Obok ali svod (francosko voûte iz italijanščine volta) je arhitekturni izraz za obokano obliko, ki se uporablja za izdelavo stropa nad prostorom ali strehe. Deli oboka izvajajo bočni pritisk, ki zahteva ustrezno proti silo. Obokom zgrajenim pod zemljo le-ta daje vso zahtevano odpornost. Kadar je obok zgrajen nad zemljo, so potrebne različne rešitve: na primer debelejše stene, ki se uporabljajo pri banjastih ali kontinuirnih obokih, oporniki se uporabljajo pri križnih obokih.
Tipi obokov Kupola
Prve znane primere oblik obokov so našli v neolitski vasi Khirokitia na Cipru. To so krožne stavbe iz leta okoli. 6000 pr. n. št., v obliki čebelnjaka s konzolo, kupolaste oblike, oboki iz nežgane opeke iz blata predstavljajo tudi prvi dokaz za naselje z zgornjim nadstropjem. Podobne kupolaste grobnice, imenovane tholoi so našli na Kreti in v severnem Iraku. Njihova gradnja se razlikuje od tiste iz Khirokitia, saj je večina delno zakopana z urejenim dostopom. Ti oboki so znani nepravi ali lažni oboki, ki so jih poznale tudi druge civilizacije.
Te kupole predstavljajo v širšem pomenu besede obok. Razlika med njima je, da je obok v bistvu prostorski lok, kupola pa je sferični lok.
Sodčasti obok iz pokončne opeke
Oboke iz navpične opeke so poimenovali po njihovi zasnovi, saj so opeke nameščene navpično (ne radialno) in se naslanjajo pod kotom. To omogoča, da je njihova gradnja zaključena brez uporabe sklepnika. Primere so našli ob arheoloških izkopavanjih v Mezopotamiji in so datirani v 2. in 3. tisočletje pred našim štetjem. Bile so povezane z malto iz sadre.
Banjasti obok
300px|thumb|Obokana klet gradu v Barletti, Apulija, Italija
Najpreprostejša vrsta oboka je banjast obok, ki je običajno polkrožne oblike. Banjast obok je kontinuiran lok, daljši od njegovega premera. Ker so bili masivni, so vršili močan pritisk na prečne oproge, ki se opirajo na stebre in tvorijo traveje (obočna enota). Pritisk so obvladovali z debelimi zidovi ali stranskimi ladjami, kjer so bili močni oporniki. Druga možnost je bila, da so nad stranskima ladjama zgradili slepe galerije, ki so nosile gornji del glavne ladje, to je bazilikalno steno. Kot pri izgradnji loka, je potrebna začasna podpora, medtem ko se loki gradijo. Dokler ni postavljen sklepnik, obok ni samonosen. Začasne podpore so običajno lesene konstrukcije polkrožne ali segmentne oblik, dokler celoten lok ni končan.
Zidan obok, bodisi kamnit ali opečnat, je težak, zato so morali razmisliti o nosilcih. Monolitne nerazčlenjene stebre so včasih zamenjali stebri s križnirn prerezorn na križni ali deteljičasti bazi, Brez prekinitve so se vzpenjali po vsej višini notranjega prostora. Ritmično oblikovanje stene je vidno tudi na zunanjosti. Poživljajo jih slepe arkade, ločene z lizenami, pogosto so gornji del stene prebili tudi z majhnimi okni.
Najstarejši znan primer banjastega oboka so zgradili Sumerci, morda pod ziguratom v Nippuru v Babiloniji.The 1911 Encyclopædia Britannica states that the vaults under the ziggurat were 4000 BCE, recent scholarship revises the date forward considerably but imprecisely, and casts doubt on the methodology and conclusions of the original excavations of 1880. See Patterns of Occupation at Nippur (1992) Zgrajen je bil iz žgane opeke in utrjen z glineno malto.Spiers, R. Phené, (1911), Encyclopædia Britannica Eleventh Edition, Volume 27, pages 956-961
Obok so poznali že Egipčani, izdelovali so ga iz na soncu posušene opeke. Najstarejši banjasti obok v Egiptu je verjetno kašča, ki jo je zgradil Ramzes II., to so ruševine v ozadju Ramesseuma v Tebah. Premer ima 3,6 m, spodnji del oboka je bil zgrajena iz horizontalnih plasti do okoli ene tretjine višine, ti obroči so bili zgoraj nagnjeni pod rahlim kotom, tako da so zidaki vsakega obroča tvorili manjši obseg, do končne oblike. Tako oblikovan obok je bil elipsast v prerezu, kar izhaja iz načina njegove konstrukcije. Podoben sistem gradnje je bil najden na oboku nad veliko dvorano v Ktezifonu, kjer je bil material žgana opeka ali plošče velikih dimenzij, utrjene z malto. Razpon je bil 25 m, debelina oboka skoraj 1,5 m na vrhu, pri čemer je imel zid štiri obroče.
