Turška ljudstva so zbirka etno-jezikovnih skupin na območju srednje, vzhodne, severne in Zahodne Azije ter nekaj delov Evrope in Severne Afrike. Govorijo jezikovno sorodne jezike, ki spadajo v turško jezikovno družino. [http://www.britannica.com/EBchecked/topic/609972 / Turški narodi, Turki, Encyclopædia Britannica, Spletna akademska izdaja, 2010 Delijo, v različnem obsegu, določene kulturne značilnosti, skupne prednike in zgodovinsko ozadje. Sčasoma so različne turške skupine prišle v stik z drugimi etničnimi skupinami in jih absorbirale, nekatere turške skupine so tako postale bolj raznolike kot druge. Mnoge zelo različne etnične skupine so skozi zgodovino postale del turških narodov s pomočjo jezikovnega premika, akulturacije, medsebojnih porok in posvojitev in verske spreobrnitve. V svojih genetskih sestavah se torej večina turških skupin bistveno razlikuje ena od druge glede izvora. Kljub temu mnoge delijo v različnih stopnjah nelingvistične značilnosti, vključno z nekaterimi kulturnimi lastnostmi, nekaterimi predniki iz skupnega genskega sklada in zgodovinskimi izkušnjami. Med najpomembnejše sodobne turško govoreče etnične skupine spadajo Turki, Azerbajdžanci, Uzbeki, Kazahi, Turkmenci in Kirgizi.

Etimološke spoznanja thumb|left|upright=0.7|Karta iz Kašgarskega Diwana, ki prikazuje porazdeljenost turških plemen.

Prva znana omemba oznake ali imena Turk (Kulteginski spominski kompleks, TÜRIK BITIG Khöshöö Tsaidam MonumentsBilge Kaganski spominski kompleks, TÜRIK BITIG Khöshöö Tsaidam MonumentsTonyukukški spominski kompleks, TÜRIK BITIG Bain Tsokto Monument ali , , starotibetansko: duruggu/durgu, 'izvor'),Tarihte Türk devletleri, Volume 1. Ankara Üniversitesi Basımevi, 1987. p. 1.Moše Weinfeld. Social Justice in Ancient Israel and in the Ancient Near East. 1995. p. 66: "For the concept of durgu | duruggu and its connection to piY (in its meaning "origin"), see H. Tadmor, (above n. 25), p. 28" pinjin Tūjué, srednji kitajski jezik (Guangjun): tʰuot-küot uporabljeni za turško skupino in se je v 6. stoletju nanašal na Staroturke (Göktürks). Pismo Išbara Kagana kitajskemu cesarju Wenu iz dinastije Sui leta 585 ga opisuje kot Velikega turškega kana. Orhonski napisi iz leta 735 AD uporabljajo ime Turk ali Turuk.

Prav tako lahko najdemo v ohranjenih virih omembo podobnih poimenovanj tudi že prej bolj na zahodu. V 1. stoletju n. št. je rimski kartograf Pomponij Mela, ki omenja Turcae v gozdovih severno od Azovskega morja, Plinij Starejši pa uvršča Tyrcae med ljudstva, ki živijo na istem območju.Plinij, Natural History – Harvard University Press, vol. II (Libri III-VII); reprinted 1961, p. 351Opis sveta po Pomponiju Mela, Pomponij Mela, University of Michigan Press, 1998, p. 67 Vendar pa nimamo drugih podatkov, tako da je težko povezovati ta antična ljudstva z modernimi Turki. Po drugi strani pa je splošno sprejeto, da poimenovanje Türk zagotovo izhaja iz prevzete oznake iz staroturškega(Bŭlgarska akademii︠a︡ na naukite. Otdelenie za ezikoznanie/ izkustvoznanie/ literatura, Linguistique balkanique, Vol. 27–28, 1984, p. 17, ,Murat Ocak, The Turks: Early ages, Yeni Türkiye, 2002 ki pomeni 'ustvarjen', 'rojen',Faruk Suümer, Oghuzes (Turkmens): History, Tribal organization, Sagas, Turkish World Research Foundation, 1992, p. 16) ali 'močan',American Heritage Dictionary (2000). "The American Heritage Dictionary of the English Language: Fourth Edition – "Turk"". bartleby.com. Retrieved 2006-12-07. iz staroturške besednega korena *türi-/töri- (plemenske korenine, (mitično) predniki; oblikovati, biti rojen, biti ustvarjen, izhajati, izvirati iz) in z dodatkom staroturške končnice (-ik), morda iz staroturščine *türi-k (nasledstvo, predniki),“Türk” v Turškem etimološkem slovarju, Sevan Nişanyan. iz staroturškega besednega korena *töŕ (ustanovitev, korenina; izvor, predniki),“türe-” v Turškem etimološkem slovarju, Sevan Nişanyan.

V srednjem veku so v zahodnih civilizacijah različna turška ljudstva v Evroazijski stepi skupno poimenovali pod identiteto Skiti.G. Moravcsik, Byzantinoturcica II, p. 236–39 Med letom 400 n. št. in 16. stoletjem so bizantinski viri uporabljali ime (), ki se je nanašalo na dvanajst različnih turških ljudstev.

Etnično turški narodi Turške etnične skupine so številne; njihova zgodovina in usoda je (bila) različna; nekatere so se s časom asimilirale z okolico, druge so se razvile v državotvorne narode s svojim jezikom ali narečjem in imele pomemben neizbrisen zgodovinski vpliv v Evroazijskem prostoru, druge so potonile in se v 21. stoletju borijo za narodnostno preživetje. V nadaljevanju so vse skupine in narodi našteti v dveh skupinah:

Sodobni turški narodi in narodnostne manjšine:

Altajci Azerbajdžanci Balkari Baškiri Čuvaši Krimski Karaimi/Krimski Tatari Dolgani Gagauzi Karačajci Karakalpaki Kazahi Hakasi Krimčaki Kumiki Kirgizi Nogajci Kaškajci Tatari Turki Turkmenci Tuvinci Ujguri Uzbeki Jakuti

Zgodovinski oz. nekdanji turški narodi in narodnostne manjšine::

Dinglingi Prabolgari Alajuntli Basmili Onoguri Saraguri Sabiri Šato Turki Čubani Staroturki Oguzi Kanli Hazari Haldži Kipčaki Kumani Karluki Tiele Turgeši Jenisejski Kirgizi

Izvor Hunov ni znan, vendar so morda tudi imeli turške prednike.

Sklici

Kategorija:Etnične skupnosti v Aziji *