Prazgodovina, včasih imenovana tudi predliterarna zgodovina, je obdobje človeške zgodovine med prvo znano uporabo kamnitega orodja s strani homininov pred približno 3,3 milijona let in začetkom zapisane zgodovine z izumom pisnih sistemov. Uporaba simbolov, oznak in podob se pri ljudeh pojavi zelo zgodaj, najzgodnejši znani pisni sistemi pa so se pojavili pred približno 5200 leti. Sprejemanje pisave po vsem svetu je bil počasen proces, tako da se je konec prazgodovine zgodil ob različnih časih na različnih krajih, izraz pa se manj pogosto uporablja pri razpravah o družbah, kjer se je prazgodovina končala relativno pred kratkim. Obdobje, ko o kulturi pišejo drugi, vendar ta ni razvila lastnega pisnega sistema, je pogosto znano kot protozgodovina kulture.
Človeška prazgodovina se od zgodovine razlikuje ne le po svoji kronologiji, temveč tudi po načinu, kako obravnava dejavnosti arheoloških kultur in ne imenovanih nacij ali posameznikov. Prazgodovina, ki je omejena na materialne procese, ostanke in artefakte in ne na pisne zapise, je anonimna. Zaradi tega so referenčni izrazi, ki jih uporabljajo prazgodovinarji, kot sta »neandertalec« ali »železna doba«, sodobne oznake, katerih definicije so včasih predmet razprav. Vendar pa so v večini primerov, zlasti ko sežemo dlje v preteklost, te dodeljene oznake edini način za razlikovanje skupin prazgodovinskih ljudstev in posredovanje informacij o njih v sedanjosti.
Po definiciji ni pisnih zapisov iz človeške prazgodovine, ki jih je mogoče spoznati le iz materialnih arheoloških in antropoloških dokazov: prazgodovinskih materialov in človeških ostankov. Te so sprva razumeli z zbiranjem ljudskega izročila in po analogiji s predpismenimi družbami, ki jih opazujemo v sodobnem času.
Zgodovina izraza Pojem »prazgodovina« se je pojavil v času razsvetljenstva v delih antikvarjev, ki so uporabljali besedo »primitivna« za opis družb, ki so obstajale pred pisnimi zapisi.
Geološka časovna lestvica za predčloveška obdobja in sistem treh obdobij za človeško prazgodovino sta bila sistematizirana v 19. stoletju v delih britanskih, francoskih, nemških in skandinavskih antropologov, arheologov in antikvarjev. OCLC 1379265149. Pojavila se je zgodnja koncepcija »prazgodovine«, ki je nakazovala, da brez pisnih zapisov ne more biti zgodovine in ne moremo smiselno govoriti o ljudeh, ki za seboj niso pustili pisanja. Danes je najpogostejša koncepcija, da zgodovina temelji na številnih dokazih in čeprav se nekateri zgodovinarji ne počutijo udobno pri uporabi izraza prazgodovina, je bil koncept prazgodovine pod vprašajem, vendar ni bil ovržen. Predvsem arheologi menijo, da je izraz smiseln in potreben za razlikovanje med vrsto dela, ki ga opravljajo in zgodbami, ki jih lahko posredujejo o preteklosti.
Sredstva raziskovanja Glavni vir informacij za prazgodovino so arheološki zapisi, ki se pogosto preučujejo v kontekstu raziskav iz drugih disciplin, kot so naravoslovne vede.The Prehistory of Iberia: Debating Early Social Stratification and the State edited by María Cruz Berrocal, Leonardo García Sanjuán, Antonio Gilman. Pg 36.Historical Archaeology: Back from the Edge. Edited by Pedro Paulo A. Funari, Martin Hall, Sian Jones. p. 8.ISBN 9780415518888Through the Ages in Palestinian Archaeology: An Introductory Handbook. By Walter E. Ras. p. 49.ISBN 9781563380556
Primarni raziskovalci človeške prazgodovine so antropologi (arheologi in fizični antropologi), ki uporabljajo izkopavanja, geološke in geografske raziskave ter druge znanstvene analize za razkrivanje in interpretacijo narave in vedenja predpismenih in nepismenih ljudstev. Dragocene vpoglede zagotavljajo tudi populacijski genetiki in zgodovinski jezikoslovci. Kulturni antropologi pomagajo zagotoviti kontekst za družbene interakcije, prek katerih predmeti človeškega izvora prehajajo med ljudmi, kar omogoča analizo katerega koli predmeta, ki se pojavi v človeškem prazgodovinskem kontekstu. Zato podatke o prazgodovini zagotavlja širok nabor naravoslovnih in družboslovnih ved, kot so antropologija, arheologija, arheoastronomija, primerjalno jezikoslovje, biologija, geologija, molekularna genetika, paleontologija, palinologija, fizična antropologija in številne druge.
