Balduin II. Courtenayski ali Balduin Bankrotirani (francosko Baudouin de Courtenay) je bil zadnji cesar Latinskega cesarstva, ki je vladal v Konstantinoplu, * okoli 1217, Konstantinopel, † oktober 1273, Neapelj.
Življenje Balduin II. je bil edini v Konstantinoplu rojeni cesar Latinskega cesarstva. Bil je sin Jolande Flandrijske, sestre prvih dveh latinskih cesarjev Balduina I. in Henrika.Rosser 2001, str. 239. Jolandin mož in Balduinov oče Peter Courtenayski je bil tretji latinski cesar, ki je bil v ujetništvu v Epirju in nikoli ni vladal v Konstantinoplu. Balduin II. je kot enajstleten otrok leta 1228 nasledil svojega brata Roberta I.
Latinski baroni so za Balduinovega sovladarja izbrali Ivana Briennskega in ga poročili z Ivanovo hčerko Marijo Briennsko. Po Ivanovi smrti leta 1237 je vladal kot samostojen vladar.
Poročna pogodba je bila podpisana leta 1234. Latinsko cesarstvo je po smrti Balduinovega strica Henrika leta 1216 začelo propadati, Nikejsko pa se je krepilo. Latinci so upali, da bo Ivan Briennski obnovil moč Latinskega cesarstva, vendar so bili razočarani.
thumb|levo|Jezusovo trnovo krono je od Balduina II. kupil francoski kralj Ludvik IX.; krona je shranjena v relikvariju stolnice Notre-Dame v Parizu
Balduinovo Cesarstvo je obsegalo malo več kot sam Konstantinopel. Cesar je privzel bizantinski vladarski naslov porfirogenet. Njegovo finančno stanje je bilo obupno, zato se je ukvarjal predvsem s prosjačenjem za denar po evropskih dvorih. Na Zahod je odšel leta 1236 in obiskal Rim, Francijo in Flandrijo. Leta 1237 je s podporo francoskega kralja in flandrijske grofice odstavil svojo sestro Margareto in sam postal grof Namurja, kjer ni bil skoraj nikoli prisoten. Ko je Namur leta 1256 osvojil luksemburški grof Henrik V., je pravice do grofije prodal svojemu bratrancu, flandrijskemu grofu Guyu.
Okoli marca 1238 je Balduinov regentski svet zastavil Trnovo krono pri beneški upravi za beneške posesti v Latinskem cesarstvu v Konstantinoplu za 13.124 hiperpirov.Lock 2013, str. 183. Balduinova prizadevanja so bila uspešna in leta 1240 se je na čelu precejšnje vojske preko Nemčije in Ogrske vrnil v Konstantinopel. Okoliščine v cesarstvu so bile takšne, da z zbrano pomočjo ni mogel uresničiti svojih ciljev, zato je leta 1245 ponovno odpotoval na Zahod, najprej v Italijo in nato v Francijo, kjer je preživel dve leti. V njegovi odsotnosti sta vladala cesarica Marija in Filip Toucy. Balduin je od francoskega kralja v zameno za relikvije dobil nekaj denarja. Leta 1249 je bil s kraljem Ludvikom IX. v Damietti.
Finančna sredstva so kmalu skopnela. Balduin je cesarstvo prepustil sinu Filipu in ostanek življenja preživel z beračenjem po zahodni Evropi.
Ponoči 24. julija 1261 je skupini vojakov Alekseja Strategopula uspelo priti v Konstantinopel in zasesti mesto. Balduin je v naglici pobegnil iz palače Blaherne in v njej pozabil svojo krono in žezlo. Vkrcal se je na beneško galejo in odplul na Evbejo.Nicol 1993, str. 35. Od tam je odplul v Atene, Apulijo in nazadnje v Francijo. Leta 1267 se je v Italiji srečal s Karlom I. Anžujskim, ki je še vedno resno razmišljal o osvojitvi Konstantinopla in maja 1267 z njim v Viterbu sklenil s tem povezan sporazum. Karlove sanje so prekinile Sicilske večernice, ki jih je morda organiziral novi konstantinopelski cesar Mihael VIII. Paleolog.
Oktobra 1273 se je Balduinov sin Filip v Foggii poročil s Karlovo hčerko Beatrice. Nekaj dni kasneje je Balduin umrl.
Zapuščina Med Balduinovim vladanjem se je število prebivalcev Konstantinopla zmanjšalo na manj kot 35.000.
Predniki
Sklici
Viri
Harris, Jonathan, Byzantium and the Crusades, Bloomsbury, 2nd ed., 2014.
Kategorija:Rojeni leta 1217 Kategorija:Umrli leta 1273 Kategorija:Vladarji v 13. stoletju