Zgodovina arhitekture spremlja spremembe v arhitekturi skozi različne tradicije, regije, prevladujoče slogovne trende in obdobja. Veje arhitekture so posvetna, religiozna, pomorska, vojaška in krajinska arhitektura.
Neolitska arhitektura
Neolitska arhitektura je arhitektura neolitskega obdobja. Čeprav so bila odkrita številna bivališča v vseh prazgodovinskih obdobjih in tudi nekateri glineni modeli, ki nam omogočajo prenovo, so le redko vključevala elemente, ki bi jih lahko povezali z umetnostjo. Nekatere izjeme zagotavljajo dekoracije sten in ugotovitve, ki veljajo enako za neolitske in eneolitske obrede in umetnost.
V južni in jugozahodni Aziji se neolitske kulture pojavijo kmalu po 10.000 pr. n. št. V jugozahodni Aziji se neolitske kulture pojavijo kmalu po 10.000 pr. n. št., sprva v Levantu (pred-keramični neolitik A in pred-keramični neolitik B) in od tam na vzhod in zahod. Zgodnje neolitske strukture in stavbe najdemo v jugovzhodni Anatoliji, Siriji in Iraku do leta 8000 pr. n. št., ko so se kmetijske družbe prvič pojavile v jugovzhodni Evropi okoli 7000 pr. n. št. (od tega so najstarejši kulturni kompleksi Starčevo-Körös-Cris, kultura linearne trakaste keramike in Vinčanska kultura.
Nekatera neolitska naselja so: Göbekli Tepe v Turčiji, ca. 9000 pr. n. št. Antični Jeriho v Levantu, neolitik iz okoli 8350 pr. n. št., ki izhaja iz starejše epipaleolitske natufske kulture Nevalı Çori v Turčiji, pribl. 8000 pr. n. št. Çatalhöyük v Turčiji, 7500 pr. n. št. Mehrgarh v Pakistanu, 7000 pr. n. št. Knap of Howar in Skara Brae, Orkneyjski otoki, Škotska, od 3500 pr. n. št. več kot 3000 naselbin Cucutensko-tripiljske kulture, nekatere s populacijo do 15.000 prebivalcev, je cvetelo v današnji Romuniji, Moldaviji in Ukrajini od 5400 do 2800 pr. n. št.
Neolitski ljudje v Levantu, Anatoliji, Siriji, severni Mezopotamiji in Srednji Aziji so bili veliki graditelji, ki so uporabljali blatno opeko za gradnjo hiš in vasi. Na Çatalhöyüku so bile hiše ometane in poslikane z dovršenimi prizori človeka in živali. Sredozemske neolitske kulture Malte so častile v megalitskih templjih.
V Evropi je bila neolitska dolga hiša z lesenim okvirjem, poševno slamnato streho in zidovi, zgrajenimi iz prepleta šibja in zametana z blatom. Izdelali so tudi grobnice za mrtve. Ti grobovi so še posebej številni na Irskem, kjer jih je še vedno ohranjenih več tisoč. Neolitski ljudje na britanskih otokih so gradili dolge gomile in grobnice s komorami za svoje mrtve, henge in razne krožne spomenike.
Arhaična arhitektura Antična Mezopotamija
Starodavna Mezopotamija je najbolj znana po gradnji objektov iz blatne opeke in gradnji ziguratov, verskih templjev, namenjenih čaščenju bogov in boginj Mezopotamije. Beseda zigurat je oblika akadske besede ziqqurratum, ime, ki za trdnim stopničastim stolpom iz blatne opeke. Izhaja iz glagola zaqaru, 'biti visok'. Stavbe so opisane kot gore, ki povezujejo Zemljo in nebesa. Veliki Zigurat v Uru, ki ga je izkopal Leonard Woolley, v osnovi meri 64 x 46 metrov in je bil prvotno visok 12 metrov v treh etažah. Zgrajen je bil pod Ur-Nammujem (okoli 200 pr. b. št.) in obnovljen pod Nabonidom (555-539 pr. n. št.), ko je bil povišan do verjetno sedmih etaž.
Egipčanska arhitektura
V Starem Egiptu in drugih zgodnjih družbah so ljudje verjeli v vsemogočnost bogov, saj so se številni vidiki vsakdanjega življenja izvajali glede na idejo o božanskem ali nadnaravnem in kako se je to manifestiralo v smrtnih ciklih generacij, let, letnih časov, dni in noči. Žetev, na primer, je veljala za dobrohotnost božanstev plodnosti. Tako so ustanavljanje in urejanje mesta in njenih najpomembnejših zgradb (palača ali tempelj) pogosto izvajali duhovniki ali celo sam vladar, gradnjo pa so spremljali rituali, namenjeni človeškemu delovanju v nadaljevanje božjega blagoslova.
