Thomas Maldwyn »Tom« Pryce, britanski dirkač Formule 1, * 11. junij 1949, Ruthin, Denbighshire, Wales, Združeno kraljestvo, † 5. marec 1977, Gauteng, Južna Afrika.
Tom Pryce je predvsem znan po zmagi na neprvenstveni dirki Formule 1 Race of Champions v sezoni 1975 in nenavadnih okoliščinah svoje smrtne nesreče. Pryce je edini valižanski dirkač, ki je zmagal na dirki Formule 1 in vodil na prvenstveni dirki Formule 1, dva kroga na dirki za Veliko nagrado Velike Britanije v sezoni 1975.
Pryce je kariero Formule 1 začel v manjšem moštvu Token, s katerim je štartal le na dirki za Veliko nagrado Belgije v sezoni 1974. Kmalu po zmagi na dirki Formule 3 za Velika nagrada Monaka istega leta, je prestopil v moštvo Shadow, s katerim je na le svoji četrti dirki osvojil prvo prvenstveno točko s šestim mestom na dirki za Veliko nagrado Nemčije. Pryce je v naslednji sezoni 1975 dosegel svojo prvo uvrstitev na stopničke s tretjim mestom na dirki za Veliko nagrado Avstrije, dosežek pa je ponovil tudi na dirki za Veliko nagrado Brazilije v naslednji sezoni 1976. V svojem moštvu Shadow je veljal za odličnega dirkača v mokrem. Na prostem treningu pred dirko za Veliko nagrado Južne Afrike v sezoni 1977, ki je potekal v dežju, je Pryce postavil najhitrejši čas, premagal je tudi prvaka Nikija Laudo in Jamesa Hunta. V svoji tretji polni sezoni se je smrtno ponesrečil prav na dirki za Veliko nagrado Južne Afrike v sezoni 1977, ko je pri veliki hitrosti trčil v delavca ob progi, Frederika Jansena Van Vuurena.
Leta 2007 je bilo oznanjeno, da bodo mestne oblasti postavile Prycev kip v njegovem rodnem mestu Ruthin ob trideseti obletnici njegove smrti. 23. januarja 2008 so se predstavniki mesta sestali pod predsedovanjem Davida Richardsa in se dogovorili za postavitev kipa do konca leta 2008.
Privatno in zgodnje življenje Tom Pryce se je rodil 11. junija 1949 v Ruthinu, Denbighshire, Wales, Jacku in Gwynethi Pryce. Jacku je delal v kraljevem vojnem letalstvu kot upravljavec orožja na repu bombnika Lancaster, nato pa je delal kot lokalni politik. Gwyneth je bila medicinska sestra. Prycev starejši brat David je umrl v starosti treh let, tako da je Pryce večino mladosti odraščal kot edinec, čeprav je družina nekaj časa skrbela za mlado deklico Sandro.
Pryce se je začel zanimati za avtomobile ob vožnji pekovega kombija v starosti desetih let, ko je starše obvestil, da želi postati dirkač. Toda v intervjuju z Alanom Henryjem leta 1975 je povedal, da si je še bolj želel postati pilot, toda ni se imel za dovolj inteligentnega. Kot mnogo poznejših britanskih dirkačev Formule 1, je Pryce že od mladosti občudoval znamenitega škotskega dirkača Jima Clarka. Pryceva mati se spomni, da je bil ob smrtni nesreči Clarka leta 1968 na Hockenheimringu zelo prizadet. Njegov oče pa je povedal, da je bil Pryce zelo prizadet tudi ob smrtni nesreči Jochena Rindta. Po končanem šolanju v starosti šestnajstih let je Pryceva mati vztrajala, da se izšola za mehanika za traktorje na Llandrillo Technical College za primer neuspeha dirkaške kariere.
Leta 1975 se je Pryce poročil s Fenello, bolj znano kot Nella, ki jo je spoznal v otfordski diskoteki leta 1973. Po smrti moža je Nella odprla starinarnico v Fulhamu z Janet Brise, vdovo Tonyja Brisa.
Čelada Dizajn čelade Toma Pryca je bil v primerjavi s čeladami modernih dirkačev zelo enostaven. Njegova čelada je bila popolnoma bela do leta 1970, ko je oče Pryca na dirkališču Castle Combe prosil, naj naredi čelado bolj prepoznavno, da bi ga lahko prepoznal v množici dirkačev. Pryce je dodal pet navpičnih črnih, tik nad vizirjem čelade. Od takrat ni več spremenil dizajna čelade, le 1974 je na stran dodal še valižansko zastavo, edini sponzor na čeladi pa je bil Goodyear.
