Arálsko jezero (, }, , tadžiško/perzijsko »Darjoča-i Horazem« /Jezero Kvarazem) je endoreično jezero v Srednji Aziji. Leži med Kazahstanom na severu in Uzbekistansko avtonomno republiko Karalpakijo na jugu. V preteklosti sta ga napajali reki Amu Darja in Sir Darja.
Aralsko jezero, prej tretje največje jezero na svetu s površino 68.000 km², se je začelo krčiti v 1960-ih, potem ko so reke, ki so ga napajale, preusmerili sovjetski namakalni projekti. Do leta 2007 se je zmanjšalo na 10 % prvotne velikosti in se razdelilo na štiri jezera: Severno Aralsko jezero, vzhodno in zahodno porečje nekoč veliko večjega Južnega Aralskega jezera ter manjše vmesno jezero Barsakelmes. Do leta 2009 je jugovzhodno jezero izginilo, jugozahodno jezero pa se je umaknilo na tanek pas na zahodnem robu nekdanjega južnega morja. V naslednjih letih so občasni vodni tokovi privedli do tega, da se je jugovzhodno jezero včasih v manjši meri napolnilo. Satelitski posnetki NASE avgusta 2014 so razkrili, da se je vzhodni bazen Aralskega jezera prvič v sodobni zgodovini popolnoma izsušil. Vzhodni bazen se danes imenuje puščava Aralkum.
V kazahstanskem prizadevanju za rešitev in obnovo Severnega Aralskega jezera je bil leta 2005 dokončan jez Dike Kokaral. Do leta 2008 se je gladina vode dvignila za 12 m v primerjavi z letom 2003, na 42 m. Do leta 2013 se je slanost zmanjšala, ribe pa so bile spet prisotne v zadostnem številu, da je bil ribolov uspešen.
Ime se iz mongolskih in turških jezikov grobo prevaja kot »Morje otokov«, kar se nanaša na veliko število otokov (več kot 1100), ki so nekoč posejali njegove vode. Porečje Aralskega jezera obsega Uzbekistan in dele Afganistana, Irana, Kazahstana, Kirgizije, Tadžikistana, Rusije in Turkmenistana.
Območje Aralskega jezera je močno onesnaženo, kar ima posledično resne težave z javnim zdravjem. UNESCO je v svoj register Spomin na svet dodal zgodovinske dokumente o Aralskem jezeru kot vir za preučevanje okoljske tragedije.
Nastanek in ozadje thumb|left|Aralsko jezero z rečnim sistemom Amu Darja, vključno z njegovo domnevno starodavno strugo, Oksom, severnim Uzbojem ob vznožju gore Kaplankir in zahodnim Uzbojem (zemljevid: 1903)
Zaradi naravnih podnebnih nihanj in tektonskih premikov je bila gladina Aralskega jezera večkrat podvržena znatnim nihanjem. V oligocenu je bilo podnebje precej bolj vlažno. Obsežno celinsko morje se je raztezalo čez večji del Aralsko-Kaspijske nižine. Sarmatsko morje – del Paratetida – je bilo prek Kaspijskega jezera povezano s Črnim morjem.The geological evolution of the Black Sea, UNEP/DEWA/GRID, Povezava med Paratetido in Sredozemskim morjem ter s tem z Atlantskim oceanom je prenehala obstajati po alpidski orogenezi, saj prevladujoča teorija pravi, da se je današnja povezava med Črnim morjem in Sredozemljem razvila šele pozneje.
Po odlaganju sarmatskih plasti v poznem miocenu je planota Ustjurt postala kopno. Aralski bazen je nastal zaradi tektonskih premikov pred tremi do petimi milijoni let v pliocenski dobi. Ti premiki so dvignili in umirili območje okoli Aralskega jezera. Spremenili so tok rek, predvsem Amu Darje in njenih pritokov, vključno z Uzbojem. V Aralsko-Kaspijskem bazenu se je oblikovalo notranje morje, v katerega je planota Ustyurt štrlela kot polotok. Med kaspijskim in aralskim delom bazena so se oblikovali naravni kanali; slednji se je razdelil na Sarikamiški bazen in bazen današnjega Aralskega jezera.Arved Schultz: Die natürlichen Landschaften von Russisch-Turkestan: Grundlagen einer Landeskunde. Walter de Gruyter, 2016, ISBN 3-11-158891-2, ISBN 978-3-11-158891-9. (S. 17/18 online bei Google Books)
Zmanjšanje padavin v holocenu (po ledeniškem obdobju), posledično povečanje izhlapevanja in odlaganje sedimentov so privedli do padca gladine vode. Povezave s Kaspijskim jezerom in Črnim morjem so bile sčasoma prekinjene, veliko, neprekinjeno vodno telo pa je bilo razdeljeno na ločena jezera. Gotovo je, da so velika vodna telesa od Sredozemskega morja do Aralskega jezera ostanki starodavnega ocean Tetida.
