Stolnica Notre-Dame v Parizu (; tudi samo , kar dobesedno pomeni Naša Gospa v Parizu), znana tudi kot Notredamska stolnica ali preprosto Notre-Dame, je srednjeveška katoliška stolnica na otoku Île de la Cité v četrtem okrožju Pariza, glavnega mesta Francije. Ta stolnica velja za enega najlepših zgledov francoske gotske arhitekture. Od zgodnejše romanske arhitekture se razlikuje po inovativni uporabi rebrastih obokov in ločnih opornikov, velikega in barvitega rozetnega okna zahodnega pročelja in dveh na prečni ladji ter gotskega realizma in obilja večinoma rekonstruiranega kiparskega okrasja.
Stolnico so začeli graditi leta 1160 pod škofom Mauriceom de Sullyjem in dela večinoma končali do leta 1260. Par zvonikov ob glavnem vhodu ni bil nikoli dokončan. V v poznejših stoletjih so stavbo in njeno okrasje pogosto spreminjali. V 90. letih 18. stoletja so med francosko revolucijo poškodovali ali uničili večino religiozne likovne opreme v njej in na pročeljih. Leta 1804 so v cerkvi za francoskega cesarja kronali Napoleona I. Zanimanje množic za zanemarjeno stolnico se je razvilo kmalu po objavi romana Notredamski zvonar Victorja Hugoja leta 1831. Temu je sledil obsežen projekt obnove v letih od 1844 do 1864, ko so stolnici dodali (arhitekt Viollet-le-Duc) znamenit koničast zvonik nad prečno ladjo. Leta 1944 so v notredamski stolnici s petjem Marijine himne Magnificat proslavili osvoboditev Pariza. V 60. letih 20. stoletja so cerkev očistili saj in umazanije ter ji vrnili nekdanjo barvno podobo. Ponovno čiščenje in obnovo so opravili v 90. letih. Stolnica je leta 2013 praznovala svojo 850. obletnico.
Notredamska stolnica je med najbolj poznanimi simboli ne le mesta, temveč vsega francoskega naroda. Navdihnila je številna umetniška dela, npr. že omenjeni Hugojev roman Notredamski zvonar. V njej ima katedro (škofovski prestol) pariški nadškof. Vsako leto jo je do velikega požara obiskovalo 12 milijonov ljudi, s čimer je bila najbolj obiskan kulturni spomenik v Parizu.
15. aprila 2019 je notredamsko stolnico zajel požar in jo močno poškodoval – zrušili sta se dve tretjini strehe in strešni jezdec, ogrožena je bila statična stabilnost jedra. Poleg tega je ogenj močno poškodoval rozetna okna. Številna umetniška dela v njej so bila na varnem, saj so jih že prej odstranili zaradi obnovitvenih del. Francoski predsednik Emmanuel Macron je po požaru sporočil, da nameravajo v nekaj letih sanirati škodo. Ob odprtju olimpijskih iger julija 2024 dela še niso zaključena.
Zgodovina Menijo, da je pred prihodom krščanstva v Francijo na mestu Notre-Dame stal galsko-rimski tempelj, posvečen Jupitru. Dokazi za to vključujejo Steber čolnarjev, odkrit pod stolnico leta 1710. V 4. ali 5. stoletju so na tem mestu, blizu kraljeve palače, zgradili veliko zgodnjekrščansko cerkev, stolnico sv. Štefana. Vhod je bil približno 40 metrov zahodno od sedanjega zahodnega pročelja Notre-Dame, apsida pa je bila približno tam, kjer je danes zahodna fasada. Bila je približno polovica velikosti kasnejše Notre-Dame, dolga 70 metrov in ločena na glavno in štiri stranske ladje z marmornimi stebri, nato pa okrašena z mozaiki.
Zadnja cerkev pred stolnico Notre-Dame je bila romanska predelava sv. Štefana, ki je bila, čeprav povečana in predelana, neprimerna za naraščajoče prebivalstvo Pariza. Krstilnica, cerkev Saint-Jean-le-Rond, zgrajena okoli leta 452, je bila na severni strani zahodnega pročelja Notre-Dame do dela Jacques-Germaina Soufflota v 18. stoletju.
Leta 1160 se je pariški škof Maurice de Sully odločil zgraditi novo in veliko večjo cerkev. Po hitrem postopku je porušil prejšnjo cerkev in se odločil reciklirati njene materiale. Sully se je odločil, da mora biti nova cerkev zgrajena v gotskem slogu, ki je bil slovesno odprt v kraljevi opatiji Saint Denis v poznih 1130-ih.
