figurica, 5000 pr. n. št, Muzej starega Orienta Natufska kultura, ki se je pojavila okoli 11. tisočletja pred našim štetjem, velja za prvo naseljeno kulturo na tem območju. Ta kultura je postala eno od osrednjih žarišč neolitske kulture, znane kot predlončarski neolitik A, v kateri so se prvič pojavili kmetijstvo in živinoreja. Na arheološkem najdišču Tell Karamel so odkrili več okroglih kamnitih stolpov, datiranih v leto 10.650 pr. n. št., ki veljajo za najstarejše tovrstne strukture na svetu. Neolitsko obdobje predlončarskega neolitika B zaznamujejo pravokotne hiše, značilne za kulturo Murejbet. V tem času so ljudje uporabljali posode, izdelane iz kamna, sadre in žganega apna (znanega kot vaisselle blanche). Odkritje orodja iz obsidiana, uvoženega iz Anatolije, dokazuje zgodnje oblike trgovine. Starodavni mesti Hamukar in Emar sta igrali pomembno vlogo v poznem neolitiku in bronasti dobi. Arheološke raziskave kažejo, da je bila civilizacija na območju Sirije ena najstarejših na svetu, prekašala jo je morda le Mezopotamija. levo|sličica|Iški-Mari, kralj drugega marijskega kraljestva, okoli leta 2300 pr. n. št. Najstarejša zabeležena avtohtona civilizacija v regiji je bilo kraljestvo EblaPettinato, Giovanni. The Archives of Ebla; Gelb, I. J. "Thoughts about Ibla: A Preliminary Evaluation" in Monographic Journals of the Near East, Syro-Mesopotamian Studies 1/1 (May 1977) pp. 3–30. blizu današnjega Idliba v severni Siriji. Ebla naj bi bila ustanovljena okoli leta 3500 pr. n. št. in je svojo gospodarsko moč postopoma gradila z obsežno trgovino z mezopotamskimi državami Sumerijo, Asirijo in Akadom ter s huritskimi in hatiškimi ljudstvi na območju severozahodne Male Azije. Arheološka odkritja, kot so darila egiptovskih faraonov, potrjujejo stike med Eblo in starim Egiptom. Med najzgodnejšimi pisnimi dokumenti iz Sirije je trgovinski sporazum, znan kot pogodba med Eblo in Abarsalom, ki je bil sklenjen okoli leta 2300 pr. n. št. s sodelovanjem vezirja Ibriuma iz Eble in nejasno identificiranega kraljestva Abarsal. Jezik Eble, znan kot eblaitščina, velja za enega najstarejših znanih pisnih semitskih jezikov, takoj za akadščino. Nedavne jezikoslovne analize ga uvrščajo med vzhodnosemitske jezike, tesno povezanega z akadščino. Ebla je bila močno prizadeta zaradi dolgotrajne vojne z mestom Mari, kar je oslabilo njen vpliv. V prvi polovici 23. stoletja pr. n. št. je celotna Sirija postala del mezopotamskega Akadskega kraljestva, potem ko so osvajanja Sargona Akadskega in njegovega vnuka Naram-Sina privedla do zatona eblanske prevlade v regiji.
V 21. stoletju pr. n. št. so Huriti naselili severovzhodno Sirijo, medtem ko so v preostalih delih regije prevladovali Amoriti. Sosednje asirske in babilonske civilizacije so to območje imenovale dežela Amurov (Amoritov). Amorejci so govorili severozahodni semitski amorejski jezik, ki velja za najzgodnejši potrjeni kanaanski jezik. V tem obdobju je mesto Mari ponovno pridobilo pomembnost, dokler ga ni osvojil babilonski kralj Hamurabi. Prav tako se je okoli leta 1800 pr. n. št. razvilo mesto Ugarit, ki je bilo locirano blizu današnje Latakije. Ugaritščina, semitski jezik soroden kanaanskim jezikom, je bil zapisan z ugaritsko abecedo, ki velja za najstarejšo znano abecedo na svetu. Ugaritsko kraljestvo je obstajalo do uničenja s strani ljudstev z morja v 12. stoletju pr. n. št., med t. i. propadom pozne bronaste dobe.
Alep in Damask veljata za najstarejši neprekinjeno naseljeni mesti na svetu. Jamhad (sodobni Alep) je dve stoletji prevladoval v severni Siriji, čeprav sta vzhodno Sirijo v 19. in 18. stoletju pred našim štetjem zasedla Staro asirsko cesarstvo, ki mu je vladala amoritska dinastija Šamši-Adada I., in babilonsko cesarstvo, ki so ga prav tako ustanovili Amoriti. Jamhad je bil v tablicah iz Marija opisan kot najmogočnejša država na Bližnjem vzhodu, ki je imela več vazalov kot sam Hamurabi. Njegova oblast se je raztezala nad mesti, kot sta Alalah, Katna, huritskimi državami in po dolini Evfrata vse do meja Babilona. Njegova vojska je izvajala pohode vse do ozemlja Dera na meji z Elamom (današnji Iran). Jamhad in Eblo so okoli leta 1600 pr. n. št. osvojili in uničili Hetiti iz Male Azije.Relations between God and Man in the Hurro-Hittite Song of Release, Mary R. Bachvarova, Journal of the American Oriental Society, Jan–Mar SAAD 2005 Zatem je Sirija postala prizorišče spopadov med različnimi imperiji, vključno s Hetitskim imperijem, Mitanskim imperijem, Egipčanskim kraljestvom, Srednje asirskim cesarstvo in občasno Babilonijo. Sprva so Egipčani prevladovali na jugu, medtem ko sta Hetiti in Mitani nadzorovali sever. Sčasoma je Asirija postala prevladujoča sila, uničila Mitansko kraljestvo in si priključila velika ozemlja, ki so bila pred tem pod nadzorom Hetitov in Babilona.