Za staro arhitekturo je značilna ta napetost med božanskim in smrtnim svetom. Mesta bi označevala zaokrožen sveti prostor nad puščavo narave zunaj, tempelj ali palača pa je nadaljevala ta red, tako da je delovala kot hiša bogov. Arhitekt, duhovnik ali kralj, ni bil edina pomembna osebnost; bil je le del nenehne tradicije.
Perzijska arhitektura
Predislamski slog črpa od 3-4 tisoč let arhitekturnega razvoja iz različnih civilizacij iranske planote. Islamska arhitektura Irana v zameno črpa ideje iz svojega predislamskega predhodnika in ima geometrijske in ponavljajoče se oblike, pa tudi površine, ki so bogato okrašene z emajliranimi ploščicami, izklesanimi štukaturami, vzorčastimi zidaki, cvetličnimi motivi in kaligrafijo.
UNESCO priznava Iran kot eno od zibelk civilizacije .
V vsakem od obdobij Elamitov, Ahemenidov, Partov in Sasanidov so bili ustvarjalci velike arhitekture, ki se je skozi stoletja širila in bila sprejeta v oddaljenih kulturah. Čeprav je Iran utrpel svoj delež uničenja, vključno z odločitvijo Aleksandra Velikega, da požge Perzepolis, je dovolj ostankov, da se oblikuje slika njene klasične arhitekture.
Ahemenidi so gradili v velikem obsegu. Umetniki in materiali, ki so jih uporabljali, so bili pripeljani iz skoraj vseh ozemelj, saj so bili takrat največja država na svetu. Pasargad je postavila standard: mesto je bilo postavljeno v obsežen park z mostovi, vrtovi, palačami s kolonado in odprtimi paviljoni. Pasargad skupaj s Suso in Perzepolisom so izrazili avtoriteto kralja kraljev, stopnišča slednjega pa so v reliefnem načinu zapisali ogromen obseg cesarske meje.
S pojavom Partov in Sasanidov se je pojavila nova oblika. Partske novosti so v času Sasanidov polno cvetele z masivnimi banjasto obokanimi prostori, trdnimi zidanimi kupolami in visokimi stebri. Ta vpliv naj bi ostal v prihodnjih letih. Okroglost mesta Bagdad v abasidski dobi na primer kaže na njene perzijske vzore, kot je Firouzabad v provinci Fars.Islam Art and Architecture. Markus Hattstein, Peter Delius. 2000. p96. Oblikovalca, ki ju je Al Mansur najel za načrtovanje mesta, sta bila Naubakht, nekdanji perzijski zoroastrijanec, ki je tudi ugotovil, kdaj bo datum ustanovitve mesta astrološko ugoden in Mashallah, nekdanji Jud iz Horasana. Ruševine Perzepolisa, Ktezifona, Jirofta, Tepe-Sialka, Pasargada, Firouzabada, Arg-Bama in tisoče drugih ruševin nam lahko da le daljni vpogled v to, kako so Perzijci prispevali k umetnosti gradnje.
Padec Sasanidskega cesarstva pod islamskimi silami je ironično pripeljal do ustvarjanja izjemnih verskih objektov v Iranu. Umetnosti, kot so kaligrafija, štukature, ogledala in mozaična dela, so se v Iranu tesno povezala z arhitekturo v novem obdobju. Arheološka izkopavanja so zagotovila zadostno dokumentacijo v podporo vplivom sasanidske arhitekture na arhitekturo islamskega sveta. Mnogi strokovnjaki menijo, da je obdobje perzijske arhitekture od 15. do 17. stoletja najbolj briljantno v postislamskem obdobju. Različne strukture, kot so mošeje, mavzoleji, bazarji, mostovi in različne palače, so preživele večinoma iz tega obdobja.
V stari perzijski arhitekturi so zanimive polkrožne in ovalne oblike, kjer so safavidski arhitekti pokazali svoje izjemne sposobnosti pri izdelavi velikih kupol. Po besedah nemškega arheologa D. Huffa je kupola prevladujoč element perzijske arhitekture. Kupole so pogosto vidne v strukturi bazarjev in mošej, zlasti v obdobju Safavidov v Isfahanu. Iranske kupole se odlikujejo po višini, deležu elementov, lepoti oblike in okroglosti stebla kupole. Zunanje površine kupol so večinoma mozaično prekrite in ustvarjajo čarobni pogled. Safavidski Isfahan je poskušal doseči veličino v obsegu (trg Nakš-e Džahan je šesti največji trg na svetu) znanja o gradnji visokih stavb z velikimi notranjimi prostori. Kakovost okraskov pa se je v primerjavi s 14. in 15. stoletjem zmanjšala.
