Vespazijan

Vespazijan (latinsko ), 9. rimski cesar, ki je vladal od leta 69 do 79, * 17. november 9, Falacrinae pri mestu Raete, † 23. junij 79, Aquae Cutiliae.Levick, Vespasian, iv, xxi.

Bil je ustanovitelj Flavijske dinastije, ki je četrt stoletja vladala Rimskemu cesarstvu. Izhajal je iz družine vitezov konjeniškega reda (ordo equester) in bil med vladavino Julijsko-Klavdijske dinastije povišan na položaj senatorja. V državni službi je napredoval po ustaljenem vrstnem redu in leta 51 dosegel položaj konzula. Bolj kot državni funkcionar je znan kot uspešen vojaški poveljnik. Leta 43 se je udeležil invazije na BritanijoLevick, Vespasian, 16. in leta 66 zatrl upor Judov v Judeji.Levick, Vespasian, 29–38.

Med Vepazijanovimi pripravami na obleganje Jeruzalema je cesar Neron leta 69 naredil samomor in pahnil cesarstvo v leto državljanskih vojn, poznano kot leto štirih cesarjev. Za cesarjema Galbo in Otonom je aprila 69 na prestol prišel cesar Vitelij, v odgovor na to pa so v Egiptu in Judeji 1. julija 69 za cesarja razglasili Vespazijana.Levick, Vespasian, 43.

Po razglasitvi sta se mu pridružila guverner Sirije Mucijan in panonski general Primus. Primus in Mucijan sta povedla flavijsko vojsko proti Viteliju, Vespazijan pa je medtem dobil oblast v Egiptu. 20. decembra je bil Vitelij poražen in rimski senat je že naslednji dan za cesarja razglasil Vespazijana.

O Vespazijanovem desetletnem cesarjevanju se je ohranilo bolj malo podatkov. Najbolj znan je po državnih finančnih reformah, uspešnih vojnih pohodih proti upornikom v Judeji in več častihlepnih gradbenih projektih, na primer graditvi rimskega Koloseja. Po smrti leta 79 ga je nasledil najstarejši sin Tit, ki je bil prvi rimski cesar, ki je neposredno nasledil svojega očeta.

Zgodnje življenje

Vespazijan (rojen kot Titus Flavius ​​Vespasianus, (latinsko črkovanje in izgovorjava ) se je rodil v vasi severovzhodno od Rima, imenovani Falacrine.Suetonius, Vesp. 2 Njegova družina je bila relativno neizrazita in brez rodovnika. Vespazijan je bil sin Tita Flavija Sabinusa, rimskega posojilodajalca, izterjevalca dolgov in davčnega izterjevalca. Njegova mati Vespasia Polla, je prav tako pripadala rimskemu viteškemu družbenemu redu, njen oče pa je dosegel čin Praefectus castrorum (prefekt tabora), njen brat pa je postal senator.Morgan (2006), 170–173

Izobraževal se je na podeželju, v Cosi, blizu današnje Ansedonije v Italiji, pod vodstvom svoje babice po očetovi strani in se je tudi, ko je postal cesar, pogosto vračal v kraje svojega otroštva, potem ko je prejšnjo vilo zapustil točno takšno, kot je bila.Suetonius, Vesp., str. 2

V zgodnjem življenju ga je nekoliko zasenčil njegov starejši brat, Tit Flavij Sabin (konzul 47 n. št.), ki je vstopil v javno življenje in si prizadeval za cursus honorum, saj je imel pomembno vojaško poveljstvo v Donavi.

Vojaška in politična kariera

Zgodnja kariera

V pripravah na pretorsko mesto je Vespazijan potreboval dve obdobji služenja v nižjih rimskih magistratih, eno vojaško in drugo javno. Vespazijan je služil v vojski v Trakiji približno tri leta. Po vrnitvi v Rim okoli leta 30 n. št. je dobil mesto v vigintiviratu, nižjih magistratih, najverjetneje na eni od funkcij odgovornih za čiščenje ulic.Levick (1999) Njegovo zgodnje delovanje je bilo tako neuspešno, da je cesar Kaligula v svojo togo natlačil pesti sapriškega blata, da bi popravil neočiščene rimske ulice, kar je bilo formalno njegova odgovornost.

V času vzpona prefekta Sejana ni nobenih zapisov o tem, da bi se Vespazijan ukvarjal s kakršno koli pomembno politično dejavnostjo. Po zaključku mandata v vigintiviratu je bil Vespazijan upravičen do kandidature za kvestorja; senatorsko funkcijo. Zaradi pomanjkanja političnega ali družinskega vpliva pa je Vespazijan služil kot kvestor na enem od provincialnih položajev na Kreti in ne kot pomočnik pomembnih mož v Rimu.

