Bolgarija je država v jugovzhodni Evropi in zavzema vzhodno četrt Balkanskega polotoka in je največja država znotraj svojih geografskih mej. Na severu meji na Romunijo, na zahodu na Srbijo in Severno Makedonijo, na jugu na Grčijo in Turčijo ter na vzhodu na Črno morje. Severna meja z Romunijo poteka po reki Donavi do mesta Silistra. Ozemlje Bolgarije šteje 110.994 kvadratnih kilometrov, kar je nekoliko več od Islandije ali za 5,5 Slovenij. Glede na relativno majhnost ima Bolgarija veliko različnih topografskih značilnosti. Celo v majhnih delih države je ta razdeljena na ravnine, planote, hribe, gore, kotline, soteske in globoke rečne doline. Geografsko središče Bolgarije je v Uzani.
Bolgarija ima opazno raznolikost pokrajine, ki sega od zasneženih vrhov v Rili, Pirinu in Balkanskih gorah do sončne obale Črnega morja; od kontinentalne Donavske nižine (stara Mezija) na severu do močnega sredozemskega podnebnega vpliva v dolinah regije Makedonije in v nižinah v najbolj južni Trakiji, najnižjih predelih Zgornjetrakijske nižine, ob reki Marica ter bolgarske obale Črnega morja. Večina države je v vlažnem celinskem podnebju, z alpskim podnebjem v najvišjih gorah in subtropskim podnebjem v najbolj južnih regijah.
Država ima gosto rečno mrežo, vendar so z izjemo Donave reke večinoma kratke in z majhnim pretokom. Povprečna letna količina padavin je 670 mm; padavine so manjše v nižinah in večje v gorah. Najbolj suha regija je Dobrudža na severovzhodnem delu Donavske nižine (450 mm), največ padavin pa so izmerili v zgornji dolini reke Ogoste v zahodnem Balkanskem gorovju (2293 mm).
Bolgarija ima velik delež kmetijskih zemljišč in gozdov. Leta 2006 sta bila raba zemljišč in pokritost tal 5 % intenzivne človeške rabe, 52 % kmetijstva, vključno s pašniki, 31 % gozdov, 11 % grmovja in travnikov ter 1 % vode.
Fitogeografsko se Bolgarija razteza med ilirsko in evksinijsko provinco Cirkumborealne regije znotraj Borealnega kraljestva. Država spada v šest kopenskih ekoregij palearktične regije: Balkanski mešani gozdovi (glavni), Rodopski montanski mešani gozdovi (večji v gorah), Evksinsko-kolhiški listopadni gozdovi, Egejski in zahodnoturški sklerofilni in mešani gozdovi, Vzhodnoevropska gozdna stepa in Pontsko-kaspijska stepa.
Meje in območja Bolgarija ima skupno 2245 km meje; od tega je 1181 km kopne, 686 km pa tvorijo reke. Dolžina obale je 378 km.
Severna meja z Romunijo je dolga 609 km. Večino meje (470 km) tvori reka Donava od ustja reke Timok na zahodu do mesta Silistra na vzhodu. Kopenska meja od Silistre do rta Sivriburun ob Črnem morju je dolga 139 km. Donavo s strmimi na bolgarski strani ter širokim območjem močvirij na romunski strani prečkata dva mostova – Most Nova Evropa med krajema Vidinom in Kalafatom ter Donavski most med krajema Ruse in Giurgiu. Ob reki Donavi je 48 bolgarskih in 32 romunskih otokov; največji Belene (41 km²) pripada Bolgariji. Kopenska meja ima tri mejne prehode Silistra, Kardam in Durankulak ob Črnem morju. Prečka jo tudi velik plinovod, ki prenaša zemeljski plin iz Rusije v Bolgarijo.
Vzhodna meja (378 km) je morska in obsega bolgarsko obalo Črnega morja od rta Sivriburun na severu do ustja reke Rezovo na jugu. Bolgarsko primorje tvori 1/10 celotne obale Črnega morja in vključuje dva pomembna zaliva, Varnski in Burgaški zaliv, v katerih sta dve glavni pristanišči države.
Južna meja je dolga 752 km, od tega 259 km s Turčijo in 493 km z Grčijo. Bolgarsko-turška meja poteka od ustja reke Rezovo na vzhodu skozi pogorje Strandža in Derventsko višavje, prečka reko Tundža pri vasi Matočina in se konča pri reki Marica pri vasi Kapitan Andreevo. Obstajajo trije mejni prehodi Malko Trnovo, Lesovo in Kapitan Andreevo. Meja z Grčijo poteka od Kapitan Andreeva preko več grebenov Rodopov, običajno po razvodju rek Arda in Vača na bolgarski strani, poteka preko gore Slavjanka, prečka reko Strumo pri vasi Kulata in poteka preko grebena gore Belasica do vrha Tumba. V Svilengradu, Ivajlovgradu, Makazi, Zlatogradu, Ilindenu in Kulata je šest mejnih prehodov.
