Friderik Rajmund Mihael Pregl (tudi Fritz Pregl), slovensko-avstrijski zdravnik in kemik, nobelovec, * 3. september 1869, Ljubljana, Avstro-Ogrska (sedaj Slovenija), † 13. december 1930, Gradec, Avstrija.
Kot raziskovalec in predavatelj na univerzah v Gradcu in Innsbrucku je razvil izjemno natančno metodo za kvantitativno organsko mikroanalizo. Takratno raziskovalno delo so onemogočale ne natančne tehtnice, zato je v sodelovanju s podjetjem Kuhlman razvil na milijoninko grama natančno tehtnico. Za ta dosežek, ki je omogočil hiter napredek organske kemije v 20. stoletju, je leta 1923 prejel Nobelovo nagrado za kemijo. Je edini imenovani nobelovec slovenskega rodu doslej.
Življenje thumb|left|Hiša v današnji Gosposki ulici, kjer se je rodil Pregl. Na pročelju je njegov doprsni kip
Pregl se je rodil v Ljubljani v hiši s številko Mesto 181 (pri Križankah, današnji Gosposki 19) in bil krščen na ime Mihael Raimund. V arhivu ljubljanskih hiš beremo, da je bil njegov stari oče Miha - pisali so ga še kot Pregelj - kmečki sin z Ustja v Šmartnem pri Litiji. Ob Friderikovem rojstvu je bil že dve leti častni ljubljanski meščan, naklonjen slovenskemu narodnemu gibanju. Začel je zbirati sredstva za Čopov nagrobni spomenik. Pri tem je bil tako spreten, da je denarja ostalo še za obnovitev Vodnikovega in Linhartovega spomenika. Friderikov oče Raimund je bil blagajnik v hranilnici. Mati Fredericke, rojena Schlaker, je bila Nemka.Kovač-Artemis T. Organska kemična analiza v malem. In: Kemiki skozi stoletja. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1984: 247-50.
V letih 1880-1887 se je Friderik šolal na ljubljanski klasični gimnaziji, stoječi na današnjem Vodnikovem trgu. Učni jezik v osnovni šoli in v gimnaziji je bila nemščina, vendar so večinoma poučevali slovenski učitelji, med njimi sloviti pisec slovensko-nemškega slovarja Maks Pleteršnik. Slovenščino ga je učil Anton Bartel, nauk in zgodovino o naravi (zdajšnja fizika in naravoslovje) Vincenc Borštner. Ocene v maturitetnem spričevalu niso bile prav blesteče, iz slovenščine je dobil zadostno šele pri popravnem izpitu. Boljša je bila le ocena iz fizike.Sitar S. Sto slovenskih znanstvenikov, zdravnikov in tehnikov. Ljubljana: Prešernova družba, 1987: 182-3.
Po maturi je odšel študirat medicino v Gradec in bil 1894 promoviran za doktorja vsega zdravilstva (medicum universum) kot dr.˙(Friderik) Fritz Pregl. Že v študentskih letih je delal kot demonstrator na fiziološkem inštitutu pri graškem profesorju Aleksandru Rollettu in hkrati spremljal praktične zoološke vaje pri Ludviku von Graffu. V študijskem letu 1890/91 je bil privatni asistent pri patologu Rudolfu Klemensiewiczu, od oktobra 1891 pa asistent pri profesorju Rollettu; pri njem je leta 1899 dosegel habilitacijo iz fiziologije in po učiteljevi smrti 1903 prevzel njegovo stolico v Gradcu.
Težnja po temeljiti izobrazbi je Pregla priganjala, da se je ob dolžnostih do svojega osnovnega medicinskega področja poglabljal v kemijo, zlasti ko je študiral na kemijskem inštitutu pri profesorju Hansu Zdenku Skraupu. Po smrti profesorja Rolletta, ko je 1904 prevzel stolico za fiziologijo Oskar Zoth, je bil Pregl imenovan za neplačanega izrednega profesorja.Asimov I. Pregl Friderik. Biografska enciklopedija znanosti in tehnike. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, 1978: 517-7. Kmalu pa se je dal razrešiti te dolžnosti in odšel na podoktorsko izobraževanje; najprej na Karlovo univerzo v Pragi,Gobetz E ed. Dr. Frederic Pregl, father of micro-analysis and Nobel laureate, 1923. Cleveland: Slovenian heritage, 1980: 233-237. nato po Nemčiji, kjer je obiskal najpomembnejše laboratorije.