Nato je moral pridobiti pretorstvo, ki bi nosilo pooblastila Imperium, vendar so morali ne-patriciji in manj povezani opravljati vsaj eno vmesno funkcijo kot edil ali tribun. Vespazijanu v prvem poskusu pridobitve edila ni uspelo, v drugem pa je uspel in leta 38 postal edil. Kljub pomanjkanju pomembnih družinskih povezav ali uspeha na položaju je pretorstvo dosegel leta 39 ali 40 pri najmlajši dovoljeni starosti (30), v obdobju političnih pretresov pri organizaciji volitev. Njegovo dolgoletno razmerje z osvobojenko Antonijo Caenis, zaupno tajnico Antonije Minor (cesarjeve babice) in delom kroga dvorjanov in služabnikov okoli cesarja, je morda prispevalo k njegovemu uspehu.

Invazija na Britanijo

Glej tudi: Rimska invazija na Britanijo

Po Klavdijevem nastopu na prestol leta 41 je bil Vespazijan imenovan za legata legije II. Augusta, nameščene v Germaniji, zahvaljujoč vplivu cesarskega osvobojenca Tiberija Klavdija Narcisa. Leta 43 sta Vespazijan in II. Avgusta sodelovala v rimski invaziji na Britanijo in se odlikovala pod poveljstvom Avla Plavcija. Po sodelovanju v ključnih zgodnjih bitkah na rekah Medway in Temza so ga poslali, da bi zavzel jugozahodni del Britanije in prodrl skozi regije, kasneje znane kot grofije Hampshire, Wiltshire, Dorset, Somerset, Devon in Cornwall, z verjetnim ciljem zavarovanja pristanišč na južni obali, skupaj z rudniki kositra v Cornwallu ter rudniki srebra in svinca v Somersetu.

Vespazijan je odkorakal iz Noviomagus Reginorum (Chichester), da bi podjarmil sovražni plemeni Durotriges in DumnoniiZgodovina Britanije, Richard Dargie (2007), str. 20 in osvojil dvajset oppidumov (mest ali bolj verjetno gradišč, vključno z Hod Hill in Maiden Castle v Dorsetu). Napadel je tudi Vectis (danes otok Wight) in nazadnje postavil trdnjavo in legijski štab v Isca Dumnoniorumu (Exeterju). V tem času se je poškodoval in si ni popolnoma opomogel, dokler ni odšel v provinco Egipt. Ti uspehi so mu ob vrnitvi v Rim prinesli zmagoslavne regalije (ornamenta triumphalia).

Kasnejša politična kariera

Njegov uspeh kot legat legije mu je leta 51 prinesel konzulstvo, nakar se je umaknil iz javnega življenja, saj si je nakopal sovraštvo žene cesarja Klavdija, Agripine Mlajše, ki je bila najmočnejša in najvplivnejša osebnost v moževi vladavini. Iz upokojitve se je vrnil leta 63, ko je bil poslan za guvernerja v provinco Afrika. Po Tacitu (ii.97) je bila njegova vladavina "zloglasna in gnusna", po Svetonijevem delu ("Vesp." 4) pa je bil "pokončen in zelo časten". Svetonij piše, da so Vespazijana ob neki priložnosti obmetavali z repo.

Vespazijan je svoj čas v Severni Afriki izkoristil modro. Običajno so nekdanji konzuli guvernerske položaje videli kot priložnosti za izsiljevanje ogromnih vsot denarja, da bi si povrnili bogastvo, ki so ga porabili za prejšnje politične kampanje. Korupcija je bila tako razširjena, da je bilo skoraj pričakovati, da se bo guverner s teh imenovanj vrnil s polnimi žepi. Vendar je Vespazijan svoj čas v Severni Afriki namesto za denar izkoristil za sklepanje prijateljstev, kar bi bilo v prihodnjih letih veliko bolj dragoceno. Med svojim bivanjem v Severni Afriki se je znašel v finančnih težavah in je bil prisiljen zastaviti svoja posestva svojemu bratu. Da bi si povrnil bogastvo, se je obrnil k mularski trgovini in si prislužil vzdevek »mulio« (gonjač mul).Suetonius, »Vesp«. 4–5

Vespazijan se je po vrnitvi iz Afrike v Neronovem spremstvu odpravil na potovanje po Grčiji, vendar je izgubil cesarsko naklonjenost, ker ni bil dovolj pozoren (nekateri viri nakazujejo, da je zaspal) med enim od cesarjevih koncertov na liri in se znašel v politični divjini.