Kariera Pred Formulo 1 1969–1971: Zgodnja leta Pryce je prve korake v motošportu naredil na dirkališču Mallory Park v Leicestershiru v starosti dvajsetih let. V začetku mu je pomagal Trevor Taylor, nekdanji Lotusov dirkač in moštveni kolega Clarka. Kmalu je dominiral v seriji Formula 5000, nato je nastopal v Daily Express Crusader Championship, kjer so dirkali z dirkalniki Formule Ford Lotus 51. Dirke so se izmenjaje odvijale na dirkališčih Brands Hatch in Silverstone, Pryce je debitiral na prvem. Dirke so takrat stale 35 £. Zato je moral prodati svojega Minija, pomagala pa sta mu tudi starša.
Nagrada za zmago v prvenstvu Formula Ford, Lola T200, je bila takrat vredna 1.500 £. Odločitev o naslovu prvaka je padla na zadnji dirki prvenstva na dirkališču Silverstone, dan pred neprvenstveno dirko Formule 1 BRDC International Trophy 1970. Pryce se je kvalificiral v tretjo vrsto, dirka pa je potekala v dežju. Jack Pryce se spomni, da se je njegov sin pred dirko veselil, saj je zelo rad dirkal v dežju. Na začetku je povedel Chris Smith, toda kasneje je začelo deževati še močneje, tako da je Pryce ujel Smitha, ga prehitel in zmagal z veliko prednostjo. Nagrado, dirkalnik Lola, mu je podelil Sir Max Aitken.
Pryce je svoj novi dirkalnik pripeljal v Brands Hatch, kjer ga je lahko imel parkiranega v garaži ob koncu paddocka. Pryce je kmalu opustil kmetovanje in se preselil v West Kingsdown, ki je v bližini dirkališča Brands Hatch. Leta 1971 je Pryce uspešno nastopal v novi seriji športnih dirkalnikov Formula F100, ki jo je dobil z »veliko lahkoto«, kot je to opisal motošportni novinar David Tremayne. Nato se je preselil v serijo Formula SuperVee z dirkalnikom Royale RP9, ki je bil takrat zelo zaželen dirkalnik, kmalu pa je z dirkalnikom istega konstruktorja debitiral tudi na dirki Formule 3 na Brands Hatchu.
1972–1973: Nižje Formule
V dirki na Brands Hatchu je Pryce v debiju z nekonkurenčnim dirkalnikom Royale RP11 zmagal na dirki Formule 3, ki je potekala ob neprvenstveni dirki Formule 1 Race of Champions v sezoni 1972, pri tem pa je premagal tudi že uveljavljene dirkače v Formuli 3, kot so bili Roger Williamson, Jochen Mass in James Hunt. Zaradi zelo velike prednosti Pryca ob koncu dirke so mnoga moštva trdila, da je njegov dirkalnik prelahek, toda po dirki se je izkazalo, da je tehtnica dirkališča okvarjena, tako da so bili vsi dirkalniki prelahki. Na naslednjih dveh dirkah na dirkališčih Oulton Park in Zandvoort je Pryce odstopil, po tem ko je bil v vodilni skupini, na dirki v Monaku pa se je zaradi izpuljenega kabla ustavil že na treningu pred ovinkom Casino Square. Izstopil je iz dirkalnika in ga želel popraviti, ob tem pa je Peter Lamplough ravno na tistem mestu izgubil nadzor nad dirkalnikom in trčil v Prycev dirkalnik Royale RP11. Pryca je pri tem odneslo v izložbo trgovine, utrpel pa je zlom noge. Pryce je ponovno dirkal že dva tedna po monaški nesreči. Ob Formuli 3 je dirkal tudi v prvenstvu Formula SuperVee, ki ga je osvojil z veliko prednostjo. »Zmagal sem praktično na vsaki dirki, na kateri sem nastopil«, se je kasneje spominjal Pryce. Z Royalovem moštvom je nastopal tudi v Formuli Atlantic v sezoni 1972, kjer je na zadnjih treh dirkah osvojil najboljši štartni položaj, na zadnji dirki na Brand Hatchu je tudi zmagal.
V Formuli Atlantic je dirkal tudi v sezoni 1973, ko je dosegel tri zmage. Royale je imel načrte za vstop v Formulo 2 zaradi talenta Pryca. Vstop v Formulo 2 naj bi financiral nekdanji lihtenštajnski dirkač Manfred Schurti, toda zgrajen je bil le en dirkalnik, nato pa je bil projekt opuščen, Bob King pa je zato zapustil Royale.
Po povabilu na testiranje je Pryce vseeno nastopal v Formuli 2, v moštvu Rona Dennisa, Rondel Racing, najboljši rezultat sezone je dosegel na dirki na Norisringu, ko je po dolgem vodstvu zaradi okvare zavor moral zmago prepustiti moštvenemu kolegu Timu Schenkenu, vseeno pa je osvojil drugo mesto. Ob koncu leta 1973 je Pryce osvojil nagrado Grovewood za dosežke pretekle sezone. Jack Pryce se spomni, da si njegov sin ni želel te nagrade, saj je menil, da je to nekakšno slabo znamenje za nadaljnjo kariero.
