Libija

Libija (), uradno država Libija () je obmorska država v regiji Magreb v Severni Afriki. Na severu meji na Sredozemsko morje, na vzhodu na Egipt, na jugovzhodu na Sudan, na jugu na Čad in Niger, na zahodu pa na Alžirijo in Tunizijo.

S površino 1,8 milijona km2 je Libija četrta največja država v Afriki, četrta največja v arabskem svetu in 16. največja država na svetu. V glavnem mestu Tripolisu na severozahodu države prebiva več kot tri milijone od vseh sedmih milijonov prebivalcev. Uradna vera države je islam, pri čemer je 96,6 % libijskega prebivalstva sunitskih muslimanov. Uradni jezik Libije je arabščina, najbolj razširjena pa je libijska arabščina. Večina libijskega prebivalstva je Arabcev.

Libija je država v razvoju, ki je na 115. mestu po indeksu človekovega razvoja in ima 10. največje dokazane zaloge nafte na svetu. Libija ima najvišjo raven izpustov toplogrednih plinov na osebo v Afriki, vendar je le malo napredovala pri uresničevanju podnebnih zavez.

Libija je članica Združenih narodov, Gibanja neuvrščenih, Afriške unije, Arabske lige, Organizacije islamskega sodelovanja in OPEC.

Etimologija

Izvor imena Libija se je prvič pojavil v napisu Ramzesa II., napisanem kot rbw v hieroglifih. Ime izhaja iz splošne identitete velike konfederacije starodavnih vzhodnih 'libijskih' Berberov, severnoafriških ljudstev in plemen, ki so živela okoli bujnih območij Cirenajke in Marmarike. Vojsko 40.000 mož in konfederacijo plemen, znanih kot veliki poglavarji Libuja, je vodil kralj Merjej, ki se je v 5. letu (1208 pr. n. št.) bojeval proti faraonu Merneptahu. Ta spopad je bil omenjen v Velikem karnaškem napisu v zahodni delti med 5. in 6. letom njegove vladavine in je povzročil poraz Merjeja. Po Velikem karnaškem napisu so vojaško zvezo sestavljali Mešveš, Lukka in ljudstva z morja, znana kot Ekveš, Tereš, Šekeleš in Šerden.

Veliki karnaški napis se glasi:

Ime Libija je leta 1903 vrnil v uporabo italijanski geograf Federico Minutilli. Namen je bil nadomestiti izraze, ki se uporabljajo za osmansko Tripolitanijo, obalno regijo današnje Libije, ki ji je od leta 1551 do 1911 vladalo Osmansko cesarstvo kot ejalet Tripolitanija."Bibliografia della Libia"; Bertarelli, p. 177.

Libija se je osamosvojila leta 1951 kot Združeno libijsko kraljestvo (), svoje ime pa je spremenila v Kraljevino Libijo (), dobesedno 'libijsko kraljestvo', leta 1963.Federal Research Division of the Library of Congress (1987), "Independent Libya" , U.S. Library of Congress. Retrieved 14 July 2006. Po državnem udaru, ki ga je leta 1969 vodil Moamer Gadafi, se je ime države spremenilo v Libijsko arabsko republiko (). Uradno ime je bilo Socialistična ljudska Libijska arabska Džamahirija od 1977 do 1986 () in Velika socialistična ljudska Libijska arabska Džamahirija() od 1986 do 2011.

Nacionalni prehodni svet, ustanovljen leta 2011, je državo imenoval preprosto Libija. ZN so uradno priznali državo kot Libijo septembra 2011 na podlagi zahteve stalnega predstavništva Libije, ki se sklicuje na libijsko začasno ustavno deklaracijo z dne 3. avgusta 2011. Novembra 2011 je bil standard ISO 3166-1 spremenjen tako, da odraža novo ime države Libija v angleščini, Libye (la) v francoščini.

Decembra 2017 je stalna misija Libije pri Združenih narodih obvestila Združene narode, da je uradno ime države odslej država Libija; Libija je ostala uradna kratka oblika in država je še naprej navedena pod L na abecednih seznamih.

Zgodovina Antična Libija

Obalno nižino Libije so naseljevala neolitska ljudstva že od leta 8000 pr. n. št. Domneva se, da so se afroazijski predniki Berberov razširili na to območje v pozni bronasti dobi. Najzgodnejše znano ime takega plemena je bilo Garamante s sedežem v Germi. Feničani so prvi ustanovili trgovske postaje v Libiji. Do 5. stoletja pr. n. št. je največja feničanska kolonija, Kartagina, razširila svojo hegemonijo po večjem delu severne Afrike, kjer je nastala značilna civilizacija, znana kot punska.

