Lončenina in porcelan (陶磁器, tōdžiki, tudi jakimono (焼きもの) ali tōgei (陶芸)) je ena najstarejših japonskih obrti in umetniških oblik, ki segajo v obdobje neolitika. Peči so izdelovale glinene izdelke, lončenino, keramično posodo, glazirano lončenino, porcelan in modro-belo posodo. Japonska ima izjemno dolgo in uspešno zgodovino proizvodnje keramike. Lončenino so izdelovali že v obdobju Džōmon (10.500–300 pr. n. št.), s čimer je Japonska postala ena najstarejših keramičnih tradicij na svetu. Japonsko poleg tega odlikuje nenavadno spoštovanje, ki ga ima keramika v umetniški tradiciji zaradi trajne priljubljenosti čajnega obreda.
Japonski keramični zgodovinski zapisi ločujejo številna lončarska imena, nekateri pa so bili umetniki-lončarji, npr. Honami Kōecu, Ogata Kenzan in Aoki Mokubei.Henry Trubner 1972, p. 18. Tudi japonske peči anagama so cvetele skozi stoletja in njihov vpliv pretehta vpliv lončarjev. Drug značilen japonski vidik umetnosti je stalna priljubljenost neglazirane visoko žgane lončene posode tudi po tem, ko je porcelan postal priljubljen. Od 4. stoletja je japonska keramika pogosto pod vplivom kitajske in korejske keramike. Japonska je preoblikovala in prevedla kitajski in korejski prototip v edinstveno japonsko stvaritev, rezultat pa je bil izrazito japonskega značaja. Od sredine 17. stoletja, ko se je Japonska začela industrializirati, so visokokakovostni standardni izdelki, proizvedeni v tovarnah, postali priljubljen izvoz v Evropo. V 20. stoletju je zrasla moderna keramična industrija (npr. Noritake in Toto Ltd.).
Japonsko keramiko odlikujeta dve polarizirani estetski tradiciji. Na eni strani obstaja tradicija zelo preproste in grobo obdelane keramike, večinoma v lončenini in z uporabo zamolkle palete zemeljskih barv. To je povezano z zen budizmom in mnogi največji mojstri so bili duhovniki, zlasti v zgodnjih obdobjih. Številni predmeti so povezani tudi z japonskim obredom pitja čaja in utelešajo estetska načela vabi-sabi. Večina raku izdelkov, kjer je končna dekoracija delno naključna, je v tej tradiciji.Smith, Harris, & Clark, 116–120, 124–126, 130–133 Druga tradicija je visoko dodelanih in živobarvnih tovarniških izdelkov, večinoma iz porcelana, s kompleksno in uravnoteženo dekoracijo, ki razvija kitajske sloge porcelana na poseben način.Smith, Harris, & Clark, 163–177 Tretja tradicija preprostih, a popolno oblikovanih in glaziranih kamnitih izdelkov je prav tako tesneje povezana s kitajsko in korejsko tradicijo. V 16. stoletju so številni slogi tradicionalnih utilitarnih rustikalnih izdelkov, ki so se takrat izdelovali, postali občudovani zaradi svoje preprostosti, njihove oblike pa so se pogosto ohranile v proizvodnji do danes za zbirateljski trg.Smith, Harris, & Clark, 118–119; Ford & Impey, 46–50
Zgodovina Obdobje Džomon
V neolitiku (okoli 11. tisočletja pr. n. št.) so izdelovali najzgodnejšo mehko lončeno posodo.
V zgodnjem obdobju Džomon v 6. tisočletju pr. n. št. se je pojavila značilna posoda, izdelana iz zvitkov, okrašena z ročno vtisnjenimi vzorci vrvi. Džomonsko lončarstvo je na svojem vrhuncu razvilo razkošen slog in je bilo poenostavljeno v kasnejšem obdobju Džōmon. Keramika je nastala z zvijanjem glinenih vrvi in žganjem na odprtem ognju.
Obdobje Jajoi Približno v 4.–3. stoletju pr. n. št. v obdobju Jajoi se je pojavilo Jajojsko lončarstvo, ki je bil še en slog lončene posode, za katero je bil značilen preprost vzorec ali brez vzorca. Izdelki Džōmon, Jajoi in kasneje Hadži so si delili postopek žganja, vendar so imeli različne sloge oblikovanja.
Obdobje Kofun
V 3. do 4. stoletju našega štetja so se pojavili peč anagama (Kandži: 穴窯/ Hiragana: あながま), pokrita tunelska peč na pobočju hriba in lončarsko vreteno, ki so ju na otok Kjušu prinesli s Korejskega polotoka.The Metropolitan Museum of Art metmuseum.org "Although the roots of Sueki reach back to ancient China, its direct precursor is the grayware of the Three Kingdoms period in Korea."