Sprva je raziskoval pri Gustavu Hofnerju v Tübingenu. Nato se je napotil k rusko-nemškemu fizikalnemu kemiku Wilhelmu Ostwaldu v Leipzig.Glesinger L. Pregl Fritz. In: Medicinska enciklopedija, zvezek 8.˙Zagreb: Jugoslavenski leksikografski zavod, 1963: 241-1. Ostwald je bil Litvanec, rojen v Rigi leta 1853.˙Študiral je v Ruskem imperiju in se po študiju usmeril v proučevanje fizikalnih značilnosti kemijskih snovi. Štejejo ga za utemeljitelja moderne fizikalne kemije. Večino življenja je deloval v Leipzigu in tam leta 1932 tudi umrl. Kot utemeljitelj katalize je leta˙1923 prejel Nobelovo nagrado.Asimov I. Wilhelm Ostwald. Biografska enciklopedija znanosti in tehnike. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, 1978: 450-1. Pregl se je izpopolnjeval pri njem tik pred njegovim enoletnim delovanjem na Univerzi Harvard v ZDA. Tretji pomemben Preglov učitelj je bil že takratni nobelovec, nemški fizik Emil Fischer. Rojen je bil leta 1852 v Prusiji, študiral v Strasbourgu, po letu 1892 pa je tudi deloval kot profesor organske kemije na Berlinski univerzi. Njegova temeljna spoznanja v organski kemiji so se dotikala predvsem aminokislin, ogljikovih hidratov in purinov. Leta 1902 je za svoje izjemno delo prejel Nobelovo nagrado.Asimov I. Emil Fischer. Biografska enciklopedija znanosti in tehnike. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, 1978: 445-6. Ko se je 1905 vrnil v Gradec, je na medicinskokemijskem inštitutu opravljal tudi delo glavnega forenzičnega kemika za graško okrožje. To je takrat obsegalo province Štajersko, Koroško, Kranjsko, Istro in Dalmacijo.
Vpliv Ostwalda in Fischerja na Preglov znanstveni razvoj je bil izjemen. Prvi je nanj vplival z natančnimi merskimi metodami pri fizikalni kemiji, drugi s temeljnimi spoznanji v organski kemiji.Sitar S. Brez nobelovca in z njim. Življenje in tehnika, februar 1982: 16-21. Leta 1905 se je Pregl vrnil v Gradec in prevzel mesto asistenta pri profesorju Karlu Bertholdu Hofmannu na Inštitutu za medicinsko kemijo. Žarišče njegovega raziskovalnega dela, ki ga je opravljal kot izredni profesor na tem inštitutu, je postalo področje elementne analize kemičnih spojin, še posebej žolčnih kislin.
Že pri svojih prvih raziskavah kemičnih značilnosti žolčnih kislin se je Pregl pritoževal nad preveliko porabo raziskovane snovi, 200–300 mg za odmerek pri vsaki elementni analizi. Iz tega logično sledi, da je svoje nadaljnje znanstveno delo usmeril v zmanjševanje količine snovi, namenjene analizi.
Znanstveno delo Proučevanje kemizma človeškega telesa
Da bi znali ovrednotiti vse njegovo nadaljnje delo, je treba poznati nekaj mejnikov v razvoju kemije in biokemije. Znanstveni začetki kemije segajo v 80. leta 18. stoletja. Do srede 19. stoletja je mlada znanost dobila osrednja izhodišča za kasnejši zmagoviti pohod. Razvoj je povezan z znamenitimi osebnostmi, kot so Dalton, Gay-Lussac, Avogadro, Dumas, Berzelius, Liebig, Mendelejev itd.; njim dolgujemo definicije o osnovnih pojmih in pravilno pisanje kemijskih molekul.
V drugi polovici 18. stoletja je naglo napredovala organska kemija, kemija ogljikovega elementa z njegovimi izjemno številčnimi spojinami; na začetku 20. stoletja jih je bilo zapisanih in raziskanih že več kot pol milijona. Spričo posebnih značilnosti so te spojine tako pomembne, da so jih začeli na debelo industrijsko proizvajati (za organska barvila, zdravila, plastične tvarine, razstreliva ...).
Pionir v raziskovanju tvarin ter določanju njihove razgradnje in sinteze je nemški kemik Justus von Liebig. Določil je metode za kvantitativno organsko elementno analizo. Spojine je tako sežigal, da mu je uspelo iz določene količine snovi prestreči in stehtati ves iz ogljika nastali ogljikov dioksid ter vso iz vodika nastalo vodo. To mu je omogočilo določiti sestavni obrazec - vstopno formulo za posamezno spojino. Francoski kemik Jean Baptiste Dumas je na podoben način kot Liebig določil tudi vsebnost dušika. Nato je Liebig-Dumasova metoda za analize v biokemiji ostala okoli 80 let nespremenjena do Preglovih novih spoznanj.