Zahodna meja je dolga 506 km, od tega 165 km s Severno Makedonijo in 341 km s Srbijo. Meja s Severno Makedonijo poteka od vrha Tumba na jugu preko gora Ograzhden, Maleševo, Vlahino in Osogovo do gore Kitka. V bližini mesta Petrič ter v vaseh Logodaž in Gjueševo so trije mejni prehodi. Meja s Srbijo poteka od Kitke skozi gorsko območje Kraište, vključno z goro Ruj, prečka dolino reke Nišave, skozi glavno porečje zahodnega Balkana in sledi reki Timok 15 km do njenega sotočja v Donavo. V Dolnem Ujnu, Strezimirovcih, Kalotini, Vraški Čuki in Bregovu je pet mejnih prehodov.
Topografija
Relief Bolgarije je raznolik. Na razmeroma majhnem ozemlju države so obsežne nižine, planote, griči, nizke in visoke gore, številne doline in globoke soteske. Glavna značilnost topografije Bolgarije so štirje izmenični pasovi visokega in nizkega terena, ki se raztezajo od vzhoda proti zahodu čez državo. Od severa proti jugu so ti pasovi, imenovani geomorfološke regije, Donavska nižina, Balkansko gorovje ali Stara planina, prehodna regija in Rilo-Rodopska regija. Najbolj vzhodni deli blizu Črnega morja so hriboviti, vendar postopoma pridobivajo višino proti zahodu, dokler skrajni zahodni del države ni visok.
Več kot dve tretjini države predstavljajo ravnice, planote ali hribovitost na nadmorski višini manj kot 600 m. Ravnine (pod 200 m) predstavljajo 31 % kopnega, planote in hribi (200 do 600 m) 41 %, hribovje (600 do 1000 m) 10 %, srednje visoke gore (1000 do 1500 m) 10 % in visokogorje (nad 1500 m) 3 %. Povprečna nadmorska višina Bolgarije je 470 m.
Sodobni relief Bolgarije je rezultat nenehnega geološkega razvoja. Bolgarska ozemlja so bila pogosto potopljena s starodavnimi morji in jezeri, nekatere plasti kopnega so se dvignile druge potopile. Vulkanski izbruhi so bili pogosti tako na kopnem kot v vodnih bazenih. Vse tri glavne skupine kamnin, magmatske, sedimentne in metamorfne, najdemo v državi. Najstarejše skalne formacije v Bolgariji izvirajo iz predkambrijskega obdobja, pred 500 milijoni let. V arhejskem, proterozojskem in paleozojskem obdobju (pred 4,0 milijardami do 252 milijoni let) so nastale magmatske kamnine. Skozi večino tega obdobja so bila edina kopenska območja Rila, Pirin in zahodni Rodopi. V mezozoiku (pred 252 milijoni do 66 milijoni let) se je začela alpidska orogeneza, ki je oblikovala gorovja alpskega pasu, vključno z Staro planino in Sredno goro. Za kenozoik (od pred 66 milijoni let) so značilni aktivni tektonski procesi, dokončna izoblikovanost gorovja Stare planine, nastanek grabnov in horstov v regiji Rila, Pirin in Kraište.
Primeri skalnih formacij v Bolgariji:
Eksogeni procesi, kot so preperevanje, erozija in sedimentacija, pomembno vplivajo na modeliranje kopenske površine in ustvarjanje kamnitih formacij. Eksogeni procesi so v Vitoši oblikovali kamnite reke; melišča v gorovju Balkan, Rila in Pirin; zemeljske piramide v Melniku, Stobu in Katini; zemeljski plazovi, predvsem ob bregovih Donave in ob severni obali Črnega morja; rečne terase; eolske oblike, kot so sipine; kraške oblike, vključno s številnimi jamami, vrtačami, ponori itd.
Donavska nižina
Podonavska nižina obsega Mezijsko ploščo in se razteza od reke Timok na zahodu do Črnega morja na vzhodu in od reke Donave na severu do Stare planine na jugu ter pokriva 31.520 km² ali skoraj 1/3 Bolgarije skupne površine. Njena širina se giblje od 25 do 30 km na zahodu do 120 km na vzhodu. Najvišja točka je Tarnov Djal (502 m) na Šumenski planoti; povprečna nadmorska višina je 178 m. Zaradi procesov preperevanja kamnin je relief neenakomeren z rodovitnimi aluvialnimi ravninami vzdolž Donave (Vidinska, Černopolska, Zlatija, Belenska, Pobrezhie, Aidemirska) in hribovitim terenom na preostalem območju, vključno s planotami na vzhodu. Nadmorska višina se dviga od zahoda proti vzhodu. Dolini rek Vit in Jantra delita Donavsko nižino na tri dele – zahodni, osrednji in vzhodni. Za topografijo nižine so značilne gričevnate višine in planote. Večina višin in vse planote je v vzhodnih delih. Med Svištovom in vasjo Dragomirovo je 14 bazaltnih gomil.