Peč anagama je lahko proizvajala kamenino, sue keramiko (須恵器, sueki, dobesedno ponudbena posoda) , žgano pri visokih temperaturah nad 1200–1300 °C, včasih okrašeno z napakami, ki so nastale pri vnosu rastlinskega materiala v peč med fazo žganja z zmanjšano vsebnostjo kisika. Ta proizvodnja se je začela v 5. stoletju in se nadaljevala na obrobnih območjih do 14. stoletja. Čeprav je bilo ugotovljenih več regionalnih različic, je bila Sue izjemno homogena po vsej Japonski. Vendar pa se je funkcija te keramike sčasoma spremenila: v obdobju Kofun (300–710 n. št.) je bila to predvsem pogrebna posoda; v obdobju Nara (710-794) in Heian (794-1185) je postala elitna namizna posoda; in končno so jo uporabljali kot uporabno blago in za obredne posode za budistične oltarje.
Sodobna posoda Hadži in pogrebni predmeti haniva (埴輪 - terakota) so bili lončeni kot Jajoi.
Obdobje Heian
Čeprav je bila tehnika tribarvne svinčene glazure na Japonskem uvedena iz kitajske dinastije Tang v 8. stoletju, so uradne peči v obdobju Heian okoli 800–1200, proizvajale le preprosto zeleno svinčeno glazuro za templje.
V tem času so se pojavile posoda Kamui, pa tudi posoda Acumi in Tokoname.
Obdobje Kamakura Do 17. stoletja je bila neglazirana lončena posoda priljubljena za težke dnevne potrebe večinoma agrarne družbe; večji del proizvodnje predstavljajo nagrobne posode, posode za shranjevanje in različni kuhinjski lonci. Nekatere peči so izboljšale svojo tehnologijo in se imenujejo »šest starih peči«: Šigaraki (posoda Šigaraki), Tamba, Bizen, Tokoname, Ečizen in Seto.
Med njimi je imela peč Seto v provinci Ovari (današnja prefektura Aiči) tehniko glazure. Po legendi je Katō Širozaemon Kagemasa (znan tudi kot Tōširō) študiral keramične tehnike na Kitajskem in leta 1223 v Seto prinesel visoko žgano glazirano keramiko. Peč Seto je predvsem posnemala kitajsko keramiko kot nadomestek za kitajski izdelek. Razvil je različne glazure: pepelnato rjavo, železno črno, feldspar belo in bakreno zeleno. Izdelki so bili tako razširjeni, da je Seto-mono (izdelek iz Seta) postal generični izraz za keramiko na Japonskem. Peč Seto je izdelovala tudi neglazirano kamenino. V poznem 16. stoletju se je veliko lončarjev Seto, ki so bežali pred državljanskimi vojnami, preselilo v provinco Mino v prefekturi Gifu, kjer so izdelovali glazirano keramiko: Rumeno Seto (Ki-Seto), Šino, Črno Seto (Seto-Guro) in Oribe posodo.
Obdobje Muromači
Po kronikah leta 1406 je cesar Jongle (1360–1424) iz dinastije Ming podaril deset skled Jian posode iz dinastije Song šogunu Ašikagi Jošimicu (1358–1408), ki je vladal v obdobju Muromači. Številni japonski menihi, ki so potovali v samostane na Kitajskem, so prav tako prinesli kose domov. Ko so postali cenjeni za čajne obrede, je bilo več kosov uvoženih iz Kitajske, kjer so postali zelo cenjeno blago. Pet od teh posod iz južne dinastije Song je tako visoko cenjenih, da jih je vlada uvrstila na seznam japonskega nacionalnega bogastva (obrti: drugo). Posoda Jian je bila kasneje izdelana in nadalje razvita kot tenmoku (天目, črkovano tudi "temmoku" in "temoku") in je bila med čajnimi ceremonijami tega časa visoko cenjena.
Obdobje Azuči-Momojama Od sredine 11. stoletja do 16. stoletja je Japonska uvozila veliko kitajskega zelenja, belega porcelana in modro-belega posodja. Japonska je uvažala tudi kitajsko keramiko ter korejsko in vietnamsko keramiko. Takšna kitajska keramika (tenmoku) je veljala za prefinjene predmete, ki so jih višji sloji uporabljali pri čajnem obredu. Japonci so iz kitajskih peči naročali tudi keramiko po meri.
Visoko cenovno uvoženi izdelki so prav tako prihajali iz Luzona in so ga imenovali Rusun-jaki ali »luzonska posoda«, pa tudi Annan iz Annama v severnem Vietnamu.