Leta 630 pred našim štetjem so stari Grki kolonizirali območje okoli Barce v vzhodni Libiji in ustanovili mesto Kirena. V 200 letih so bila na območju, ki je postalo znano kot Cirenajka, ustanovljena še štiri pomembna grška mesta. Območje je bilo dom priznane filozofske šole Kirene. Leta 525 pred našim štetjem je perzijska vojska Kambiza II. zavzela Cirenajko, ki je naslednji dve stoletji ostala pod perzijsko ali egiptovsko oblastjo. Aleksander Veliki je leta 331 pr. n. št. končal perzijsko oblast in prejel davek iz Cirenajke. Vzhodna Libija je spet padla pod nadzor Grkov, tokrat kot del Ptolemajskega kraljestva.

Po padcu Kartagine Rimljani niso takoj zavzeli Tripolitanije (območja okrog Tripolisa), ampak so jo namesto tega pustili pod nadzorom numidijskih kraljev, dokler obalna mesta niso prosila in dobila njene zaščite.Bertarelli, p. 202. Ptolemaj Apion, zadnji grški vladar, je Cirenajko zapustil Rimu, ki je regijo formalno priključil leta 74 pr. n. št. in jo pridružil Kreti kot rimsko provinco. Kot del province Africa Nova je bila Tripolitanija uspešna in je dosegla zlato dobo v 2. in 3. stoletju, ko je bilo mesto Leptis Magna, dom Severske dinastije, na vrhuncu.

Na vzhodni strani so bile prve krščanske skupnosti Cirenajke ustanovljene v času cesarja Klavdija. Med vojno Kitos je bilo območje močno opustošeno in Grki in Judje so ga skoraj izpraznili. Čeprav ga je Trajan ponovno naselil z vojaškimi kolonijami, je od takrat začel propadati. Libija se je zgodaj spreobrnila v nicejsko krščanstvo in je bila dom papeža Viktorja I.; vendar je bila Libija tudi dom številnih nenicejskih različic zgodnjega krščanstva, kot sta arijanstvo in donatizem.

Islamska Libija: 647–1556

Pod poveljstvom Amr ibn al-Asa je rašidunska vojska osvojila Cirenajko.Bertarelli, p. 278. Leta 647 je vojska, ki jo je vodil Abdulah ibn Saad, dokončno zavzela Tripolis Bizantincem. Fezzan je osvojil Ukba ibn Nafi leta 663. Berberska plemena v zaledju so sprejela islam, vendar so se upirala arabski politični vladavini.

Naslednjih nekaj desetletij je bila Libija pod nadzorom omajadskega kalifa iz Damaska, dokler Abasidi leta 750 niso strmoglavili Omajadov in je Libija prišla pod oblast Bagdada. Ko je kalif Harun Al Rašid leta 800 imenoval Ibrahima ibn al-Aghlaba za svojega guvernerja Ifrikije, je Libija uživala precejšnjo lokalno avtonomijo pod rodbino Aghlabid. Do 10. stoletja so šiitski Fatimidi nadzorovali zahodno Libijo in leta 972 zavladali celotni regiji ter za guvernerja imenovali Bologhina ibn Zirija.

Ibn Zirijeva berberska rodbina Ziridi se je končno odcepila od šiitskih Fatimidov in priznala sunitske Abaside iz Bagdada kot zakonite kalife. V maščevanje so Fatimidi povzročili selitev tisočev iz predvsem dveh arabskih plemen Kaisi, Banu Sulaim in Banu Hilal, v severno Afriko. To dejanje je drastično spremenilo strukturo libijskega podeželja in utrdilo kulturno in jezikovno arabizacijo regije.

Vladavina Ziridov v Tripolitaniji je bila sicer kratkotrajna in že leta 1001 so se Berberi iz Banu Khazruna odcepili. Tripolitanija je ostala pod njihovim nadzorom do leta 1146, ko so regijo prevzeli sicilski Normani.Bertarelli, p. 203. V naslednjih 50 letih je bila Tripolitanija prizorišče številnih bitk med Ajubidi, almohadskimi vladarji in uporniki Banu Ghanija. Kasneje je general Almohadov, Mohamed ibn Abu Hafs, vladal Libiji od 1207 do 1221 pred kasnejšo ustanovitvijo tunizijskega kraljestva Hafsidov, neodvisnega od Almohadov. V 14. stoletju je rodbina Banu Thabit vladala Tripolitaniji, preden je prešla pod neposredni nadzor Hafsidov. Do 16. stoletja so bili Hafsidi vedno bolj ujeti v boj za oblast med Španijo in Osmanskim cesarstvom.

Potem ko je bil nadzor Abasidov oslabljen, je bila Cirenajka pod državami s sedežem v Egiptu, kot so Tulunidi, Ikšididi, Ajubidi in Mameluki pred osmanskim osvajanjem leta 1517. Fezzan je pridobil neodvisnost pod dinastijo Avlad Mohamed po vladavini Kanema. Osmani so dokončno osvojili Fezzan med letoma 1556 in 1577.