Gradnja upright=1.4|thumb|Notre-Dame de Paris (2011). Kronist Jean de Saint-Victor je v Memorial Historiarum zapisal, da se je gradnja Notre- Dame začela med 24. marcem in 25. aprilom 1163 s položitvijo vogelnega kamna v navzočnosti kralja Ludvika VII. in papeža Aleksandra III.. Štiri faze gradnje so potekale pod škofoma Mauriceom de Sullyjem in Eudesom de Sullyjem (ni v sorodu z Mauriceom), glede na mojstre, katerih imena so izgubljena. Analiza obokov, ki so padli v požaru leta 2019, kaže, da so je bil kamen izkopan v Vexinu, okrožju severozahodno od Pariza, in da so ga po Seni verjetno pripeljali s tovornimi ladjami. sličica|levo|Prerez dvojnih podpornih lokov in opornikov ladje, ki ga je narisal Eugène Viollet-le-Duc, kot bi izgledali iz 1220 do 1230.
Prva faza zidave se je začela z gradnjo kora in njegovih dveh obhodnih hodnikov, ambulatorijev. Po besedah Roberta iz Torignija je bil kor dokončan leta 1177, veliki oltar pa sta 19. maja 1182 posvetila kardinal Henri de Château-Marçay, papeški legat v Parizu, in Maurice de Sully. Druga faza, od 1182 do 1190, se je nanašala na gradnjo štirih odsekov ladje za korom in njenih stranskih ladij do višine svetlobnega nadstropja. Začeli so po dokončanju kora in zaključili, preden je bil dokončan zadnji del ladje. V začetku leta 1190 so bili postavljeni temelji fasade in dokončani prvi transepti. Heraklij iz Cezareje je leta 1185 iz še nedokončane stolnice pozval k tretji križarski vojni.
Ludvik IX. je v stolnici med gradnjo odložil relikvije Kristusovega pasijona, ki so vključevale trnovo krono, žebelj s križa in delček križa, kar so z velikimi stroški kupili od latinskega cesarja Balduina II. za Sainte-Chapelle. Spodnja majica, ki naj bi pripadala Ludviku, je bila dodana zbirki relikvij nekaj po njegovi smrti.
Sprejeta je bila odločitev, da dodajo transepte na koru, kjer je bil oltar, da bi vnesli več svetlobe v središče cerkve. Uporaba preprostejših štiridelnih namesto šestdelnih rebrastih obokov je pomenila, da je bila streha močnejša in lahko višja. Po smrti škofa Mauricea de Sullyja leta 1196 je njegov naslednik Eudes de Sully nadzoroval dokončanje transeptov in nadaljeval z deli na ladji, ki se je v času njegove smrti leta 1208 bližala zaključku. V tem času je bila zahodna fasada že v veliki meri zgrajena, čeprav je bila delno dokončana šele okoli sredine 1240-ih. Konic zvonikov niso nikoli dogradili. Med letoma 1225 in 1250 je bila zgrajena zgornja galerija ladje, skupaj z dvema stolpoma na zahodni fasadi. thumb|upright|Puščice prikazujejo sile v preskoku in trenutne ločne opornike
Druga pomembna sprememba je nastala sredi 13. stoletja, ko so bili transepti preoblikovani v tedaj novejšem gotskem žarkastem slogu, imenovanem rayonnant; v poznih 1240-ih je Jean de Chelles dodal zatrepni portal k severnemu transeptu, ki ga je obkrožala spektakularna rozeta. Kmalu zatem (od leta 1258) je Pierre de Montreuil izvedel podoben načrt na južnem transeptu. Oba ta transeptna portala sta bila bogato okrašena s kipi; južni portal prikazuje prizore iz življenja svetega Štefana in različnih lokalnih svetnikov, severni portal pa prikazuje Kristusovo otroštvo in zgodbo o Teofilu v timpanonu, z zelo vplivnim kipom Device z otrokom v portalnem stebru. Gradbeni mojstri Pierre de Chelles, Jean Ravy, Jean le Bouteiller in Raymond du Temple so nasledili de Chellesa in de Montreuila ter nato drug drugega pri gradnji stolnice. Ravy je dokončal de Chellesov korno pregrado in kapelice, nato pa je začel s 15-metrskimi ločnimi oporniki kora. Jean le Bouteiller, Ravyjev nečak, ga je nasledil leta 1344, sam pa ga je ob njegovi smrti leta 1363 nadomestil njegov namestnik Raymond du Temple.
Filip Lepi je v stolnici leta 1302 odprl prve generalne stanove.