Formula 1 1974: Token V starosti petindvajsetih let je Pryce napredoval v Formulo 1, najvišjo kategorijo dirkanja na dirkališčih, kot jo definira krovna motošportna organizacija FIA. Pridružil se je novoustanovljenem moštvu Token Racing. Moštvo sta ustanovila Tony Vlassopulos in Ken Grob, po tem ko je leta 1973 originalno moštvo Token propadlo zaradi finančnih težav. Pryce je dobil sedež v moštvi zaradi poznanstva s Titan Properties in kot je opisal David Tremayne, zaradi »evidentnega talenta.« Pryce je debitiral na neprvenstveni dirki BRDC International Trophy 1974, toda zaradi težav s hlajenjem in pokrovom motorja ter neizkušenosti je med šestnajstimi dirkači najpočasnejši na kvalifikacijah, 26 sekund za najhitrejšim Jamesom Huntom s Heskethom. Price je odstopil v petnajstem krogu zaradi okvare menjalnika. V svetovnem prvenstvo Formule 1 pa je debitiral na dirki za Veliko nagrado Belgije, ko se je kvalificiral na dvajseto mesto, tri sekunde za najhitrejšim Clayem Regazzonijem. V 66-em krogu dirke je zaradi poškodovanega vzmetenja po trčenju z Tyrrellovim dirkačem Jodyjem Scheckterjem odstopil.
Prycu niso dovolili nastopa na naslednji dirki za Veliko nagrado Monaka zaradi neizkušenosti. Namesto tega je nastopil na dirki Formule 3 za Velika nagrada Monaka, ki jo je z dirkalnikom March 743 dobil z dvajsetimi sekundami prednosti.
1974–1977: Shadow 1974 Po suvereni zmagi v Monaku in nekaj dirkah v prvenstvu Formule 2 v sezoni 1974, je Pryce podpisal za Shadow, kjer je nadomestil Briana Redmana, ki je začasno nadomestil smrtno ponesrečenega Petra Revsona. Pryce je z novim moštvom debitiral na dirki za Veliko nagrado Nizozemske, osmi dirki prvenstva Formule 1 v sezoni 1974, kjer je v prvem krogu po trčenju z Hansom Joachimom Stuckom odstopil. Pryce se je na naslednjo dirki za Veliko nagrado Francije kvalificiral na dobro četrto mesto, toda zaradi še enega trčenja, tokrat z Jamesom Huntom, je odstopil. Kasneje v sezoni je Pryce dobil sto steklenic šampanjca za najhitrejši čas na prostem treningu dirki za Veliko nagrado Velike Britanije. Na svojem »domačem« dirkališču Brands Hatch se je kvalificiral v četrto štartno vrsto.
Pryce je osvojil svojo prvo prvenstvo točko v karieri na dirki za Veliko nagrado Nemčije, kjer je dosegel šesto mesto iz enajstega štartnega mesta. Na naslednjo dirko za Veliko nagrado Avstrije se je kvalificiral na šestnajsto mesto, toda v dvaindvajsetem krogu je zletel s steze in odstopil. Na dirki za Veliko nagrado Italije se je kvalificiral le na dvaindvajseto mesto, toda med dirko je pridobil kar dvanajst mest. Zaključek sezone je bil za Pryca slab, saj je odstopil zaradi okvare motorja na dirki za Veliko nagrado Kanade, na dirki za Veliko nagrado ZDA pa je bil Shadow evidentno nekonkurenčen. Na koncu svoje prve nepopolne sezone je zasedel osemnajsto mesto v dirkaškem prvenstvu, katerega si je delil z Grahamom Hillom in Vittoriom Brambillo.
1975 thumb|left|Pryce s Shadowom na dirki za Veliko nagrado ZDA 1975
Na začetku sezone 1975 je bila Pryceva dirkaška prihodnost predmet številnih govoric, ki so ga povezovale z Lotusom, ki ga je vodil Colin Chapman in je že od leta 1973 spremljal njegov napredek. Lotus je bil takrat v finančnih težavah, govorice pa so nakazovale, da naj bi Shadow in Lotus med seboj zamenjala dirkača Pryca in Ronnieja Petersona. Ta zamenjava bi koristila obema moštvoma, saj je Pryce veljal za podobno hitrega dirkača kot Peterson, toda za Lotus bi bil veliko cenejši, med tem ko bi Peterson lahko privabil nove sponzorje v novo moštvo Shadow. Dogovor ni bil izvršen, čeprav je šef moštva Shadow Alan Rees zatrdil, da je zelo malo manjkalo do njegove uresničitve.