Obdobje Sengoku
Z vzponom budizma v poznem 16. stoletju so vodilni mojstri čaja uvedli spremembo sloga in dali prednost skromnim korejskim čajnim skledam in gospodinjski posodi pred prefinjenim kitajskim porcelanom. Vplivni čajni mojster Sen no Rikjū (1522–1591) se je obrnil k avtohtonim japonskim slogom preproste rustikalne keramike, pogosto nepopolne, ki jo je občudoval zaradi njihove »robate spontanosti«, kar je bil »odločilni premik« izjemnega pomena za razvoj japonske keramike.Smith, Harris, & Clark, 118–119, both quoted Družina Raku (imenovana po lončenini in ne obratno) je dobavila rjavo glazirane lončene sklede za čaj. Mino, Bizen, Šigaraki (posoda Šigaraki), Iga (podobno kot Šigaraki) in druge domače peči so tudi dobavljale čajne pripomočke. Umetnik-lončar Honami Koecu je naredil več čajnih skled, ki danes veljajo za mojstrovine.
Med invazijo Tojotomija Hidejošija na Korejo leta 1592 so japonske sile pripeljale korejske lončarje kot sužnje na Japonsko, čeprav obstajajo tudi dokazi o prejšnjem prostovoljnem priseljevanju. Po izročilu je eden od ugrabljenih, Ji Sam-pjeong, odkril vir porcelanske gline v bližini Arite in lahko izdelal prvi japonski porcelan. Ti lončarji so prinesli tudi izboljšano tehnologijo peči v noborigama ali dvigajoči se peči, ki je tekla po pobočju in omogočala doseganje temperatur 1400 °C.Smith, Harris, & Clark, 163 Kmalu so začeli graditi peči Sacuma, Hagi, Karacu, Takatori, Agano in Arita.
Obdobje Edo
V 1640-ih so upori na Kitajskem in vojne med dinastijo Ming in Mandžurci poškodovali številne peči, v letih 1656–1684 pa je nova vlada dinastije Čing ustavila trgovino z zaprtjem svojih pristanišč. Kitajski lončarski begunci so lahko v peči Arita uvedli rafinirane porcelanaste tehnike in emajlirane glazure. Od leta 1658 je Nizozemska vzhodnoindijska družba na Japonskem iskala modro-beli porcelan za prodajo v Evropi (glej porcelan Imari). V tistem času peči Arita, kot je peč Kakiemon, še niso mogle dobaviti dovolj kakovostnega porcelana Nizozemski vzhodnoindijski družbi, vendar so hitro razširile svoje zmogljivosti. Od leta 1659 do 1740 so lahko peči Arita izvozile ogromne količine porcelana v Evropo in Azijo. Postopoma so si kitajske peči opomogle in razvile lastne sloge močno obarvanih emajliranih izdelkov, ki so se Evropejcem zdeli zelo privlačni, vključno s famille rose, famille verte in ostalimi iz te skupine. Od približno leta 1720 so tudi kitajske in evropske peči začele posnemati emajlirani slog Imari na spodnjem koncu trga in do okoli leta 1740 se je prvo obdobje japonskega izvoznega porcelana skoraj končalo.Ford & Impey, 126–127 Peči Arita so dobavljale tudi gospodinjske pripomočke, kot je tako imenovana emajlirana posoda Ko-Kutani.Nekateri trdijo, da so takšen porcelan izdelovali tudi v Kutaniju. Glej Keramika Kutani. Sadao and Wada 2003 p. 238 jih obravnavata kot izdelek peči Arita.
Porcelan so izvažali tudi na Kitajsko, večino tega pa so kitajski trgovci preprodali drugim evropskim podjetjem, ki jim ni bilo dovoljeno trgovati na sami Japonski. Domneva se, da je izbiro takšnih predmetov v glavnem narekoval kitajski okus, ki je dajal prednost Kakiemon kot "Imari" izdelkom, kar je povzročilo očitno razliko v zgodnjih evropskih zbirkah, ki jih je mogoče rekonstruirati med nizozemskimi in zbirkami drugih držav, kot je npr. Anglija, Francija in Nemčija.Ford & Impey, 126 Ker je bilo Imari ladijsko pristanišče, se je nekaj porcelana za izvoz in domačo uporabo imenovalo Ko-Imari (stari Imari). Evropska navada je na splošno bila, da modre in bele izdelke imenujejo "Arita", modre, rdeče in zlate pa "Imari", čeprav so oboje pogosto izdelovali v istih pečeh okoli Arite. Leta 1759 je temno rdeč pigment emajla, znan kot bengara, postal industrijsko dostopen, kar je privedlo do rdečkaste oživitve oranžnega sloga Ko-Imari iz leta 1720.