Osmanska Tripolitanija: 1556–1911

Po uspešni invaziji Habsburške Španije na Tripolis leta 1510 in predaji Libije vitezom sv. Janeza je osmanski admiral Sinan paša leta 1551 prevzel nadzor nad Libijo. Njegov naslednik Turgut Reis je bil leta 1556 imenovan za bega Tripolisa in pozneje za pašo Tripolisa. Do leta 1565 je bila upravna oblast kot regent v Tripolisu podeljena paši, ki ga je neposredno imenoval sultan v Konstantinoplu. V 1580-ih so vladarji Fezana postali zvesti sultanu, in čeprav osmanske oblasti v Cirenajki ni bilo, je bil proti koncu naslednjega stoletja v Bengaziju nameščen beg, ki je deloval kot agent vlade v Tripolisu. Evropski sužnji in veliko število zasužnjenih črncev, prepeljanih iz Sudana, so bili tudi značilnost vsakdanjega življenja v Tripolisu. Leta 1551 je Turgut Reis zasužnjil skoraj celotno prebivalstvo malteškega otoka Gozo, približno 5000 ljudi in jih poslal v Libijo.

Sčasoma je pravo moč dobil pašov zbor janičarjev. Leta 1611 so deji izvedli državni udar proti paši in dej Sulajman Safar je bil imenovan za vodjo vlade. Naslednjih sto let je Tripolitaniji dejansko vladal niz vladarjev. Dva najpomembnejša sta bila Mehmed Sakizli (vladal 1631–49) in Osman Sakizli (vladal 1649–72), oba tudi paša, ki sta dejansko vladala regiji.Bertarelli, p. 204. Slednji je osvojil tudi Cirenajko.

Zaradi pomanjkanja navodil osmanske vlade je Tripolis zapadel v obdobje vojaške anarhije, v katerem so državni udari sledili drug za drugim in le nekaj vladarjev je na položaju preživelo več kot eno leto. Enega takšnih pučev je vodil turški častnik Ahmed Karamanli. Karamanliji so vladali od leta 1711 do 1835 predvsem v Tripolitaniji, do sredine 18. stoletja pa so imeli vpliv tudi v Cirenajki in Fezanu. Ahmedovi nasledniki so se izkazali za manj sposobne od njega samega, vendar je občutljivo razmerje moči v regiji dovolilo Karamanlijem vladati. V letih 1793–1795 je izbruhnila tripolitanska državljanska vojna. Leta 1793 je turški častnik Ali Paša odstavil Hameta Karamanlija in Tripolitanijo za kratek čas vrnil pod osmansko oblast. Hametov brat Jusuf (vladal 1795–1832) je ponovno vzpostavil neodvisnost Tripolitanije.

V zgodnjem 19. stoletju je izbruhnila vojna med Združenimi državami in Tripolitanijo in sledila je vrsta bitk v tem, kar je postalo znano kot prva berberska vojna in druga berberska vojna. Do leta 1819 so različne pogodbe iz napoleonskih vojn prisilile berberske države, da so skoraj v celoti opustile piratstvo, in gospodarstvo Tripolitanije je začelo propadati. Ko je Jusuf oslabel, so se okoli njegovih treh sinov pojavile frakcije. Kmalu je prišlo do državljanske vojne.Bertarelli, p. 205.

Osmanski sultan Mahmud II. je poslal vojake, ki naj bi domnevno vzpostavili red, kar je označilo konec rodbine Karamanli in neodvisne Tripolitanije. Red ni bil zlahka povrnjen in upor Libijcev pod vodstvom Abd-El-Gelila in Gûme ben Khalife je trajal do smrti slednjega leta 1858. V drugem obdobju neposredne osmanske vladavine so se zgodile upravne spremembe in večji red v upravljanju treh libijskih provinc. Osmanska vladavina je bila končno ponovno uveljavljena v Fezanu med letoma 1850 in 1875 zaradi zaslužka s trgovino v Sahari.

Italijanska kolonizacija in zavezniška okupacija (1911–1951)

Po italijansko-turški vojni (1911–1912) je Italija tri regije istočasno spremenila v kolonije. Od leta 1912 do 1927 je bilo ozemlje Libije znano kot Italijanska Severna Afrika. Od leta 1927 do 1934 je bilo ozemlje razdeljeno na dve koloniji, italijansko Cirenajko in italijansko Tripolitanijo, ki so ju vodili italijanski guvernerji. Približno 150.000 Italijanov se je naselilo v Libiji, kar je predstavljalo približno 20 % celotnega prebivalstva.