Verjetno je, da so bili veliki oboki asirskih palač izdelani na enak način, vendar iz nežgane opeke sušene samo na soncu. Sir Austen Henry Layard je odkril kanalizacijo v Nimrudu, ki je bila zgrajena kot obok iz vertikalnih opek. Večina teh zgradb se ni ohranila, so pa prikazane v enem od bas-reliefov iz Nimruda. Tradicijo gradnje takih objektov so verjetno prevzeli Sasanidi, ki so v svojih palačah gradili kupole podobnih oblik, kot so prikazane v reliefu iz Nimruda, pri čemer da je bila glavna razlika, da so bile zgrajene lomljenca in malte, ki še vedno obstajajo, čeprav so jih verjetno opustili po vdoru islama v 7. stoletju.
V vseh citiranih primerih so Sumerske in Egipčanske opeke, bodisi žgane ali sušene na soncu, opisane, da so se dimenzije gibale od 45 ali 50 cm do 25 cm, pri čemer so bile običajno kvadratne oblike in okoli 5 do 10 cm debele in niso bile konično oblikovane. Najstarejši egiptovski primeri konično oblikovanih kamnov pripadajo XXVI. dinastiji (okoli 650 pr. n. št.) v najdenih v templju Medinet Habu. Tukaj se kaže, neke vrste simetrija pod pogojem, kot so zgrajeni oboki v obročih, tako da je po zaključku vsakega obroča, naslednji zamaknjen. Najzgodnejši primer tako oblikovanih obokov so kloake v Graviscae v Etruriji, z razponom okoli 4 m, s kamni dolgimi od 1,5 do 1,8 m. Kloake maxima v Rimu, ki jih je zgradil Tarkvinij Prisk (603 pr. n. št.), odmakajo močvirnat teren med Palatinom in Kapitolom in so jih pod komendatorjem Bonijem obokali še več v 1. stoletju pred našim štetjem.
Ogromen ivan Taq-i Kisra v Ktezifonu (v bližini današnjega Bagdada) je bil zgrajen v času perzijskih Sasanidov. Lok je bil približno 37 metrov visok, razpetine 26 metrov in dolg 50 metrov, v celoti brez opaža in je bil največji obok kdajkoli zgrajen v tistem času.Iran, Seven Faces of Civilization - youtube.com
Križni obok
Pri križnem oboku se dva polkrožna loka sekata pod pravim kotom in večina teže počiva na vogalnih stebrih ali slopih. V steni so zato lahko odprli velika okna. Rimljani so obočno gradnjo prevzeli od Etruščanov in jo nadgradili. S križanjem banjastega oboka so dobili križni obok, katerega prvi primer so našli v majhni dvorani v Pergamon, v Mali Aziji. Z opaži so oboke vlivali v konkreciji ali gradili z opeko. Bili so polkrožni, površina je bila pogosto obdelana in razčlenjena. Prva uporaba v dvoranah velikih dimenzij je iz časa Rimljanov. Ko se dva polkrožna banjasta oboka istega premera križata, tvori njuno presečišče pravo elipso, skozi katero se pritisk oboka prenese v prečne stene. Tak primer je v rimskem rezervoarju v Baiae, znanem kot Piscina mirabilis, kjer serija petih prehodov s polkrožnimi banjastimi oboki nalega na dvanajst prečnih hodnikov, pri čemer oboki tvorijo 48 stebrov in debele zunanje stene. Širina teh je le okoli 4 m. V rimskih Karakalovih termah je imel obok razpon 24 m, več kot dvakrat več od angleške stolnice. Njena gradnja je bila tako iz statičnega kot ekonomskega vidika izredno pomembna.