Judovsko-rimska vojna

Leta 66 n. št. je bil Vespazijan imenovan za zatrtje judovskega upora, ki je potekal v Judeji. V bojih je bil ubit prejšnji guverner in premagan Cestius Gallus, guverner Sirije, ko je poskušal vzpostaviti red. Pod poveljstvom Vespazijana sta bili zato poslani dve legiji z osmimi konjeniškimi eskadroni in desetimi auxiliary kohortami, medtem ko je njegov starejši sin Tit Flavij prispel iz Aleksandrije z dodatnimi silami.

V tem času je postal zavetnik Jožefa Flavija, judovskega vodje upora, ujetega med obleganjem Jodfate, ki je kasneje zgodovino svojega ljudstva napisal v grščini. Na koncu je bilo ubitih na tisoče Judov, Rimljani pa so uničili številna mesta, da bi ponovno vzpostavili nadzor nad Judejo; leta 70 so zavzeli tudi Jeruzalem. Jožef Flavij (ki je pisal kot rimski državljan) se Vespazijana v svojih "Judovskih starinah" spominja kot pravičnega in humanega uradnika, v nasprotju z zloglasnim Herodom Agripo II., ki ga Jožef na vse pretege demonizira.

Medtem, ko je bil pod cesarjevim pokroviteljstvom, je Jožef Flavij zapisal, da je Vespazijan po tem, ko je rimska legija X. Fretensis, ki jo je spremljal Vespazijan, 21. junija 68 uničila Jeriho, vzel skupino Judov, ki niso znali plavati (morda Esene iz Kumrana), jih zvezal in vrgel v Mrtvo morje, da bi preizkusil legendarno vzgonsko moč morja. Dejansko so ujetniki, potem ko so jih vrgli v vodo iz čolnov, priplavali na površje.

Ob koncu judovske vojne je Jožef Flavij razpravljal o prerokbi iz sveti spisov, da bo približno v času, ko bosta Jeruzalem in Drugi tempelj vzeta, moški iz njihovega naroda postal "guverner naseljene zemlje", kot v Mesija. Jožef Flavij je prerokbo interpretiral kot označbo za vladavino Vespazijana.Josephus (c. 75), War of the Jews 6.5.4 Tacit se je strinjal, da prerokba obravnava Vespazijana (kot tudi Tita), vendar da so si "navadni ljudje s svojo običajno slepoto ambicij te mogočne usode razlagali sami in jih niti nesreče niso mogle prepričati, da bi verjeli resnici."Tacit (ok. 110), Zgodovine 5.13

Leto štirih cesarjev (69)

Po Neronovi smrti leta 68 je Rim doživel vrsto kratkotrajnih cesarjev in leto državljanskih vojn. Galbo so umorili podporniki Otona, ki ga je premagal Vitelij. Otonovi podporniki, ki so iskali drugega kandidata za podporo, so se odločili za Vespazijana. Po Svetoniju je prerokba, ki je bila vseprisotna v vzhodnih provincah, trdila, da bodo iz Judeje prišli bodoči vladarji sveta. Vespazijan je sčasoma verjel, da se ta prerokba nanaša nanj in našel številne znamenja in oraklje, ki so to prepričanje okrepili.Kasij Dion Rimska zgodovina LXV.1

Čeprav sta se Vespazijan in Tit februarja 69 odločila, da se bosta borila za principat, nista ukrepala vse do konca leta. V prvih mesecih leta 69 se je Vespazijan pogosto sestajal z vzhodnimi generali. Gaj Licinij Mucijan je bil pomemben zaveznik. Mucijan, guverner Sirije in poveljnik treh legij, je imel tudi politične povezave s številnimi najmočnejšimi rimskimi vojaškimi poveljniki od Ilirika do Britanije zaradi svojega služenja slavnemu neronskemu generalu Gneju Domiciju Korbulunu. Maja 69 je Mucijan uradno prosil Vespazijana, naj izzove Vitelija. Njegovemu pozivu je v začetku julija sledila Vespazijanova uradna razglasitev za cesarja. Po navodilih prefekta Tiberija Aleksandra so legije v Aleksandriji 1. julija prisegle zvestobo Vespazijanu. Kmalu zatem so jim 3. julija sledile Vespazijanove judovske legije, nato pa 15. julija še Mucijanove sirske legije.Caldwell, Thomas (2015). Kariera Licinija Mucijana (MA), str. 118–149.

Vitelij, samo razglašeni cesar je imel veteranske legije Galije in Porenja. Toda občutek v Vespazijanovo korist se je hitro okrepil in vojske Mezije, Panonije in Ilirika so se kmalu razglasile zanj. Praefectus Aegypti, ki je bil guverner province Egipt od Neronove vladavine, je 1. julija 69 n. št. v Aleksandriji razglasil Vespazijana za cesarja.