Znatna nihanja gladine vode so dokumentirana tudi za holocen: v bronasti in železni dobi (od 3000 do 500 pr. n. št.) je bila gladina jezera tako nizka, da so se ljudje naselili na nadmorski višini od 42 do 46 metrov. Naselja iz pozne antike in zgodnjega srednjega veka so bila najdena približno 10 metrov višje. Geološka opazovanja sedimentnih profilov kažejo, da je bila gladina jezera okoli 3000 in 1000 pr. n. št. bistveno višja kot danes in sicer 65 oziroma 73 metrov, in je poplavila delto Oxus. Domneva se, da je bila Amu Darja, ki je prej tekla v Kaspijsko jezero preko zdaj suhe reke Uzboj, zaradi tektonskih premikov preusmerjena v Aralsko jezero, tako da je bila Aralska kotlina popolnoma napolnjena in celotno jezero je sčasoma spet doseglo Uzboj preko depresije Sarikamiš. Od 13. stoletja do sredine 16. stoletja naj bi se Amu Darja ponovno izlivala v Kaspijsko jezero.Ryszard Kapuściński, Martin Pollack (Übersetzer): Imperium: sowjetische Streifzüge. AB – Die Andere Bibliothek. Berlin, 2015, ISBN 978-3-8477-2008-9, ISBN 3-8477-2008-2 Okoli leta 1200 je moralo biti jezero že skoraj popolnoma suho; naselje iz 13. stoletja (Kerderi) je bilo le 32 metrov nad morsko gladino.
Nedavne raziskave do danes thumb|371x371px|Zemljevid Aralskega jezera iz leta 1851
Do 17. stoletja je Amu Darja premaknila svoj tok tako daleč proti vzhodu, da ni več dosegla Sarikamiške kotline in se je ponovno izlila v Aralsko jezero. Od leta 1695 naprej je Semjon Remezov raziskoval obstoječe vire v Moskvi za prvi sibirski atlas (do leta 1701),Чертёжная книга Сибири (deutsch: Zeichenbuch von Sibirien) in Большая советская энциклопедия (deutsch: Große Sowjetische Enzyklopädie), abgerufen am 2. August 2024 s čimer je Aralsko jezero pritegnilo pozornost javnosti. Vendar je obseg ostal v bistvu shematski, tj. brez zalivov in večine otokov.Die vielen Gesichter des Aralsees. novastan.org, im Original von Lena Khassanova: МОРЕ МОЁ: КАК И ЧЕМ ЖИВЕТ АРАЛ (Mein Meer: Wie und was macht der Aralsee?), veröffentlicht auf Living Asia, 2. November 2016 Šele leta 1850 je ruska mornarica objavila prvi natančnejši zemljevid, za katerega je ruski admiral Aleksej Butakov opravil raziskovalno odpravo.Butakow in Meyers Konversationslexikon. Verlag des Bibliographischen Instituts, Leipzig und Wien, Vierte Auflage, 1885–1892 O tem je v nemščini poročal Berlinski časopis za splošno geografijo v letih 1858 in 1866.
Od začetka meritev konec 18. stoletja do sovjetskih posegov v vodno bilanco od 1960-ih naprej se je gladina vode nad morsko gladino spreminjala za 4,40 metra. Sprva je neprekinjeno padala z 51,84 metra na minimum 49,10 metra leta 1824, preden se je – s ponavljajočimi se nihanji – dvignila na maksimum 53,50 metra leta 1960.
Podnebje Turansko nižavje ima polsušno podnebje. Je del evrazijske stepe z rastlinjem, značilnim za suho stepo. Na to vplivajo visoke gore na jugozahodu, jugu in vzhodu, ki na primer blokirajo monsun Indijskega oceana z juga. Vlaga pa poleti prihaja iz severnoatlantskih in evropskih arktičnih oblačnih mas. Prevladujoči vetrovi prihajajo od zahoda in severozahoda proti severovzhodu. Lokalni sistemi nizkega zračnega tlaka povzročajo veliko število ciklonov. Letna količina padavin se giblje od 30 do 200 milimetrov, pri čemer na jezeru pade približno 100 milimetrov. Porazdelitev padavin je zelo neenakomerna. Pojavijo se lahko večmesečna sušna obdobja, pa tudi obdobja sneženja. Možno je, da je Aralsko jezero pred letom 1960 povečalo relativno vlažnost blizu tal za 3 do 5 odstotkov in letno lokalno količino padavin za 10 mm.