Ključni korak k razumevanju prazgodovinskih dokazov je datiranje, zanesljive tehnike datiranja pa se od 19. stoletja vztrajno razvijajo.Graslund, Bo. 1987. The birth of prehistoric chronology. Cambridge:Cambridge University Press. Najpogostejša od teh tehnik datiranja je radiokarbonsko datiranje. Nadaljnji dokazi prihajajo iz rekonstrukcije starodavnih govorjenih jezikov. Novejše tehnike vključujejo forenzično kemijsko analizo za razkritje uporabe in izvora materialov ter genetsko analizo kosti za določitev sorodstva in fizičnih značilnosti prazgodovinskih ljudstev.
Definicija
Začetek in konec Začetek prazgodovine običajno zaznamujejo pojav človeku podobnih bitij na Zemlji.Renfrew, Colin. 2008. Prehistory: The Making of the Human Mind. New York: Modern LibraryFagan, Brian. (2007). World Prehistory: A brief introduction New York: Prentice-Hall, (Seventh ed.), Chapter One Datum konca prazgodovine je običajno opredeljen kot pojav sodobnega pisnega zgodovinskega zapisa.
Oba datuma se posledično zelo razlikujeta od regije do regije. Na primer, afriška prazgodovina se začne pred ok. 2,5 milijona let, medtem ko prazgodovinska Azija sega v 1,8 milijona let; evropska prazgodovina pa se začne pred ok. 1,3 milijona let ob prvem prihodu ljudi v regijo. Glede na datum, ko ustrezni zapisi postanejo uporaben akademski vir, se razlikuje tudi njen končni datum. Na primer, v Egiptu je splošno sprejeto, da se je prazgodovina končala okoli leta 3100 pr. n. št., medtem ko je v Novi Gvineji konec prazgodovinske dobe postavljen veliko kasneje, v 1870-ta leta, ko je ruski antropolog Nikolaj Mikluho-Maklaj več let živel med domorodnimi ljudstvi in njihov način življenja opisal v obsežni razpravi. V Evropi sta imeli relativno dobro dokumentirani klasični kulturi antične Grčije in antičnega Rima sosednje kulture, vključno s Kelti in Etruščani, z malo zapisanimi podatki. Zgodovinarji razpravljajo o tem, koliko teže naj pripišejo včasih pristranskim poročilom o teh protozgodovinskih kulturah, ki jih najdemo v grški in rimski literaturi.
Časovna obdobja
Pri delitvi človeške prazgodovine v Evraziji zgodovinarji običajno uporabljajo tridobni sistem, medtem ko raziskovalci predčloveških časovnih obdobij običajno uporabljajo dobro opredeljen geološki zapis in njegovo mednarodno opredeljeno plastno osnovo znotraj geološke časovne lestvice. Tridobni sistem je periodizacija človeške prazgodovine v tri zaporedna časovna obdobja, poimenovana po njihovih prevladujočih tehnologijah izdelave orodij: kamena doba, bronasta doba in železna doba. Na nekaterih območjih obstaja tudi prehodno obdobje med kameno in bronasto dobo, halkolitik ali bakrena doba.
V zgodnji bronasti dobi so bile Sumerija v Mezopotamiji, civilizacija doline Inda in stari Egipt prve civilizacije, ki so razvile lastne pisave in vodile zgodovinske zapise, sledili pa so jim tudi njihovi sosedje. Večina drugih civilizacij je dosegla konec prazgodovine v naslednji železni dobi. Tridobna delitev prazgodovine na kameno dobo, bronasto dobo in železno dobo se še vedno uporablja za večji del Evrazije in Severne Afrike, vendar se na splošno ne uporablja v tistih delih sveta, kjer je obdelava trdih kovin nenadoma prišla iz stika z evrazijskimi kulturami, kot so Oceanija, Avstralazija, večji del podsaharske Afrike in deli obeh Amerik. Z nekaj izjemami v predkolumbovskih civilizacijah v Ameriki ta območja pred prihodom Evrazijcev niso razvila pisnih sistemov, zato njihova prazgodovina sega v relativno nedavna obdobja; na primer, leto 1788 se običajno šteje za konec prazgodovine Avstralije.