Pestrost organske fenomenologije izvira iz kombinacij maloštevilnih t. i. organogenov (C, H, K, N, S, P), ki sestavljajo večino živih organizmov, in halogenov (Cl, Br, J). Z vsemi temi elementi so kemiki izvedli analitične postopke in po eksperimentalni poti prišli do empirične formule za poljubno organsko spojino. Liebigova elementna analiza omogoča prvo stopnjo na poti spoznavanja organske spojine, druga stopnja je določitev molekulske mase in tretja, najzahtevnejša, je strukturna analiza oz. ugotovitev zgradbe organske spojine.
Proučevanje biokemije thumb|250px|Steklovina za mikroanalizo
Liebigova analiza je bila kasneje sicer modernizirana, ni pa več zadoščala, kadar kakšne snovi ni bilo mogoče zaznati, ker je je bilo premalo. Organska kemija obravnava tudi snovi, ki jih ustvarjajo živi organizmi, in razumljivo je, da se je v začetku 20.˙stoletja začela razvijati nova smer v kemiji - biokemijo. Biokemiki so začeli raziskovati skrajno učinkovite tvarine - vitamine in hormone. Po dolgotrajnem in utrudljivem delu so jih lahko izolirali, a v tako neznatnih količinah, da jih je bilo premalo za ugotovitev empirične formule in molekulske mase. Za posamezne analitične postopke je bilo potrebno 0,1-0,5 g dragocene snovi, za celotno analizo pa kar 2-3 g.
Vzrok je bil predvsem v takratni pomanjkljivi analitski tehtnici. Ker za te nove snovi ni bilo mogoče ugotoviti elementne sestave, se je delo v številnih laboratorijih začelo ustavljati. Tako je bilo do leta 1910, ko se je Friderik Pregl, takrat že sodelavec Inštituta za medicinsko kemijo v Innsbrucku, odločil izboljšati pripomočke. Že v Gradcu mu je uspelo leta 1905 pri analizah žolčne kisline sestaviti aparat za določanje vsebnosti ogljika in vodika. Potreboval pa je takrat še 150 mg začetnega materiala. V svoji raziskovalni vnemi se je ta že znani znanstvenik udinjal kot vajenec pri nekem mizarju, pri ključavničarju in steklopihaču. Tako je za uresničenje svojih zamisli komaj potreboval kakega obrtnika, ker je zaradi svoje »dodatne izobrazbe« lahko sam izdelal zamišljene aparature od prvega grobega osnutka do zadnje fine obdelave.Farber EC. Nobel prize winners in chemistry. 1901-1950. New York: Henry Schuman, 1953: 90-1.
Uvajanje nove metode thumb|250px|Grob Friderika Pregla
Oktobra 1910 se je Pregl preselil v Innsbruck in tu delal do leta 1913 na Inštitutu za medicinsko kemijo.Anon. Pregl Fritz. Encyclopedia Britannica. Vol. 4.˙Chicago-London: Encyclopedia Britannica Inc., 1969: 450. V tem času je razvil osnove za kvantitativno organsko mikroanalizo. Pogoj za to je bila tehtnica, ki bi pri teži 20 g zaznala odklon do milijoninke grama natančno. Pregl je to tehtnico laikom opisal s preprostim zgledom: »Voznik je voz z dvema konjema zapeljal na javno tehtnico, ki je obenem lahko stehtala 1000 kg. Nato je zapeljal voz na drugo tehtnico, oddaljeno komaj 100 m, na njej pa se je pokazala manjša teža, in to zaradi vžigalične škatlice, ki je ni bilo več na vozu.«
S pomočjo podjetja Kuhlmann iz Hamburga, ki je v tistem času izdelovalo tehtnice z največjo natančnostjo, je Pregl svojo predstavo o tehtnici uresničil in želeno natančnost izboljšal na milijoninko grama. Tehtnico so postavili v najmirnejši del inštitutske stavbe, na marmornato ploščo, obloženo s svincem, da so preprečili vsak premik, ki bi oviral mersko natančnost. Prostor je moral imeti konstantno temperaturo, simetrično osvetlitev in biti zmeraj sterilen kot operacijska dvorana. Tudi osebe, ki so delale s tehtnico, so se morale ravnati po določenem delovnem in gibalnem režimu, da so bili možni natančni rezultati. Takrat je Pregl potreboval za analizo približno 10 mg snovi, kar je bilo 10- do 100-krat manj kot pri dotedanjih analitičnih metodah.