Zgodnje človekovo izkoriščanje jezera ter plovba thumb|levo|Prve ruske ladje na Aralskem jezeru. Taras Ševčenko, 1848 thumb|Ladje ruske imperialne mornarice - aralska flota leta 1850 Ruska prisotnost na Aralskem jezeru se je začela leta 1847 z ustanovitvijo utrdbe Raimska, ki so ga kmalu preimenovali v utrdbo Aralsk, blizu ustja reke Sir Darja. Ker porečje Aralskega jezera ni povezano z drugimi vodnimi površinami, je ruska cesarska mornarica svoja plovila razstavila v Orenburgu na reki Ural in jih prepeljala po kopnem, da bi jih ponovno sestavila v Aralsku. Prvi dve ladji, sestavljeni leta 1847, sta bili dvojamborna škunerja Nikolaj in Mihail. Prva je bila vojna ladja, druga pa trgovska ladja za vzpostavitev ribištva. Severni del morja sta pregledali leta 1848, istega leta, ko je bila sestavljena večja vojna ladja Konstantin. Konstantin je pod poveljstvom poročnika Alekseja Butakova v naslednjih dveh letih dokončal pregled celotnega Aralskega jezera. Izgnani ukrajinski pesnik in slikar Taras Ševčenko je sodeloval v odpravi in ustvaril številne skice.
Zemljevid, ki vključuje Aralsko jezero in okolico (DMA, 1979) Leta 1851 sta iz Švedske prispela dva na novo zgrajena parnika. Geološke raziskave niso odkrile nobenih nahajališč premoga na tem območju, zato je vojaški generalni guverner Orenburga Vasilij Perovski odredil, da se v Aralsku zbere čim večja zaloga saksaula (Haloxylon ammodendron) za nova parnika. Izkazalo se je, da saksaul ni primerno gorivo, zato so v poznejših letih Aralsko floto z znatnimi stroški oskrbovali s premogom iz Donbasa.
Namakalni kanali
V zgodnjih 1960-ih sta bili v okviru načrta sovjetske vlade, da bi bombaž ali belo zlato postal pomemben izvozni artikel, reki Amu Darja na jugu in Sir Darja na vzhodu preusmerjeni iz Aralskega jezera za namakanje puščave, da bi gojili bombaž, melone, riž in žito.Ryszard Kapuscinski, Imperium, 2019, pp.255-260. Ta načrt je bil sprva uspešen in do leta 1988 je bil Uzbekistan največji svetovni izvoznik bombaža. Vendar so se kmetije za dosego teh rezultatov močno zanašale na agrokemikalije, vključno z dioksini, ki so se uporabljali tudi po prepovedi. Te kemikalije so negativno vplivale na kmete, vključno z otroki. Zaradi zlorabe so se tla močno degradirala.. pp. 107-108 Čeprav se je raven proizvodnje zmanjšala z vrhunca, bombaž ostaja glavni tržno-pridelovalni pridelek Uzbekistana, ki je leta 2006 predstavljal 17 % izvoza države.Uzbekistan in Numbers 2006, State Statistical Committee of the Republic of Uzbekistan, Tashkent, 2007 .
Obsežna gradnja namakalnih kanalov se je začela v 1930-ih in se je močno povečala v 1960-ih.Simon N. Gosling, Sustainability - The Geography Perspective, University of Nottingham, 2012 Mnogi kanali so bili slabo zgrajeni, kar je omogočalo puščanje in izhlapevanje. Med 30 in 75 % vode iz kanala Qaraqum, največjega v Srednji Aziji, je bilo izgubljenih. Leta 2012 je bilo ocenjeno, da je bilo le 12 % dolžine uzbekistanskega namakalnega kanala hidroizoliranih. Le 28 % medkmetijskih namakalnih kanalov in 21 % kanalov na kmetijah ima obloge proti infiltraciji, ki zadržijo v povprečju 15 % več vode kot neobloženi kanali. Le 77 % kmetijskih dovodov ima merilnike pretoka.
Do leta 1960 je med 20 in 60 km3 vode letno odteklo na kopno namesto v Aralsko jezero, zato se je morje začelo umikati. Med letoma 1961 in 1970 se je gladina Aralskega jezera znižala v povprečju za 20 cm na leto. V 1970-ih se je gladina skoraj potrojila na 50–60 cm na leto, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa na 80–90 cm na leto. Količina vode, odvzete za namakanje iz rek, se je med letoma 1960 in 2000 podvojila. V prvi polovici 20. stoletja pred namakanjem se je gladina morja nad morsko gladino gibala stabilno pri 53 m. Do leta 2010 je bil veliki Aral visok 27 m, mali Aral pa 43 m.
Izginotje jezera za Sovjete ni bilo presenečenje, saj so to pričakovali že dolgo prej. Že leta 1964 je Aleksandr Asarin iz Inštituta za hidroprojekte poudaril, da je jezero obsojeno na propad in pojasnil: »To je bil del petletnih načrtov, ki jih je odobril svet ministrov in politbiro. Nihče na nižji ravni si ne bi upal izustiti niti besede, ki bi nasprotovala tem načrtom, četudi bi šlo za usodo Aralskega jezera.«