Periodizacija prazgodovine Učlovečenje Kamena doba Starejša kamena doba ali paleolitik Srednja kamena doba ali mezolitik Mlajša kamena doba ali neolitik Kovinske dobe Bakrena doba Bronasta doba Železna doba
Kamena doba
Koncept »kamene dobe« se uporablja v arheologiji večjega dela sveta, čeprav se v arheologiji obeh Amerik imenuje z različnimi imeni in se začne s kameno fazo ali včasih paleoindijansko dobo. Spodaj opisane podrazdelitve se uporabljajo za Evrazijo in ne dosledno na celotnem območju.
Obdobje je trajalo približno 3,4 milijona let in se končalo med 4000 pr. n. št. in 2000 pr. n. št. s pojavom obdelave kovin. Sledila mu je bakrena doba, nato bronasta doba. Zaradi ogromnega časovnega obsega kamena doba zajema 99 % človeške zgodovine.
Paleolitik
»Paleolitik« pomeni »starejša kamena doba« in se začne s prvo uporabo kamnitega orodja. Paleolitik je najzgodnejše obdobje kamene dobe. Sega od najzgodnejše znane uporabe kamnitega orodja s strani homininov pred približno 3,3 milijona let do konca pleistocena pred približno 11.650 let (pred sedanjim obdobjem).
Zgodnji del paleolitika se imenuje spodnji paleolitik (saj se v izkopavanjih pojavlja pod zgornjim paleolitikom), začenši z najzgodnejšim kamnitim orodjem, datiranim na približno 3,3 milijona let nazaj na najdišču Lomekwi v Keniji. To orodje je starejše od rodu Homo in ga je verjetno uporabljal Kenyanthropus.Harmand et al., 2015, p. 315. Dokazi o nadzoru ognja s strani zgodnjih homininov v obdobju spodnjega paleolitika so negotovi in imajo v najboljšem primeru omejeno znanstveno podporo. Najbolj splošno sprejeta trditev je, da je H. erectus ali H. ergaster kuril ogenj med 790.000 in 690.000 let pred našim štetjem na najdišču pri mostu Bnot Ya'akov v Izraelu. Uporaba ognja je zgodnjim ljudem omogočila kuhanje hrane, ogrevanje, vir svetlobe, odganjanje živali ponoči in meditacijo.
Zgodnji Homo sapiens je nastal pred približno 300.000 leti, kar je pomenilo začetek srednjega paleolitika. Anatomske spremembe, ki kažejo na sposobnost sodobnega jezika, se pojavijo tudi v srednjem paleolitiku.Race and Human Evolution. By Milford H. Wolpoff. p. 348. V srednjem paleolitiku obstajajo prvi dokončni dokazi o človeški uporabi ognja. Najdišča v Zambiji imajo zoglenele hlode, oglje in ogljene rastline, ki so datirane v obdobje pred 180.000 leti. Sistematično pokopavanje mrtvih, glasba, prazgodovinska umetnost in uporaba vse bolj dovršenih večdelnih orodij so vrhunci srednjega paleolitika.
Zgornji paleolitik sega od pred 50.000 do 12.000 let, s prvimi organiziranimi naselji in razcvetom umetniškega dela.
V celotnem paleolitiku so ljudje na splošno živeli kot nomadski lovci in nabiralci. Družbe lovcev in nabiralcev so bile po navadi zelo majhne in egalitarne,Vanishing Voices : The Extinction of the World's Languages. By Daniel Nettle, Suzanne Romaine Merton Professor of English Language University of Oxford. pp. 102–103. čeprav so družbe lovcev in nabiralcev z obilnimi viri ali naprednimi tehnikami shranjevanja hrane včasih razvile sedeč način življenja s kompleksnimi družbenimi strukturami, kot so poglavarstva, in družbena stratifikacija. Morda so bili vzpostavljeni stiki na dolge razdalje, kot v primeru avstralskih avtohtonih "poti", znanih kot pesemske linije.
Mezolitik
»Mezolitik« ali »srednja kamena doba« (iz grških besed mesos, 'srednji' in lithos, 'kamen') je bilo obdobje v razvoju človeške tehnologije med paleolitikom in neolitikom.
Mezolitik se je začel z umikom ledenikov ob koncu pleistocena, približno 10.000 let pred našim štetjem, in končal z uvedbo kmetijstva, katerega datum se je razlikoval glede na geografsko regijo. Na nekaterih območjih, kot je Bližnji vzhod, je bilo kmetijstvo že v teku do konca pleistocena, zato je mezolitik tam kratek in slabo opredeljen. Na območjih z omejenim vplivom ledenikov je bolj primeren izraz »epipaleolitik«.