Prevladujoča tipa tal sta puhlica na severu, ki sega do globine 100 m ob bregovih Donave in černozjom na jugu. Podnebje je zmerno. Ravni relief in odprtost ravnine proti severu omogočata dotok vlažnih zračnih mas spomladi, poleti in jeseni. Pozimi Donavska nižina pade pod vpliv vzhodnoevropskega anticiklona, ki prinaša hladne arktične zračne mase. Povprečna januarska temperatura je –1 °C, julijska pa 24 °C, zaradi česar je geomorfološka regija z najvišjo povprečno letno amplitudo v Bolgariji – 25 °C.
Stara planina
Stara planina je geološko nadaljevanje Karpatov, ki tvori del alpsko-himalajskega orogenega pasu. To območje je razdeljeno na dve geomorfološki enoti, Predbalkan in Staro planino, znano tudi kot Balkansko gorovje. Njihova povprečna nadmorska višina je 370 m oziroma 735 m. Skupna površina je 26.720 km², od tega Predbalkan obsega 15.730 km², Stara planina pa skoraj 11.000 km². Gorovje se razteza od doline reke Timok na zahodu do rta Emine ob črnomorski obali na vzhodu, v dolžini 555 km in širini med 20 in 70 km. Stara planina se deli na zahodni, osrednji in vzhodni del prelaza Zlatica in Vratnik. Pogorje je najvišje v osrednjem delu, ki vključuje vrh Botev z 2376 m; nadmorska višina počasi pada proti vzhodu, dokler ne doseže morja. Relief je razgiban, s številnimi gorskimi prelazi, soteskami in drugimi oblikami. Južna pobočja so bolj strma od severnih. Večinoma opredeljuje najpomembnejše razvodje v Bolgariji z rekami, ki tečejo proti severu v Donavo ali južno do reke Marice in Egejskega morja. Več rek na vzhodu se izliva neposredno v Črno morje. Na zahodu reka Iskar tvori 65 km dolgo sotesko, ki teče proti severu skozi gore.
Prehodna regija
Prehodna geomorfološka regija obsega ozemlje med Staro planino in Rilo-Rodopskim masivom ter ima kompleksen, mozaični relief, sestavljen predvsem iz srednje visokih in nizkih gora, dolin in nižin. Nadmorska višina pada od zahoda proti vzhodu. Ta regija vključuje subbalkanske doline; gore in doline regije Kraište, kot so gora Ruj, Miloslavska planina in Milevska planina; gore Ljulin, Vitoša, Sredna Gora, Strandža in Sakar; Derventsko višavje; kot tudi rodovitno Zgornjo Trakijsko nižino. Najvišja točka je Černi Vrah v Vitoši z 2290 m.
Subbalkanske doline vključujejo devet dolin, ki so med Staro planino na severu ter Vitošo in Sredno goro na jugu. S površino 1186 km² in povprečno nadmorsko višino 550 m je Sofijska kotlina največja od devetih in vsebuje glavno mesto države Sofijo. Dolina vrtnic obsega dolini Karlovo in Kazanlak ter je znana po industriji gojenja vrtnic, ki tam uspeva že stoletja in proizvede 85 % svetovnega rožnega olja. Dolina Kazanlak je znana tudi kot Dolina tračanskih kraljev zaradi izjemno visoke koncentracije in raznolikosti spomenikov tračanske kulture.
Srednogorska regija se razteza med subbalkanskimi dolinami na severu in Rilo-Rhodopskim masivom na jugu ter od zahoda proti vzhodu vključuje gore Zavalska planina, Viskjar, Ljulin, Vitoša, Plana in Sredna Gora. Največja med njimi, Sredna Gora, meri 280 km in doseže največjo širino 50 km. Regija Kraište pokriva zahodne dele prehodne geomorfološke regije in je sestavljena iz dveh skoraj vzporednih gorskih skupin, Rujsko-Verilska in Konjavsko-Milevska, ter številnih dolin.
Zgornja Trakijska nižina obsega srednjo dolino reke Marica in ima približno trikotno obliko ter je med Sredno Goro na severu, Rodopi na jugu in goro Sakar na vzhodu. Nižina je dolga 180 km in široka do 50 km ter obsega 6000 km². Na vzhodu so Burgaška nižina, Svetlijsko višavje, Manastirsko višavje, Derventsko višavje ter nizke gore Sakar in Strandža.
Rilo-Rodopska regija