Velike mošeje v Horasanu, Isfahanu in Tabrizu so uporabile lokalno geometrijo, lokalne materiale in lokalne metode gradnje, da bi na svoj način izrazile red, harmonijo in enotnost islamske arhitekture. In ko preučujemo glavne spomenike islamske perzijske arhitekture, razkrivamo kompleksne geometrijske odnose, preučevano hierarhijo oblike in ornamenta ter velike globine simbolnega pomena.
Antična arhitektura Starogrška arhitektura
Arhitektura in urbanizem Grkov in Rimljanov se je zelo razlikovala od arhitekture Egipčanov in Perzijcev. Državljansko življenje je postalo pomembno za vse člane skupnosti. V času antike je verske zadeve obravnaval le vladajoči razred, v času starih Grkov pa je verski misterij preskočil meje tempeljskih zidov in je bil predmet ljudi ali polisa.
Grško državljansko življenje so podpirali novi, odprti prostori, imenovani agora, ki so bili obdani z javnimi zgradbami, trgovinami in templji. Agora je utrdila novo spoštovanje do socialne pravičnosti, ki je bila sprejeta z odprto razpravo in ne z ukazom vladarja. Čeprav je božanska modrost še vedno vodila človeške zadeve, so bili življenjski obredi starih civilizacij vpisani v prostor, v poti, ki so na primer vodile proti akropoli. Vsak kraj je imel svojo naravo, postavljeno v svet, ki je odseval skozi mite, zato so bili templji postavljeni na vrhu gore, da bi bili bližje nebes.
Grška arhitektura je bila običajno oblikovana iz stebrov in preklad in iz kamna. Večina ohranjenih stavb je templjev, ki temeljijo na strogih pravilih razmerij. Ti templji so običajno imeli peristil (zunanji prostor z (običajno dorskimi) stebri) in tri oddelke na sredini, ki so bili: 1. pronaos (vhod), 2. glavna cela ali naos (kjer je bil kip boga ali boginje in zgrajen oltar) in 3. opistodom za celo.
Rimska arhitektura
Rimljani so osvojili grška mesta v Italiji že okrog tristo let pred našim štetjem in kasneje velik del zahodnega sveta. Rimski problem vladanja je vključeval enakopravnost različnih - od Španije do Grčije, Makedonije do Kartagine - ko se je rimska oblast razširila širom po znanem svetu in nešteto različnih kultur, ki so tvorile to ecumene in so predstavljale nov izziv za pravo.
Eden od načinov pogleda na enotnost rimske arhitekture je z novoustanovljena uresničitev teorije, ki je izhajala iz prakse in bila prostorsko utelešena. Civilno se to dogaja v rimskem forumu (podoben grški agori), kjer se udeležba javnosti vse bolj odstranjuje iz konkretnega izvajanja obredov in predstavlja okras arhitekture. Tako končno vidimo začetek sodobnega javnega trga v Forum Iulium, ki ga je začel Julij Cezar, kjer se stavbe preko fasade predstavljajo kot upodobitve v prostoru.
Kot so Rimljani izbrali predstavitve svetosti nad dejansko svetimi prostori za sodelovanje v družbi, je bila komunikativna narava prostora odprta za človeške manipulacije. Nič od tega ne bi bilo mogoče brez napredka rimskega inženirstva in gradnje ali na novo najdenih marmornih kamnolomov, ki so bili vojni plen; izumi, kot so lok in beton, so rimski arhitekturi dali povsem novo obliko, ki je znala zapreti prostor v napetih kupolah in kolonadah, oblikovala temelje cesarskega vladanja in državljanskega reda. To je bil tudi odziv na spreminjajoče se družbeno ozračje, ki je zahtevalo nove stavbe vse večje kompleksnosti – kolosej, stanovanjski blok, večje bolnišnice in akademije. Začela se je graditi splošna civilna gradnja, kot so ceste, rimski akvadukt in mostovi.
Rimljani so pogosto uporabljali in razvijali lok, obok in kupolo, ki so bili v preteklosti le malo uporabljeni, zlasti v Evropi.»Rimljani so bili prvi graditelji v Evropi, morda prvi na svetu, ki so cenili prednosti loka, oboka in kupole«'. (Robertson, D.S.: Greek and Roman Architecture, 2nd edn., Cambridge 1943, p.231) Njihova inovativna uporaba rimskega betona je olajšala gradnjo številnih javnih zgradb, ki so bile v celotnem cesarstvu pogosto brez primere. Med njimi so rimski templji, rimske terme, rimski mostovi, rimski vodovodi, rimska pristanišča, triumfalni loki, rimsko gledališče, amfiteatri, palače rimskih cirkusov, mavzoleji, bazilike, v poznem cesarstvu pa tudi cerkve.