Tudi zidovi, ki nosijo oboke so bili zgrajeni z betonom z občasnimi vložki iz opeke, tako da je bila celotna struktura homogena. Ena izmed pomembnih sestavin malte je bil vulkanski pepel, znan kot pocolana, ki je omogočil, da ko se je beton strdil, je postal ne samo trden kot skala, ampak je v določeni meri nevtraliziral sile obokov. Najširša obokana rimska dvorana je bila v prestolni Dioklecijanovi palači na Palatinu in je imela razpon velik 30,5 m. Pritisk je bil ujet v drugih dvoranah na obeh straneh z zunanjimi oporniki. V provincialnih mestih in v drugih delih rimskega imperija, kjer material pozolana ni bil dobavljiv, so morali Rimljani zaupati svojim maltam, ki pa niso bile zadosti kohezivne in so omogočale gradnjo največ 12 m razpona. Še vedno obstajajo v Mali Aziji in Siriji nekatere obokano dvorane, običajno povezane s termami, ki so naslonjene na stene velikih debelin. Rimljani so poznali več vrst obokov, kontinuirne ali sekajoče, kot so uporabljeni v hodnikih v Koloseju in gledališču Marcellus. Številni so bili oboki nad krožnimi dvoranami, od katerih Panteon najbolj pomemben primer in ima premer 43,5 m. Znana kot Canopus v Hadrijanovi vili v Tivoliju je imela premer 23 m in je bila obokana z več vrst rebri, med katerimi so bile izmenično ravne in polkrožne stranice in kasete. V isti vili in v Rimu so bile osmerokotne dvorane z različnimi drugimi kombinacijami obokov. Druga vrsta obokov so Tabularium arcade, kjer je bil uporabljen križni obok. Značilen primer rimskega oboka je danes mogoče videti v Maksencijevi baziliki v Rimu. Stranski ladji sta razčlenjeni s prečnimi stenami na tri dele, preko katerih ležijo banjasti oboki. Površina oboka je razčlenjena z osmerokotnimi kasetami.
Členitev oboka na kasete se je uporabljala tudi v kasnejših obdobjih. Primer posnemanja antičnih obokov je viden v cerkvi Sant' Andrea v Mantovi. Leon Battista Alberti jo je označil kot etruščanski tempelj.
Normanska arhitektura je začela prekrivati prostore s kamnitimi oboki, pri čemer je uporabljala križne oboke, običajno okrepljene z rebri, ki so se križala v šilastem loku.
Rebrasti obok
Kadar sekajoči banjasti oboki niso bili istega premera, je bila njihova gradnja nekoliko težja. Kjer je bil banjast obok pravi krog nad korom in kornim obhodom in je bil prekrižan s stožcem namesto valjem, je postalo slabše in se je konstrukcija bolj zapletla. To je privedlo do spremembe sistema in uvedbo nove funkcije, ki je prestavljala popolno revolucijo pri gradnji oboka. Srednjeveški graditelj je obrnil proces in dodal diagonalna rebra, ki so bila uporabljena kot stalni center in na njih zgrajen rebrast obok, ki je odslej prevzel svojo obliko iz reber. Namesto eliptične krivulje, ki je bila določena s presekom dveh polkrožnih banjastih obokov ali valjev, je bil uporabljen polkrožni lok z diagonalnimi rebri. Rebra so bila postavljena v središče oboka nad ravnijo prečnih lokov in stenskih reber in tako dobimo videz kupolatega oboka, kot ga je mogoče videti v ladji Sant' Ambrogio v Milanu. Prva pompozna prečna in stenska rebra ali zgornji del njihovih lokov so bila postavljena v Abbaye-aux-Hommes v Caenu in opatiji Lessay v Normandiji. Problem je bi končno rešen z uvedbo šiljastega oboka prečnih in stenskih reber - šiljast lok je bil že dolgo znan in uporabljan, zaradi svoje veliko večje nosilnosti in manjšega pritiska na stene. Ko je uporabljen kot rebro v oboku pa zoži razpon.