Pomembna novost v 13. stoletju je bila uvedba ločnih opornikov. Pred oporniki je vsa teža strehe pritiskala navzven in navzdol na stene in opore, ki jih podpirajo. Pri ločnem oporniku so težo prenašala rebra oboka v celoti zunaj konstrukcije na niz nasprotnih nosilcev, ki so bili na vrhu s kamnitimi fialami, kar jim je dalo večjo težo. Oporniki so pomenili, da so lahko stene višje in tanjše ter imajo lahko veliko večja okna. Datacija prvih opornikov ni znana z veliko natančnostjo po datumu postavitve v 13. stoletju. Umetnostni zgodovinar Andrew Tallon je na podlagi podrobnih laserskih skeniranj celotne konstrukcije trdil, da so bili oporniki del prvotne zasnove. Po Tallonovih besedah skeniranje kaže, da se »zgornji del stavbe v 800 letih ni premaknil niti za kanček«, medtem ko bi bilo pričakovati nekaj premikanja, če bi bili dodani pozneje. Tallon je tako zaključil, da so bili ločni oporniki prisotni že od samega začetka. Prve opornike so v 14. stoletju zamenjali z večjimi in močnejšimi; ti so imeli doseg petnajst metrov (50') med zidovi in nasprotnimi podporami.
16. decembra 1431 je bil angleški deček Henrik VI. okronan za francoskega kralja v Notre-Dame, star deset let, tradicionalna kronanjska cerkev Reimska stolnica je bila pod francoskim nadzorom.
Med renesanso so nekatere gotske značilnosti preglasili; notranji stebri in stene Notre-Dame so bili pokriti s tapiserijami.
Leta 1548 so uporni hugenoti poškodovali nekatere kipe Notre-Dame, saj so jih imeli za malikovalske.
Vodnjak v parvisu Notre-Dame je bil dodan leta 1625, da bi bližnjim Parižanom zagotovil tekočo vodo.
Od leta 1449 je pariški zlatarski ceh redno daroval kapitlju stolnice. Leta 1630 je bilo sklenjeno, da bo ceh vsako leto prvega maja daroval veliko oltarno sliko. Ta dela so postala znana kot grands mays. Predmet je bil omejen na epizode iz Apostolskih del. Prestižno naročilo so prejeli najvidnejši slikarji in po letu 1648 člani Académie Royale.
Šestinsedemdeset slik je bilo podarjenih do leta 1708, ko je bil običaj prekinjen zaradi finančnih razlogov. Ta dela so bila zaplenjena leta 1793, večina pa je bila nato razpršena med regionalnimi muzeji v Franciji. Tista, ki so ostala v stolnici, so restavratorji iz 19. stoletja odstranili ali premestili znotraj stavbe.
Te slike je med požarom leta 2019 utrpelo škodo zaradi vode in so bile odstranjene zaradi konzerviranja.
V stolnici je bila tudi oltarna slika z upodobitvijo Obiskovanja, ki jo je naslikal Jean Jouvenet leta 1707.
Kanonik Antoine de La Porte je Ludviku XIV. naročil šest slik, ki prikazujejo življenje Device Marije za kor. V istem času je Charles de La Fosse naslikal svoje Čaščenje Treh kraljev, ki je zdaj v Louvru. Louis Antoine de Noailles, pariški nadškof, je leta 1726 obsežno spremenil streho Notre-Dame, prenovil njen okvir in odstranil bruhalnike s svinčenimi žlebovi. Noailles je okrepil tudi opornike, galerije, terase in oboke. Leta 1756 so kanoniki odločili, da je njena notranjost pretemna. Srednjeveški vitraji, razen rozet, so bili odstranjeni in nadomeščeni z navadnimi belimi steklenimi ploščami. Nazadnje je bil Jacques-Germain Soufflot zadolžen za spremembo portalov na sprednji strani stolnice, da bi procesiji omogočil lažji vstop vanjo.
Francoska revolucija in Napoleon thumb|upright=1.3|Prihod Napoleona na vzhodni del stolnice Notre-Dame na njegovo kronanje za francoskega cesarja 2. decembra 1804 Po francoski revoluciji leta 1789 je bila Notre-Dame in preostala cerkvena lastnina v Franciji zasežena in postala javna last. Stolnica je bila leta 1793 ponovno posvečena kultu razuma, nato pa leta 1794 kultu najvišjega bitja. V tem času je bilo veliko zakladov stolnice uničenih ali izropanih. Osemindvajset kipov svetopisemskih kraljev na zahodni fasadi, ki so jih pomotoma zamenjali za kipe francoskih kraljev, so prevrnili. Veliko glav je bilo najdenih med izkopavanjem leta 1977 v bližini in so na ogled v Musée de Cluny. Za nekaj časa je boginja Svobode zamenjala Devico Marijo na več oltarjih. Veliki zvonovi stolnice so se izognili taljenju. Vsi ostali veliki kipi na pročelju, razen kipa Device Marije na portalu križnega hodnika, so bili uničeni. Stolnico so začeli uporabljati kot skladišče za shranjevanje hrane in druge neverske namene.